Jedro

Toženka je odgovor na pritožbo vložila dne 6. 1. 2021. Pritožbo je prejela 10. 12. 2020, kar pomeni, da se je rok za odgovor na pritožbo iztekel 11. 12. 2021. To je leto in pol pred objavo sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022. Zato revizijsko sodišče pritrjuje toženkinemu revizijskemu očitku, da se stranki nista mogli izjaviti glede nadgrajenih stališč Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 8/2022, predvsem o drugačnih (strožjih) pravnih posledicah, ki jih novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča pripisuje neopravljeni pojasnilni dolžnosti glede na značilnosti (mehanizma) obravnavanega kredita, v primerjavi s prejšnjo sodno prakso. Ravno tako jim v postopku nista mogli prilagoditi svojih dejanski navedb in v zvezi z njimi podati svojega pravnega razumevanja razlage spremenjene sodne prakse.

Vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo z valutno klavzulo torej lahko vpliva na presojo vprašanja dobre vere ter vprašanja (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, če je ponudnik potrošniku izpolnil kriterij preglednosti, ki pomeni predpogodbeno obveznost pojasnila mehanizma pogodbenega pogoja kreditne pogodbe z valutno klavzulo, v povezavi z mehanizmom pogodbene konverzije obveznosti po kreditni pogodbi v valuto, v kateri potrošnik prejema plačo tako, da lahko potrošnik razume ekonomske posledice s pogodbo prevzetih obveznosti. V nasprotnem primeru lahko toženkino zagotovilo o možnosti konverzije pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni večjih tveganj od kredita v domači valuti.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Uvodno

1.Prvi tožnik in druga tožnica (v nadaljevanju tožnika) sta s toženko sklenila Pogodbo o dolgoročnem potrošniškem stanovanjskem kreditu, vezanem na švicarski frank (CHF) št. ... z dne 11. 6. 2007 in Sporazum o zavarovanju v notarskem zapisu SV ... z dne 13. 6. 2007. Primarno sta zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v notarskem zapisu zaradi nepoštenosti pogodbenega pogoja. Toženki sta tudi očitala kršitev pogodbene možnosti konverzije. Toženka je v postopku zatrjevala, da pogodbeno predvidena konverzija izključuje neuravnoteženost pogodbenih pravic in obveznosti, tožnika pa da je nista uporabila na pogodbeno predviden način.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

2.Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in notarskega zapisa ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in izbris hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek na razvezo pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris hipoteke. Tožnikoma je naložilo plačilo vseh toženkinih pravdnih stroškov. Presodilo je, da je toženka tožnikoma pri sklepanju kreditne pogodbe dala zgolj splošna navodila ter da ni poudarila valutnega ali tečajnega tveganja in tožnikoma ni nudila razlage, ki bi zadostila standardom Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) in Vrhovnega sodišča. Ni dokazala, da je tožnikoma posredovala vsaj informacije o tem, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija plačilnega sredstva, v katerem sta tožnika prejemala plačo. Pojasnila je samo, da je CHF stabilna valuta in "da lahko pride le do manjših nihanj, zaradi česar ni potrebno delati panike". Presojo je oprlo na izhodišče, da je pogodbeni pogoj nepošten in pogodba nična le, če je banka ravnala v slabi veri in je hkrati (kumulativno) v trenutku sklenitve pogodbe med pravicami in obveznostmi pravdnih strank obstajalo znatno neravnotežje. Presodilo je, da toženka ni ravnala v slabi veri, ker tožnikov ni zavajala, saj ukrepov, ki so vplivali na občutni dvig tečaja CHF ni mogla predvideti. Presodilo je, da tudi znatno neravnotežje ni podano, ker bi se moral povprečen potrošnik pri daljši ročnosti kredita zavedati nihanja tečaja, tudi večjega in ker presoja po praksi SEU ni omejena le na količinsko primerjavo zneska transakcije po pogodbi in končnih stroškov pogodbe. Zaključilo je, da pogodbeni pogoj kredita z valutno klavzulo v CHF ni nepošten in pogodba torej ni nična. Glede toženkinih trditev o možnosti konverzije kredita tožnikov je presodilo, da taka možnost (enako kot možnost izbire kredita v EUR) ne pomeni, da bi se lahko tožnika izognila posledicam tečajnih tveganj. Obenem je pojasnilo, da pogodbene stranke niso dolžne odvračati škodljivih posledic na način, da bi lahko utrpele enake ali hujše posledice.

