Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni odnos med tožnico in družbo A., d.o.o., ampak za državno pomoč, ki je bila tožnici dodeljena s posamičnim upravnim aktom za pokritje stroškov proizvodnje električne energije. Izvajanje te pogodbe se zagotovi iz javnih sredstev (377. člen EZ-1). Tožnica tako zmotno šteje, da je predmet Pogodbe njena obveznost, da bo dobavljala električno energijo, ter obveznost A., d.o.o., da ji jo bo plačal. S pogodbo so zgolj podrobneje definirana razmerja med strankama v zvezi z izplačilom te državne pomoči. Obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči je sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili ZDavP-2, ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti.

Obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora oziroma, ko se je toženka s temi okoliščinami seznanila, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za energijo, št. 434-213/2016-22/331 z dne 30. 1. 2019, se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za energijo (v nadaljevanju toženka) ugotovila, da je tožnica spremenila proizvodno napravo ..., tako, da jo je dogradila, s čimer je povišala nazivno neto električno moč proizvodne naprave z 10,60 kW na 13,32 kW, nato na 20,51 kW in zatem na 12,60 kW ter zaradi navedene spremembe proizvodne naprave glede na odločbo o dodelitvi podpore, št. 136-05-0046/2009/0017/2010 z dne 5. 2. 2010, neupravičeno prejela podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, v skupni višini 26.737,80 EUR brez DDV (prva točka izreka). Odločila je, da je tožnica dolžna v roku 30 dni od prejema odločbe odpraviti kršitev tako, da Centru za podpore vrne neupravičeno prejeto podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov s proizvodno napravo ..., v znesku 26.737,80 EUR (vrednost brez DDV) skupaj z zneskom DDV 5.629,58 EUR in zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od izplačila posameznega zneska podpore do vrnitve preveč prejete podpore (druga točka izreka). Tožnici je še naložila, da jo mora obvestiti o odpravi kršitve in priložiti dokazila o izpolnitvi obveznosti in da v postopku izdaje te odločbe stroški niso nastali (3. in 4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka na podlagi četrtega odstavka 365. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) uvedla postopek nadzora nad tožnico kot imetnico deklaracije za proizvodno napravo ... in hkrati prejemnico podpore za električno energijo. Ugotovila je, da je tožnica dogradila proizvodno napravo, s tem nedovoljeno povečala nazivno neto električno moč in proizvodnjo ter neupravičeno prejela večji znesek podpore, kot bi jo glede na odločbo o dodelitvi deklaracije in odločbo o dodelitvi podpore. Ker tožnica toženke ni obvestila o spremembi naprave, je kršila 375. člen EZ-1. Iz enakega razloga je sklicevanje na triletni zastaralni rok neutemeljeno, saj ne gre za terjatev po gospodarski pogodbi, temveč za vračilo neupravičeno prejete državne pomoči. S pogodbo po 376. členu EZ-1 se uredi izvajanje pravice do državne pomoči, ki je proizvajalki električne energije dodeljena z odločbo. Prejemnica podpore bi morala vedeti, da spremembe na proizvodni napravi vplivajo na višino podpore in bi morala spremembo javiti. S tem, ko je tožnica zagotovila skladnost naprave z deklaracijo, ni vzpostavila zakonitega stanja za nazaj, zato ji je toženka naložila vračilo neupravičenih prejetih sredstev. Proizvodna naprava je bila v celotnem obdobju kršitve (od vključno marca 2010 do vključno oktobra 2018) izvedena tako, da je lahko obratovala z močjo, večjo od deklarirane (10,6 kW), kar povzame po mesecih v letih obdobja kršitve, s prejeto podporo ter izračunom neupravičeno prejete podpore glede na dovoljeno električno moč. Toženka je tožnico tudi pozvala na odpravo kršitve. Ker tožnica kršitve ni prostovoljno odpravila, ji je to na podlagi 432. člena EZ-1 naložila z odločbo. Glede na to, da je tožnica vedela oziroma bi morala vedeti, da je naprava spremenjena, pa o tem ni obvestila toženke, mora plačati tudi zakonske zamudne obresti.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnica je v tožbi navedla, da ugotovitev toženke, da je neupravičeno dogradila proizvodno napravo ... iz 10,6 kW na 12,6 kW, ne drži. Proizvodna naprava ... ima nazivno moč 10,6 kW in toliko elektrike tudi dobavlja v sistem distribucije. To se da preveriti z ogledom ali imenovanjem izvedenca. Tožnica sicer je resnično dogradila ... na način, da lahko proizvede več električne energije, kot mu omogoča nazivna moč 12,6 kW, vendar presežek služi za samooskrbo. 1. točko izreka je zato treba odpraviti, ker ni pravne podlage za takšen izrek. 2. točko izreka tožnica izrecno izpodbija zaradi zastaranja. Tožnica je z družbo A., d.o.o. sklenila pogodbo o zagotavljanju podpore kot obratovalno podporo električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju OVE) v proizvodni napravi ..., z dne 9. 3. 2010 dalje (v nadaljevanju Pogodba). Vse do decembra 2018 nihče (niti A., niti z njim povezana toženka) ni ugovarjal, da je tožnica po marcu 2010 proizvajala (pre)več električne energije, kot je bilo določeno. Toženka je ugotavljala zgolj kršitev, ker tožnica naj ne bi sporočila spremembe nazivne moči naprave. Glede na 349. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) so tako vsi zahtevki (glede na seznanitev tožnice dne 6. 12. 2018 z zahtevo po vračilu neupravičeno prejete pomoči), nastali pred 6. 12. 2015, zastarali. Obveznost vrnitve preveč neizplačane pogodbe ne nastane šele z izvedbo nadzornega postopka, temveč, ko okoriščenec takšno podporo pridobi. Upoštevajoč navedbe v izpodbijani odločbi, je tožnica prejela 942,31 EUR neupravičeno prejete podpore. Ne drži tudi, da je tožnica prejela še neupravičeno prejet DDV, saj DDV prejme toženka in ne tožnica. Tožnica tako glede zneska 25.795,49 uveljavlja ugovor zastaranja, glede zneska 942,31 EUR pa pravno zmoto. V zvezi s slednjim trdi, da je toženka na spremembo podpore pristala, zato nima pravice zahtevati nazaj, kar izhaja iz 191. člena OZ. Tožnica ni ničesar prikrivala ali potvarjala. Izplačevalec podpore je A., ki bi lahko kadarkoli ugotovil, da tožnica v sistem dobavlja preveč električne energije. Ker gre za več let trajajoče stanje, je razumela, da je A. pristal na to, da lahko proizvaja več električne energije. A. je tisti, ki ima zato morebiten zahtevek do tožnice, ki ga lahko uveljavi pred pravdnim sodiščem. Tega ni storil, ker so presežne dobave elektrike v okviru dovoljenih odstopanj, ki jih določajo njegova pravila za odkup tovrstne elektrike.

