Jedro

Plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, opravljenega v obdobju od leta 1981 do 1985, se v pokojninsko osnovo všteje, če je bilo nadurno delo opravljeno kot poseben delovni pogoj. Delo preko polnega delovnega čas, ki se šteje za poseben delovni pogoj, z vidika delavca ne sme biti redno in stalno, z vidika delodajalca pa ne vsakdanja in utečena praksa, temveč morajo biti okoliščine za delodajalca nepredvidljive v tolikšni meri, da se jim ni bilo mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela. Ker tožnikovo nadurno delo (voznik avtobusa) ni bilo izjemno in nepredvidljivo, ga ni mogoče šteti za posebni delovni pogoj, zato se plača, izplačana za to delo, ne všteje v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 16. 8. 2006 in št. ... z dne 24. 5. 2007 in vštejejo osebni dohodki, izplačani za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, stroškovno zavrne.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 16. 8. 2006 in št. ... z dne 24. 5. 2007 in odločilo, da se tožniku za odmero starostne pokojnine upoštevajo tudi osebni dohodki, izplačani za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1981 do 1985 in sicer v letu 1981 12.577,69 takratnih din za 265 delovnih ur, v letu 1982 22.156,40 takratnih din za 376 delovnih ur, v letu 1983 26.298,75 takratnih din za 335 delovnih ur, v letu 1984 40.733,17 takratnih din za 360 delovnih ur in v letu 1985 70.042,20 takratnih din za 360 delovnih ur. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku na novo odmeriti starostno pokojnino od 3. 7. 2006 dalje v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe ter mu izplačati razliko med že priznano in novo odmerjeno starostno pokojnino v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o novi odmeri starostne pokojnine, vse skupaj z zakonskim zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska razlike do dneva plačila ter mu povrniti stroške sodnega postopka v znesku 713,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je poleg določbe 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) potrebno upoštevati tudi določbo 3. odstavka 21. člena statuta skupnosti (Ur. l. RS, št. 40/83, 10/86 in 43/89), po katerem se osebni dohodek iz dela preko polnega delovnega časa všteje v pokojninsko osnovo le v primeru, če je takšno delo označeno kot poseben delovni pogoj po splošnem aktu delovne organizacije, ki pa mora biti v skladu z zakonom o delovnih razmerjih in sicer Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami). Glede na navedeno materialnopravno podlago se je za vštevanje osebnega dohodka v pokojninsko osnovo upoštevalo le tisto delo, ki je bilo opravljeno izjemno in nepredvidljivo, ki je bilo nujno, da se je začeto delo nadaljevalo in da se je končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo, ki ga ni možno opraviti z ustrezno smotrno organizacijo, delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, ki je bilo pisno odrejeno vnaprej ter v samoupravnem splošnem aktu opredeljeno kot poseben delovni pogoj, če so bili od prejemkov za takšno delo plačani prispevki. Meni, da tožnikovo delo v času preko polnega delovnega časa ni imelo značaja posebnega delovnega pogoja v smislu predpisov o delovnih razmerjih, temveč je imelo značaj stalnega in rednega dela preko polnega delovnega časa. Neupravičen je očitek sodišča, da bi moral toženec tekom postopka dokazati, da je bil delodajalec v spornem obdobju kakorkoli kaznovan s strani inšpekcijskih služb zaradi kršitve delovnopravne zakonodaje. Sodišče je tisto, ki presoja, ali je v konkretnem primeru delo preko polnega delovnega časa bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj. Razen tega je po določbi 212. člena Zakona o pravnem postopku dokazno breme na tožniku, da dokaže, da je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljeno kot poseben delovni pogoj. Neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča, da bi moral toženec opozoriti delodajalca glede plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov osebni dohodek, ki ga je prejel za redno delo preko polnega delovnega časa, upoštevalo za izračun pokojninske osnove in novo odmero pokojnine. V zvezi s sklicevanjem sodišča na posamezna primera, s katerima sta sodelavca tožnika uspela v postopku pred prvostopnim sodiščem, toženec pojasnjuje, da ni sprejemljivo, da sodišče svojo odločitev gradi na drugih pravnomočnih sodbah, saj pri njima ne gre za povsem identične primere. Dodatno pa še navaja, da večjemu številu sodelavcev tožnika ni uspelo dokazati prej navedenega pogoja. Sklicuje se na konkretne primere in meni, da glede na načelo uspeha v sporu, ni dolžan povrniti stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabilo materialno pravo.

V tej zadevi gre za spor o tem, ali se plačilo za delo preko polnega delovnega časa, ki ga je tožnik opravil v obdobju od leta 1981 do leta 1985 pri delodajalcu I. ... d.d., všteje v pokojninsko osnovo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženec z izpodbijanim odločbama tožniku priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 128.927,75 SIT na mesec od 3. 7. 2006 dalje na podlagi izpisa pokojninske dobe in podatkov o plačah in nadomestilih, kot jih je posredoval delodajalec. Pri odmeri starostne pokojnine pa ni upošteval za izračun pokojninske osnove plač, ki jih je tožnik prejel za delo preko polnega delovnega časa.

