Jedro

Kakor se glasi določba 17. člena individualne pogodbe o zaposlitvi je jasno, da sta stranki uporabili pojem ekonomsko-poslovni razlogi kot pomensko odprt pojem. Njegova pomenska odprtost izhaja tudi iz določbe 4. alineje 2. odstavka 250. člena ZGD, na katero se pogodba sklicuje.

V kolikor bi pogodbeni stranki želeli pomen ekonomskih razlogov omejiti na točno določene razloge, bi to lahko storili s taksativnim naštevanjem teh razlogov, lahko bi kakšnega tudi izrecno izključili. V konkretnem primeru ni pomembno, da v času podpisa pogodbe o zaposlitvi za toženo stranko možnost prehoda z dvotirnega na enotirni sistem upravljanja še ni bila zakonsko urejena, saj sta stranki s pomensko odprtim pojmom poslovno-ekonomskih razlogov, ki so zgolj primeroma opredeljeni, zajeli vse bodoče in negotove situacije, ki vsebinsko ustrezajo pojmu poslovno-ekonomskih razlogov, saj nobene nista izrecno izključili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati odpravnino v višini 41.691,60 EUR bruto, in sicer tako, da od bruto zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine ter obvezne socialne prispevke, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2006 dalje izplača na račun tožnika. V presežku, glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 17. 6. 2006 do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko v plači za januar 2007 v višini 2.268,72 EUR bruto tako, da od bruto zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in obvezne socialne prispevke, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2007 dalje izplača na račun tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenega ugovora tožene stranke, da pogodbeni stranki ob sklenitvi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 11. 2004, nista mogli računati na možnost uzakonitve enotirnega sistema upravljanja, do katerega je prišlo v letu 2006, zaradi česar naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji). Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da reorganizacija načina upravljanja tožene stranke iz dvotirnega v enotirni sistem predstavlja ekonomsko poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerega je tožeča stranka po pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 11. 2004 upravičena do odpravnine. Reorganizacija načina upravljanja družbe na podlagi kasnejše spremembe zakonodaje ni mogla preiti v kavzo pogodbe o zaposlitvi v času njene sklenitve, zato tožeči stranki pravica do odpravnine ne pripada. Ključen je odgovor na vprašanje, katere okoliščine tvorijo kavzo pravnega posla. Če določena okoliščina ne pride v kavzo, je ne zajema pogodba s svojimi učinki. Pravica do odpravnine iz 17. člena individualne pogodbe o zaposlitvi je bila določena v primeru nastopa razloga (oz. skupine razlogov) iz 4. alineje drugega odstavka 250. člena (starega) Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93), možnost enotirnega sistema upravljanja za toženo stranko pa je predvidel šele (novi) ZGD-1 (Ur. l. RS, št. 42/2006). Do sprejetja zakonske podlage za spremembo sistema upravljanja delniških družb (ZGD-1) je prišlo toliko kasneje po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, da taka okoliščina ni mogla preiti v kavzo te pogodbe v trenutku njene sklenitve. Tožena stranka predlaga, da sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi in zavrne zahtevek tožeče stranke oz., da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem predlaga, da sodišče revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da rizik spremembe zakonodaje sodi v obseg običajnih poslovnih rizikov, na katere morajo stranke pri sklepanju pogodb računati.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizijski očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen. Sodišče se je opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke in navedlo razloge o odločilnih dejstvih. Navedlo je, da sprememba sistema upravljanja družbe iz dvotirnega v enotirni sistem kot zakonsko predvidena možnost od leta 2006 dalje, sodi v sfero delodajalca (brez krivde delavca) in kot ekonomsko-poslovni razlog predstavlja podlago za izplačilo odpravnine tožniku v prisojenem znesku.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Poslovna podlaga (causa finalis) je glavni namen oziroma razlog pogodbe. Kavza je odgovor na vprašanje, zakaj sta stranki sklenili pogodbo in kaj sta želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili. Glede razlage vsebine pogodb 82. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil pa je treba iskati skupen namen, kavzo pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da sta tožnik in tožena stranka dne 11. 11. 2004 sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi za člana uprave tožene stranke. V 17. členu te pogodbe je (med drugim) določeno, da ima član uprave pravico do odpravnine v primeru njegove razrešitve iz ekonomskih in poslovnih razlogov na podlagi 4. alineje 2. odstavka 250. člena ZGD, in sicer v višini toliko osnovnih bruto mesečnih plač, kolikor je mesecev do poteka mandata, vendar ne več kot 8 osnovnih bruto mesečnih plač. Določba 4. alineje 2. odstavka 250. člena ZGD pa se je glasila, da nadzorni svet lahko odpokliče člana uprave iz ekonomsko-poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija, uvajanje novih proizvodov, večja sprememba dejavnosti in podobno).

11. Kakor se glasi določba 17. člena individualne pogodbe o zaposlitvi je jasno, da sta stranki uporabili pojem ekonomsko-poslovni razlogi kot pomensko odprt pojem. Njegova pomenska odprtost izhaja tudi iz določbe 4. alineje 2. odstavka 250. člena ZGD, na katero se pogodba sklicuje. Ta določba zgolj primeroma (v oklepaju) našteva nekaj primerov ekonomsko-poslovnih razlogov, izrecno pa pravi, da poleg naštetih pridejo v poštev tudi podobni razlogi, iz česar izhaja, da krog naštetih razlogov ni zaključen. Pri eksemplifikativnem normiranju (normiranje z uporabo primerov) krog urejenih primerov, obratno kot pri taksativnem normiranju, ni zaprt in »naštet«, temveč odprt. Veljavnost in uporaba norme se razteza tudi na vse podobne primere, ki niso izrecno navedeni.

12. Enako v konkretnem primeru velja tudi za sporno pogodbeno določilo. V kolikor bi pogodbeni stranki želeli pomen ekonomskih razlogov omejiti na točno določene razloge, bi to lahko storili s taksativnim naštevanjem teh razlogov, lahko bi kakšnega tudi izrecno izključili. Kot sta v zvezi z ugotavljanjem skupnega namena (kavze) pogodbenih strank ugotovili nižji sodišči, je tudi podpisnik pogodbe na strani tožene stranke (kot predsednik nadzornega sveta) J. B. potrdil, da funkcija članom uprave lahko preneha sporazumno, iz krivdnih razlogov, vse ostalo pa so ekonomsko-poslovni razlogi. Iz tega sledi, da je tožena stranka pod te razloge štela vse, kar ni sodilo pod sporazumno prenehanje funkcije ali pa pod prenehanje funkcije iz krivdnih razlogov. V konkretnem primeru ni pomembno, da v času podpisa pogodbe o zaposlitvi za toženo stranko možnost prehoda z dvotirnega na enotirni sistem upravljanja še ni bila zakonsko urejena, saj sta stranki s pomensko odprtim pojmom poslovno-ekonomskih razlogov, ki so zgolj primeroma opredeljeni, zajeli vse bodoče in negotove situacije, ki vsebinsko ustrezajo pojmu poslovno-ekonomskih razlogov, saj nobene nista izrecno izključili. Da gre pri prenehanju funkcije članu uprave zaradi prehoda z dvotirnega na enotirni sistem upravljanja po vsebini za ekonomsko-poslovni razlog, pa med strankama niti ni sporno.

13. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP.