Jedro

Ugovor zastaranja, da je možen obravnavanja, mora biti substanciran. To pomeni, da mora tožena stranka navesti dejstva in predlagati take dokaze, ki opredeljujejo začetek teka zastaralnega roka. Začetek teka zastaralnega roka zakonodajalec veže na pojem nastanka škode in ne na trenutek škodnega ravnanja oziroma posega v osebnostne pravice, saj sam poseg ne predstavlja pravno priznane škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v znesku 3.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2007 dalje do plačila, in pravdne stroške v znesku 601,21 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ni sledilo ugovoru zastaranja celotne terjatve z obrazložitvijo, da za presojo tega materialnopravnega ugovora toženka ni pravočasno (do prvega naroka za glavno obravnavo) navedla dejstev, ki so v konkretnem primeru relevantna za presojo tovrstnega ugovora v skladu z določilom 286. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določbe prvega odstavka 286. člena ZPP. Pojasnjuje, da je v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2010 pred pribavo izvedenskega mnenja podala obrazložen ugovor zastaranja. Izvedensko mnenje, pridobljeno pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni, iz katerega izhaja, da so bile kritične meje presežene že v letu 2003, ni moglo služiti kot dokaz v predmetni pravdni zadevi, ker ni bilo pribavljeno tekom tega pravdnega postopka. Tožniki so zatrjevali, da so emisije čutili že od leta 1991. Ker je bilo šele po pridobitvi izvedenskega mnenja v tej pravdni zadevi razvidno, da so bile pri hiši tožeče stranke presežene kritične meje leta 2001, je toženka ugovor zastaranja podala pravočasno. Toženka se pritožuje tudi zoper višino prisojene odškodnine, za katero meni, da je glede na sodno prakso v podobnih primerih previsoka. Predlaga, „da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljenega zavrne ter ji naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; podrejeno pa, da v skladu s pritožbenimi navedbami prisojeno odškodnino in stroške postopka ustrezno zniža ter tožnici naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi“.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Glavni pritožbeni razlog je tožena stranka podala v zvezi z zastaranjem vtoževane odškodninske terjatve. V zvezi z ugovorom zastaranja sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženka podala ugovor triletnega zastaranja v prvi pripravljalni vlogi pred prvim narokom za glavno obravnavo povsem nesubstancirano, ko je navedla le: „tožena stranka ugovarja triletni zastaralni rok v smislu določb Obligacijskega zakonika zastaranje odškodninske terjatve“, kot dokaz pa je predlagala sodni preudarek, torej brez navedbe kakršnihkoli dejstev in dokazov, da bi sodišče njen ugovor preizkusilo. Tudi do konca prvega naroka za glavno obravnavo tožena stranka dejstev, potrebnih za ugotavljanje zastaranja, ni navedla, prav tako pa se ni sklicevala na navedbe tožnice o teh dejstvih. Tožena stranka s tem ni zadostila merilom konkretnega, substanciranega navajanja dejstev in dokazov. Sodišče prve stopnje bi sicer moralo v okviru materialnega procesnega vodstva toženo stranko na substancirani ugovor zastaranja opozoriti, vendar sodišče prve stopnje tega kljub jasnemu določilu 285. člena ZPP ni storilo, vendar pa opustitev materialnega procesnega vodstva predstavlja relativno kršitev določb postopka, ki bi jo morala stranka uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje, da se lahko na to kršitev sklicuje nato v pritožbi (286.b člen ZPP). Glede na pomanjkanje trditvene podlage v zvezi z zastaranjem do prvega naroka za glavno obravnavo je bil tudi ugovor objektivnega zastaranja, ki ga je tožena stranka podala po prvem naroku za glavno obravnavo, podan prepozno (četrti in šesti odstavek 286. člena ZPP). Pritožbena izvajanja tožene stranke, da ugovora objektivnega zastaranja ni mogla podati prej, ker ji ni bilo znano, da so bile mejne vrednosti prekoračene že v letu 2001, niso utemeljene. Toženka je razpolagala z izvedenskim mnenjem iz leta 2004, katerega je pridobila tožena stranka sama, medtem, ko izvedensko mnenje, ki je pridobljeno med obravnavanim pravdnim postopkom le še dodatno potrjuje to izvedensko mnenje iz leta 2004. Tako je za dejstva, ki bi eventuelno utemeljevala sukcesivno zastaranje, izvedela že pred vložitvijo predmetne tožbe in bi zato lahko pravočasno podala substanciran ugovor zastaranja, tako objektivnega, kot subjektivnega.

