Jedro

Dejstvo, da ni bilo izrecno odločeno o tožnikovi pravici do premestitve, ne vpliva na materialnopravno presojo o tem, da mu pripada pravica do nadomestila za invalidnost. Neposredna učinkovitost ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča je odvisna od razloga, zaradi katerega je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo. Načelo je sicer jasno, da predpis, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost, velja še naprej, vprašanje pa je, ali se tudi uporablja (časovna razsežnost). V takšnem primeru lahko pridejo v poštev različne rešitve, saj se norme lahko uporabljajo naprej, dokler zakonodajalec ne izpolni svoje obveznosti ali dokler ne poteče uskladitveni rok (torej smiselno enako kot pri razveljavitvenih odločbah z odloženim rokom); se uporabljajo v skladu z razlogi in kriteriji, ki jih v odločbi navede Ustavno sodišče; lahko pa pride tudi do tega, da se norme ne smejo več uporabljati. V zvezi s tem je glede učinkovanja ugotovitvenih odločb najmanj problematična ugotovitvena odločba iz nomotehničnih razlogov, saj gre dejansko za situacijo, ko bi Ustavno sodišče določbo lahko razveljavilo, če bi bila oblikovana na nomotehnično bolj ustrezen način. Zato v takšnih primerih ni razloga, da bi taka ugotovitev ne bi učinkovala enako kot razveljavitev, torej ob upoštevanju 44. člena ZUstS.

Navedena izhodišča so uporabljiva tudi v konkretni zadevi - in sicer z upoštevanjem razlogov za ugotovitveno odločbo in z upoštevanjem določitve načina izvršitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v petnajstih dneh, od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 368,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika, odpravilo odločbi tožene stranke z dne 21. 3. 2012 in 10. 4. 2012, odločilo, da ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti, to je od 3. 3. 2005 dalje, naložilo toženi stranki, da s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost, v ostalem delu pa je zahtevek tožnika - za priznanje nadomestil za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine - zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94 in nadalj.), saj je Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju Ustavno sodišče) odločilo na način iz 48. člena tega zakona; določbe drugega odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) ni razveljavilo, temveč je ugotovilo le njeno neustavnost in odločilo tudi o tem, kakšni so pogoji za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja za zavarovanca iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-287/10-11 z dne 3. 11. 2011 je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 94/2011 z dne 25. 11. 2011, to pa je že po tem, ko se je tožnik upokojil. Ta odločba lahko učinkuje od uveljavitve oziroma objave, to pa je treba oceniti tudi v luči pripovedi povratne veljave predpisov (155. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS, Uradni list RS, št. 33/91-I in nadalj. v povezavi s 154. členom URS). Gre tudi za vprašanje zaupanja v pravo kot manifestacijo ustavnega načela pravne varnosti. Določba drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 se tako po mnenju tožene stranke ne uporablja za pravna razmerja od začetka učinkovanja ustavne odločbe, kar pomeni, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili določbe 43., 44. in 48. člena ZUstS v povezavi z 2., 154. in 155. členom URS. Tožena stranka nadalje navaja, da sta pravica do nadomestila za invalidnosti iz 94. člena ZPIZ-1 in pravica do premestitve iz 91. člena ZPIZ-1 neločljivo povezani; ker sodišči o pravici do premestitve nista odločili, je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči sta kršili tudi določbe postopka, saj je prišlo do odločanja preko meja tožbenega zahtevka oziroma mimo tožbenega zahtevka. Tožnik je jasno omejil obdobje, za katerega zahteva tudi pravico in ne le izplačevanje nadomestila za invalidnost. Kljub temu sodišče prve stopnje temu ni sledilo, sodišče druge stopnje pa je takšno odločitev nepravilno potrdilo.

4. V odgovoru na revizijo tožnik predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da Ustavno sodišče v odločbi U-I-287/10-11 z dne 3. 11. 2011 ni ugotovilo le neustavnosti določbe ZPIZ-1, temveč je določilo tudi način izvršitve - prav z namenom, da bi bile zavarovancem iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kamor sodi tudi tožnik) zagotovljene pravice že v času do odprave ugotovljenega neskladja. Zato se ne strinja z razlogi revizije. Navaja tudi, da sodišče ni moglo odločiti o premestitvi tožnika, saj se je le-ta pred tem že starostno upokojil. Meni tudi, da sodišče z odločanjem o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je toženi stranki naložilo, da s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačevanju nadomestila, sicer pa zaradi dejstva kasnejše upokojitve tožnika od takrat naprej ne bodo več obstajali razlogi za izplačevanje nadomestila za invalidnost. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik je v tožbi (med drugim) zahteval priznanje pravice do nadomestila za invalidnost za čas od 3. 3. 2005 do 15. 1. 2010, sodišči druge in prve stopnje pa sta mu priznali to pravico od 3. 3. 2005 dalje, brez izrecne omejitve do 15. 1. 2010. To pomeni, da je sodišče dejansko preseglo okvir tožbenega zahtevka, vendar glede na ostale okoliščine to ni v ničemer vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožniku je bila namreč od 16. 1. 2010 dalje že priznana pravica do starostne pokojnine (z odločbo z dne 3. 9. 2010 - do katere je torej prišlo že dalj časa pred vložitvijo tožbe v tem sporu in kar je bilo znano obema strankama), to pa pomeni, da po 15. 1. 2010 ni imel več podlage za priznanje pravice in izplačevanje nadomestila za invalidnost (1).

