Jedro

Da stranka lahko uveljavlja izločitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP po začetku glavne obravnave mora biti izpolnjen pogoj ali, da je izločitveni razlog nastal na obravnavi po njenem začetku ali pa da je bil izločitveni razlog podan že pred začetkom glavne obravnave, pa se stranka ni imela možnosti seznaniti pred začetkom glavne obravnave s tem izločitvenim razlogom, torej če „stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan“. Zahteva za izločitev sodnika je vedno vezana na določen stadij postopka. Če stranka izve za izločitveni razlog pred začetkom glavne obravnave, ga mora uveljavljati pred njenim začetkom.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 270,00 EUR.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 1. 12. 2016 je bil obsojeni T. B. spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta in nadaljnji pogoj, da v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi plača znesek 948,96 EUR. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. ter 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovani družbi F., d.o.o., ... je dosodilo premoženjskopravni zahtevek in ga naložilo obsojencu v plačilo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 2. 2017 zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega T. B. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 204,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva ni utemeljena. Kršitve postopka, ki jih zatrjuje, niso podane, uveljavlja pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Obsojenec in zagovornik se o odgovoru državnega tožilca nista izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Zagovornik v zahtevi zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je zavrglo njegov predlog za izločitev prvostopenjskega sodišča, ki ga je podal na glavni obravnavi dne 1. 12. 2016, v katerem je uveljavljal izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP (z navedbami v zahtevi ne uveljavlja navedene bistvene kršitve določb postopka, ki je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen - 1. do 5. točka prvega odstavka in 1. do 3. točka drugega odstavka 39. člena, ampak kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP). V zahtevi obširno utemeljuje, da je bil predlog za izločitev sodnika utemeljen, saj je bil kršen vsaj objektivni videz nepristranskosti, ker je bil sodnik član disciplinske komisije Športnega društva nogometnega kluba XY. Sponzor tega nogometnega kluba pa je oškodovana gospodarska družba FX., d.o.o.. V predlogu za izločitev sodnika je zagovornik navajal, da je sodnik prvostopenjskega sodišča deloval tudi kot trener mlajših selekcij nogometnega kluba. V zahtevi za varstvo zakonitosti (tako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje), navaja, da je bil sodnik, če že ne trener, pa vsaj na nek način povezan z mlado reprezentanco nogometnega kluba, o čemer pričajo k pritožbi priložene fotografije. Razlog za izločitev zagovornik utemeljuje še z navedbami, da je sodnik prvostopenjskega sodišča v drugem, ponovljenem sojenju v nasprotju z določbo 442. člena ZKP opravil glavno obravnavo v nenavzočnosti obsojenca, zaradi česar je bila sodba sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku razveljavljena. V zahtevi tudi obširno utemeljuje, kaj pomeni pravica do nepristranskega sojenja, sklicuje se na odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča in na sodbe Vrhovnega sodišča. Zagovornik se ne strinja z razlogi v pravnomočni sodbi, da je predlog za izločitev sodnika podal prepozno. Predlog je podan pravočasno, takoj na začetku glavne obravnave, ko mu je sodnik dal besedo. Navaja, da je se je obsojenec z razlogi za izločitev seznanil pred glavno obravnavo, ko je na spletni strani zasledil zapisnik nogometnega kluba V. z dne 11. 3. 2011 (v zapisniku je v točki 6 zabeleženo, da je bil sodnik sodišča prve stopnje B. K. imenovan v disciplinsko komisijo nogometnega kluba). Zapisnik je bil bistven, da sta se lahko obsojenec in zagovornik prepričala o utemeljenosti predloga za izločitev. Meni, da je potrebno predvsem v kontekstu vodenja glavne obravnave v tej zadevi presojati, ali je bila zahteva za izločitev sodnika podana pravočasno, in da je stališče pritožbenega sodišča, ki je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje glede razlage drugega odstavka 41. člena ZKP, preveč restrektivno.

7. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo pa sme zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka ali 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP samo, če je razlog za izločitev nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Da stranka lahko uveljavlja izločitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP po začetku glavne obravnave mora biti izpolnjen pogoj ali, da je izločitveni razlog nastal na obravnavi po njenem začetku ali pa da je bil izločitveni razlog podan že pred začetkom glavne obravnave, pa se stranka ni imela možnosti seznaniti pred začetkom glavne obravnave s tem izločitvenim razlogom, torej če „stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan“. Zahteva za izločitev sodnika je vedno vezana na določen stadij postopka. Če stranka izve za izločitveni razlog pred začetkom glavne obravnave, ga mora uveljavljati pred njenim začetkom. Določbe o izločitvi sodnikov so namenjenemu tudi temu, da preprečijo zlorabo procesnih pravic, ter da se jih ne sme uporabiti kot sredstvo za zavlačevanje postopka, v nasprotju z njihovim namenom. Zato je stranka zavezana, da zahteva izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve in je stranki tako zagotovljeno učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do nepristranskega sodnika. Procesne določbe o tem, da mora stranka uveljavljati izločitveni razlog takoj, ko za njega izve, sicer pa je v svoji pravici prekludirana, zagotavljajo učinkovito izvedbo kazenskega postopka. Navedeno pomeni, da stranki, ki v zakonskih rokih ni uveljavljala procesne kršitve, ni mogoče dopustiti uveljavljanje te kršitve kasneje, v kasnejših fazah postopka.

8. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je zagovornik zatrjeval izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP po začetku glavne obravnave 1. 12. 2016. Po tem, ko je državni tožilec že prebral obtožni predlog in ko je obsojenec podal zagovor, je zagovornik vložil v spis pisno zahtevo za izločitev sodnika. Sodišče druge stopnje je v točki 7 sodbe ugotovilo, da iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi sodnik sodišča prve stopnje zagovorniku onemogočil, da bi podal zahtevo za izločitev pred začetkom glavne obravnave. V zapisniku o glavni obravnavi ni zabeležena pripomba zagovornika, da zahteve za izločitev sodnika ni mogel podati že prej (zagovornik tudi v vloženem izrednem pravnem sredstvu ne trdi, da je opozoril, da zahteve za izločitev ni mogel podati pred začetkom glavne obravnave, pa to v zapisnik o glavni obravnavi ni bilo vneseno). Jasno je, da je glede na vsebino zahteve za izločitev, ko se zagovornik ni strinjal z vodenjem glavne obravnave sodnika v prejšnjem postopku in z odločitvijo, da se opravi sojenje v nenavzočnosti obdolženca in je bila sodba zaradi tega, ker je prišlo do kršitve 442. člena ZKP, saj ni bilo pogojev za sojenje v nenavzočnosti obsojencu v prejšnjem postopku s sklepom višjega sodišča razveljavljena, to dejstvo bilo znano zagovorniku in obsojencu z vročitvijo sklepa o razveljavitvi sodbe. Ni obstajala nikakršna ovira, da zagovornik, če je menil, da slednje pomeni razlog za izločitev sodnika, tega ne bi uveljavil do začetka glavne obravnave. Upoštevaje, da je bil (to ugotavlja tudi sodišče druge stopnje) predlog za izločitev dan pisno (z datumom 30. 11. 2016), k predlogu pa je bil priložen zapisnik iz leta 2011, razlog za izločitev ni nastal po začetku glavne obravnave, ampak je bil razlog za izločitev sodnika znan že pred začetkom glavne obravnave. Tako tudi ni nastopila situacija, da stranki, to je obsojencu in njegovemu zagovorniku, razlog za izločitev ni bil in tudi ni mogel biti znan pred začetkom glavne obravnave. Odločitev o zavrženju zahteve za izločitev sodnika prve stopnje se po navedenem pokaže kot zakonita, saj je že iz predloga za izločitev izhajalo, da je bil podan prepozno, v zvezi z razlogi ki niso nastali po začetku glavne obravnave, ampak že prej in kot je bilo že poudarjeno tudi ni nastala situacija, da razlog za izločitev ni bil in tudi mogel biti znan pred začetkom glavne obravnave. Zato se je mogoče strinjati s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je zagovornik ravnal v nasprotju z določbo drugega odstavka 41. člena ZKP, ter da so bili tako izpolnjeni pogoji za zavrženje zahteve za izločitev na podlagi določbe petega odstavka 42. člena ZKP. Ker so bili izpolnjeni pogoji, da se zahteva za izločitev zavrže, Vrhovno sodišče ni obravnavalo razlogov zahteve za varstvo zakonitosti, s katerimi zagovornik obrazlaga utemeljenost vložene zahteve za izločitev.

