Jedro

Tožeča stranka kljub izrecnim opozorilom sodišča prve stopnje in tožene stranke navedb ni dopolnila in ni ponudila nobenega procesnega gradiva, na podlagi katerega bi predlagani izvedenec lahko opravil svoje delo. Tudi predlog za imenovanje izvedenca namreč ne zadošča, če hkrati niso predlagani dokazi, na podlagi katerih bo izvedenec lahko opravil svoje delo, zato je bil dokazni predlog pravilno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 3.270,58 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 355.303 EUR odškodnine iz naslova izgubljenega dobička. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sicer tožena stranka s tem, ko je v nasprotju z zakonom uveljavljala retencijsko pravico na plovilu C., ravnala protipravno, vendar tožeča stranka ni izkazala, da bi ji zaradi tega nastala škoda v obliki izgubljenega dobička, prav tako je bila z ravnanjem tožene stranke prekinjena vzročna zveza.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke jadrnice ni mogla tržiti. Dokazala je, da je oddajanje jadrnic v najem ena izmed njenih registriranih dejavnosti. Sodišče je zato kršilo postopek, ker ni zaslišalo D.H., ki bi potrdil namen oddajanja v najem. Višino škode je tožeča stranka izračunala na podlagi cenika, objavljenega na njeni spletni strani. Jasno je tudi navedla, da se je v spornem obdobju intenzivno dogovarjala z azerbajdžanskim partnerjem za odplačno uporabo jadrnice C.. Zaključek sodišča, da se je tožeča stranka v letih 2010 in 2011 zanimala izključno za promocijsko plovbo v Azerbajdžan, je napačen, saj bi jadrnico, če do tega posla ne bi prišlo, tržila na druge načine. Zato je prav neverjetno, da je sodišče sklenilo, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode. Postavila je tudi jasne trditve v zvezi z višino škode in v ta namen predlagala izvedenca. Tožena stranka se je prav gotovo zavedala, da ima tožeča namen jadrnico tržiti in da ji zato nastaja velika škoda. Za ugotavljanje dobička ni relevanten dobiček v preteklih letih. Tožeča stranka ni nikoli predlagala izdaje bančne garancije v letu 2010. Takrat niti še ni bil zaključen sodni postopek Pg 2442/2008 zoper Z.T., zato je ugotovitev sodišča v zvezi z vzročno zvezo napačna.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za ugoditev zahtevku iz naslova odškodnine, morajo biti kumulativno izkazane vse predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti, pri čemer za škodo velja, da mora biti izkazan njen nastanek in višina. Ugotovitev, da je tožena stranka ravnala protipravno in krivdno in da je iz njenega ravnanja gotovo nastala tožeči stranki neka škoda, še ne zadošča. Škoda mora biti konkretizirana in določena po višini. Nastanek in višina škode sta trditveno in nato dokazno breme tistega, ki zatrjuje, da mu je škoda nastala. Trditveno breme ne pomeni, da mora tožeča stranka navesti prav vsako dejstvo (tudi po višini), na podlagi katerega je škoda izračunana, mora pa škodo opisati na tak način, da omogoča njeno ugotavljanje in predvsem uporabo metode izračuna, ki je za posamezno vrsto škode primerna. Obseg trditev, ki jih mora stranka postaviti, je odvisen tudi od navedb in dokaznih predlogov nasprotne stranke. V predmetni zadevi je tožeča stranka uveljavljala izgubljeni dobiček in sicer v višini prihodkov, ki bi jih v času, ko plovila ni mogla uporabljati, pridobila z oddajanjem tega plovila v najem v višini, kakršna izhaja iz njenega cenika (1) (na podlagi računov, ki jih je v vtoževani višini izstavila toženi stranki) in ob predpostavki, da bi bilo plovilo oddano celotno obdobje. Na take trditve je tožena stranka ugovarjala in sicer da je nemogoče, da bi bila barka v letih 2010 in 2011 (obdobje krize) oddana v najem za celotno obdobje in da je dobiček razlika med prihodki in odhodki. Tožeči stranki bi v tem obdobju z izvajanjem gospodarske dejavnosti oddajanja plovila v najem nastajali tudi stroški, ki jih je pri izračuni izgubljenega dobička potrebno upoštevati (najmanj za čiščenje plovila po njegovi vrnitvi s strani najemojemalca, vzdrževanje plovila, zavarovanje in za redno servisiranje plovila). Ugovori so utemeljeni, saj je pri izračunu izgubljenega dobička potrebno poleg prihodkov upoštevati tudi tiste stroške, ki nastajajo v zvezi z izvajanjem dejavnosti in niso fiksni stroški (2). Metoda za izračun škode, ki jo je ponujala tožeča stranka (in pri katerem še vedno vztraja) zato ni bila primerna in je sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo. Presoja vpliva odhodkov na višino in obstoj izgubljenega dobička je sicer stvar materialnega prava (3), vendar mora sodišče razpolagati z ustreznim procesnim gradivom, da bi presojo lahko izvedlo. Postavljeni ugovori so zato zahtevali dopolnitev navedb in dokaznih predlogov tožeče stranke. Tožeča stranka kljub izrecnim opozorilom sodišča prve stopnje in tožene stranke navedb ni dopolnila in ni ponudila nobenega procesnega gradiva, na podlagi katerega bi predlagani izvedenec lahko opravil svoje delo. Tudi predlog za imenovanje izvedenca namreč ne zadošča, če hkrati niso predlagani dokazi, na podlagi katerih bo izvedenec lahko opravil svoje delo, zato je bil dokazni predlog pravilno zavrnjen.

6. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki jih zaradi oškodovančevega ravnanja ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Edina taka posebna okoliščina, ki jo je tožeča stranka zatrjevala, je bil posel z azerbajdžanskimi partnerji. V zvezi s tem poslom tožeča stranka v pritožbi ne prereka ugotovitve sodišče prve stopnje, da so bili partnerji zainteresirani za dve plovili in da tožeča stranka drugega plovila ni zagotovila, zato ni vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo. Posebnih okoliščin torej tožeča stranka ni izkazala. Kar se tiče „normalnega teka stvari“, pa bi tožeča stranka morala trditi in izkazati, da bi se v spornem obdobju ukvarjala z dejavnostjo oddajanja jadrnic v najem (da se je s ukvarjala prej in potem, oziroma da se je v spornem obdobju nameravala začeti ukvarjati) in da bi ji ta dejavnost prinašala dobiček. Tožeča stranka je navajala, da se je z dejavnostjo ukvarjala že prej in tudi po izteku spornega obdobja. Če pa je tako, ni brez pomena dobiček, ki naj bi ga s to dejavnostjo ustvarjala. Prav na ta način bi namreč izgubljeni dobiček najlažje izkazala. Predpostavka za sklepanje na izgubljeni dobiček iz preteklega (ali prihodnjega) obdobja, ko se je dejavnost opravljala, na obdobje, ko naj bi bilo to preprečeno, je, da je opravljanje dejavnosti sploh prinašalo pozitivni učinek na obseg premoženja tožeče stranke (4). Podatkov o dobičku, ki naj bi ga dejansko ustvarjala z oddajanjem plovila v najem, pa tožeča stranka očitno ni želela razkriti, oziroma zanj ni pravočasno predložila nobenih dokazil. Enako velja za druge podatke o poslovanju, na podlagi katerih je dobiček sploh mogoče izračunati. Vse pa kljub temu, da je tožeča stranka tista, ki edina s temi podatki razpolaga. Zato mora ob obrazloženih in zelo konkretnih ugovorih tožene stranke nositi posledice svoje pasivnosti.

7. Zaslišanje priče D.H., ki naj bi izpovedal, da je tožeča stranka jadrnico v preteklosti oddajala v najem in da je imela tak namen tudi v spornem obdobju, ni bilo potrebno, saj samo dejstvo opravljanja dejavnosti, ne da bi tožeča stranka izkazala, da bi taka dejavnost prinašala tudi dobiček, ne zadošča za ugoditev zahtevku.

8. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala zadostnih trditev in dokaznih predlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati nastanek in obseg zatrjevane škode (izgubljenega dobička), je na podlagi vsega povedanega pravilen. Ker tožeča stranka ni izkazala ene od predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti, je bil tožbeni zahtevek (kljub temu, da je tožena stranka ravnala protipravno) pravilno zavrnjen. Pritožbeno sodišče je potem, ko je opravilo še uradni preizkus in kršitev ni ugotovilo, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 3.270,58 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

Op. št. 1: Cenik se sicer ne nanaša na sporno obdobje (razen 1. teden v letu 2012).

Op. št. 2: Nekatere fiksne stroške je tožeča stranka imela v vsakem primeru in jih je verjetno tudi plačala, zato teh stroškov pri izračunu izgubljenega dobička v predmetni zadevi ne bi bilo treba upoštevati. Stroški, ki jih je navedla tožena stranka, pa nastajajo šele v zvezi z izvajanjem dejavnosti, zato jih je pri izračunu izgubljenega dobička treba upoštevati.

Op. št. 3: Primerjaj sodbo VS RS III Ip 65/2015. Op. št. 4: Tako tudi sodba VS RS III Ips 65/2015.