8. Tudi dejstvo, da ni bilo izrecno odločeno tudi o njegovi pravici do premestitve, ne vpliva na materialnopravno presojo o tem, da mu pripada pravica do nadomestila za invalidnost. Za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost so bila ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva, tožnik pa posebne odločitve o pravici do premestitve (tudi zato, ker je bil v času vložitve tožbe že starostno upokojen) ni zahteval. Sodišče je v tem delu odločalo v mejah zahtevka, kar pa ne pomeni, da ni presojalo pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Gre za dejanski stan iz prve alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1 - za zavarovanca z manj kot 50 % zmanjšanjem delovne zmožnosti za svoj poklic, z zmožnostjo opravljanja drugega dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom in z omejitvami, ki ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen. Zakon v takšnem primeru določa pravico do nadomestila za invalidnost in te pravice ne povezuje z pravico do premestitve. Tudi višina nadomestila je prav za takšen primer določena posebej, za razliko od višine nadomestila npr. za zavarovanca, ki se je zaposlil na drugem delovnem mestu (tretji odstavek 94. člena ZPIZ-1). Tožena stranka tudi pozablja, da je bila tožniku zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja že z odločbama tožene stranke z dne 21. 3. 2005 in 19. 9. 2005, da sta bili ti odločbi odpravljeni s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 2729/2005 z dne 30. 3. 2007, ki je bila delno potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 402/2007 z dne 19. 2. 2008 (2), da je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja z odločbama z dne 18. 3. 2008 in 23. 5. 2008, da sta bili ti odločbi ponovno odpravljeni s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 1516/2008 z dne 19. 1. 2012, da je bilo priznanje tožnikovih pravic iz zavarovanja iz pokojninskega zavarovanja ponovno zavrnjeno z odločbama z dne 21. 3. 2012 in 10. 4. 2012 (ki sta predmet tega spora) in da je v vmesnem obdobju je že prišlo do starostne upokojitve tožnika in priznanja pravice do starostne pokojnine (od 16. 1. 2010 dalje). Z izdajanjem (nezakonitih) zavrnilnih odločb v daljšem časovnem obdobju je tožena stranka sama povzročila, da je (zaradi starostne upokojitve) dejansko odpadla potreba po odločanje o pravici tožnika do premestitve in tožnik te pravice ni uveljavljal in jo za priznanje nadomestila za invalidnost (saj ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen) tudi ni bil dolžan uveljavljati.

9. Tožena stranka tudi napačno interpretira pomen in časovno veljavnost oziroma učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča U-I-287/10-11 z dne 3. 11. 2011, s katerim je to sodišče ugotovilo, da je drugi odstavek 66. člena ZPIZ-1, kolikor se nanaša na zavarovance iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, v neskladju z URS, Državnemu zboru Republike Slovenije pa je naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

10. V postopku presoje ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, sprejema Ustavno sodišče ugotovitvene odločbe: če ugotovi, da predpis ni protiustaven ali nezakonit; če ugotovi neustavnost ali nezakonitost predpisa, ki je med postopkom prenehal veljati ali je bil spremenjen oziroma dopolnjen; če ugotovi neustavnost ali nezakonitost predpisa, kadar ta ne ureja določenega vprašanja, ki bi ga moral urejati; če ugotovi neustavnost ali nezakonitost predpisa, kadar ta določeno vprašanje ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve (v primeru nomotehničnih ali drugih razlogov); ugotovitvene odločbe pa sprejema tudi v tako imenovanih posebnih postopkih (npr. 65. in 70. člen ZUstS). Neposredna učinkovitost ugotovitvenih odločb je odvisna od razloga, zaradi katerega je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo. Načelo je sicer jasno, da predpis, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost, velja še naprej, vprašanje pa je, ali se tudi uporablja (časovna razsežnost). V takšnem primeru lahko pridejo v poštev različne rešitve, saj se norme lahko uporabljajo naprej, dokler zakonodajalec ne izpolni svoje obveznosti ali dokler ne poteče uskladitveni rok (torej smiselno enako kot pri razveljavitvenih odločbah z odloženim rokom); se uporabljajo v skladu z razlogi in kriteriji, ki jih v odločbi navede Ustavno sodišče; lahko pa pride tudi do tega, da se norme ne smejo več uporabljati. V zvezi s tem je glede učinkovanja ugotovitvenih odločb najmanj problematična ugotovitvena odločba iz nomotehničnih razlogov, saj gre dejansko za situacijo, ko bi Ustavno sodišče določbo lahko razveljavilo, če bi bila oblikovana na nomotehnično bolj ustrezen način. Zato v takšnih primerih ni razloga, da bi taka ugotovitev ne bi učinkovala enako kot razveljavitev, torej ob upoštevanju 44. člena ZustS (3).

