Jedro

Določba 109. člena ZPP o kaznovanju tistega, ki v vlogi žali sodišče, je disciplinski ukrep, ki ima namen zagotoviti urejenost teka pravdnega postopka, nujno procesno disciplino, zaupanje v sodstvo in avtoriteto sodne oblasti. Ta določba ne omejuje stranke pri navajanju vsebine, temveč pri načinu podajanja izjav. Udeleženec postopka svojih izjav pred sodiščem ne sme podajati na nedostojen žaljiv način.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se tožnik kaznuje z denarno kaznijo 150.000 SIT (stopetdeset tisoč tolarjev).

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče kaznovalo tožnika z denarno kaznijo 250.000 SIT. Ocenilo je, da je v tožnik v predlogu za delegacijo pristojnosti, ko je predlagal izločitev sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki so sodelovali pri izdaji sodbe pod opr. št. II Ips 531/2000, žalil dostojanstvo vrhovnih sodnikov, Vrhovno sodišče Republike Slovenije in sodišča sploh z navedbo: "ker ni pričakovati, da bi drugič odločali zakonito in da bi se dotlej naučili osnovnih računskih operacij in procentnega računa, kar mora znati vsak osnovnošolec, gre torej za pomanjkanje morale in ne pomanjkanje znanja matematike in poznavanja predpisov".

Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo in meni, da so podane številne pomanjkljivosti. Sklep nima pravnega pouka, s čimer je kršena ustavna pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Sklep je bil izdan brez zaslišanja kaznovanega in ker se mu očita storitev kaznivega dejanja razžalitve, je kršena določba 29. člena Ustave. Sodišče je sodilo v nasprotju z 2. členom Ustave. Zapisane besede bi predstavljale razžalitev, če bi bile zapisane z namenom zaničevanja (tretji odstavek 169. člena KZ). Besede pomenijo le tožnikovo negativno prognozo o možnosti spremembe stališča oseb, ki so že odločale v konkretni zadevi. Sodišče je z izpodbijanim sklepom samo potrdilo, da je pristransko, ker je tožnika kaznovalo, ko je zahteval izločitev konkretnih oseb. Očitek konkretnim osebam, da niso ravnale zakonito, ne pomeni žalitve sodišča. Sodnikom ni očital nemorale, ampak je le trdil, da je v konkretni sodni odločbi pomanjkanje tiste morale, ki narekuje odpravo posledic kršitev človekovih pravic. Sklep ne vsebuje razlogov o subjektivnem dejanskem stanju, čeprav je odgovornost za kazniva dejanja subjektivna. Sodišče je kršilo 39. člen Ustave RS, to je tožnikovo pravico do svobode izražanja misli, mnenj in stališč v sodnem postopku, ko ga je kaznovalo zaradi izraženega mnenja o negativni prognozi do spremembe stališč pri izdaji sodbe sodelujočih sodnikov. Sodišče je kršilo 6. člen KZ in drugi odstavek 41. člena KZ, ko ni ugotavljalo tožnikovih premoženjskih in družinskih razmer, ni upoštevalo tožnikove nekaznovanosti zaradi žalitve sodnika ter se neutemeljeno sklicevalo na kodeks odvetniške etike. Tožnik predlaga, da se ga s spremembo sklepa oprosti plačila denarne kazni.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da se po določbi 109. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 2/2004) lahko kaznuje po določbah 11. člena ZPP z denarno kaznijo do 300.000 SIT tisti, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku.