3.Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnikov in je prvostopenjsko sodbo v II., III. in IV. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. ... z dne 11. 6. 2007 in Sporazuma o zavarovanju, v notarskem zapisu SV ... z dne 13. 6. 2007. Toženki je naložilo povrnitev 1.468,88 EUR pritožbenih stroškov. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča glede neopravljene pojasnilne dolžnosti, a je drugače kot prvostopno sodišče zaključilo, da je to imelo (bistven) pomen za presojo slabe vere in s tem nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na CHF. Sklicevalo se je na stališče SEU v sodbi v zadevi C-125/18, da je obveznost jasnosti (transparentnosti) pogodbenega pogoja splošna zahteva in ne omejitev preizkusa nepoštenosti.¹ Poudarilo je, da so nepošteni pogodbeni pogoji iz prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) opredeljeni alternativno, tako da v skladu z načelom minimalne harmonizacije iz 8. člena Direktive 93/13 ni potrebna (kumulativna) presoja slabe vere in znatnega neravnotežja. Presodilo je, da je imela v skladu s stališčem SEU v 28. točki obrazložitve zadeve C-405/21 (NKBM) neopravljena pojasnilna dolžnost (bistven) pomen za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na CHF. Toženkino pojasnilo o majhnem nihanju tečaja, podkrepljeno z dodatnim pojasnilom, "da ni treba delati panike", ob podanih zgolj splošnih opozorilih, je pri tožnikoma ustvarilo napačno predstavo o bistvenih sestavinah pogodbe, vezane na tujo valuto. Zaradi nepoučenosti je bila okrnjena njuna možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila nepoštenosti pogodbenega pogoja. Zaključilo je, da je toženka, ker tožnikoma ni nudila pojasnil, ki bi ustrezala profesionalni skrbnosti in ni upoštevala socialnih vidikov sklenjene pogodbe za stanovanjski kredit, kršila načelo vestnosti in poštenja oziroma dobre vere. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 8/2022 je še pojasnilo, da dobra vera ne pomeni toženkinega zavedanja povišanja vrednosti CHF ali prikrivanja le tega, temveč posredovanje zavedanja, da lahko v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Presodilo je tudi, da je, ker po sodni praksi SEU za presojo znatnega neravnotežja zadošča že resen poseg v potrošnikov položaj, podano tudi slednje. Zaradi nepoštenosti pogodbenega pogoja je ugotovilo ničnost kreditna pogodba s pogodbo o ustanovitvi hipoteke. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča, da možnost konverzije ne zagotavlja učinkovite obrambe pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja, saj lahko potrošnik utrpi enake negativne posledice obravnavanega pogodbenega pogoja. Od povprečnega potrošnika po presoji sodišča ni mogoče pričakovati ustrezne uporabe konverzije. Ta sama po sebi ne preprečuje nastanka hudih posledic potrošniku, ki kljub novaciji preostalega kredita ostanejo po tečaju na dan konverzije. Zato ne odpravlja neravnotežja položajev pogodbenih strank. Izpostavilo je še, da novacija po stališču SEU v zadevi C-452-18 (Ibercaja) potrošniku ne odreka varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji. Sklicevalo se je tudi na 326. člen Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem prenovitev nima učinka, če je prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila.

Dopuščeni revizijski vprašanji

4.Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 323/2023 z dne 17. 4. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanj:

1.Ali lahko drugostopenjsko sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni s sklicevanjem na novo sodno prakso, ki je bila izdana po izdaji prvostopenjske sodbe, brez da bi dalo strankam možnost, da se o taki novi sodni praksi izjavijo?

2.Ali vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo z valutno klavzulo vpliva na presojo vprašanja dobre vere ter vprašanja (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank?

Revizija

5.Toženka zatrjuje, da se je pred odločitvijo drugostopenjskega sodišča spremenila sodna praksa Vrhovnega sodišča v zadevah tožb na ničnost kreditnih pogodb z valutno klavzulo. Sodna praksa pred sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 je od potrošnika zahtevala, da dokaže nerazumljivost (netransparentnost) pogodbenega pogoja in šele v primeru presoje, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, tudi test nepoštenosti, ki je zahteval presojo nedobrovernosti in (kumulativno) presojo znatnega neravnotežja. Zatrjuje tudi, da sta morala biti nedobrovernost in neravnotežje za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja kumulativno podana. Drugostopenjsko sodišče je odločitev v obravnavani zadevi oprlo predvsem na sodbo SEU v zadevi 405/21 z dne 13. 10. 2022, odločbo Ustavnega sodišča Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki so bile izdane po prvostopenjski sodbi, glede katerih se ni mogla izjaviti, zato pomeni sodba drugostopenjskega sodišča sodbo presenečenja. S takšnim pristopom je drugostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Graja tudi presojo drugostopenjskega sodišča, da možnost konverzije še ne zagotavlja učinkovite obrambe pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja, ker naj bi potrošnik z njo utrpel enake negativne posledice. Drugostopenjskemu sodišču tudi očita, da se ni opredelilo do toženkinih trditev o njenem naknadnem pozivanju in celo priporočilu možnosti konverzije. Opozarja, da Vrhovno sodišče še ni zavzelo vsebinskega stališča glede klavzule zamenljivosti, v zadevi II Ips 62/2023 pa je opozorilo na možnost njenega učinkovanja na valutno tveganje in na presojo (obsega) ustrezne vsebine pojasnilne dolžnosti, za katero se je zahtevana intenziteta v novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča pomembno spremenila. Podaja pravno naziranje, da klavzula zamenljivosti odpravlja oziroma nevtralizira valutno tveganje, saj daje potrošniku v vsakem trenutku možnost učinkovite odprave valutnega tveganja. S tem naj bi bil standard toženkine pojasnilne dolžnosti pomembno znižan, zato kreditna pogodba s tako klavzulo ne more biti nična. Pomenila naj bi dobroverno ravnanje banke, ki si je prizadevala potrošnika obvarovati pred valutnimi tveganji. Iz istega razloga naj bi klavzula vplivala tudi na vprašanje (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih.

Odgovor na revizijo

6.Tožnika nasprotujeta toženkinim trditvam glede spremenjene sodne prakse. Zatrjujeta, da se je sodna praksa Vrhovnega sodišča (predvsem zadevi II Ips 201/2017 in II Ips 141/2017) glede pojasnilne dolžnosti opirala na ključno sodno prakso SEU (zadeve "Andriciuc", "Kasler", "Aziz") že pred sodbo II Ips 8/2022, zadevi II Ips 195/2018 in II Ips 137/2018 pa da pomenita odstop od sodne prakse SEU in tudi tedanje prevladujoče sodne prakse Vrhovnega sodišča. Ravno tako da je Vrhovno sodišče že pred presojo v zadevi II Ips 8/2022 upoštevalo merilo SEU, ali bi banka, če bi s potrošnikom lojalno in pravično poslovala, lahko pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Po njunem zato v obravnavani zadevi ni podan položaj sodbe presenečenja. Glede klavzule zamenljivosti opozarjata, da iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-54/19-46 z dne 6. 7. 2023 med drugim izhaja, da potrošnikovega zavedanja možnosti velikega tečajnega nihanja in spremembe višine obrokov kredita, ni mogoče enačiti z možnim ravnanjem (tudi konverzijo) po sklenitvi pogodbe. Konverzija pa po nazoru tožnikov (enako kot možnost predčasnega plačila kredita) ni primerno sredstvo za učinkovit izhod potrošnika iz valutnega tveganja, ker mora sprejeti vse posledice tečajne razlike, ki so nastale do trenutka konverzije, brez možnosti povratne izravnave. V skladu s sodno prakso SEU onemogoča uveljavitev pravice do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, kot bi bil podan brez nepoštenega pogodbenega pogoja. Zatrjujeta, da je tudi pri presoji pomena konverzije bistveno, ali je toženka zadostila zahtevi po preglednosti pogodbenega pogoja. Sklicujeta se na stališče SEU, ki ga je med drugim zavzelo v sodbi v zadevi C-229/19 in C-289/19 (Dexia), iz katere izhaja zahteva po pojasnilu konkretnega delovanja mehanizma, na katerega se nanaša pogodbeni pogoj ter zvezi med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, da lahko potrošnik oceni ekonomske posledice, ki iz tega izhajajo. Predstavitev kredita kot ugodnega naj bi bistveno vplivala na odločitev tožnikov, da sta najela kredit z valutno klavzulo. Zato in zaradi odsotnosti ustreznega pojasnila o mehanizmu kredita ni bilo realno pričakovati, da bosta možnost konverzije uveljavljala pravočasno, pred večjimi tečajnimi nihanji in s tem preprečila realizacijo valutnega tveganja.

Presoja utemeljenosti revizije

7.Revizija je utemeljena.

Dejanski okvir spora

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja dejstva, ki so pravno relevantna za presojo dopuščene revizije:

-stranki sta sklenili dolgoročni potrošniški stanovanjski kredit po Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. ... z dne 11. 6. 2007 in sporazum o zavarovanju terjatve v notarskem zapisu SV ... z dne 13. 6. 2007;

-tipska kreditna pogodba, ni vsebovala opozorila ali izjave, povezane z valutnim tveganjem, v času sklepanja pogodbe pa je toženka dala tožnikoma le splošna navodila, povezana s kreditiranjem;

-glede valutnega tveganja je toženka tožnikoma pojasnila le, da gre za stabilno valuto, pri kateri lahko pride do manjših nihanj, zaradi česar "ni potrebno delati panike";

-obravnavana kreditna pogodba vsebuje klavzulo zamenljivosti kreditne obveznosti, vezano na valuto CHF, v domačo valuto v EUR (možnost konverzije).

Glede sodbe presenečenja

9.Toženka v reviziji zatrjuje kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni imela možnosti izjaviti o stališčih iz sodne prakse, na katero je višje sodišče oprlo svojo presojo, tako da jo je doletela sodba presenečenja. Zato je predmet revizijskega preizkusa najprej dopuščeno vprašanje glede pravilnosti procesnega ravnanja drugostopenjskega sodišča, ki je zaradi spremenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo v njuno korist.²

Izhodišča za presojo

10.V skladu z 22. členom Ustave mora biti v postopkih pred sodišči (in pred drugimi državnimi organi, ki odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih) vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic. Povedano je izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. To pomeni enakopravno obravnavanje strank določenega postopka (njihovo pravico do izjave, do obrazložitve presoje o pravno pomembnih dejstvih in pravnih nazorih, prepoved arbitrarnega odstopa sodišča od ustaljene sodne prakse ali druge samovoljne sodne presoje). Poleg tega pa narekuje tudi enako uporabo prava v vsebinsko podobnih postopkih (materialna enakopravnost strank³). Stranki lahko vplivata na potek in izid postopka predvsem z uresničevanjem pravice do izjave.⁴ Za opredelitev, katera dejstva so pravno odločilna, je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo in kako jih bo razlagalo. Čeprav v skladu s tretjim odstavkom 180. člena ZPP sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, se pravica do izjavljanja po presoji Ustavnega sodišča ne nanaša zgolj na dejanska, ampak tudi na pravna vprašanja. Sodišče mora dejansko stanje, ki ga zatrjujejo stranke, preizkusiti glede na vse relevantne pravne podlage. Če pri uporabi pravnih pravil ugotovi pomanjkljivo dejansko stanje, mora stranko opozoriti na možnost drugačne uporabe prava.⁵

11.Po ustaljeni utavnosodni presoji pomeni možnost stranke, da lahko spozna, katere pravne podlage so relevantne za odločitev o sporu, pogoj za uresničitev pravice do izjavljanja.⁶ Sodišče mora strankam torej razkriti, katera so dejstva, ki so pravno pomembna z vidika (vsaj nosilnih) pravnih norm, na katere opira svojo presojo. V nasprotnem primeru lahko sodba za stranko pomeni presenečenje.⁷ Obveznost sodišča, da strankam omogoči spoznanje, katera so v sporu (odločilna) pravno relevantna dejstva, je konkretizirana v 285. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).⁸ Taka obveznost izhaja tudi iz pravil za odpravljanje nesklepčnosti tožbe na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP.

