Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali obveznost vračila neupravičeno izplačane državne pomoči, ki je posledica dograditve proizvodne naprave, o kateri proizvajalec električne energije in prejemnik državne pomoči ni obvestil agencije, nastane z odpravo nezakonitega stanja proizvodne naprave (tj. ko prejemnik državne pomoči uskladi oziroma ponovno vzpostavi stanje proizvodne naprave na stanje pred neupravičeno dograditvijo proizvodne naprave), ko je mogoče opredeliti obdobje neupravičeno izplačane državne pomoči in posledično njeno višino?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali obveznost vračila neupravičeno izplačane državne pomoči, ki je posledica dograditve proizvodne naprave, o kateri proizvajalec električne energije in prejemnik državne pomoči ni obvestil agencije, nastane z odpravo nezakonitega stanja proizvodne naprave (tj. ko prejemnik državne pomoči uskladi oziroma ponovno vzpostavi stanje proizvodne naprave na stanje pred neupravičeno dograditvijo proizvodne naprave), ko je mogoče opredeliti obdobje neupravičeno izplačane državne pomoči in posledično njeno višino?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožničini tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke, št. 434-213/2016-22/331 z dne 30. 1. 2019, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Toženka je z navedeno odločbo v postopku nadzora po Energetskem zakonu (v nadaljevanju EZ-1) ugotovila, da je tožnica spremenila (dogradila) proizvodno napravo A., ..., tako, da je zvišala nazivno neto električno moč proizvodne naprave za katero ji je bila z odločbo, št. 136-05-0046/2009/0017/2010 z dne 5. 2. 2010, dodeljena podpora za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov. Zato je toženka odločila, da je tožnica dolžna vrniti neupravičeno prejeto podporo za obdobje od marca 2010 do vključno oktobra 2018 v višini 26.737,80 EUR in znesek DDV v višini 5.629,58 EUR ter da jo mora obvestiti o odpravi kršitve in predložiti dokazila o izpolnitvi obveznosti.

2. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je Upravno sodišče tožbi ugodilo na podlagi presoje, da je skupen izračun zneska, ki ga mora tožnica vrniti, napačen. Ker EZ-1 v času izdaje izpodbijane odločbe ni vseboval določb v zvezi z zastaranjem, je po stališču Upravnega sodišča v primeru, kot je obravnavani, treba analogno uporabiti določbe 125. in 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o zastaranju pravice do odmere davka. Ob sklicevanju na razloge iz sodb I U 1997/2018 z dne 4. 3. 2020, I U 1678/2018 z dne 10. 9. 2019 in I U 832/2019 z dne 8. 12. 2022, je sprejelo stališče, da obveznost vrnitve preveč plačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, oziroma, ko se je toženka s temi okoliščinami seznanila, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana. Tako je presodilo, da je v obravnavanem primeru zastaranje začelo teči (22. 4. 2010), ko je tožnica prejela prvo izplačilo. Ker je toženka uvedla nadzor 14. 9. 2016, pa niso zastarale tiste obveznosti, ki so bile izplačane pet let pred 14. 9. 2016 ali kasneje. Presodilo je še, da izpodbijane odločbe ne more preizkusiti glede višine obresti po petem odstavku 375. člena EZ-1, ker se toženka ni opredelila do tožničinega ugovora, da je bila ves čas prejemanja podpore v dobri veri.

3. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj dopusti revizijo zaradi dveh pomembnih pravnih vprašanj. Pomembnost prvega pravnega vprašanja utemeljuje s pojasnjevanjem sistemske ureditve podpore za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije, ki se izvaja daljše časovno obdobje (10 oziroma 15 let). Meni, da je zato bistvenega pomena zagotoviti zakonito izvajanje sheme državne pomoči in odpravo kršitev z vračilom neupravičeno izplačanih sredstev, prejetih v celotnem obdobju kršitve. Tako bi bilo treba nastanek terjatve vezati na trenutek odprave nedovoljenega stanja in vzpostavitev prvotnega. Tako stališče naj bi Upravno sodišče sprejelo tudi v sodbah I U 1957/2018 z dne 5. 3. 2020 in II U 434/2019 z dne 21. 9. 2022. Sodna praksa pa je neenotna. Drugo vprašanje se nanaša na možnost razlage 125. člena ZDavP-2, za kakršno se zavzema s prvim vprašanjem.

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Gre namreč za pomembno pravno vprašanje, glede katerega je sodna praksa Upravnega sodišča neenotna. V zvezi s prvim vprašanjem je Upravno sodišče v zadevah I U 1957/2018 in II U 434/2019 zavzelo nasprotno stališče kot v izpodbijani sodbi in sodbah, na katere se sklicuje, in sicer da obveznost vrnitve preveč plačane podpore za električno energijo nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana in ne šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, oziroma, ko se je toženka s temi okoliščinami seznanila.

6. Ker sodne prakse Vrhovnega sodišča o navedenem vprašanju ni, odgovora nanju pa sta pomembna za enotno uporabo prava, je Vrhovno sodišče revizijo glede vprašanja, navedenega v izreku sklepa, dopustilo.

7. Glede drugega vprašanja Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanj niso izpolnjeni zakonski pogoji.