Dileme o morebitnem neskladju 109. člena ZPP z Ustavo je odpravilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je z odločbo št. U-I-145/03 z dne 23.6.2005 (Ur.l. RS, št. 69/2005) odločilo, da 109. člen ZPP ni v neskladju z Ustavo. Kolikor tožnik v pritožbi zatrjuje kršitve Ustave, je vrhovno sodišče povzelo tudi razloge iz navedene odločbe ustavnega sodišča. Pritožbeni očitek kršitve ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker izpodbijani sklep nima pravnega pouka, ni utemeljen. Tožnik je vložil pritožbo v pritožbenem roku in je pritožba predmet obravnave pristojnega organa, zato je bila tožniku pravica do pravnega sredstva zagotovljena.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o kršitvi 29. člena Ustave zaradi neupoštevanja pravnih jamstev v kazenskem postopku in zaradi neuporabe določb Kazenskega zakonika. Institut kaznovanja po 109. členu ZPP je disciplinske in ne kazenskopravne narave, zaradi česar ne gre za izrekanje kazni za kaznivo dejanje po postopku, kot je določen v Zakonu o kazenskem postopku. Iz odločbe ustavnega sodišča U-I-145/03 izhaja, da sta po 109. členu ZPP varovani dobrini zaupanje v sodstvo in avtoriteta sodne oblasti. Ne gre za čast in dobro ime konkretnega sodnika, ki lahko sam uveljavlja varstvo svojih pravic preko institutov kazenskega ali odškodninskega prava. Pri 109. členu ZPP ne gre za institut, ki bi ga zakonodajalec uvrstil v kazenskopravno sfero, glede na namen prepovedi iz 109. člena ZPP in glede na njeno naravo pa ne gre za določitev kaznivega dejanja. Gre za ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejenost teka pravdnega postopka in nujno procesno disciplino. Zato so zmotna vsa tožnikova pritožbena izvajanja, ki vsebujejo očitke o kršitvah Kazenskega zakonika ali Zakona o kazenskem postopku. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev o pristranskosti, češ da nihče ne sme soditi v lastni stvari. Poudarjeno je že bilo, da je 109. člen ZPP namenjen varstvu avtoritete sodne oblasti, ne pa konkretnega sodnika. Poleg tega je že simbolnega pomena takojšnji odgovor sodišča na žaljivo vlogo, ki lahko ogrozi tek sodnega postopka in ugled sodstva.

Tožnik tudi trdi, da je sodišče s kaznovanjem kršilo 39. člen Ustave, to je tožnikovo pravico do svobode izražanja misli oziroma mnenj.

Temu ni mogoče pritrditi. V skladu s stališčem ustavnega sodišča v citirani odločbi se svoboda izražanja v položaju stranke pred sodiščem obravnava kot pravica do izjavljanja pred sodiščem. Ta pravica je del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V 109. členu ZPP gre za določitev načina izvrševanja pravice do enakega varstva pravic, skladno z drugim odstavkom 15. člena Ustave. Tako 109. člen ZPP ne omejuje stranke pri tem, kaj sme ali česa ne sme navajati po vsebini, temveč jo omejuje pri načinu podajanja izjav. Svojih izjav pred sodiščem ne sme podajati na nedostojen žaljiv način. Prav za to pa gre v tožnikovem primeru, ko kritike ravnanja sodišča ni izrekel na spoštljiv način, tako da bi ohranil dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča. Sicer tožnik napada tako dejanske ugotovitve kot pravno presojo zadeve. Po oceni tega sodišča je senat, ki je sprejel izpodbijano odločitev, ugotovil vse pravno odločilne dejanske okoliščine in ugotovljeno dejansko stanje tudi pravno pravilno presodil. Kaj je tožnik zapisal o sodnikih, izhaja iz njegove pisne vloge in je povzeto v izpodbijanem sklepu. V predlogu je izločeval pet sodnikov kot članov senata, ki so sodelovali pri izdaji sodbe pod opr. št. II Ips 531/2000, "ker ni pričakovati, da bi drugič odločali zakonito in da bi se dotlej naučili osnovnih računskih operacij in procentnega računa, kar mora znati vsak osnovnošolec, gre torej za pomanjkanje morale in ne pomanjkanje znanja matematike in poznavanja predpisov". Vsebina navedenega zapisa očita sodnikom zavestno nezakonito ravnanje, ki je tako zaradi pomanjkanja morale in ne zaradi pomanjkanja znanja matematike in poznavanja predpisov. Pomena citiranega zapisa tožnik v pritožbi ne more spreminjati z drugačnimi pritožbenimi poudarki in pojasnjevanji, na primer, da gre za negativno prognozo o možnosti spremembe stališča oseb, ki so že odločale. Hkrati pa nima pomena pritožbeno navajanje vsebine sporne pravdne zadeve, ki ni bila odločilna niti pri odločanju o tožnikovem predlogu za delegacijo sodišča, niti pri izdaji izpodbijanega sklepa. Brezpredmetno je ponavljanje očitkov o neupoštevanju konkretnih izračunov in dejstev, saj je bilo to lahko le vsebina pravnih sredstev pri odločanju o glavni stvari. Tu pa gre za vprašanje žaljivosti tožnikovega zapisa o sodnikih, ki da so zaradi pomanjkanja morale odločali nezakonito. Pritrditi je presoji izpodbijanega sklepa, da predstavlja tak zapis negativno vrednostno oceno v predlogu navedenih izločevanih vrhovnih sodnikov in samega vrhovnega sodišča. Takšen napad na čast in dobro ime sodnikov pomeni razvrednotenje in žalitev sodišča kot celote ter sodstva nasploh.