4. Tožnica še trdi, da sme toženka v nadzornem postopku odločati le o vsebini deklaracije, ne pa o višini podpore, o kateri odloča A. in je tako edini, ki lahko terja preveč določeno podporo nazaj. Sicer je pa bila od leta 2010 do 6. 12. 2018 v pravni zmoti. EZ-1 je izjemno obsežen predpis, ona pa je preprosta oseba, ki dela za minimalno plačo kot sobarica in ki je prevzela elektrarno od mame, ki je umrla. Glede zamudnih obresti je tožnico treba šteti kot dobroverno osebo, po pravilu 193. člena OZ pa dobroverni pridobitelj plača zamudne obresti šele od dneva vložitve zahtevka dalje. Predlagala je, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahtevala je tudi povračilo stroškov.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da se tožnici dodeljena pravica do podpore obravnava kot državna pomoč, ki se dodeli s posamičnim upravnim aktom, izplačuje pa jo A. Vir za njeno financiranje je javna dajatev, ki jo plačujejo porabniki energentov kot prispevek za OVE in soproizvodnjo z visokim izkoristkom. V vsaki odločbi je opredeljena tudi nazivna električna moč naprave, ki posredno opredeljuje maksimalne možne količine proizvodnje električne energije za čas zagotavljanja podpore. Tožnica je sklenila Pogodbo z A. na podlagi odločbe in zakonskih določb, ki podrobno definira predvsem način in roke plačil podpore, neposredno vrednost podpore v EUR za MWh proizvedene električne energije (podpora predstavlja razliko med stroški proizvodnje in referenčno tržno ceno električne energije, ki se letno spreminja) in druge obveznosti. Pogodba ni gospodarska pogodba, ampak pogodba, sklenjena na podlagi 376. člena EZ-1, v kateri so podrobneje definirana razmerja v zvezi s plačili z odločbo dodeljene državne pomoči. Zato za zastaranje ne velja OZ. A. ima - kot že pojasnjeno - do tožnice obveznost in ne terjatev. Terjatev glede nedovoljene dograditve proizvodne naprave je nastala šele na podlagi ugotovitev toženke v nadzornem postopku in s tem v zvezi z opredelitvijo vrednosti neupravičeno prejetih sredstev državne pomoči proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije ter zahtevkom za vračilo po 375. členu EZ-1. S kršitvijo se je toženka seznanila šele ob ogledu z dne 21. 4. 2015 (po podatkih spisa je bil ogled v tej zadevi opravljen 14. 9. 2016 - op. sod.), zato tudi zastaranje ne more pričeti teči prej, saj je vezano na trenutek, ko se je z okoliščinami, ki so podlaga za neupravičene prejemke iz naslova podpore, seznanila toženka, ki je po zakonu pristojna odločati o obveznosti vračila. Obveznost vračila nastane z dnem, ko so bili zneski prejeti. Prejemnik lahko obveznost poravna v 30 dneh od dokončnosti odločbe, s katero je določen znesek neupravičeno prejetih sredstev. Če je vedel ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do prejemkov, je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti (peti odstavek 375. člena EZ-1). S kršitvijo je bila tožnica seznanjena že z dopisom z dne 6. 12. 2018, odločba je postala dokončna 31. 1. 2019. Ne drži, da je toženka konkludentno pristala na višjo nazivno moč proizvodne naprave. Predmet spora pa tudi ni odločanje o aktivni legitimaciji, temveč o zakonitosti odločbe. Predlagala je zavrnitev tožbe.

