Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj ni upošteval omenjene prepovedi plezanja po opažni steni, od povprečno skrbnega delavca pa se pričakuje, da bo pri delu upošteval predpise (navodila) s področja varstva pri delu. Do tožnikovih poškodb je prišlo izključno zaradi njegovega nepravilnega ravnanja, ne pa zaradi nedopustnega ravnanja toženkinega zavarovanca.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 133.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Tožniku je naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov v znesku 694,80 EUR.
2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da prvo sodišče ni upoštevalo, da so izpovedbe prič S. S., I. H., T. L. in M. F. pristranske. Prvo sodišče ni upoštevalo izpovedb priče S. P. in tožnika oziroma ni pojasnilo, zakaj jima ne verjame. Tožnik je zelo prepričljivo izpovedal, da bi lahko s sodelavcem komuniciral zgolj tako, da je splezal na opaž, ker druge poti ni bilo. Njegovo izpoved je potrdil tudi S. P.. Tožena stranka bi morala takoj po nesreči opraviti ogled in korektno sestaviti zapisnik. Varnostni inženir je bil na kraju nesreče šele en teden kasneje, ko je bilo že vse spremenjeno. Zaradi pomanjkanja dokazov in malomarnosti pri sestavljanju zapisnika in zato, ker določeni dokazi ne obstajajo po krivdi toženke, tožnik težko dokazuje potek nesreče. S. P. je izpovedal, da tožnik ni imel nobene druge možnosti, da bi šel do sodelavca, saj ni bilo nobenega odra, ker gre za zelo majhen prostor. Tožnik je izpovedal, da ni bilo druge poti in je to nazorno opisal. Povedal je še, da v dani situaciji ni ravnal nič drugače kot njegovi sodelavci. S. P. je povedal, da tako morajo delati. Sodišče ni upoštevalo njegove izpovedbe, čeprav je bil edina neposredna priča nesreči. Delovodja S. se je izmikal odgovoru na vprašanje, ali bi tožnik prišel do vajenca po drugi poti. Pričevanja toženkinih prič so se razlikovala glede samega prehoda in možnosti dostopa. Sodišče je ugotovilo, da vijačenje in sestavljanje že postavljenih opažnih sten ni nevarno delo, čeprav je tožnik zatrjeval drugače in je tudi toženka priznala, da gre za nevarno delo, saj je priložila program varstvenih ukrepov. V napotnici za predhodni pregled je opredeljeno, da tožnik opravlja zelo nevarno delo, med drugim tudi na višini. Iz izpovedb prič izhaja, da je šlo za delo na višini. Delo se je opravljalo v zimskem času, zato so bila tla na gradbenem objektu, kjer se je tožnik poškodoval, poledenela in spolzka. Zato je bilo delo nevarno. Tožnik je delo opravljal z nekvalificiranim delavcem, zato mu je moral dati ustrezna navodila, kako naj mu pomaga pri delu. Zato je moral priti v prostor, kjer se je ta delavec nahajal, pred tem pa se je poškodoval. Ta delavec je bil edini, ki je videl, kako in zakaj se je tožnik poškodoval in bi lahko pojasnil okoliščine, v katerih je tožnik opravljal svoje delo, pri čemer bi potrdil, da je šlo za nevarno delo. Sodišče ni zaslišalo tega delavca kot priče, čeprav bi njegovo ime in priimek ter naslov lahko pridobilo od delodajalca. Ker sodišče ni naročilo delodajalcu, da sporoči ime tega nekvalificiranega delavca, je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prvo sodišče je napačno odločilo tudi o pravdnih stroških.
3. Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 184. člena ZDR). Prvo sodišče je ugotovilo, da tožnikovo delo ni bilo nevarno (delo s povečano nevarnostjo), zaradi česar ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca za tožnikovo škodo. Nadalje je ugotovilo, da toženkin zavarovanec ni ravnal protipravno (nedopustno), zaradi česar ni podana niti njegova krivdna odškodninska odgovornost. Te ugotovitve je prvo sodišče utemeljilo na podlagi analize vseh izvedenih dokazov v skladu z 8. členom ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi, pritožbeno sodišče jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. V pretežni meri je v njih zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko dejanskih ugotovitev prvega sodišča, v ostalem pa pritožbeno sodišče razlogom prvega sodišča dodaja, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.
