Jedro

ZGD pravice do odpravnine za odpoklicanega člana oziroma predsednika uprave niti ne predvideva niti ne izključuje, zato je morebitna pravica do odpravnine prepuščena volji strank, ki se o tem lahko dogovorita v skladu s pravili iz obligacijskega prava.

Sprememba sistema upravljanja družbe iz dvotirnega v enotirni sistem kot zakonsko predvidena možnost od leta 2006 dalje sodi v sfero delodajalca in kot ekonomsko-poslovni razlog predstavlja podlago za izplačilo odpravnine tožniku zaradi odpoklica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino v višini ... EUR bruto, in sicer na način, da od bruto zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2006 dalje izplača na račun tožnika (prvi odstavek I. točke izreka), v presežku (glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 17. 6. 2006 do plačila) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.935,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko v plači za januar 2007 v višini 2.268,72 EUR bruto tako, da od bruto zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2007 dalje izplača na račun tožnika (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je sodišče nekritično ocenilo okoliščine konkretnega primera in je med ekonomske in poslovne razloge nedopustno štelo reorganizacijo tožene stranke iz dvotirnega v enotirni sistem upravljanja. Meni, da je dogovor glede odpravnine obligacijskopravne narave in ga je kot takega potrebno presojati po pravilih obligacijskega prava. Tako je potrebno ugotoviti, katere okoliščine v konkretnem primeru tvorijo kavzo dogovora, pri tem pa zlasti izhajati iz spoznanja, da je kavza dogovora po svoji vsebini skupni (ekonomski) namen pogodbenih strank. Pogodbeni stranki ob sklenitvi individualne pogodbe o zaposlitvi na podlagi takrat veljavnega ZGD nista mogli računati na možnost uzakonitve enotirnega sistema upravljanja, do katere je prišlo v letu 2006. Ker reorganizacija načina upravljanja družbe na podlagi kasnejše spremembe zakonodaje ni mogla preiti v kavzo v času sklenitve individualne pogodbe o zaposlitvi, tožniku ne pripada pravice do odpravnine. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu z 250. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/1993 s spremembami), ki je veljal v času sklenitve individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 11. 2004, je nadzorni svet lahko odpoklical posameznega člana uprave oziroma predsednika, če je huje kršil obveznosti, ali če ni bil sposoben voditi poslov, ali če mu je skupščina izrekla nezaupnico, razen če je nezaupnico izrekla iz očitno neutemeljenih razlogov, ali iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija, uvajanje novih proizvodov, večja sprememba dejavnosti in podobno). Enako določbo vsebuje tudi sedaj veljavni Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006) v 268. členu. Na podlagi navedene ureditve je (bil) član uprave lahko razrešen tudi iz ekonomsko-poslovnih razlogov, torej razlogov, na katere razrešeni poslovodni delavec niti ni mogel vplivati in so nastali v sferi delodajalca (brez krivde delavca).

ZGD pravice do odpravnine za odpoklicanega člana oziroma predsednika uprave niti ne predvideva niti ne izključuje, zato je morebitna ureditev pravice do odpravnine prepuščena volji strank, ki se o tem lahko dogovorita v skladu s pravili obligacijskega prava. Stranki sta se v 17. členu individualne pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da ima tožnik kot član uprave v primeru razrešitve iz ekonomskih in poslovnih razlogov na podlagi četrte alinee drugega odstavka 250. člena ZGD pravico do odpravnine v višini toliko osnovnih bruto mesečnih plač, kolikor je mesecev do poteka mandata, vendar ne več kot osem osnovnih bruto mesečnih plač.

Tožnik je bil razrešen s funkcije člana uprave 17. 5. 2006, ko je nadzorni svet tožene stranke sprejel sklep, da dotedanjim članom uprave preneha mandat, in sicer zaradi spremembe strukture upravljanja iz dvotirnega v enotirni sistem upravljanja. ZGD ekonomsko – poslovnih razlogov ne opredeljuje, jih pa primeroma našteva. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sprememba strukture upravljanja družbe iz dvotirnega v enotirni sistem upravljanja, ki je sicer prej veljavni zakon (ZGD) ni predvideval, predstavlja ukrep reorganizacije in spada med ekonomsko - poslovne razloge.

Pritožba takšnemu stališču nasprotuje s sklicevanjem na kavzo pravnega posla. Kavza je odgovor na vprašanje o vzroku obveznosti, tj. zakaj sta stranki sklenili pogodbo in kaj sta želeli doseči s pogodbenim razmerjem. V obravnavni zadevi bi lahko bilo vprašanje kavze pomembno v zvezi z razlago vsebine tretje alinee 17. člena individualne pogodbe o zaposlitvi. Glede razlage vsebine pogodb 82. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) določa, da se določila pogodbe uporabljajo, tako kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena izrazov, ampak je treba iskati skupen namen (kavzo) pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Skupnega namena stranki nista opredelili v samih pogodbenih določilih, zato je o njem potrebno sklepati zlasti na podlagi okoliščin sklenitve pogodbe. V zvezi s tem je A.A. (podpisnik individualne pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca) pojasnil, da v praksi pride običajno do prenehanja funkcije članov uprave iz treh razlogov, in sicer sporazumno, iz krivdnih razlogov, vse ostalo pa so ekonomsko - poslovni razlogi. Ker v konkretnem primeru tožnik ni bil niti krivdno niti sporazumno razrešen, je šlo za razrešitev iz ekonomsko poslovnega razloga. To je potrdil tudi A.B., ki je, zaslišan kot priča, povedal, da je na seji nadzornega sveta, na kateri je prišlo do odpoklica tožnika in drugih članov uprave, član nadzornega sveta A.C. izrecno zahteval, da se člani uprave odpovedo pravici do odpravnine, kar je razvidno tudi iz zapisnika 5. seje nadzornega sveta z dne 17. 5. 2006 k sklepu pod št. 31 (priloga A/2).

Po izvedbi navedenih dokazov glede vsebine pogodbenega določila o pravici do odpravnine pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sprememba sistema upravljanja družbe iz dvotirnega v enotirni sistem kot zakonsko predvidena možnost od leta 2006 dalje, za katero se je tožena stranka odločila v okviru pravice do svobodne gospodarske pobude, sodi v sfero delodajalca (brez krivde delavca) in kot ekonomsko-poslovni razlog predstavlja podlago za izplačilo odpravnine tožniku v prisojenem znesku.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške, nastale z njegovo vložitvijo.