6. Tožnica je v pripravljalnih vlogah z dne 14. 8. 2019, 8. 11. 2019, 3. 2. 2020, 2. 9. 2020 in 7. 6. 2021 ponovila tožbene ugovore, dodatno pa pojasnila še ugovor toženkine pristojnosti za izdajo izpodbijane odločbe, pri čemer so po njenem mnenju po 421. členu EZ-1 predmet nadzora le zakonske in podzakonske določbe ter splošni akti, ne pa pogodba. Glede vsebine pogodbe in zastaranja se sklicuje na judikate. Pravila ne nalagajo, da mora proizvajalec električne energije iz obnovljivih virov o zadevah, relevantnih za ta spor, obveščati še toženko. Tožnica je menila, da s tem, ko obvešča A., obvešča toženko. Tudi pogoji iz 375. člen EZ-1 niso izpolnjeni, saj tretji odstavek določa odločanje o vračilu podpore zgolj v povezavi z izdajo nove odločbe. Sicer pa ji toženka ni nikoli izdala odločbe o višini podpore. Ne gre za državno pomoč. Sklicuje se na sodbo, I U 1997/2018, kot na bolj podoben primer kot zadevi, I U 1678/2018 in I U 1957/2018, na kateri se sklicuje toženka. Tudi ob upoštevanje toženkinega argumenta, da je bil postopek uveden 6. 12. 2018, ni mogoče terjati povračil pred 6. 12. 2015 oziroma 6. 12. 2013, če je zastaralni rok 5 let. Tožnica zaradi pravne zmote tudi predlaga, da sodišče odločbo odpravi in postopek zaključi. 7. Toženka v pripravljalnih vlogah z dne 24. 10. 2019, 6. 12. 2019, 3. 7. 2020, 18. 1. 2021 in 5. 1. 2022 v bistvenem ponavlja razloge, na katerih temelji njena odločba in navedbe iz odgovora na tožbo. Sklicuje se na sodbo v zadevi, I U 1678/2018. Dodaja, da je organ, ki v primeru spremenjenih okoliščin po 375. členu EZ-1 odloča o višini in obdobju prejemanja podpore. Obveznost vrnitve podpore je najbolj sorodna vračilu neupravičeno pridobljenih koristi na škodo finančnih interesov Skupnosti. Ker pravila o zastaranju niso določena v EZ-1, je treba uporabiti 3. člen Uredbe EU št. 2988/95 z dne 18. 12. 1995. Prav tako je mogoče povleči vzporednico med ugotovitvijo nepravilnosti in posledično zahtevkom za vrnitev neupravičeno prejete državne pomoči in njeno vrnitvijo na njeni strani (obvestilo Komisije, 2019/C 247/01, Uradni list EU C 247/1 z dne 23. 7. 2019) ter glede zastaranja člen 17 (1) Uredbe Sveta EU 2015/1589 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU, ki v zvezi z vračilom neupravičeno dodeljenih državnih pomoči določa 10-letni rok. Poudarila je še, da odločanje o višini podpore ne pomeni odločanja o vsakomesečnem izplačilu podpore. Pravica do podpore je dodeljena samo enkrat in ne vsak mesec. Res je tožnica družbi A. vsak mesec poročala o količini proizvedene električne energije, saj je bila skladno s pogodbo zavezana izdajati račune. S poročanjem ni izpolnjena obveznost prejemnika podpore, da toženki na podlagi petega odstavka 365. člena EZ-1 sporoči vsako spremembo na proizvodni napravi. Če proizvajalec proizvodno napravo spremeni, toženka odvzame deklaracijo po 365. členu EZ-1. To pa pomeni prenehanje upravičenja do podpore (374. člen EZ-1). Načinu izračuna pa tožnica ugovarja šele sedaj in ne pojasni, zakaj tega ni storila že v nadzornem postopku. Sklicuje se na sodbo I U 1957/2018, v kateri je sodišče ugotovilo, da je terjatev iz naslova vračila nastala šele na podlagi ugotovitve Agencije za energijo v postopku nadzora. Postopek pa je bil uveden 14. 9. 2016, z dopisom z dne 6. 12. 2018 je bila tožnica zgolj seznanjena z ugotovljenimi kršitvami. Sklicevanje na lastništvo A. in ustanovitelja toženke pa je z vidika izpolnjevanja obveznosti zgrešeno in nepomembno.

