Jedro

Tretji odstavek 168. člena OZ določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. V sodni praksi je že razčiščeno, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju. Tožničina trditvena podlaga tako očitno ni zadostna, saj ni navedla ničesar o tem, kolikšen prihodek in dobiček je ustvarila v preteklosti. Tega ni storila niti po pozivu sodišča prve stopnje, naj predloži poslovne knjige.

Trditveno (in dokazno) breme je v vsakem konkretnem primeru odvisno tudi od trditev (in dokaznih predlogov) nasprotne stranke. Tožeča stranka je trdila, da izgubljeni dobiček predstavlja višina najemnin za plovilo v spornem obdobju; tožena stranka pa je ugovarjala, da bi imela tožeča stranka s tem v zvezi tudi stroške, kar bi zmanjševalo njen prihodek. Takšni utemeljeni ugovori zahtevajo dopolnitev trditvene podlage (in dokaznih predlogov), česar pa tožeča stranka ni storila; zato je presoja sodišč o nezadostnosti njenih trditev materialnopravno pravilna.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 4.082,12 EUR stroškov revizijskega odgovora (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16-ega dne).

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 97679/2011 z dne 23. 8. 2011 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 355.303,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov (I. točka izreka) ter ji naložilo povrnitev 5.136,55 EUR toženkinih stroškov postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Gre za odškodninski zahtevek v višini izgubljenega dobička, ki naj bi ga tožeča stranka utrpela, ker naj bi tožena stranka protipravno uveljavljala retencijsko pravico na plovilu v lasti tožeče stranke, zaradi česar tožeča stranka tega plovila ni mogla tržiti oziroma oddajati v najem.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Posledično je tožeči stranki naložilo povrnitev 3.270,58 EUR toženkinih stroškov pritožbenega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Primarno je predlagala ugoditev reviziji s spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje ter ugoditvijo tožbenemu zahtevku (ohranitvijo sklepa o izvršbi v veljavi) s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno, potrdi sodbo sodišča druge stopnje in tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne stroške revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Uporaba ZPP(-E)**

5. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 27. 1. 2016, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. **Dejanska podlaga spora**

6. Tožeča in tožena stranka sta 31. 8. 2005 sklenili Pogodbo o nastanitvi in hrambi plovila, na podlagi katere je tožeča stranka predala plovilo Š. (Commodious 53 DS) v hrambo toženi stranki. Tožena stranka je zaradi terjatve v višini 17.118,56 EUR, ki jo je imela do tožeče stranke, dne 7. 1. 2010 na plovilu uveljavila pridržno (retencijsko) pravico, ki jo je opustila dne 13. 7. 2011. V tem času tožeča stranka ni mogla uporabljati navedenega plovila.

7. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožeča stranka v letih 2010 in 2011 sicer dogovarjala za promocijsko plovbo iz Kopra v Baku (Azerbajdžan), da pa ta ni bila realizirana, ker sta bili za projekt potrebni dve jadrnici, Commodious 53 DS in Commodo 51, tožeča stranka pa ni uspela zagotoviti jadrnice Commodo 51 (medtem ko je nad jadrnico Commodious 53 DS tožena stranka izvrševala pridržno pravico).

**Razlogovanje sodišč prve in druge stopnje**

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki plovilo Commodious 53 DS predala v hrambo in da ga slednja na zahtevo tožeče stranke ni vrnila, temveč je uveljavila pridržno pravico. V takšnih primerih, ko je stvar dana v hrambo in dolžnik zahteva vrnitev stvari, 262. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izključuje upnikovo pridržno pravico. Tožena stranka tako ni imela pridržne pravice na plovilu, kar pomeni, da je ravnala protipravno.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala nastanka škode (izgubljenega dobička). V zvezi s promocijsko plovbo v Azerbajdžan je namreč tožeča stranka podala premalo konkretnih podatkov o predvidenih prihodkih in odhodkih, da bi se na njihovi podlagi lahko ugotovil izgubljeni dobiček. Poleg tega ni podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in neizvedbo promocijske plovbe. Ta se namreč ni realizirala zato, ker bi bilo treba zagotoviti dve plovili, Commodo 51 in Commodious 53 DS, tožeča stranka pa ni uspela zagotoviti jadrnice Commodo 51 (medtem ko je nad jadrnico Commodious 53 DS tožena stranka protipravno izvrševala retencijsko pravico). V zvezi z izgubljenim dobičkom iz naslova oddajanja plovila v najem v času protipravnega ravnanja tožene stranke pa tožeča stranka ni uspela izkazati niti namena oddajanja v najem.

