Jedro

Krvno maščevanje med družinami ali klani je lahko podlaga za preganjanje v smislu pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik zatrjuje, da je preganjan s strani plemena, ki je v krvnem maščevanju s tožnikovim plemenom in družino, torej preganjan s strani nedržavnega subjekta v smislu 24. člena ZMZ.

Sodni preizkus zakonitosti ocene neverodostojnosti tožnika sestoji iz treh strukturnih elementov oziroma kriterijev: notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav, zunanja (ne)konsistentnost in presoja ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal. Kriteriji za oceno informacij o stanju v izvornih državah po pravu EU se ujemajo s kriteriji po sodbi ESČP v zadevi N.A proti Veliki Britaniji, še bolj natančno pa so razdelani v smernicah Mednarodnega združenja sodnikov za področje azilnega prava.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prošnja tožnika, roj. ... 8. 1990 v kraju Arbil, Republika Irak, ki ga v postopku zastopa A.A., sodelavka Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij, zavrne.

V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 29. 11. 2010 vložil drugo (ponovno) prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Prosilec ob podaji druge prošnje svoje istovetnosti ni izkazal, vendar je le-ta pristojnemu organu znana iz prejšnjega postopka, v katerem je prosilec predložil potni list št. ..., izdan 16. 11. 2008, z veljavnostjo do 15. 11. 2016. Iz dokumentacije upravne zadeve je razvidno, da je prosilec v Republiki Sloveniji predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer 2. 3. 2010. Glede na to, da je prosilec 7. 3. 2010 samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni ni vrnil, je bil takratni postopek s sklepom št. 2142-59/2010/2 (1232-03) z dne 16. 3. 2010 ustavljen. Navedeni sklep je postal pravnomočen 22. 3. 2010. V skladu z Uredbo (ES) št. 343/2003 z 18. 2. 2003 je bil prosilec 14. 10. 2010 s strani Kraljevine Švedske vrnjen v Republiko Slovenijo. Tožnik je državljan Iraka, poročen (vendar ne živi skupaj z ženo) in nazadnje prebivajoč na naslovu Irak, Arbil, ... (št. ne ve). Nadalje je navedel, da je kurdske narodnosti, musliman, kot materni jezik je navedel kurdski. Izvorno državo je zapustil februarja 2010 ter nato bival v Iranu, Turčiji, Sloveniji, na Švedskem in v Sloveniji. Dne 14. 10. 2010 je v Republiko Slovenijo vstopil na letališču Jožeta Pučnika po zraku in legalno. V Republiki Sloveniji je že zaprosil za zaščito, kakor tudi na Švedskem. Na vprašanje, kako je bilo tam odločeno o njegovi prošnji, je odgovoril, da so ga vrnili v Republiko Slovenijo. Glede posebnih potreb ali problemov je navedel, da ima štiri bule na desni roki ter da je to povedal pri zdravniku v Sloveniji in na Švedskem. Slikali so ga in dejali, da ga bodo operirali in zdravniško pomoč potrebuje tudi od sedaj naprej. V zvezi z bližnjimi družinskimi člani v matični državi je navedel, da tam živijo njegov oče, mati, dva brata in štiri sestre, katerih osebna imena, rojstne podatke in poklice je prav tako navedel. Pozvan je bil, da pojasni, zakaj je takrat zapustil Azilni dom, čeprav je bil ob podaji vloge za mednarodno zaščito seznanjen s tem, kaj pomeni samovoljna zapustitev Azilnega doma. Prosilec je dejal, da mu je, ko je bil obravnavan s strani policijske postaje, policist povedal, da bo vrnjen v Irak. Ko je prišel v Azilni dom, so ga tudi ostali prosilci opozorili, da ga bodo vrnili v Irak. Zaradi strahu, da ne bi bil vrnjen nazaj v Irak, je nato zapustil Republiko Slovenijo, ker ga je strah, da ga v Iraku ne bi ubili. Ko je prvič prišel v Slovenijo, mu je organ kopiral potni list, ki so mu ga naslednji dan vrnili. Potem, ko je odšel od tu, mu je potni list odvzel sprovajalec in tega, kje je sedaj njegov potni list, ne ve. Ko je bil vprašan, ali je kdaj imel še kakšne dokumente, je odgovoril nikalno in dodal, da nikoli. Prosilcu je bilo tudi predočeno, da je iz kopije njegovega potnega lista razvidno, da mu je ime B.B. ter da se je danes (torej na dan podaje prošnje) tukaj predstavil z imenom C.C., na kar je bil pozvan k pojasnilu. Prosilec je dejal, da tudi v potnem listu piše tako, kot se je predstavil. Ko pa mu je bila pokazana kopija potnega lista, kjer je navedeno ime B.B., je prosilec dejal, da je možno, da je prišlo do spremembe pri izgovorjavi ter da se lahko izgovori Mohamed ali Hamad.