**Odločitev in razlogi sodišča**

8. Tožba je utemeljena.

9. V primeru gre za presojo zakonitosti odločitve, s katero je toženka, po ugotovitvi, da je tožnica dogradila proizvodno napravo ... in s tem povišala nazivno neto električno moč proizvodne naprave (z 10,6 kW na 13,32 kW, zatem na 20,51 kW in nato na 12,6 kW) in neupravičeno prejemala podporo za električno energijo, odločila, da je tožnica to podporo v višini 26.737,80 EUR dolžna vrniti, skupaj z DDV v znesku 5,629,58 EUR ter zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od izplačila posameznega zneska podpore do dneva vrnitve prejete podpore, v navedenem roku in na navedeni račun.

10. Tožnica ugovarja, da proizvodne naprave ni neupravičeno dogradila, posledično tudi ni dobavljala v sistem distribucije več elektrike, zaradi česar ni dolžna plačati (kot jo tožnica opredeljuje) pogodbene kazni v višini 26.737,80 EUR, saj ji tega ne nalaga noben predpis. Sicer pa tožnica tudi meni, da prejeta podpora ne predstavlja državne pomoči. 11. Po presoji sodišča je tožnica prejela državno pomoč, ki jo je skladno z 2. členom Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 kot združljivo z notranjim trgom potrdila Evropska komisija. Podelitev državne pomoči je podvržena pravilom Evropske unije in regulirana z nacionalno zakonodajo ter kot taka ne more biti predmet pogodbenega dogovora. Glede na to sta prvi odstavek 64o. člena Energetskega zakona (EZ) in 374. člen EZ-1 določala1, da o upravičenosti do podpore odloča agencija v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja, iz česar nedvoumno izhaja, da se je podpora dodelila z upravno odločbo.

12. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je toženka po 64f. členu tedaj veljavnega EZ najprej izdala deklaracijo na podlagi tožničine zahteve, ki je napravo v svoji vlogi opredelila kot napravo z nazivno neto električno močjo 10,6 kW. S tem je podelila deklaracijo za konkretno proizvodno napravo s konkretnimi karakteristikami. Na podlagi te deklaracije je bila tožnici z odločbo, št. 136-05-0046/0155/2009/0017/2010 z dne 5. 2. 2010 (v nadaljevanju odločba o podpori), dodeljena podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje po drugi alineji četrtega odstavka 64n. člena EZ, za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi, sončni elektrarni ..., z nazivno električno močjo 10,60 kW.

13. Glede na to, da se po zakonu podpora dodeli z upravno odločbo, iz nje pa izhaja nazivna moč električne naprave 10,60 kW, je tudi po oceni sodišča bila tožnica na podlagi odločbe o podpori upravičena do podpore za tisto električno energijo, ki bi jo proizvedla naprava s tako nazivno močjo, ne pa naprava z višjo nazivno močjo. Dodeljena podpora torej ni omejena s količino proizvedene električne energije (ki je v primeru sončne elektrarne odvisna od vremena), ampak od moči naprave, saj močnejša naprava proizvede več električne energije kot šibkejša. 14. Tožnica tudi sama v tožbi navaja, da je napravo resnično dogradila na način, da lahko proizvede več električne energije, kar pomeni, da ni sporno, da je tožnica namestila močnejšo proizvodno napravo od naprave, za katero je po odločbi o podpori upravičena prejemati podporo za električno energijo, ki jo z njo proizvede. Zato na odločitev ne more vplivati zatrjevanje tožnice, da presežek nad deklarirano močjo 10,60 kW služi za samooskrbo. Relevantno je namreč zgolj to, ali je tožnica proizvajala električno energijo z napravo, katere nazivna moč je višja od tiste, ki je določena v odločbi o podpori.

15. Toženka svojo odločitev opira na 431., 432. in 375. člen EZ-1. 16. Proizvajalec električne energije mora po petem odstavku 365. člena EZ-1 obveščati agencijo o vseh spremembah na proizvodni napravi, ki lahko vplivajo na veljavnost deklaracije. Agencija z odločbo odvzame deklaracijo, če je bila naprava za proizvodnjo električne energije spremenjena tako, da to vpliva na pogoje in zahteve deklaracije. Na podlagi četrtega odstavka tega člena pa imetnike deklaracij ter izpolnjevanje zahtev iz deklaracije nadzirajo pooblaščene osebe Agencije.

17. Iz upravnega spisa izhaja, da se je nadzor začel na podlagi četrtega odstavka 365. člena EZ-1, toženka pa je tožnico v obvestilu o ugotovljenih kršitvah seznanila, da krši peti odstavek istega člena EZ-1. Poleg tega jo je opozorila, da je zaradi večje moči proizvodne naprave in posledično večje proizvodnje neupravičeno prejela višji znesek podpore, pri čemer se je sklicevala na prvi in peti odstavek 375. člena EZ-1. Po prvem odstavku te določbe mora prejemnik pomoči sporočiti agenciji vsa dejstva, ki nastanejo po izdaji odločbe in vplivajo na upravičenost do podpore, njeno višino ali obdobje prejemanja. Dejstva mora sporočiti v osmih dneh od dne, ko je zanje izvedel. Agencija je namreč po tretjem odstavku 374. člena EZ-1 upravičena, da po uradni dolžnosti ali na pobudo A. izda odločbo, s katero zaradi spremenjenih okoliščin odločbo o podpori odpravi, razveljavi ali spremeni. V petem odstavku te določbe pa je določeno, da je prejemnik podpore dolžan vrniti neupravičeno prejeta sredstva v 30 dneh od dokončnosti odločbe, pri čemer se v primeru, če so bila sredstva neupravičeno pridobljena v dobri veri, v času od neupravičeno prejetih sredstev do izdaje odločbe obračunajo obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, in sicer v višini, ki je veljala na dan neupravičeno pridobljenih sredstev. Prejemnik, ki je vedel ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do prejemanja sredstev, je dolžan vrniti neupravičeno pridobljena sredstva z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Po preteku roka od dokončnosti odločbe se obračunavajo zakonite zamudne obresti.