9. Po oceni zagovornika je sodišče prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP, ki določa, da lahko sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretresani na glavni obravnavi. Zagovornik utemeljuje kršitev z navedbami o načinu zaslišanja prič B. K. in M. K. V zapisniku o glavni obravnavi je zapisano, da priči izpovedujeta enako kot na list. številkah... brez pristavka. Način vodenja glavne obravnave ni bil v skladu z navedenim zakonitim določilom, saj bi priči morali ponovno izpovedati, po oceni zagovornika bi sodišče moralo izpovedbi obeh prič zapisati, nista pa bili niti prebrani njuni prejšnji izpovedbi. Sodišče druge stopnje je napačno ocenilo, da je pri ostalih pričah vodenje obravnave potekalo na enak način in da zagovornik na takšno vodenje ni imel pripomb (točka 9 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornik navaja, da so bile izpovedbe vseh ostalih prič prebrane. Ne strinja se z argumentacijo sodišča druge stopnje v točki 9 sodbe, da sta bili tudi priči M. K. in B. K. zaslišani v skladu z določbami 331 do 343. člena ZKP, saj navedeno kaže ravno nasprotno.

10. V zapisniku o glavni obravnavi z dne 1. 12. 2016 je navedeno, da priča B. K. izpoveduje enako kot na list. številkah... brez pristavka, da državni tožilec in pooblaščenec oškodovanca vprašanj ne postavljata, prav tako pa ne zagovornik in tudi ne obdolženi. V zvezi z zaslišanjem priče M. K. pa je zapisano, da se ugotovi, da priča izpoveduje enako kot na listovnih številkah... brez pristavka in da za pričo ni vprašanj. Nato je v zapisniku vpisana zagovornikova pripomba, „da se mu način vodenja glavne obravnave ne zdi primeren, saj bi priče morale ponovno izpovedovati in bi se to moralo zapisati, ne pa da se ne preberejo niti njihove izjave.“ Po tej pripombi so bile zaslišane še priče I. P., D. R., J. Č., E. P., M. A., A. H., J. M., M. F., Z. T. in Z. O. V zapisniku o glavni obravnavi je vpisano, da se ugotovi, da vsaka od prič teh izpoveduje enako kot na listovnih številkah... in se izpovedba prebere (stranke so postavile vprašanje pričam: D. R., J. M. in Z. O.; ostalim pričam vprašanja niso bila postavljena).

11. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti in v zapisniku o glavni obravnavi Vrhovno sodišče ocenjuje, da je napačno stališče višjega sodišča v točki 9 sodbe, da je bilo zaslišanje prič M. K. in B. K. opravljeno v skladu z določbami o zaslišanju prič na glavni obravnavi in da ni bilo kršeno načelo neposrednosti. Sodišče druge stopnje je v sodbi v točki 9 ugotovilo, da zagovornik s svojimi navedbami ni utemeljil, da naj bi zatrjevana kršitev vplivala, ali da bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Po oceni Vrhovnega sodišča zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ne utemeljuje vpliva kršitev na zakonitost sodbe prav tako pa tudi ne, da bi citirane kršitve mogle vplivati na zakonitost sodbe. Kršitve, ki jih zagovornik uveljavlja, obrazlaga z navedbami, da je obdolžencu potrebno zagotoviti pravico do učinkovite obravnave (enako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje), ker se z navedenim udejanja načelo kontradiktornosti postopka in prihaja do izraza načelo neposrednosti izvajanja dokazov. V zahtevi pa tudi navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe.

