Jedro

Ker je bil tožnik pretežni del zavarovanja zavarovan za širši obseg pravic, ima na podlagi invalidnosti III. kategorije pravico do nadomestila za invalidnost, čeprav je bil v času nastanka invalidnosti prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje kot brezposelna oseba in zavarovan za ožji obseg pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 4. 2012 in z dne 21. 3. 2012. Tožniku je priznalo pravico do nadomestila za invalidnost v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti, od 3. 3. 2005 dalje. Odločilo je, da o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči toženka s posebno odločbo. V preostalem je tožbeni zahtevek tožnika (da se mu prizna nadomestilo za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti) zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka. Meni, da je bilo sicer z odločbo Ustavnega sodišča, ki se tiče drugega odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ugotovljeno, da je določba drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, v kolikor se nanaša na zavarovance iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, v neskladju z ustavo. Zakon o ustavnem sodišču v 43. členu določa, da lahko ustavno sodišče v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z ustavo. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po poteku, ki ga je določilo ustavno sodišče. V takšnem primeru se zakon ali del zakona, ki je bil razveljavljen ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V danem primeru je Ustavno sodišče RS odločilo na način iz 48. člena Zakona o ustavnem sodišču in določbe drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 ni razveljavilo tako, da je ugotovilo neustavnost določila in odločilo o tem, kakšni so pogoji za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja za zavarovance iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Odločba Ustavnega sodišča RS je bila objavljena v Uradnem listu RS dne 25. 11. 2011 in takrat je bil določen način izvrševanja predpisa za zavarovance iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Toženka meni, da takšna pravna podlaga in način odločanja lahko učinkuje od dneva objave takšne odločitve Ustavnega sodišča. Na dan objave odločbe Ustavnega sodišča RS pa je bil tožnik že starostno upokojen. Sodišče bi tako moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Toženka nadalje navaja, da je bilo odločeno o pravici do nadomestila za invalidnost, ni pa bilo odločeno glede pravice do premestitve. Sodišče bi moralo v celoti odločiti o pravicah iz invalidskega zavarovanja, upoštevaje določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) in pravica do premestitve je neločljiv in bistveni del v zvezi s pravicami iz invalidskega zavarovanja. Sodišče bi moralo priznanje pravice do nadomestila za invalidnost časovno omejiti z dnem 14. 1. 2010, saj je bil tožnik od 16. 1. 2010 že starostno upokojen in se je tudi tožbeni zahtevek glasil na priznanje pravice do nadomestila za invalidnost od 3. 3. 2005 do 15. 1. 2010. Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem navaja, da je pravno zmotna navedba tožene stranke in je pravilno stališče sodišča, ko v izpodbijani sodbi navaja, da je Ustavno sodišče RS v konkretnem primeru izdalo odločbo po prvem odstavku 48. člena Ustave RS, ki učinkuje na vsa posamična razmerja, v katerih do uveljavitve predmetne odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno. Tudi v konkretnem primeru do dneva uveljavitve odločbo Ustavnega sodišča RS še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožnik je resda 16. 1. 2010 pridobil pravico do starostne pokojnine, kar pa ne pomeni, da ni upravičen do pravic iz invalidskega zavarovanja od 3. 3. 2005 do 15. 1. 2010, saj je že v letu 2005 pri toženki podal zahtevo za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik nadalje meni, da sodišče v konkretnem primeru ne more odločati o pravici do premestitve, saj je tožnik že starostno upokojen in tako ne more izpolnjevati pogojev po 91. členu ZPIZ-1 oziroma odločitev o takšni pravici ne more biti relevantna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti na tiste, ki jih navaja pritožba.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 10. 4. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo Območne enote A. z dne 21. 3. 2012, s slednjo je toženka odločila, da tožnik, delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela od 3. 3. 2005 dalje po sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 2. 2008, ni imel pravice do nadomestila za invalidnost od 3. 3. 2005 do 15. 1. 2010. Toženka poleg zmotne uporabe materialnega prava kot pritožbeni razlog uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z določbo 2. člena ZPP in sicer, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je priznalo pravico do nadomestila za invalidnost od 3. 3. 2005 dalje, saj se je tožbeni zahtevek tožnik glasil na priznanje pravice do nadomestila za invalidnost od 3. 3. 2005 do dne 15. 1. 2010. Pritožbeno sodišče meni, da navedeni pritožbeni razlog ni podan. Tožnik je v svoji tožbi z dne 11. 