10. Sodišče druge stopnje je glede plovbe v Azerbajdžan dodalo, da tožeča stranka v pritožbi niti ni prerekala ugotovitve, da so bili partnerji zainteresirani za dve plovili in da tožeča stranka drugega plovila ni zagotovila, ter da zato ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo.

11. Glede izgubljenega dobička iz naslova nemožnosti oddajanja plovila v najem je tožeča stranka zatrjevala le, da ji je nastala škoda v višini najemnin za sporno obdobje po ceniku, ki je veljal pri tožeči stranki (ob predpostavki, da bi bilo plovilo oddano v najem za celotno obdobje). V dokaz svojim trditvam je predložila cenik, ki se v večjem delu ni nanašal na sporno obdobje, in račune, ki jih je v tem obdobju izdala toženi stranki za najem plovila. Takšnim trditvam in dokazom je tožena stranka utemeljeno ugovarjala. Glede na obdobje gospodarske krize je dvomljivo, da bi bilo plovilo ves čas oddano v najem. Poleg tega je dobiček razlika med prihodki in odhodki (stroški z izvajanjem dejavnosti oddaje plovila v najem).

12. Škoda mora biti konkretizirana in določena po višini. Nastanek in višina škode sta trditveno in nato dokazno breme tistega, ki zatrjuje, da mu je škoda nastala. Obseg trditev, ki jih mora stranka postaviti, je odvisen tudi od navedb in dokaznih predlogov nasprotne stranke. Ker je tožena stranka utemeljeno ugovarjala navedbam tožeče stranke o izgubljenem dobičku, je to terjalo dopolnitev navedb in dokaznih predlogov tožeče stranke, česar pa slednja ni storila niti po pozivu sodišča prve stopnje (na prvem naroku za glavno obravnavo).

**Revizijske navedbe**

13. Revidentka vztraja, da je pred sodiščema nižjih stopenj podala zadostno trditveno podlago v zvezi z izgubljenim dobičkom, saj je zatrjevala, da se je z oddajanjem plovil v najem ukvarjala že pred spornim obdobjem in tudi po njem. To naj bi tudi ustrezno dokazala z izpisom iz sodnega registra, iz katerega izhaja navedena dejavnost. Sicer pa trženje jadrnice v preteklih letih ni pravno pomembno dejstvo (takšno stališče naj bi zavzelo že Višje sodišče v Kopru v odločbi Cpg 25/2014 z dne 27. 3. 2014). V zvezi z namenom oddajanja v najem v spornem obdobju je tožeča stranka predlagala zaslišanje priče D. H., vendar pa je sodišče njegovo zaslišanje neutemeljeno zavrnilo. Tožeča stranka je izgubljeni dobiček izračunala na podlagi cenika, ki velja pri njej za oddajanje plovil v najem in ga je tudi predložila kot dokaz. Na podlagi tega cenika je toženi stranki v obdobju protipravnega uveljavljanja pridržne pravice izdajala račune v skladu s cenikom, ki dokazujejo, kakšen prihodek bi tožeča stranka ustvarila po normalnem teku stvari. V zvezi s tem je predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi lahko izračunal zatrjevano škodo, vendar je sodišče tudi izvedbo tega dokaza neutemeljeno zavrnilo. S tem in z zavrnitvijo zaslišanja priče H. je sodišče tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje še očita, da se ni opredelilo do vprašanja vzročne zveze.

**Navedbe respondentke**

14. Respondentka vztraja pri tem, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage niti ustreznih dokaznih predlogov, zaradi česar sta sodišči nižjih stopenj pravilno zavrnili njen tožbeni zahtevek. Tožeča stranka namreč nikoli ni opredelila višine izgubljenega dobička, temveč je kot obliko škode ves čas postopka uveljavljala izgubljene prihodke. V postopku ni uspela izkazati niti resničnosti trditev o zatrjevanih preteklih prihodkih iz naslova oddajanja plovila v najem. V zvezi s plovbo v Azerbajdžan ni navedla pričakovanih prihodkov ali dobička niti ni predložila nobenega dokaza.