Po določbi 407. člena ZPIZ-1 se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, to je do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/83), upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Enako določbo je v 312. členu vseboval tudi prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), ki je določal, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve tega zakona (do 1. 4. 1992) upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. V spornem obdobju od leta 1981 do 1985 je bilo delo preko polnega delovnega časa urejeno z Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami, v nadaljevanj ZDR/77), ki je začel veljati dne 7. 1. 1978. V 79. členu ZDR/77 je bilo določeno, da je lahko s samoupravnim splošnim aktom o delovnih razmerjih določeno, da bodo delavci izjemoma za omejeno dobo delali preko polnega delovnega časa tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje ali zdravje občanov oziroma da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela, ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljne surovine ali zagotovi varnost ljudi in premoženja ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa, ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. Nadalje je ZDR/77 določal, da se takšno delo delavca šteje kot poseben delovni pogoj. Z 81. členom ZDR/77 je bilo nadurno delo omejeno na 12 ur na teden. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 27/82), ki je začel veljati dne 31. 7. 1982, je besedilo zgoraj citiranega 81. člena spremenil tako, da je dodal 1. odstavek, da delavci dela preko polnega delovnega časa po 79. in 80. členu ne smejo uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih delovnih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Maksimalno tedensko omejitev nadurnega dela 12 ur je nadomestil z omejitvijo največ 30 ur na mesec.

Glede na navedeno materialno podlago se v pokojninsko osnovo lahko štejejo le tiste plače, izplačane za delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno in nepredvidljivo, ki je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje ali da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo, ki ga ni bilo možno opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev, ki je bilo pisno odrejeno vnaprej ter v samoupravnem splošnem aktu opredeljeno kot poseben delovni pogoj.

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo in sicer je odločilo, da mu je toženec dolžan ponovno odmeriti starostno pokojnino ter mu v pokojninsko osnovo všteti tudi plačo oziroma osebni dohodek za opravljeno delo preko polnega delovnega časa v letih 1981 do 1985, ker je zaključilo, da je bilo število nadur opravljenih v skladu z delovnopravno zakonodajo in do z zakonom dovoljenega limita. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo, ker je ugotovilo, da tožnikov delodajalec I. ... d.d., v času, ko je tožnik opravil v okviru zakona določeno število nadur, dela ni mogel opraviti drugače z ustreznejšo in smotrnejšo organizacijo in delitvijo dela in z razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev. Ugotovilo je, da je delodajalec storil vse, kar je v njegovi moči, da bi lahko zaposlil zadostno število voznikov avtobusov glede na delovne obveznosti podjetja, saj je redno objavljal prosta delovna mesta, organiziral izpopolnjevanje šoferjev. Obenem je zaključilo, da je tožnikov delodajalec v spornem obdobju, ko je bil avtobusni prevoz najpogostejša in dostikrat edina oblika prevoza vseh potnikov in v vseh dneh, opravljal dejavnost posebnega družbenega pomena. Nadalje je ugotovilo, da se delo šoferjev ni opravljalo v izmenah in samo na eni ali krajši relaciji in samo ob delavnikih tako, da voznik avtobusa vožnje ni mogel zaključiti v osmih urah, ampak je v skladu z razporedom in v skladu s svojo obveznostjo, moral vožnjo opraviti od začetka do konca, oziroma da drugačne razporeditve delovnega časa kot, da posamezni voznik avtobusa opravi vožnjo od začetka do konca, ni bila možna.

Na podlagi takšnega dejanskega stanja in dokazne ocene ter zaključkov, ki v izvedenih dokazih nimajo v celoti podlage, je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz citirane delovnopravne zakonodaje. Pri opravljanju tožnikovega nadurnega dela ni ugotovilo, da je šlo za izjemno in nepredvidljivo delo. Tudi sicer ostalih relevantnih elementov in dejstev, ki so v delovnopravni zakonodaji določeni, da se neko delo šteje za poseben delovni pogoj, ni ugotovilo. Ugotovilo je le, da tožnik z opravljenim nadurnim delom ni presegel z zakonom določenega limita in da je tožnikov delodajalec redno objavljal delovna mesta, pa še to ne z namenom, da bi se z zaposlovanjem novih šoferjev, izognil opravljanju nadur, ampak da bi z zaposlitvijo dodatnih voznikov avtobusov, zadostil potrebam svoje dejavnosti. Tudi sicer dejstvo, da tožnik ni presegel limita, samo po sebi še ne pomeni, da so delavci I. ... d.d. delali preko polnega delovnega časa le omejeno dobo. Tudi ne pomeni, da dela ni možno drugače organizirati, če je šofer avtobusa moral opraviti vožnjo od začetka do konca. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da glede na specifiko, dela ni bilo mogoče organizirati tako, da ne bi zaključil vožnje, vendar to ne pomeni, da se ne more delodajalec izogniti nadur z določeno smotrnejšo organizacijo dela. Tudi tega, da bi bilo začeto delo (vožnjo) potrebno nujno dokončati, ker bi se z ustavitvijo povzročila precejšnja materialna škoda, sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Delo preko polnega delovnega časa, ki se šteje za poseben delovni pogoj, z vidika delavca ne sme biti redno in stalno, z vidika delodajalca pa nevsakdanja in utečena praksa. Okoliščine morajo biti za delodajalca nepredvidljive v tolikšni meri, da se jim ni bilo mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela, na primer z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa. Zaposlitev novih delavcev nedvomno ni edina metoda organizacije del iz 80. člena ZDR/77, če se povečujejo potrebe dejavnosti.

Pritožba se utemeljeno ne strinja tudi z nadaljnjimi razlogi sodbe, glede inšpekcijskih pregledov, in s sklicevanjem sodišča na rešene konkretne zadeve glede vštevanja plač za delo, opravljeno v podaljšanem delovnem času, kot razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita izpodbijani odločbi toženca z dne 16. 8. 2008 in z dne 24. 5. 2008 in da se mu vštejejo osebni dohodki, izplačani za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, zavrnilo pa je tudi priznanje stroškov postopka v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, ker tožnik v pravdi ni uspel.