6. Vijačenje in sestavljanje že postavljenih opažnih sten ni bilo delo s povečano nevarnostjo. Program varstvenih ukrepov oziroma izjavo o varnosti (prvi odstavek 14. člena ZVZD) je delodajalec dolžan izdelati ne glede na to, ali je posamezno delo nevarno ali ne. Tožnik tedaj ni opravljal dela na višini, saj je delal znotraj objekta, pri čemer je stal na tleh. Ali so bila tla poledenela ali ne, je nepomembno že zato, ker v tem ni bil vzrok za tožnikov padec, razen tega pa tožnik ni zatrjeval, da bi bilo delo nevarno zaradi poledenelih in spolzkih tal. 7. Pritožbeni očitek o pristranskih izpovedbah posameznih prič je neobrazložen, saj tožnik ne pojasni, iz katerih konkretnih razlogov naj bi se priče bale posledic lastne odgovornosti (pritožba tudi ne pojasni, v čem naj bi se kazala njihova odgovornost). S. P. je v zvezi z možnostjo tožnikovega pristopa do sodelavca na drugi strani opažne stene izpovedal le to, da tožnik ni imel možnosti priti do sodelavca, ker ni bilo nobenega odra, pri čemer ni trdil, da tožnik do sodelavca ne bi mogel priti niti po hodniku oziroma skozi druge prostore objekta. O tej možnosti, ki bi jo tožnik moral uporabiti glede na prepoved plezanja po opažni steni, so izpovedale ostale priče (bistveno je, da so vse potrdile, da je tožnik imel možnost prehoda do sodelavca brez plezanja po opažni steni, teh prehodov pa je bilo več, zato njihove izpovedbe niso bile neverodostojne), katerim je prvo sodišče utemeljeno verjelo (tudi S. S. je jasno izpovedal o možnosti tožnikovega prehoda do sodelavca po drugi poti, zato je neutemeljen očitek o njegovem izmikanju pri odgovoru na to vprašanje) in zato izpovedbi S. P. ni sledilo, kar konkludentno izhaja iz konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe v tem delu. Ker je tožnikov sodelavec lahko prišel na svoje delovno mesto in z njega očitno tudi odšel, je že po osnovnih pravilih logičnega sklepanja razumljivo, da bi do njega lahko prišel tudi tožnik (skozi prostore objekta). Ne glede na to pa je odločilna okoliščina, da je bilo plezanje po opažnih stenah izrecno prepovedano in da je tožnik vedel za to prepoved (teh ugotovitev pritožba ne izpodbija). Tožnik zato v nobenem primeru ne bi smel plezati na opažno steno. Nepomembno je, če so tako delali tožnikovi sodelavci, pri čemer tožnik ni trdil, da je tistega dne plezal na opažno steno po nalogu nadrejenega delavca.
8. Sam potek nesreče je nepomemben ob dejstvu, da se je tožnik poškodoval ob padcu pri plezanju po opažni steni, ki je bilo v okviru predpisanih varnostnih ukrepov prepovedano. Te prepovedi tožnik ni spoštoval, čeprav bi jo moral (prvi odstavek 36. člena ZVZD). Razen tega tožnik v pritožbi ne pojasni, kaj naj bi bilo spremenjeno na kraju nesreče in katere okoliščine naj bi dokazoval z ugotavljanjem poteka nesreče. Ob tem tožnik ni takoj prijavil delovne nesreče (po padcu je delal do konca delavnika in še nekaj naslednjih dni), saj je to storil šele 27. 1. 2004, s čemer je sam preprečil ugotavljanje vseh okoliščin nesreče takoj po njej.
9. Tožnik ne more opravičiti neupoštevanja predpisov o varstvu pri delu (prepovedi plezanja po opažni steni) s tem, da je moral sodelavcu (nekvalificiranemu delavcu), s katerim sta tedaj vijačila in sestavljala opažne stene, dati navodila za pravilno delo. Za pristop do sodelavca bi moral uporabiti ustrezen prehod skozi prostore objekta. Prvo sodišče ni zaslišalo tega sodelavca kot priče, ker tega dokaza ni moglo izvesti iz razlogov na tožnikovi strani. Prvo sodišče je sledilo tožnikovemu predlogu na naroku 20. 1. 2011 in opravilo poizvedbe pri tožnikovemu delodajalcu, da bi ugotovilo ime, priimek in naslov tega delavca. Prejelo je odgovor (list. št. 86), da tožnikov delodajalec nima podatkov o delavcu, ki je tistega dne delal skupaj s tožnikom. Na naroku 12. 5. 2011 je prvo sodišče predočilo ta odgovor tožniku, ki pa nanj ni reagiral. Tožnik je bil dolžan sporočiti sodišču ime, priimek in naslov te priče, vendar tega ni storil, razen tega pa tudi ni pojasnil, o čem naj bi ta priča sploh pričala (236. člen ZPP). Pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju (ker tožnikov sodelavec ni bil zaslišan), je zato neutemeljen. Dodati je še, da je vprašanje, ali določeno delo predstavlja delo s povečano nevarnostjo, pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče, ne pa priča. 10. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj ni upošteval omenjene prepovedi plezanja po opažni steni, od povprečno skrbnega delavca pa se pričakuje, da bo pri delu upošteval predpise (navodila) s področja varstva pri delu. Do tožnikovih poškodb je prišlo izključno zaradi njegovega nepravilnega ravnanja, ne pa zaradi nedopustnega ravnanja toženkinega zavarovanca. Zato je pravilen materialnopravni zaključek prvega sodišča, da ni podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Ker tožnik ni uspel v sporu, je bil dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sklep o oprostitvi plačila sodnih taks pomeni, da tožnik ni dolžan plačati svojih taksnih obveznosti, na obveznost povrnitve pravdnih stroškov toženke (vključno s stroški iz naslova njenih taksnih obveznosti v tej pravdi) pa navedeni sklep ne vpliva.
11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).