12. Zagovornik tako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navaja, da je sodišče oprlo sodbo tudi na izpovedbi obeh navedenih prič, vendar pa zagovornik ne utemelji zatrjevanih kršitev procesnega zakona na način, da bi obrazložil tudi vpliv na zakonitost pravnomočne sodbe oziroma, da bi kršitve mogle vplivati na zakonitost pravnomočne sodbe (če je bila kršitev uveljavljena že v pritožbenem postopku, je po praksi Vrhovnega sodišča, za presojo ali gre za vpliv na zakonitost sodbe odločilen enak standard kot v pritožbenem postopku, to je, da bi kršitev mogla vplivati na zakonitost sodbe). Zagovornik tako trdi, da je bila kršena pravica do obrambe - do učinkovite obravnave, kot je navajal v pritožbi in kar navaja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Tudi če je bilo zaslišanje obeh prič opravljeno na način, kot zatrjuje zagovornik, je bila na obravnavi dana možnost obsojencu in zagovorniku, da ne le opozorita na način zaslišanja obeh prič, ampak da postavljata vprašanja obema pričama in njuni izpovedbi preizkusita ter da tudi zahtevata da izpovesta ponovno v prosti pripovedi, česar nista storila. Pričama B. K. in K. zagovornik in obsojenec nista postavila nobenega vprašanja in tudi nista zahtevala, da priči prosto izpovesta o tem kar vesta o zadevi. Obe priči pa sta bili zaslišani na glavni obravnavah v prvem postopku v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika. V prvem postopku na glavni obravnavi dne 22. 4. 2015 sta obe priči najprej prosto izpovedali in po njunih izpovedbah so stranke postavljale vprašanja obema pričama, tako tudi obsojenčev zagovornik (list. št. 85-98 spisa). V prvem sojenju je bil priča B. K.zaslišan še dvakrat in sicer na glavnih obravnavah dne 27. 5. 2015, (list. št. 122 in 123) in dne 17. 6. 2015 (list. št. 158 in 159). Na obeh obravnavah je prosto izpovedal oziroma odgovarjal na vprašanja strank in sodnika. V drugem ponovljenem sojenju priči na glavni obravnavi dne 19. 5. 2016 nista povedali nič novega in tudi vprašanj zanju ni bilo. V zapisniku o glavni obravnavi je zapisano, da priči izpovedujeta kot na list. številkah... in da stranki zanju nimata nobenih vprašanj. Na zadnji glavni obravnavi in na obravnavah v prvem sojenju, na kateri je bil obsojenec navzoč, navzoč pa je bil tudi njegov zagovornik, je bila obrambi dana možnost, da se z dokazi, z izpovedbami prič seznani in jih preizkusi. Zagovornik le z zatrjevanjem, da je sodišče oprlo sodbo tudi na izpovedbi obeh prič in s splošnim zatrjevanjem, da naj bi bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe zaradi vodenja postopka, (čeprav ne obsojenec ne zagovornik pri zaslišanju obeh priči nista bila aktivna in za priče niti nista imela vprašanj), da se upošteva načelo kontradiktornosti in da do izraza prihaja tudi načelo neposrednega izvajanja dokazov, ni uspel utemeljiti vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo sodbe in tudi ne, da bi zatrjevana kršitev mogla vplivati na zakonitost sodbe.

