Jedro

Presoja višine odškodnine - stanovanjska hiša tožničinih staršev, v kateri je v relevantnem obdobju od 23. 10. 2004 do junija 2005 (9 mesecev) prebivala tožnica, je od ceste oddaljena 10 metrov, v tem obdobju pa je bila tožnica hrupu izpostavljena ves čas. Po preselitvi je živela na drugem naslovu, a se je v obdobju od junija 2005 do 13. 1. 2008 (30 mesecev) med tednom vsakodnevno vračala nazaj k staršem, saj jim je bila pomoč na kmetiji nujno potrebna; slednje obdobje je bila hrupu izpostavljena le čez dan (ponoči in med vikendi pa ne), kar se je odražalo na njenem duševnem ravnovesju.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako: da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se znesek 3.200,00 EUR nadomesti z zneskom 2.600,00 EUR in znesek pravdnih stroškov 601,21 EUR nadomesti z zneskom 312,91 EUR, tako da se po navedeni spremembi sodba sodišča prve stopnje glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2007 do plačila, v roku 15 dni ter ji povrniti nastale pravdne stroške v znesku 312,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.“ da se odločitev o stroških pritožbenega postopka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe plačati 32,92 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev te obveznosti.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe plačati 50,56 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev te obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača odškodnino v znesku 3.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2007 do plačila ter da ji povrne pravdne stroške v znesku 601,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 432/2011 z dne 24. 11. 2011 ugodilo predlogu toženke in revizijo dopustilo glede višine odškodnine.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da odškodnino in stroške ustrezno zniža, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila za tožnico primerna odškodnina v višini 700,00 EUR oziroma za 2.500,00 EUR manj od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Po mnenju revidentke odločitev odstopa od primerljivih zadev Višjega sodišča v Mariboru (sklicuje se na odločbe I Cp 792/2011 z dne 26. 6. 2011, I Cp 443/2011 z dne 14. 7. 2011, I Cp 1132/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1585/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1247/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008, I Cp 638/2011 z dne 13. 9. 2011) in od prakse Vrhovnega sodišča (sklicuje se na odločbe II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009, II Ips 301/2010 in II Ips 303/2010). Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica v primerjavi z drugimi oškodovanci navedla bistveno manj nevšečnosti, da je bila hrupu izpostavljena le 9 mesecev, preostale mesece pa je na kmetiji le delala in se po napornem dnevu spočila na svojem domu.

5. Sodišče je izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom o dopustitvi revizije vročilo nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnice, ki je živela ob regionalni cesti G1-3 na relaciji Pesnica – Vučja vas in zaradi katerega je v obdobju 39 mesecev, to je od 23. 10. 2004 do konca 13. 1. 2008, trpela psihično neugodje (nespečnost, nezbranost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine(1). Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Nekaj deset zadev je že bilo predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem, tako da je le-to dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. 8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

9. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov(2). V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve ulice in Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

10. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju v obravnavani in v tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste G1-3 in o obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, ki se nahajajo v neposredni bližini omenjene ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 metrov in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako v letu 2004 in 2005 presežene kritične vrednosti nočnega hrupa, v letu 2005 tudi kritične vrednosti dnevnega hrupa, v letih 2006 do 2008 pa so bile presežene že kritične in mejne vrednosti hrupa dan-večer-noč ter nočnega hrupa, pri čemer so bile vrednosti hrupa vsako leto višje. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

11. Neutemeljene so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

12. Ob upoštevanju vsega navedenega predstavlja primerno odškodnino odmera v znesku 2.600,00 EUR oziroma dobre dve in pol povprečni neto plači. Stanovanjska hiša tožničinih staršev, v kateri je v relevantnem obdobju od 23. 10. 2004 do junija 2005 (9 mesecev) prebivala tožnica, je od ceste oddaljena 10 metrov, v tem obdobju pa je bila tožnica hrupu izpostavljena ves čas. Po preselitvi je živela na drugem naslovu, a se je v obdobju od junija 2005 do 13. 1. 2008 (30 mesecev) med tednom vsakodnevno vračala nazaj k staršem, saj jim je bila pomoč na kmetiji nujno potrebna. Slednje obdobje je bila hrupu izpostavljena le čez dan (ponoči in med vikendi pa ne), kar se je po zaključku sodišč odražalo na njenem duševnem ravnovesju. Revizijskim očitkom, da je tožnica v primerjavi z drugimi oškodovanci navedla bistveno manj nevšečnosti in da je bila hrupu izpostavljena le 9 mesecev, tako ni mogoče dati nobene teže, saj gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da se tožnici prisojen znesek odškodnine 3.200,00 EUR zmanjša na 2.600,00 EUR, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13. Ker je sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je bilo potrebno odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je glede odmere potrebnih stroškov pravdnega postopka upoštevalo pravnomočno odločitev sodišč, po kateri je tožnici priznan znesek 1.466,11 EUR in toženki 936,39 EUR. Glede na spremenjeno odločitev znaša tožničin uspeh 52 % (2.600 EUR od zahtevanih 5.000 EUR) in je upravičena do zneska 762,38 EUR, toženkin pa 48 % in je tako upravičena do povračila 449,47 EUR njenih stroškov. Po medsebojnem pobotanju terjatev je toženka dolžna tožnici povrniti 312,91 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje skupaj s pravnomočno prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Znižanje prisojene odškodnine je terjalo tudi spremembo odločitve o stroških pritožbenega postopka. Toženka je po določbah 1. točke Tar. št. 21 in tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife (OT) upravičena do 385,5 točk, kar znaša 175,57 EUR (glej odmero na list. št. 123), glede na njen uspeh s pritožbo 18,75 % (600 EUR od izpodbijanih 3.200 EUR), pa ji je tožnica dolžna povrniti znesek 32,92 EUR. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo je odpadla, saj le-ti niso bili priglašeni.

15. Ker je toženka delno uspela z revizijo, je sodišče tožnici naložilo, da ji povrne ustrezen del njenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka je po določbah 3. točke Tar. št. 21 in tretjem odstavku 13. člena OT upravičena do 459 točk, kar znaša 210,68 EUR (glej odmero na list. št. 136). Ker je z revizijo uspela v 24 % (600 EUR od izpodbijanih 2.500 EUR), ji je tožnica dolžna povrniti 50,56 EUR stroškov. Stroške revizijskega in pritožbenega postopka je dolžna plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku od vročitve te sodne odločbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008.