5. 2012 resda zahteval, da se ugotovi, da ima pravico do nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti v obdobju od dne 3. 3. 2005 do dne 15. 1. 2010 ter se naloži toženi stranki, da odmeri višino in izplačilo nadomestila iz invalidskega zavarovanja. S tem, ko je sodišče prve stopnje v III. točki izreka sodbe tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost od 3. 3. 2005 dalje, ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Toženi stranki je v IV. točki izreka sodbe naložilo, da s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost. Sodišče je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je pri tožniku od 3. 3. 2005 dalje zaradi posledic poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in so bili tako na ta dan izpolnjeni pogoji po 94. členu ZPIZ-1, kakor jih je sodišče tudi navedlo v 10. točki obrazložitve. S tem, ko se je tožnik upokojil, ne bodo več obstajali razlogi za izplačevanje nadomestila za invalidnost, o tem pa bo odločala tožena stranka, ki bo o tem tudi izdala posebno odločbo. Načelo dispozitivnosti ni bilo kršeno, saj sodišče tožniku ni priznalo več ali kaj drugega, kot je zahteval. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve pravilno pravno razlogovalo učinkovanje sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-287/2010-11 z dne 3. 11. 2011. To svojo odločbo je Ustavno sodišče RS sprejelo na podlagi 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUstS). Ta določa, da v primerih, če Ustavno sodišče RS oceni, da zakon, drug predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil protiustaven ali nezakonit zato, ker določenega vprašanja, ki bi ga moralo urediti, ne ureja, ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve oziroma odprave, sprejme o tem ugotovitveno odločbo (prvi odstavek). Zakonodajalec oziroma organ, ki je izdal protiustaven oziroma nezakoniti predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, mora ugotovljeno protiustavnost oziroma nezakonitost odpraviti v roku, ki ga določi Ustavno sodišče RS (drugi odstavek). Ustavno sodišče RS ni zgolj ugotovilo neustavnost navedene določbe ZPIZ-1, temveč je tudi določilo način izvršitve svoje odločbe v času do odprave ugotovljenega neskladja. Način izvršitve svoje odločbe je določilo, da bi bile zavarovancem iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, kamor sodi tudi tožnik, pravice za primer invalidnosti III. kategorije, zagotovljene že v času do odprave ugotovljenega neskladja. Navedeno pomeni, da pristojni organ pri odločanju o utemeljenosti zahteve zavarovanca za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti za primer invalidnosti III. kategorije ugotavlja, poleg sicer določenih zakonskih pogojev za pridobitev navedenih pravic tudi, za kakšen obseg pravice je zavarovanec zavarovan pred nastankom invalidnosti. V primeru, ko je bil zavarovanec zavarovan za vse primere zavarovanja, pridobi pravice na podlagi invalidnosti, če izpolnjuje (druge) zakonske pogoje za pridobitev teh pravic. Če je bil zavarovan za ožji obseg pravic, navedene pravice pridobi ob izpolnjevanju drugih zakonsko določenih pogojev v primeru, da je bil pred nastankom invalidnosti pretežen del skupnega obveznega zavarovanja, zavarovan za vse primere zavarovanja (sklep Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 310/2010 z dne 20. 12. 2011 v točki 12. obrazložitve). Sodišče prve stopnje je v danem primeru po ugotovitvi, da je bil tožnik na dan invalidnosti zavarovanec po 34. členu ZPIZ-1 in da je bil 30 let, to je pretežni del zavarovanja, zavarovan za širši obseg pravic. Sodišče je nadalje ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 8. točke prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in, da izpolnjuje tudi pogoje iz prvega odstavka 66. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja, ker na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 63 let starosti in ima dopolnjeno pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo odločitev Ustavnega sodišča RS iz ugotovitvene odločbe z dne 3. 11. 2011, saj v danem primeru se ta razteza na vsa posamična razmerja, o katerih do uveljavitve predmetne odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost odločb tožene stranke, ki se nanašajo na pravico do nadomestila za invalidnost in pri tem upoštevalo pogoje, kakor so določeni v 94. členu ZPIZ-1. Toženec je že sam ugotovil, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti, da je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, da opravlja delo izmenično stoje, sede, brez hoje po neravnem terenu, brez dela na višini in brez dvigovanja bremen nad 10 kg teže in da gre torej pri njem za stanje iz tretje alineje prvega odstavka 91. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do premestitve. Ob takšni ugotovitvi tožene stranke same, ki jo je sprejelo tudi sodišče prve stopnje (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) so tudi po mnenju pritožbenega sodišča bili izpolnjeni vsi pogoji iz 94. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.