13. Kot nadaljnjo kršitev zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog, naj se postavi izvedenec informacijske tehnologije, ki bi podal mnenje o tem, kdo je oglaševal odtujene predmete preko internetnega omrežja in ali je v času oglaševanja bil možen dostop do obdolženčevega brezžičnega omrežja s strani nepooblaščene osebe. Po oceni zagovornika je dokaz pomemben, saj je obsojenec v zagovoru navajal, da oglasa ni dal. Če bi se ugotovilo, da obsojencu ni mogoče dokazati, da je objavil oglas in prodal stvari oziroma da je to storil kdo drug, bi bilo slednje za obsojenca prav gotovo razbremenilno. Sodišče je, ker dokaza ni izvedlo, kršilo tudi 29. člen Ustave RS.

14. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedba dokaza ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, ki je bilo v zadostni meri ugotovljeno že na podlagi drugih izvedenih dokazov, kar bo obrazloženo v nadaljevanju (točka 5 sodbe sodišča prve stopnje). V dokazni oceni v točkah 8 in 9 ter 11 sodbe je ocenilo izpovedbe prič, na podlagi katerih je presodilo, da je obsojenec storilec obravnavanega kaznivega dejanja (zasleditev oglasa v internetnem omrežju, vzpostavljen kontakt z oglaševalcem, da se je na klic M. K. na telefonsko številko v oglasu oglasila oseba, ki se je predstavila T. B. in povedala, da je stvari mogoče prevzeti pri njem in da je K. prepoznal obsojenčev glas; da mu zavornega ventila, za katerega je obsojenec zatrjeval, da ga je dobil v podjetju, skladiščnika M. in F. nista dala v letu 2013, da sta mu dala ventil drugačne vrste v letu 2014; da je bil oglas objavljen na portalu Bolha ter da IP naslov, s katerega je bil oglas poslan, pripada obsojencu, kar je izhajalo iz dopisa A., d. o. o.). Pritožbeno sodišče, ki je v točki 5 sodbe pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da dokaz ni materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, saj je bilo dejansko stanje razčiščeno na podlagi izvedbe drugih dokazov, je tudi poudarilo okoliščino, da je šlo za objavo oglasa z IP naslova, ki je bil dodeljen obsojencu ter tudi izpostavilo, da je obsojenec zagovor, v zvezi s to okoliščino spreminjal (obsojenec je trdil, da bi naročilo, kot je bilo objavljeno na spletnem portalu www.bolha.com, lahko opravil kateri od njegovih prijateljev, ko je bil pri njem doma na obisku, da bi mu na ta način škodoval, kasneje pa je zgolj zatrjeval, da sam oglasa, ki ga obremenjuje, ni objavil). Vrhovno sodišče po navedenem pritrjuje razlogom sodišč prve in druge stopnje, da dokaz, da se postavi izvedenca, ko je bilo ugotovljeno, da je bil oglas za prodajo predmetov objavljen iz IP naslova, dodeljenega obsojencu in je sodišče na podlagi izvedbe drugih dokazov ter njihove ocene ugotovilo odločilna dejstva, ni materialno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja in da ne bi predstavljal vira relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom. Zato ni kršitve 29. člena Ustave.

15. V točkah 12 do 16 zahteve zagovornik zatrjuje, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka zagovornik ni uveljavljal. Pregled tega dela zahteve pa tudi pokaže, da so navedbe enake, kot v pritožbi, s katerimi je zagovornik uveljavljal pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in na katere je pritožbeno sodišče odgovorilo v točkah 10 do 14 sodbe. Zagovornik tako s ponavljanjem nestrinjanja z dokazno oceno sprejeto v sodbi sodišča prve stopnje zatrjuje, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena, s čimer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16. Ker kršitve zakona iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, in ker zagovornik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

17. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah in po tarifnih številkah 7111, 7113 in 7252 taksne tarife ter ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in zamotanosti tega postopka.