Jedro

Vijačenje in sestavljanje že postavljenih opažnih sten ni nevarno delo (delo s povečano nevarnostjo) glede na 149. in 150. člen OZ, zato objektivna odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca za tožnikovo škodo ni podana. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, predvsem upoštevaje izrecno prepoved plezanja po opažnih stenah in tožnikovo zavedanje te prepovedi ter ugotovitev, da bi tožnik lahko in moral za dostop do sodelavca uporabiti ustrezen prehod skozi prostore objekta, pa je pravilen tudi zaključek obeh sodišč, da toženkin zavarovanec ni ravnal protipravno (nedopustno), zato ni podana njegova krivdna odgovornost po 131. členu OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je dne 16. 4. 2004 poškodoval med delom pri toženkinem zavarovancu, zato je s tožbo od toženke zahteval povrnitev utrpele škode.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 133.200,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev pravdnih stroškov ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Potrdilo je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovo delo ni bilo nevarno delo (delo s povečano nevarnostjo), zaradi česar ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca za tožnikovo škodo. Toženkin zavarovanec tudi ni ravnal protipravno (nedopustno), zato ni podana njegova krivdna odgovornost. 4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sta sodišči svojo odločitev oprli na izpovedbe prič (I. H., T. L. in M. F.), ki jih je predlagala toženka in so vse zaposlene pri toženkinem zavarovancu ter so bile zainteresirane, da tožnik izgubi pravdo. Te priče bi po svojem položaju v podjetju lahko tudi same odgovarjale zaradi določenih opustitev v delovnem procesu. Pritožbeno sodišče relativizirana in netočno interpretira izpovedbo priče S. P. glede odločilnega dejstva, ali je tožnik lahko prišel do sodelavca - vajenca skozi stavbo in ne preko odra. Sodišče tudi ni interpretiralo izpovedbe S. S. - delovodje na gradbišču, ki je povedal, da plezanje po opažni steni ni bil običajni način dela, se je pa to večkrat prakticiralo. Obe sodišči sta zamolčali odločilna dejstva. Dodaja še, da tožnik ni imel nikakršne možnosti, da bi prišel do sodelavca in mu dal navodila. Sodišči sta v tem delu napačno sledili izpovedbi prič, ki jih kritičnega dne ni bilo na delovišču in niso natančno vedele za stanje objekta ob poškodbi. Tožnik je na opaž splezal kot vesten delavec izključno zato, da bi se delo nadaljevalo. Delodajalec - toženkin zavarovanec je očitno toleriral in s tem dopuščal takšno plezanje po opažnih stenah. Glede na navedeno gre v obravnavani zadevi vsaj za deljeno odškodninsko odgovornost (vsaj 50 %), pri čemer je treba upoštevati, da je tožnik delal v korist delodajalca na njegovem delovišču in bi moral delodajalec z drugimi ukrepi preprečiti škodo, nenazadnje tudi s kontrolo tožnikovega dela ali s poprejšnjim sankcioniranjem delavcev, ki so prakticirali vzpenjanje po opažni steni med opravljanjem dela. Zaradi poškodb je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti in je od leta 2012 invalidsko upokojen. Priglaša stroške postopka.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - Tožnik se je poškodoval dne 16. 4. 2004 med delom pri toženkinem zavarovancu, kjer je bil zaposlen kot tesar. Vijačil in sestavljal je že postavljene opažne stene (med drugim vstavljanje povezovalnega vijaka v stenski opaž). Takrat ni opravljal dela na višini, saj je delal znotraj objekta, pri čemer je stal na tleh. Ko se je tožnik povzpel na opaž, da bi opozoril „vajenca“, ki je takrat delal z njim, da ne dela pravilno, mu je zdrsnilo in je padel. - Tožnik je bil seznanjen z delodajalčevo prepovedjo plezanja po opažu. Opravil je tudi izpit iz varnosti pri delu, kjer se tudi pojavlja vprašanje o dovoljenosti plezanja po opažu. - Tožnik ni dokazal, da do vajenca ni mogel priti na noben drug način (npr. z lestvijo, da bi zapustil delovno mesto in odšel na drugo stran opaža ipd.).

- Tožnik se je odločil, da bo splezal na opaž, ker se mu je to zdelo sprejemljivo in prikladno.

8. Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljen. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku obeh sodišč, da vijačenje in sestavljanje že postavljenih opažnih sten ni nevarno delo (delo s povečano nevarnostjo) glede na 149. in 150. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zato objektivna odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca za tožnikovo škodo ni podana. Pritožbeno sodišče je tožniku pojasnilo, da tedaj ni opravljal dela na višini, saj je delal znotraj objekta, pri čemer je stal na tleh. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, predvsem upoštevaje izrecno prepoved plezanja po opažnih stenah in tožnikovo zavedanje te prepovedi ter ugotovitev, da bi tožnik lahko in moral za dostop do sodelavca uporabiti ustrezen prehod skozi prostore objekta, pa je pravilen tudi zaključek obeh sodišč, da toženkin zavarovanec ni ravnal protipravno (nedopustno), zato ni podana njegova krivdna odgovornost po 131. členu OZ.

9. Uveljavljani kršitvi 14. (neobrazloženost) in 15. točke (protispisnost) drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Razlogi sodišča druge stopnje so jasni in razumljivi, pritožbeno sodišče se je opredelilo do bistvenega (ali je tožnikovo delo v času nezgode predstavljajo nevarno dejavnost in podane protipravnosti toženkinega zavarovanca, predvsem v zvezi z dokazno oceno možnosti dostopa do sodelavca skozi prehod v prostorih objekta). Tožnik skuša z navedbami, da sodišči ne bi smeli slediti izpovedbam prič, ki jih je predlagala toženka; da je sodišče netočno interpretiralo izpoved priče S. P.; da ni interpretiralo izpovedi priče S. S. in da tožnik ni imel nikakršne možnosti, da bi prišel do sodelavca in mu dati navodila drugače, kot da je splezal na opažno steno, vsebinsko izpodbiti dokazno oceno in ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji ter potrjeno na drugi stopnji (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker gre za nedovoljen revizijski razlog, teh navedb ni mogoče upoštevati, saj je revizijsko sodišče na dokazno oceno nižjih sodišč vezano. Eventualnih pomislekov glede dokazne ocene z revizijo ni dopustno uveljavljati. Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbenimi očitki glede izpovedbe prič sicer pojasnilo, da je S. P. v zvezi z možnostjo tožnikovega pristopa do sodelavca na drugi steni opažne stene povedal le to, da tožnik ni imel možnosti priti do sodelavca, ker ni bilo odra. Ostale priče so pritrdile, da je tožnik imel možnost prehoda do sodelavca brez plezanja po opažni steni, zato izpovedbi S. P. utemeljeno ni sledilo. Navedlo je še, da je, glede na to, da je tožnikov sodelavec lahko prišel na svoje delovno mesto in z njega tudi očitno odšel, že po osnovnih pravilih logičnega sklepanja razumljivo, da bi do njega lahko prišel tudi tožnik (skozi prostore objekta). Pritožbeno sodišče torej ni ignoriralo pritožbenega očitka tožnika, ampak se je do njega obrazloženo opredelilo.

10. Revizijske navedbe, da je toženkin zavarovanec očitno toleriral plezanje po opažu in je takšno plezanje kljub siceršnji prepovedi dopuščal, kar bi bilo podlaga za ugotovitev deljene odškodninske odgovornosti, niso upoštevne. Tožnik teh navedb niti v tožbi niti v pritožbi ni podal, ampak jih prvič navaja šele v reviziji, kar pa ni dopustno (372. člen ZPP).

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.