Ko je bilo prosilcu predočeno, da je iz uradne evidence razvidno, da se je ob prijetju s strani švedskih varnostnih organov predstavil kot mladoletna oseba z imenom Č.Č. ter je bil pozvan, da to pojasni, je dejal, da je ob prihodu na Švedsko bil pri nekom dan ali dva. Ta mu je svetoval, da se zato, ker je v Sloveniji že podal prstne odtise, predstavi s tem imenom. Na vprašanje, ali se je s tem imenom predstavil, ko so ga slučajno legitimirali policisti ali v kakšnem drugem primeru, je odgovoril, da ga je ta oseba, pri kateri je bil, peljala v center za begunce, ki se je imenoval Arlov in od tam so ga uradne osebe tega centra peljale v center za migracije. V centru za migracije so mu kasneje vzeli osnovne podatke, nato pa so ga odpeljali v naslednji center za tujce v Treliborg, kjer je bil nastanjen dokler ga niso vrnili nazaj v Republiko Slovenijo. Na vprašanje, ali je tam zaprosil za zaščito in kdaj je bilo to, je prosilec dejal, da je zaprosil za zaščito ter da so po 15 dnevih bivanja v tem centru prišli k njemu in mu povedali, da so odkrili njegove prstne odtise in da ga bodo vrnili v Republiko Slovenijo, ki ga je pripravljena sprejeti nazaj. To se je dogajalo aprila meseca, ko je prišel na Švedsko. Na vprašanje, ali je bil v času po zapustitvi Azilnega doma 7. 3. 2010 v svoji domovini, je dejal, da ni bil. Nato je bilo prosilcu predočeno, da se je za mednarodno zaščito odločil ponovno zaprositi med bivanjem v Centru za tujce v Postojni, kjer je bil od 14. 10. 2010, nakar je bil pozvan, da pojasni, zakaj je ponovno zaprosil za azil šele (datum lastnoročne izjave o prošnje za azil je 24. 11. 2010) po več kot mesecu dni bivanja tam. Prosilec je dejal, da je ob prihodu v Slovenijo takoj zaprosil za prevajalca, da bi zaprosil za azil. Vsak dan je prosil za azil, zato tudi ni hotel jesti in piti. Šele 24. novembra so sprejeli njegovo prošnjo za azil. Uradna oseba je nato prosilca pozvala, da opiše natančne razloge, zakaj ni prošnje za mednarodno zaščito podal pred 24. 11. 2010, saj pravi, da je ves čas od prihoda zahteval azil. Prosilec je dejal, da ve samo, da je nenehno prosil za prevajalca in podajal prošnjo za mednarodno zaščito ter da mu nihče ni nič povedal vse do dneva, ko so ga pripeljali sem (torej v Azilni dom). Na vprašanje, ali so mu kdaj v tem času od prihoda v Center za tujce uradne osebe tam omogočili pogovor preko prevajalca, je odgovoril pritrdilno ter dodal, da se je dvakrat preko telefona pogovarjal s prevajalcem. Tekom pogovora ga je uradna oseba vprašala, zakaj je prišel v Republiko Slovenijo, če ima kakšne težave, ni pa ga vprašala, če želi zaščito v Sloveniji. On je sam zahteval azil, na to pa ni dobil odgovora.

Prosilec je bil nadalje pozvan, da pojasni razloge, zaradi katerih ponovno prosi za mednarodno zaščito ter bil vprašan, ali so se v času od 2. 3. 2010, ko je prvič v Azilnem domu podal vlogo za mednarodno zaščito, do danes (torej do dneva podaje konkretne prošnje), pojavili kakšni novi razlogi. Prosilec je dejal, da so razlogi isti, kot jih je navedel v njegovi prvi prošnji. Gre za sovraštvo med dvema skupinama in to, kar se je spremenilo v vmesnem času od njegove zapustitve azilnega doma, je edino to, da nima nobene informacije o njegovi družini. Razlogi, zaradi katerih zaproša za zaščito, so isti kot ob podaji prve prošnje.