Zapisane besede je mogoče razumeti tako, kot je pravilno ocenjeno v izpodbijanem sklepu, da so sodniki nemoralni in ne sodijo zakonito. Pripisovanje takih negativnih lastnosti izkazuje tožnikov žaljivi namen, saj tožnik namesto s pravnimi razlogi nastopa z žaljivimi vrednostnimi sodbami. Tožnikov zapis nima nobene zveze s pojmi morale v posameznih določbah obligacijskega zakonika, niti z "moralo, ki omogoča popravo krivice". Zaradi neuspeha v pravdi, kjer je šlo za vprašanje vzročne zveze, je tožnik nadaljnje izjavljanje pred sodiščem opravil delno na način omalomaževanja sodnikov in sodišča, namesto da bi, kar ni pretirano omejujoča zahteva, z navajanjem tehtnih razlogov, izrečenih na spoštljiv način, utemeljil svoje predlog. Iz tožnikovega načina izražanja v citiranem delu pisanja in v vlogi kot celoti, ko skuša jemati ugled in širiti negativno razpoloženje do sodstva, je očitno, da se je tožnik zavedal svojega žaljivega ravnanja, kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep, zato je neutemeljena pritožbena trditev o pomanjkanju razlogov o subjektivnem dejanskem stanju. To je še toliko bolj jasno, ker je tožnik pravni strokovnjak in po poklicu odvetnik in zato pozna določbe Kodeksa odvetniške etike, ki posebej poudarjajo pravila o lepem vedenju in splošni pravniški kulturi v poklicnem delu, vlogah ter stikih s strankami in sodnimi organi. Nasprotno ravnanje, v vlogi z dne 12.10.2001 vsebovano izražanje o sodnikih in sodišču, predstavlja žalitev sodišča, kar je po 109. členu ZPP nedopustno in je podlaga za kaznovanje po 11. členu ZPP. Ker pa gre za disciplinski ukrep, kot je bilo že pojasnjeno, ne pa za kaznovanje za kaznivo dejanje, tudi materialnopravna ustavna jamstva, ki se nanašajo na kazniva dejanja, ne pridejo v poštev. Posebna opredelitev razlogov, ki morebiti izključujejo protipravnost, tako ni potrebna. Zato je kaznovanje tožnika zaradi kršitve prepovedi žaljivih vlog po 109. členu ZPP utemeljeno.

Tožnikovi pritožbi pa je pritrditi v delu, ki se tiče višine denarne kazni. Po 11. členu ZPP se za žalitev sodišča stranki lahko izreče denarna kazen do 300.000 SIT. Pomembni so tožnikovi dohodki, ki so razvidni iz pravdnega spisa, opr. št. P 1186/97. Tožnikov čisti zaslužek iz opravljanja odvetniške dejavnosti je v letih 1995 do 1997 znašal 94.000 do 99.000 SIT mesečno. Upoštevati je nadalje tožnikovo nekaznovanost zaradi žalitve sodišča. Glede na navedene okoliščine in na težo ter pomen tožnikovega dejanja je pritožbeni senat presodil, da je po tretjem odstavku 11. člena ZPP primerna denarna kazen v znesku 150.000 SIT in posledično po 365. členu ZPP v tem smislu spremenil izpodbijani sklep.