**Presoja utemeljenosti revizije**

15. Vrhovno sodišče preizkusi sodbo sodišča druge stopnje samo v tistem delu in glede tistih razlogov, zaradi katerih je bila revizija vložena (371. člena ZPP).

16. Revidentka uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava, vendar pa skozi zatrjevana razloga skuša predvsem izpodbiti dokazno oceno sodišč nižjih stopenj, pri čemer ponavlja svoje (pomanjkljive) trditve. Izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

17. Sicer pa revizija ni utemeljena.

18. Tretji odstavek 168. člena OZ določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. V sodni praksi1 je že razčiščeno, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju. Tožničina trditvena podlaga tako očitno ni zadostna, saj ni navedla ničesar o tem, kolikšen prihodek in dobiček je ustvarila v preteklosti. Tega ni storila niti po pozivu sodišča prve stopnje, naj predloži poslovne knjige.2

19. Revidentka se je s tem v zvezi sklicevala na odločbo Višjega sodišča v Kopru, vendar takšno (splošno) stališče, kakor ga je predstavila v reviziji, iz odločbe ne izhaja. V citirani odločbi je bil namreč zaključek, na katerega se je v reviziji sklicevala tožeča stranka, sprejet zaradi skope trditvene podlage nasprotne stranke.

20. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, je trditveno (in dokazno) breme v vsakem konkretnem primeru odvisno tudi od trditev (in dokaznih predlogov) nasprotne stranke. Tožeča stranka je trdila, da izgubljeni dobiček predstavlja višina najemnin za plovilo v spornem obdobju; tožena stranka pa je ugovarjala, da bi imela tožeča stranka s tem v zvezi tudi stroške, kar bi zmanjševalo njen dobiček [pravilno: prihodek]. Takšni utemeljeni ugovori zahtevajo dopolnitev trditvene podlage (in dokaznih predlogov), česar pa tožeča stranka ni storila; zato je presoja sodišč o nezadostnosti njenih trditev materialnopravno pravilna.

21. Ker tožeča stranka glede izgubljenega dobička ni podala ustrezne trditvene podlage, tudi postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi ocenil obseg nastale škode, ni bila dovoljena, saj bi šlo za informativni dokaz. Pravilno je bil zavrnjen tudi predlog za zaslišanje priče H., ki naj bi izpovedala o namenu tožeče stranke dajati plovilo v najem. Že sodišče druge stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da dejstvo opravljanja dejavnosti, ne da bi tožeča stranka zadostila bremenu trditev, da bi takšna dejavnost prinašala dobiček, ne zadošča za ugoditev zahtevku.

22. Tudi v zvezi s poslom v Azerbajdžanu revidentka ni navedla, kolikšen dobiček naj bi bil izgubljen niti v zvezi s tem ni predlagala dokazov. Sodišče prve stopnje je presodilo, da s tem v zvezi ni podana niti vzročna zveza, do česar se je ustrezno opredelilo tudi sodišče druge stopnje (v 6. točki obrazložitve svoje sodbe). Zato je revizijski očitek v tej smeri neutemeljen. Tudi sicer pa odsotnost škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti sama zase utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine.

**Odločitev o reviziji**

23. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

24. Ker glede na obrazloženo nista podana uveljavljana revizijska razloga, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

25. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

26. Ker revidentka z revizijo ni uspela, mora v skladu s 155. členom ZPP respondentki povrniti 4.082,12 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka), ki jih sestavlja 3.326,00 EUR nagrade za postopek z revizijo, 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter 736,12 EUR priglašenega 22% davka na dodano vrednost, z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Tako na primer Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih odločbah III Ips 65/2015 z dne 25. 10. 2016, II Ips 107/2011 z dne 19. 9. 2013, II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011 ter II Ips 234/2005 z dne 10. 5. 2007. 2 Posamezne račune, ki jih je sicer predložila, je sodišče prve stopnje zaradi njihovih pomanjkljivosti (neujemanja datumov ipd.) ocenilo kot prirejene za potrebe tega postopka.