Na vprašanje, ali je poskušal priti v stik s svojo družino in na kak način, je odgovoril pritrdilno in dodal, da je poskušal preko telefona, vendar mu to ni uspelo. Tudi na vprašanje, ali je v matični državi še vedno ogrožen, je odgovoril pritrdilno. Ko je bil vprašan, ali meni, da bi se mu kaj zgodilo, če bi se vrnil v svojo matično domovino in ali je to poskušal storiti, je odgovoril, da se ni poskušal vrniti, ker ve, da bi ga ubili, če bi se vrnil. Edini njegov problem je, da je ogrožen zaradi družinskega sovraštva, kar je že navedel v njegovi prvi prošnji za azil. Pooblaščenka prosilca je prosilca vprašala, ali je možno, da so tisti, ki mu grozijo, v vmesnem času kaj storili njegovi družini, na kar je prosilec odgovoril, da je to zelo verjetno, da gre za stari problem, gre za krvno maščevanje, ker je njegova družina ubila nekoga iz druge družine, ta druga pa nekoga iz njegove družine in to se bo nenehno nadaljevalo. Na nadaljnje vprašanje pooblaščenke, in sicer, ali mu oblasti ali kak drug organ lahko pomaga pri zaščiti, je prosilec odgovoril, da so poskušali zelo veliko in tudi prosili oblasti, da bi to sovraštvo prenehalo, a jim ni uspelo. Ko je bil s strani pooblaščenke še vprašan, ali ve, kako je možno končati tak spor med družinama, je prosilec odgovoril, da tega ne ve.

Osebni razgovor je potekal 6. 6. 2011. Že tekom uvodnih pojasnil pa je prosilec dejal, da zaenkrat ne more dobiti nobenih dokazil ali dokumentacije, ker je njegova situacija takšna, da nima nikogar v Iraku, ki bi lahko poskrbel za takšna dokazila.

Prosilcu je bilo najprej predočeno, da je ob podaji svoje druge prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji 29. 11. 2010 zelo skopo predstavil razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, pri čemer se je skliceval na svojo prvo prošnjo, nakar je bil pozvan, da zelo natančno navede svoje razloge za zapustitev Iraka – torej, kaj se je zgodilo, kje, zakaj in podobno, vse okoliščine v zvezi s tem. Prosilec je dejal, da je Irak njegova domovina in moral jo je zapustiti, ker se ni počutil varno. Drugi razlog je sovraštvo med dvema plemenoma. Iz tega razloga je moral zapustiti državo in ta sovraštva trajajo dlje časa nazaj. Ti dve plemeni pripadata vsaka eni stranki, in sicer gre za Demokratsko partijo Kurdistana in Unijo patriotov Kurdistana. Te težave so nastale zaradi sovraštva med tema dvema strankama in se razvile v sovraštvo med dvema plemenoma v obliki ubijanja članov enega in drugega plemena. Gre za krvno maščevanje, ki je prisotno že od zdavnaj in je še danes aktivno. Zadnji dogodek je bil, ko je bil on otrok, so ubili enega njegovega bratranca. Tako oni ubijejo enega njihovih in njihovi enega drugih. Njegov bratranec se je imenoval D.D. in je bil edini sin njegovega strica. Obe plemeni sta oboroženi in kdaj bo se zgodil en umor in kje, ni pomembno, lahko se zgodi vsak čas, nepričakovano. Zato ni upal niti iti v trgovino ali se prosto gibati. En dan je bil s tem stricem, ki je oče tega D.D. in se imenuje E.E. in naleteli so na svojce pripadnikov drugega plemena, ki so sicer nastanjeni v mestu Sulaymaniyah, ampak imajo svojce v njegovem domačem mestu. Njegov stric je ubil enega od njihovih za maščevanje sina in sam je uspel le pobegniti domov. Po tem dogodku je šel domov, njegovi starši so bili zelo vznemirjeni in nekaj dni po tem so poslali pismo, da je on na vrsti za maščevanje. V pismu je bilo navedeno, da ne bodo „žalovali“ (imeli običajnih ceremonij po pogrebu), preden ne bodo maščevali smrti svojega člana. Po tem dogodku so iskali pomoč stranke, in sicer Demokratske partije Kurdistana. Oni so poskušali maksimalno, da uredijo zadeve, vendar niso uspeli. Z njihove strani je bil on edini kandidat za maščevanje. Iskali so pomoč policije in preko zvez in poznanstev, tudi članov vlade in nobeden ni mogel pomagati. En dan, ne spomni se točno, kdaj, v večernih urah, se je usedel v avto. Približale so se mu tri oborožene osebe, on pa je uspel pobegniti in se rešiti. Po tem dogodku je poklical enega prijatelja, ki mu je ime Husein in odšel k njemu. Ker je poznal zadevo, je nekaj dni ostal pri njemu doma. Druge rešitve ni imel, ni mogel nikamor iti, se skriti, edino možnost je imel, da pobegne iz Iraka in pride v Evropo. Ta Husein mu je pomagal in uredil pot v Evropo proti plačilu. Uradna oseba je nato prosilcu dejala, da je bil o njegovi poti iz izvorne države do Republike Slovenije podrobno vprašan že ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar tega ni potrebno ponavljati.