18. Tudi po presoji sodišča je toženka na podlagi 431. člena EZ-1 upravičena nadzirati, ali prejemnik podpore spoštuje citirane zakonske določbe, in če ugotovi, da je do kršitve (kršitev) prišlo, upravičena tudi odrediti ukrepe za odpravo kršitev. Pri tem pa mora ravnati po postopku, določenem v drugem odstavku 431. člena in 432. členu EZ-1, kar je bilo v obravnavani zadevi spoštovano. Tako je tožnici, upoštevajoč peti odstavek 375. člena EZ-1, naložila vračilo neupravičeno prejetih sredstev. Po presoji sodišča je za tak ukrep tudi pristojna.

19. Tožnica ugovarja še, da terjatev izvira iz gospodarske pogodbe, sklenjene med njo in A., zaradi česar ima slednji morebiten zahtevek do tožnice, ki pa je ni terjal, ker so domnevna presežna odstopanja v okviru dovoljenih odstopanj po pogodbi. Uveljavlja zastaranje zahtevka za čas pred 6. 12. 2015, kar utemeljuje s tem, da je bila 6. 12. 2018 prvič seznanjena, da toženka zahteva vračilo neupravičeno prejete podpore, zastaralni rok za gospodarske pogodbe pa znaša 3 leta.

20. Po presoji sodišča so tudi ti ugovori neutemeljeni. Kot je že pojasnilo, v obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni odnos med tožnico in A., ampak za državno pomoč, ki je bila tožnici dodeljena s posamičnim upravnim aktom za pokritje stroškov proizvodnje električne energije. Izvajanje te pogodbe se zagotovi iz javnih sredstev (377. člen EZ-1). Tožnica tako zmotno šteje, da je predmet Pogodbe njena obveznost, da bo dobavljala električno energijo, ter obveznost A., da ji jo bo plačal. S pogodbo so zgolj podrobneje definirana razmerja med strankama v zvezi z izplačilom te državne pomoči. Da za opredelitev vrste obveznosti ni odločilnega pomena Pogodba, ampak odločba o dodelitvi podpore, izhaja tudi iz petega odstavka 376. člena EZ-1, saj po tej določbi pogodba o zagotavljanju podpore preneha veljati z dnem, ko preneha veljati odločba o dodelitvi podpore. Zaključek, da ne gre za spor iz obligacijskega razmerja, dodatno podkrepi tudi dejstvo, da bi morala tožnica toženko o spremembi na proizvodni napravi obvestiti zato, ker toženka v primeru, če je proizvajalec električne energije spremenil proizvodno napravo, deklaracijo odvzame z odločbo (peti odstavek 365. člena EZ-1). Zaradi spremenjenih okoliščin pa lahko odpravi ali razveljavi tudi odločbo o podpori (tretji odstavek 374. člena EZ-1). Glede na opisane značilnosti razmerja je toženka pravilno štela, da izplačevanje podpore, ki jo tožnici na podlagi dodeljene pravice do podpore izplačuje A., ni obligacijsko razmerje, ampak javnopravno razmerje. Posledično se zanj ne uporabljajo določbe OZ, na katere se sklicuje tožnica. Ker ne gre za pogodbeno obveznost, ampak za obveznost, nastalo zaradi kršitve pogojev, pod katerimi je podpora dana, kar je predmet upravnega nadzora, tudi ne vzdrži tožbeni ugovor, da je edini, ki je na podlagi pogodbe aktivno legitimiran za uveljavljanje vračila v pravdnem postopku, A. 21. EZ-1 ni vseboval pravil o zastaranju zahtevkov za vračilo preveč izplačane državne pomoči. To pa ne pomeni, da tovrstne terjatve niso mogle zastarati. Spoštovanje ustavnih načel pravne varnosti in zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave Republike Slovenije) terja, da je nezastarljivost določene terjatve z zakonom izrecno določena. Terjatev mora zastarati, sodišče pa mora ob ustaljenih metodah razlage prava ugotoviti, po katerih pravilih in pogojih bo zastaranje terjatve nastopilo. Gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti ob analogni uporabi ustreznih obstoječih pravil o zastaranju.2