11. Navedena izhodišča so uporabljiva tudi v konkretni zadevi - in sicer z upoštevanjem razlogov za ugotovitveno odločbo in z upoštevanjem določitve načina izvršitve.

12. Iz razlogov odločbe U-I-287/10-11 z dne 3. 11. 2011 izhaja, da Ustavno sodišče po ugotovitvi protiustavnosti drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena in prvim odstavkom 50. člena URS izpodbijane določbe ni razveljavilo, ker izpodbijana določba ne omogoča razveljavitve (prvi odstavek 48. člena ZUstS). Nanaša se na osebe, ki so se vključile v zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (tako kot tožnik), vendar pa te osebe zaradi različnih okoliščin niso vse v enakem položaju (28. točka obrazložitve). Gre torej za primer, ki bi zahteval razveljavitev, ki pa ni bila možna zaradi nomotehničnih razlogov.

13. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sklepu in sodbi VIII Ips 207/2008 z dne 5. 12. 2011 (v zvezi s presojo pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 402/2007 z dne 19. 2. 2008), pa je glede učinkov citirane ustavne odločbe pomembno tudi, da je Ustavno sodišče v 3. točki izreka izrecno določilo način izvršitve svoje odločbe (na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS) in navedlo, da do odprave ugotovljenega neskladja pridobi zavarovanec, ki je ob nastanku invalidnosti vključen v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, pravice za primer invalidnosti III. kategorije pod pogoji iz 29. točke obrazložitve te odločbe. Iz te izhaja, da bo pristojni organ pri odločanju o utemeljenosti zahteve zavarovanca za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti za primer invalidnosti III. kategorije ugotavljal poleg določenih zakonskih pogojev tudi, za kakšen obseg pravic je zavarovanec zavarovan pred nastankom invalidnosti. Če je zavarovan za vse primere zavarovanja, pridobi pravice na podlagi invalidnosti, če izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev teh pravic, če je bil zavarovan za ožji obseg pravic, pa navedene pravice pridobi ob izpolnjevanju drugih zakonsko določenih pogojev, v primeru, da je bil pred nastankom invalidnosti pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za vse primere zavarovanja (tako kot tožnik).

14. Sodišči druge in prve stopnje sta bili dolžni upoštevati tako določen način izvršitve. Pred navedeno odločbo Ustavnega sodišča tudi nikoli ni bilo pravnomočno odločeno o tem, da se zavrne tožnikova zahteva za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. V dosedanjih sodnih postopkih so bile zavrnilne odločitve tožene stranke odpravljene, s tem da je bilo toženi stranki naloženo, da odloči o pravicah iz invalidskega zavarovanja tožnika. Zato ne gre za prepoved povratne veljavni predpisov (kot navaja tožena stranka v reviziji). Jasno je tudi, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonskem predpisu (četrti odstavek 153. člena URS). Prav zaradi te ustavne zahteve, in ker je revizijsko sodišče že v prvem postopku med strankama menilo, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, je že prvi postopek prekinilo in začelo postopek pred Ustavnim sodiščem (prvi odstavek 156. člena URS) ter nato pri odločanju že upoštevalo razloge navedene odločbe Ustavnega sodišča in način njegove izvršitve.

15. Ker izpolnjevanje ostalih pogojev za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ni sporno (revident jih ne zatrjuje), je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Tožnik je upravičen tudi do povračila stroškov odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (drugi odstavek 25. člena, tarifni številki 3300 in 6002). Tako odmerjena nagrada skupaj z DDV znaša 368,44 EUR.

Op. št. (1): To je jasno tudi toženi stranki, ki je z odločbo z dne 26. 8. 2013 (neposredno pred vložitvijo revizije) tožniku ustavila izplačevanje nadomestila za invalidnost (z dnem 15. 1. 2010).

Op. št. (2): S to sodbo je bil med drugim tožnik že s 3. 3. 2005 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic poškodbe izven dela, toženi stranki pa je bilo naloženo, da odloči o njegovih pravicah iz invalidskega zavarovanja. Iz sodbe izrecno izhaja tožnikov procent zmanjšanja delovne zmožnosti za poklic, nezmožnost za dosedanje delo, omejitve pri drugem delu, itd. Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo. V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče najprej postopek z revizijo prekinilo in za oceno ustavnosti drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 začelo postopek pred Ustavnim sodiščem RS, po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-287/10-11 z dne 3. 11. 2011 pa postopek nadaljevalo in revizijo zavrnilo.

Op. št. (3): Glej npr. Sebastian Nerad: Interpretativne odločbe ustavnega sodišča, Uradni list RS, 2007, str. 285 - 287.