Ko je uradna oseba prosilcu predočila, da je na začetku navedel, da je izvorno državo zapustil kot prvo zato, ker se ni počutil varno in ga je vprašala, kaj je mislil s tem, je dejal, da je mislil na to, da se ni počutil varno, ker so mu grozili s smrtjo. Uradna oseba je prosilcu pojasnila, da je prej navedel dva razloga, in sicer, kot prvo, da se ni počutil varno in kot drugo sovraštvo med dvema plemenoma, glede na to, kar je pravkar navedel, pa gre očitno za en razlog. Prosilec je odgovoril, da drži ta ugotovitev, ker je razlog, da se ni počutil varno, sovraštvo med dvema plemenoma. Varnostna situacija v državi je dobra, ampak zanj osebno ni varno.

To drugo pleme je zelo veliko in razširjeno, pa še podporo imajo Patriotske unije Kurdistana. Ko je bil vprašan, kako se imenujeta ti dve plemeni, torej pleme, ki mu pripada sam in nasprotno pleme, je odgovoril da se njegovo pleme piše po njegovem starem očetu, ki mu je ime F.F., drugo pleme pa je znano pod imenom Rasul. Nadalje je bil prosilec pozvan, da časovno opredeli vse te dogodke, ki jih je opisal, vsaj približno, torej, kdaj se je zgodil umor, kdaj je potem zapustil matično državo (koliko časa po umoru), koliko časa se ni prosto gibal in podobno. Prosilec je dejal, da ko je njegov stric ubil njihovega člana, je bil februar 2010, datuma se ne spomni točno. Po tem dogodku, ve da je bil dva ali tri dni bil pri Huseinu in ve, da je 14. ali 15. 2. že bil v Turčiji. Prosilec je dejal, da je po tem dogodku, ki se je zgodil v popoldanskih urah, takoj pobegnil k njemu domov, potem je 3 do 4 dni bil doma, nato je en večer sedel v avto in približale so se mu tri oborožene osebe, ki jim je uspel pobegniti in je šel do tega Huseina. Največ dva dni je ostal pri njemu, dokler mu ni uredil vizumov. Potem sta s Huseinom šla skupaj na avtobus do Irana. Z avtobusom sta šla v mesto Urmiya v Iranu, iz Urmiye v mesto Van v Turčiji, iz Vana v Istanbul pa sta šla z letalom. Prosilec je dejal, da je sedel v avto, bile so tri osebe, katero vrsto orožja so imele, ne ve točno. Bile so približno dvajset do trideset metrov od njegove hiše. Spoznal jih je, da so pripadniki nasprotnega plemena in so bili namenjeni k njegovi hiši. Samo to je uspel, da je pobegnil iz tega kraja, ker je vedel, da so ga prišli ubit. Prosilec je dejal, da je iz pisma, ki so jim ga poslali, bilo razvidno, da jim grozijo in te tri osebe njemu niso nič rekle, ampak on je sto-odstotno vedel, da so člani nasprotnega plemena.