22. Iz v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnega EZ-1 ne izhaja, da bi ta zakon vseboval določbo v zvezi z zastaranjem izterjave neupravičeno prejetih sredstev, izplačanih prejemniku podpore. Sedaj (od 7. 8. 2021 dalje) veljavni četrti odstavek 28. člena Zakona o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (ZSROVE) sicer določa, da lahko Agencija vrnitev neupravičeno prejetih sredstev zahteva še pet let po izteku pravice do podpore, dodeljene z odločbo iz 25. člena tega zakona, tretji odstavek 25. člena pa, da Agencija z odločbo ugotovi, da odločba o dodelitvi podpore preneha veljati, če preneha veljati deklaracija za napravo. Vendar pa teh določb ni mogoče retroaktivno uporabiti. V svojih vlogah se toženka sklicuje tudi na sodbo tega sodišča I U 1957/2018, v kateri je to zavzelo stališče, da je terjatev iz naslova neupravičeno prejete podpore lahko nastala šele na podlagi ugotovitev toženke v postopku nadzora, da je tožnik podporo za električno energijo za predmetno proizvodno napravo prejel neupravičeno in z ugotovitvijo njene višine.

23. Sodišče v tej zadevi sodi drugače in sledi razlogom odločitev v zadevah I U 1997/2018, I U 1678/2018 in I U 832/2019, v katerih je zavzelo stališče, da je obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti. Davčne obveznosti so namreč obveznosti, ki nimajo narave dispozitivnih in avtonomnih pravnih razmerij, v katere stopajo stranke po lastni volji in so upravičene, da jih v večji meri prosto urejajo. Gre za javnopravne obveznosti, ki jih imajo davčni zavezanci na podlagi zakona in odločb, ki jih izdajajo davčni organi. V obravnavanem primeru pa gre prav tako za obveznost, ki temelji na predpisih in na upravnih aktih.

24. Toženka svoje prepričanje utemeljuje tudi s 3. členom Uredbe Sveta (ES, EURATOM), št. 2988/95 z dne 18. 12. 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropske skupnosti (Uredba 2988/95), in Uredbe Sveta (EU), št. 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (Uredba 2015/1589), ter Obvestilom Evropske Komisije o vračilu nezakonite in nezdružljive državne pomoči (2019/C 247/01 (Obvestilo)) in trdi, da je treba te predpise analogno uporabiti.

25. Obvestilo za sodišče ni zavezujoč predpis, saj gre za stališča Komisije, pri čemer iz točke 58 in 59 poglavja 2.4.2. izhaja, da začne zastaralni rok teči od dneva, ko je nezakonita pomoč dodeljena. Uredba 2988/95 se nanaša na pravila za enotne preglede ter upravne ukrepe in kazni v zvezi z nepravilnostmi, ki se nanašajo na zakonodajo Skupnosti (1. člen). Toženka tožnici ni izrekla nobenega upravnega ukrepa ali kazni, ampak je odločila, da mora vrniti podporo, ki jo je pridobila neupravičeno. Upravna kazen bi bila izrečena (pod pogojem, če bi jo predpis dovoljeval), če bi tožnici poleg vračila preveč prejete državne pomoči naložila še plačilo zneska, ki bi predstavljal kazen za to kršitev. Tožnica utemeljeno navaja, da ni relevantna niti Uredba Sveta EU 2015/1589. Ta uredba namreč določa pooblastila in načine ukrepanja Komisije za vračilo državne pomoči, ki jo je neupravičeno dodelila država članica. Če Komisija ugotovi, da je pomoč nezdružljiva s trgom, sklene, da se ne sme izvajati in državi naloži, da mora sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč (prvi odstavek 16. člena). Uredba torej ureja razmerja med državo članico in Evropsko unijo, ne pa razmerja med državo članico in prejemnikom pomoči in zato v tej zadevi ni neposredno zavezujoča. Ker tega razmerja ne ureja, pa v pravu Unije velja, da lahko država procesna pravila določi avtonomno, pri čemer mora upoštevati načelo enakovrednosti in učinkovitosti. Glede na to sodišče sodi, da je analogno treba uporabiti predpis, ki je veljaven v Republiki Sloveniji in ureja spornemu razmerju podobna razmerja, to pa je ZDavP-2. Sicer pa tudi iz Uredbe, točno 17. člena izhaja, da začne zastaralni rok teči na dan, ko je nezakonita pomoč dodeljena upravičencu, tek zastaranja pa prekine kakršen koli ukrep glede nezakonite pomoči, ki ga sprejme Komisija ali država članica. Daljši pa je zastaralni rok, saj znaša 10 let. 26. Res je, da je toženka lahko izdala izpodbijano odločbo šele na podlagi ugotovitev, da je na proizvodni napravi prišlo do sprememb, s katerimi v nasprotju s 375. členom EZ-1 ni bila seznanjena, ter na podlagi izračunov o višini preveč izplačane podpore. Prav tako drži, da A. ne more vedeti, da je prejemnik državne pomoči namestil napravo z večjo nazivno močjo od deklarirane, saj je količina proizvedene energije iz sončne elektrarne odvisna od vremena. Vendar pa po presoji sodišča obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora oziroma, ko se je toženka s temi okoliščinami seznanila, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, ko bi lahko toženka zahtevala vračilo preveč prejete podpore kadarkoli. V skrajnih primerih bi to lahko pomenilo, da do zastaranja sploh ne bi prišlo, kar bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti.

27. Razlaga, da zastaranje teče od prejema neupravičeno prejete koristi, izhaja tudi iz analogne uporabe določb ZDavP-2, saj po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Iz citirane določbe izhaja, da je za začetek teka zastaralnega roka pomemben trenutek, ko je obveznost nastala. Zastaranje torej po ZDavP-2 začne teči, ko obveznost plačila nastane, kar velja tudi v primeru, če davčni organ izvede postopek davčnega nadzora in po izvedenem upravnem postopku zavezancu naloži plačilo davka z odločbo.

28. Tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen (prvi odstavek 126. člena ZDavP-2). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (četrti odstavek). Sodišče ob analogni uporabi teh pravil ugotavlja, da je v obravnavanem primeru zastaranje vračila neupravičeno prejetih plačil začelo teči 22. 4. 2010, ko je tožnica prejela prvo izplačilo (za marec 2010), kajti ves čas trdi (toženka pa ni ugotovila drugače), da je naprava enaka od njene postavitve. Ker je toženka uvedla nadzor z ogledom na kraju samem 14. 9. 2016, na katerem je bil prisoten tudi predstavnik tožnice, to pomeni, da niso zastarale tiste obveznosti vračila neupravičeno prejetih podpor, ki so bile izplačane pet let pred 14. 9. 2016 ali kasneje. V skupni seštevek neupravičeno prejetih podpor pa so v izpodbijani odločbi vštete tudi tiste podpore, ki so zaradi petletnega zastaralnega roka že zastarale, torej neupravičeno prejete podpore pred 14. 9. 2011. Iz navedenega razloga je skupen izračun zneska, ki ga mora tožnica vrniti, zato napačen.

29. Sodišče nadalje ugotavlja, da se toženka ni opredelila niti do tožničinega ugovora, da je bila ves čas prejemanja previsoke podpore v dobri veri, od česar je odvisna višina obresti, ki tečejo od neupravičeno prejetega zneska, glede na citirani peti odstavek 375. člena EZ-1. Toženka v izpodbijani odločbi zgolj ugotovi, da je tožnica to vedela oziroma bi morala vedeti, ne pojasni pa, na katerih izvedenih dokazih ta ugotovitev sploh temelji. Zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

30. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo skladno s tretjim odstavkom istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem je, glede na četrti odstavek te določbe, ta vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenih razlogov, se sodišče o drugih tožbenih razlogih ni izrekalo.

31. Sodišče iz v obrazložitvi navedenih razlogov za odpravo ni sledilo tožničinemu predlogu, da izpodbijano odločbo odpravi ter postopek zaključi, ker za to ni podlage po 65. členu ZUS-1. Iz enakih razlogov tudi ni sledilo predlogu toženke, da spremeni njeno odločitev glede naloženega zneska vračila neupravičeno prejetih sredstev.

32. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

33. Odločitev o ugoditvi tožničinemu stroškovnemu zahtevku je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). To pomeni, da se ji na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, saj je tožničin pooblaščenec zavezanec za ta davek, skupaj torej 347,70 EUR. Plačana sodna taksa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti.

1 V času izdaje te sodbe so vprašanja v zvezi s podporo naložbam v OVE urejena z Zakonom o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (ZSROVE). 2 Glej X Ips 291/2016.