12.Povedano velja tudi v primerih, ko drugostopenjsko sodišče odloči o sporu na podlagi nove pravne kvalifikacije, ki je stranki kljub potrebni skrbnosti v postopku nista mogli predvideti, zato pomeni zanju presenečenje. Tudi v tem primeru morata imeti možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki so pravno pomembni z vidika novo sprejete pravne ocene spora pred drugostopenjskim sodiščem.⁹ V skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP mora namreč drugostopenjsko sodišče, ki na seji ugotovi, da je v sporu relevantna pravna podlaga, na katero se dovolj skrbni stranki v postopku pred prvostopenjskim sodiščem nista sklicevali in niso bile del pritožbenih navajanj, stranki opozoriti na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogočiti pravico do izjave v petnajstdnevnem dnevnem roku od vročitve poziva. Ta pravica pomeni pomeni v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP tudi navajanje novih dejstev in dokazov, ki jih stranki z vidika prej uporabljene podlage, upravičeno nista šteli kot pravno pomembni. Namesto pisnega poziva lahko drugostopenjsko sodišče stranki povabi na sejo. Vrhovno sodišče je glede sodbe presenečenja že pojasnilo, da je smisel tega instituta v prepovedi procesne situacije, v kateri bi stranka zaradi presenetljive pravne podlage izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na pravno podlago bistvenega pomena.¹⁰

13.V zvezi z zadevami kreditojemalcev kreditov CHF je Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki jo je v spletni bazi Sodna praksa objavilo 25. 5. 2023, upoštevaje sodno prakso Ustavnega sodišča in SEU, ki se nanaša na zadeve deviznih kreditov ali na druge primerljive dejanske okoliščine, nadgradilo dotedanjo sodno prakso. Sodba je začrtala izhodišča tudi za nadaljnjo sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah CHF. Bistvo spremenjene sodne prakse je v: 1) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti glede na konkretna pogodbena bremena v potrošnikovem življenju; 2) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno, 3) razlikovanju med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani ter 4) vzpostavljeni povezavi med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč njegov bistveni del.¹¹

Presoja konkretnega primera

14.Toženka je pravilno izpostavila, da sta med potekom roka za odgovor na pritožbo in odločitvijo višjega sodišča minili več kot dve leti. Drugostopenjsko sodišče je namreč s sklepom z dne 20. 7. 2021 prekinilo postopek do odločitve SEU v zadevi C-405/21 (NKBM).¹² V sklepu o prekinitvi postopka I Cp 18/2021 z dne 20. 7. 2021 je ugotovilo, da je presoja o pritožbi odvisna od rešitve predhodnega vprašanja, ki ga je isto sodišče postavilo SEU v drugi zadevi. V obrazložitvi je zavzelo stališče, da so situacije iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, na podlagi katerih je mogoče presoditi o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določene alternativno in da je razlaga o kumulativnih predpostavkah iz 3. člena Direktive 93/13, ki jo je v prejšnji sodni praksi uveljavilo Vrhovno sodišče, zaradi milejšega nacionalnega zakona, v škodo potrošnikom.

15.V sklepu o nadaljevanju postopka z dne 7. 6. 2023 je drugostopenjsko sodišče pojasnilo, da bo presojo zadeve opravilo v skladu s stališčem sodbe SEU v zadevi C-405/21 z dne 13. 10. 2022, da ni v nasprotju z Direktivo 93/13 (za potrošnike ugodnejša) nacionalna ureditev, po kateri za presojo o nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča bodisi pomanjkanje dobre vere bodisi znatno neravnotežje med pogodbenimi pravicami in obveznostmi strank že ob sklenitvi pogodbe. Stranki je pozvalo, da se o tem izjavita v roku 15 dni od vročitve sklepa. V obrazložitvi sodbe je drugostopenjsko sodišče pojasnilo, da se stranki glede razlage pravne podlage v sodbi SEU v zadevi C-405/21 (NKBM), nista izjavili.

16.Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta se stranki po pozivu v sklepu o nadaljevanju postopa res imeli možnost izjaviti glede razlage pravne podlage iz sodbe SEU v zadevi NKBM, da so merila nepoštenosti pogodbenega pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki po vsebini pomenijo nasprotovanje dobri veri ali stanje pogodbenega neravnotežja, določena alternativno. V tem delu je učinek sodbe presenečenja zato izključen. Vendar to glede na ostale okoliščine primera ne zadošča.