Prosilec je bil nadalje vprašan, kako to, da je glede na grožnje v pismu in na celotno situacijo, tudi njegove občutke, ki jih je pravkar opisal, ravnal tako, da je brez potrebe po kakšnem nujnem opravku odšel iz hiše, saj to ne kaže, da bi se čutil ogroženega. Dejal je, da je ne glede na razmere, ko več ni mogel zdržati, da je zaprt in zato se je odločil sesti v avto in po njegovem je imel srečo, da je bil v avtu. Če bi ga našli doma, verjetno ne bi bil tukaj. Na vprašanje, ali meni, da bi ga prišli iskat v hišo, je odgovoril pritrdilno ter dodal, da meni, da so, ker so bili manj kot petdeset metrov od njegove hiše. Celo njegovi prijatelji so ga opozorili, da ga iščejo in en njegov prijatelj, ki mu je ime Osman, mu je po telefonu povedal, da ga iščejo. Ta večer, ko se je zgodilo, da je njegov stric ubil njihovega člana, ve, da so pripadniki drugih plemen krožili z več avtomobili in so iskali nekoga za maščevanje. Trije njegovi najboljši prijatelji Osman, Araz in Hardi so ga ves čas po telefonu obveščali, kje se nahajajo člani drugega plemena. Prosilec je odgovoril, da ve točno, da so bili pripadniki drugega plemena, čeprav jih ni osebno poznal in imeli so orožje in bili so zelo jezni. Njegov stric je takoj vedel, da gre za osebo drugega plemena in jo ubil. Na splošno se spoznajo med sabo in ve, da so ti trije prišli k njim domov.

Nato je bilo prosilcu predočeno, da je prej dejal, da je on edini kandidat za maščevanje, na kar je bil pozvan k pojasnilu. Prosilec je dejal, da iz razloga, ker je najstarejši doma, so želeli ubiti njega in v celotni družini je stric imel enega sina, ki so ga ubili. Ostali otroci so še vedno premladi, da bi se jim maščevali in so njegovo ime navedli v pismih, ki so jih poslali. Na vprašanje, ali je njegov stric živel z njimi, torej v isti hiši, je prosilec odgovoril nikalno in dodal, da je živel v drugem majhnem mestu z imenom Masif. Na vprašanje, zakaj pa se ne bi nasprotno pleme maščevalo tako, da bi npr. ubilo njegovega strica ali njegovega očeta, je prosilec odgovoril, da lahko, da so šli na njegovega strica ali drugega člana njegove družine, on tega ne ve. Od tega dne, ko se je zgodilo to, in do danes ni srečal več njegovega strica in ne ve, če je sploh še živ.

Uradna oseba je prosilcu tudi predočila, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 29. 11. 2010 dejal, da ne ve, kako je z njegovo družino, da jih ni uspel kontaktirati ter ga pozvala k pojasnilu. Prosilec je dejal, da je od odhoda iz Iraka do danes (torej do dne osebnega razgovora) poskušal na vsak način, bodisi po telefonu ali preko treh njegovih prijateljev, dobiti kakršnokoli informacijo o družini. Nič ni uspel, nobeden ne ve, kaj se je zgodilo z njegov družino. Poskušal je tako iz Slovenije kot iz Švedske. Na vprašanje, ali je s temi prijatelji dobil zvezo po telefonu, pa niso vedeli, kaj je z njegovo družino, ali pa sploh ni dobil zveze, je odgovoril, da se je pogovarjal po telefonu s prijatelji in jih je prosil za kakršnekoli informacije, a tudi prijatelji ne vedo, kaj se dogaja z njegovo družino. Njegovo pleme je zelo številčna družina, ne more jih našteti. Uradna oseba je nato dejala, da jo zaradi tega, ker trdi, da je veliko in razširjeno, zanima, koliko oseb približno vključuje pleme. Prosilec je odgovoril, da je njegov stari oče imel tri sinove in štiri hčere in vsaka od teh oseb ima svojo družino in svoje otroke. Ve, da je ta stric imel edinega sina, ki so ga ubili. Od očetovega očeta je sedem družin in od mame štiri (glede na pripombe na zapisnik: pet). Ko je uradna oseba dejala, da družine njegove mame verjetno ne pripada njihovemu plemenu, je prosilec dejal, da ne, samo oče. Na vprašanje, kaj zanj pomeni beseda pleme, je prosilec dogovoril, da so zanj pleme številne družine, ki pripadajo enemu človeku, npr. njegov star oče F.F. ima svoje otroke in otroci imajo svoje družine.