7. Ugovor zastaranja, da je možen obravnavanja, mora biti, kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo, substanciran. To pomeni, da mora tožena stranka navesti dejstva in predlagati take dokaze, ki opredeljujejo začetek teka zastaralnega roka. Začetek teka zastaralnega roka zakonodajalec veže na pojem nastanka škode in ne na trenutek škodnega ravnanja oziroma posega v osebnostne pravice, saj sam poseg ne predstavlja pravno priznane škode.

8. Subjektivni triletni rok teče od tedaj, ko je oškodovanec za to dejstvo izvedel (in tudi za povzročitelja), medtem ko objektivni petletni rok teče od samega nastanka škode (prvi in drugi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

9. Zastaranje je torej vezano na zapadlost terjatve, ki je opredeljena pri odškodninski obveznosti s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ, primerjaj tudi splošno določilo prvega odstavka 336. člena OZ). Odškodninska terjatev ne more zastarati, preden ta ni dospela oziroma je oškodovanec sploh še ni mogel uveljavljati (sodba VSRS, II Ips 570/2002 z dne 18. 12. 2003). Drugačen zaključek bi bil v nasprotju z utemeljevanjem zastaranja z neizvrševanjem pravice. Zato je v tej zvezi odločilnega pomena stabilizacija škode in s tem določljiv oziroma dokončen obseg škodnih posledic. Takšno razlago potrjuje tudi v pravni teoriji zastopano stališče, da v primeru ponavljajočih se škodnih dejanj začne teči zastaralni rok šele od nastanka zadnjih škodnih posledic (V. Krajnc, Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, 2003, str. 479).

10. Poseg v pravico do zdravega okolja se je v obravnavani zadevi izrazil kontinuirano, ponavljajoče skozi daljše časovno obdobje. Promet se je na cesti G1-3 skozi leta povečeval, kot zatrjuje tožnica in kot je izkazano iz izvedenskih mnenj, čemur tudi tožena stranka ne nasprotuje. Glede na to je tožeči stranki nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin nastajala kontinuirano. Posegi zaradi hrupa so se pri tem ves čas stopnjevali, kar priznava tudi tožena stranka, in s tem objektivno gledano tudi intenzivnost duševnih bolečin.

11. Glavni merili prisojanja denarne odškodnine sta prav intenzivnost in trajanje duševnih bolečin (prvi odstavek 179. člena OZ), zato je mogoče nastalo škodo opredeliti le tedaj, ko je opredeljen tudi njen obseg. Ta pa je lahko znan šele tedaj, ko pride do stabilizacije nastajanja škode, kakor je bilo v zvezi z nepremoženjsko škodo že večkrat v sodni praksi poudarjeno. Da bi bil ugovor zastaranja substanciran, bi za to morala toženka navesti, kdaj je prišlo do stabilizacije škode, torej trenutek, ko je bilo mogoče določiti, kako dolgo in kakšne nesprejemljive intenzivnosti je še bilo po normalnem teku stvari pričakovati nadaljevanje poseganja. Tega pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala (212. člen ZPP in tretji odstavek 353. člena OZ).

12. Pritožbeno sodišče je prepričano tudi, da je višina odškodnine v konkretnem primeru pravilno odmerjena. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

13. Toženka opozarja v pritožbi na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob avtocesti G1-3 in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije izpostavljene prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustom plinov. V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu od 2,000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 1.700,00 EUR. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča, do ceste in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožeči stranki, ki je živela v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet in ki je bila prekomernim imisijam izpostavljena preko celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

14. V obravnavanem primeru je bil porast imisije hrupa natančno pojasnjen v sodbi sodišča prve stopnje na strani 6 in 7 in ga višje sodišče v celoti povzema. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje upoštevaje obdobje oškodovanja in ugotovljene okoliščine pravilno dosodilo višino odškodnine. Pritožbeno sodišče je tudi prepričano, da je višina odškodnine v skladu z načelom, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki so v nasprotju z njenim zadoščenjem. Kot element presoje pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi obstoječo splošno raven življenjskega standarda družbe, ki ji pripadamo, in višino odškodnin, ki so bile prisojene v podobnih primerih.

15. Ko pritožbeno sodišče tudi sicer uradno upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava pri delu in odločitvi sodišča prve stopnje ni našlo, je po vsem navedenem pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 165 ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroške neuspele pritožbe krije pritožnica sama.