17.Tožnika sta namreč pritožbo zoper prvostopenjsko sklep in sodbo z dne 6. 10. 2020 vložila dne 16. 11. 2020. Toženka je odgovor na pritožbo vložila dne 6. 1. 2021. Pritožbo je prejela 10. 12. 2020, kar pomeni, da se je rok za odgovor na pritožbo iztekel 11. 12. 2021. To je leto in pol pred objavo sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022. Zato revizijsko sodišče pritrjuje toženkinemu revizijskemu očitku, da se stranki nista mogli izjaviti glede nadgrajenih stališč Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 8/2022, predvsem o drugačnih (strožjih) pravnih posledicah, ki jih novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča pripisuje neopravljeni pojasnilni dolžnosti glede na značilnosti (mehanizma) obravnavanega kredita, v primerjavi s prejšnjo sodno prakso. Ravno tako jim v postopku nista mogli prilagoditi svojih dejanski navedb in v zvezi z njimi podati svojega pravnega razumevanja razlage spremenjene sodne prakse.

Odgovor na prvo revizijsko vprašanje

18.Glede na navedeno je odgovor na prvo vprašanje nikalen. Pravilno je torej revidentkino stališče, da je drugostopenjsko sodišče v pojasnjenem delu arbitrarno odstopilo od prevladujočih stališč tedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča, o katerih se toženka v postopku ni imela možnosti izjaviti. To pomeni, da je drugostopenjsko sodišče zagrešilo procesno kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je moralo zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljaviti sodbo drugostopenjskega sodišča in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje.

Napotki za nadaljnje delo

19.V novem sojenju bo moralo višje sodišče strankama omogočiti izjavo o spremenjenih materialnopravnih izhodiščih Vrhovnega sodišča ter ob pogojih iz 337. člena ZPP dovoliti tudi navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov.

20.Obravnavana zadeva je neprimerljiva z vsebino sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024, na katerega se v reviziji sklicuje toženka. V citirani zadevi se sodišči nista izjavili glede trditev strank o vplivu pogodbene možnosti konverzije na presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja. Vrhovno sodišče je zato opozorilo, da mora biti tudi ugovorna teza o konverziji predmet kontradiktorne obravnave. V obravnavi zadevi pa sta se sodišči nižjih stopenj opredelili do navedb strank glede pogodbene možnosti konverzije kredita in korektno pojasnili razloge, čemu možnost konverzije ne zagotavlja učinkovite obrambe pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja.

21.Po sodni praksi SEU možnost novacije ne sme pomeniti potrošnikove odpovedi sodnemu varstvu pred nepoštenostjo pogodbenega pogoja. Zato je presoja dobre vere neločljivo povezana s presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja tudi v primeru pogodbeno dogovorjene možnosti konverzije. Merila nedobrovernosti in neuravnoteženosti kot pojavnih oblik nepoštenosti pogodbenega pogoja so vsebinsko povezana, pomembno merilo presoje pa je preglednost pogodbenega pogoja. Že iz sodbe SEU v zadevi Andriciuc namreč izhaja, da zahteva po preglednosti (jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja) pomeni, da sta v pogodbi razumljivo pojasnjena konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj (npr. valutna klavzula), ter povezava med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji (kar lahko med drugim pomeni pogodbeno konverzijo), da lahko potrošnik na podlagi natančnih in jasnih meril oceni, kakšne so ekonomske posledice sklenjene pogodbe. SEU nacionalnim sodiščem nalaga tudi preučitev potrošnikovega pravnega položaja s presojo o sredstvih, ki so mu na voljo za prenehanje uporabe nedovoljenega pogoja. Pri tem morajo v skladu s 16. uvodno izjavo Direktive 93/13 pri presoji neravnotežja, ki je v nasprotju z zahtevo dobre vere, ugotoviti, ali je ponudnik s potrošnikom lojalno posloval tako, da je lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik sprejel pogodbeni pogoj v okviru posamičnih pogajanj. SEU je zavzelo tudi stališče, da zgolj dejstvo, da se je potrošnik med izvrševanjem pogodbe odločil za alternativni način odplačila kredita, ki je določen s pogodbo, ne vpliva na presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev kot takih. Smiselno enako je presodilo tudi Ustavno sodišče, da na potrošnikovo zavedanje posledic sklenjene kreditne pogodbe z valutno klavzulo CHF samo po sebi ne vpliva potrošnikovo ravnanje po sklenitvi pogodbe, torej tudi ne uresničenje pogodbene konverzije.

22.Vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo z valutno klavzulo torej lahko vpliva na presojo vprašanja dobre vere ter vprašanja (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, če je ponudnik potrošniku izpolnil kriterij preglednosti, ki pomeni predpogodbeno obveznost pojasnila mehanizma pogodbenega pogoja kreditne pogodbe z valutno klavzulo, v povezavi z mehanizmom pogodbene konverzije obveznosti po kreditni pogodbi v valuto, v kateri potrošnik prejema plačo tako, da lahko potrošnik razume ekonomske posledice s pogodbo prevzetih obveznosti. V nasprotnem primeru lahko toženkino zagotovilo o možnosti konverzije pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni večjih tveganj od kredita v domači valuti.

23.Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, v skladu s katerim sodišče, ki razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

24.Revizijsko sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP)

-------------------------------

1Glej točke 10-13 obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje ter 46. in 47. točki obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-125/18 z dne 3. 3. 2020 (Moral Guasch).

2Primerjaj: 10. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 54/2024 z dne 18. 12. 2024.

3Primerjaj: Avbelj, Matej (ur.), Komentar Ustave RS, Nova Univerza, Evropska Pravna fakulteta, Del 1: Človekove pravice in temeljnje svoboščine, Ljubljana, 2019, str. 174-183.

4Glej npr.: Glej 12. in 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-121/96 z dne 23. 3. 2000.

5Glej: Galič, Aleš, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 234; 10. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 in 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97 z dne 22. 2. 2001. Smiselno glej tudi 6. in 7. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-133/04-17 z dne 1. 12. 2005. Glej tudi: Galič, Aleš, Komentar Ustave Republike Slovenije, Človekove pravice in temeljne svoboščine, 22. člen, Pravica do izjavljanja, 2011, 32.-34. odstavek, dostopen na spletu: https://e-kurs.si/komentar/pravna-vprasanja-razjasnjevalna-dolznost-sodisca-in-ustrezna-razporeditev-procesnih-bremen/(zadnji ogled 23. 1. 2025).

6Glej 10. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-998/15-19 z dne 30. 11. 2017.

7Primerjaj tudi: Avbelj, Matej (ur.), Komentar Ustave RS, Nova Univerza, Evropska Pravna fakulteta, Del 1: Človekove pravice in temeljnje svoboščine, Ljubljana, 2019, str. 178.

8Glej 6., 7. in 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-312/03-16 z dne 15. 9. 2005.

9Glej: 5. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-197/00 z dne 25. 4. 2002, podobno v 20. in 21. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-765/13 z dne 3. 12. 2015.

10Glej 12. in 13. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018.

11Glej: 10. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025, 11. točko sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 71/2024 z dne 15. 1. 2015 in 9. točko obrazložitve sklepa II Ips 57/2024 z dne 7. 2. 2025.

12Glej r. št. 94-102 prvostopenjskega spisa II P 564/2016.

13Glej r. št. 101 prvostopenjskega spisa II P 564/2016.

14V 4. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

15Smiselno primerjaj točke 74-77 obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-452/18 z dne 9. 7. 2020 (Ibercaja Banco).

16Glej 25., 27. in 28. točko obrazložitve sodbe SEU C-405/21 z dne 13. 10. 2022 (NKBM), 62. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas).

17Glej npr. 45. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi Andriciuc in 73.-75. točke obrazložitve sodbe SEU v zadevi C 26/13 z dne 30. 4. 2014 (Kasler). V tej zadevi je sicer obravnavan drugačen produkt, kot v zadevah CHF a je zadeva smiselno primerljiva glede zahteve po pojasnitvi celotnega mehanizma pogodbe (kriterijev za izplačilo kredita in za njegovo odplačevanje).

18Primerjaj: 59. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-421/14 z dne 26. 1. 2017 (Banco Primus), 68. in 69. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-415/11 z dne 14. 3. 2013 (Aziz) ter 66. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas).

19Glej 54. točko sodbe SEU v zadevi C-139/22 z dne 21. 9. 2023 (AM).

20Glej 20. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-54/19-46 z dne 6. 7. 2023. S tem je primerljiv tudi (ne)vpliv potrošnikove možnosti predčasnega na presojo toženkine predpogodbene dobroverne pojasnilne dolžnosti iz 15. točke obrazložitve Odločbe Ustavnega sodišča Up-287/21-22 z dne 7. 10. 2024.

21Glej 49. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 37/23 z dne 20. 3. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1, 337, 339/, 339/2-8, 351, 351/2, 379, 379/1

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - priloga 16

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.