Prosilec je na vprašanje, ali je bil v Iraku politično aktiven, odgovoril, da je bil samo član te stranke – Demokratske partije Kurdistana. In na vprašanja, zakaj ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 29. 11. 2010 ni navedel, da je član politične stranke, čeprav je bil po tem izrecno vprašan, je odgovoril, da želi povedati, da se ne ukvarja s politiko, ampak je samo navaden član te stranke. Uradna oseba je opozorila prosilca, da ni odgovoril na vprašanje in mu predočila, da je ob podaji prve prošnje 2. 3. 2010 navedel, da je član stranke, ob podaji druge prošnje 29. 11. 2010 pa da ne ter ga pozvala k pojasnilu. Na vprašanje, ali je torej na kakršenkoli način sodeloval v tej stranki, ali pa sploh ne, je odgovoril, da se je edino udeležil nekaj sestankov te stranke, nič drugega ni delal. Živel je v kraju Erbil. Ko je bil prosilec vprašan, zakaj ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito 2. 3. 2010 ni navedel, da je njegov stric ubil eno osebo in da je bil takrat zraven, je prosilec odgovoril, da ga takrat niso vprašali za detajle. Uradna oseba je prosilcu dejala, da mora sam povedati o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo ter da ob podaji prve prošnje sam od sebe ni povedal skoraj nič in še to, kar je, zelo pavšalno, zaradi česar mu je uradna oseba postavila ogromno vprašanj, vendar uboja ni omenjal, čeprav je to zelo pomembno. Prosilec je dejal, da se mogoče ni uspel spomniti vseh detajlov, ker se je veliko tega zgodilo, vsega se ne more spomniti.

Prosilcu je bilo nato predočeno, da je ob podaji prve prošnje dejal, da je dogodek s tremi oboroženimi osebami prijavil policiji, na kar je bil pozvan, da pove kaj več o tej policijski prijavi – kdaj je šel tja, kaj so mu rekli. Prosilec je dejal, da ni prijavil dogodka policiji in če bi prijavil policiji, ne bi nič naredili, ker policija ni zmožna rešiti takšnih primerov. Ko je bil vprašan, zakaj je potem ob podaji prve prošnje dejal, da je dogodek prijavil policiji, je prosilec odgovoril, da je ob prvi podaji hotel povedati, da so prej bili na policiji in prijavili druge dogodke. Uradna oseba je nato prosilcu prebrala, kaj je dejal ob podaji prve prošnje („Sem bil na policijski postaji in sem se pogovarjal z dežurnim. Ni hotel vzeti prijave, češ da gre za plemensko zadevo in da oni tega ne morejo rešiti“) ter ga pozvala h komentarju, pri čemer je še dodala, da mu je bil takrat prebran tudi zapisnik in nanj ni imel pripomb. Prosilec je dejal, da takrat, ko je bil v avtu in so mu grozili, ni šel na policijsko postajo in ni prijavil. Pred tem dogodkom je bil na policijski postaji zaradi drugih dogodkov, ampak policija tega ni mogla rešiti, ker gre za plemensko zadevo. Na vprašanje, kakšen problem jim je razložil na policiji, je odgovoril, da jim je razložil, da gre za krvno maščevanje in da se ne more prosto gibati in da ga je vedno strah, da se mu bo kaj zgodilo. Ko je uradna oseba dejala, da ji še vedno ni jasno, ali je bil na policiji pred ali po tem, ko je njegov stric ubil pripadnika nasprotnega plemena, je dejal, da preden je njegov stric ubil pripadnika drugega plemena.

Na vprašanje, kako so potekala ta pogajanja z nasprotnim plemenom, naj bolj podrobno pojasni, kdo se je pogajal in kako, samo enkrat ali večkrat, je prosilec odgovoril, da so prvič poskusili preko stranke, da jim pomagajo, da bi našli, kako rešitev za problem. Nadalje je bil prosilec vprašan, ali je kdaj prišlo do neposrednih pogajanj med nasprotnima stranema, da je omenjal odškodnino, na kar je odgovoril, da do neposrednih pogajanj ni prišlo, poskusili so z denarno odškodnino preko stranke, ampak jim ni uspelo. Njegov stari oče se je pogovarjal z visokim funkcionarjem njihove stranke in ta funkcionar se je pogovarjal z vodjo nasprotujočega plemena, da bi našli kakršnokoli rešitev tega problema, bodisi denarno, ampak ni uspelo.

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pravi, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred krvnim maščevanjem s strani plemena, ki je povezano s stranko Patriotska unija Kurdistana. Tožnik ni predložil nobenih dokazov in tožena stranka se sklicuje na 3. odstavek 21. člena ZMZ.

Pristojni organ ugotavlja, da se prosilec ob podaji same prošnje za mednarodno zaščito, za njeno utemeljitev ni potrudil. Ko je bil pozvan, da pojasni razloge, zakaj ponovno zaproša za mednarodno zaščito in ali so se od podaje njegove prve prošnje pojavili kakšni novi razlogi, se je zgolj skliceval, da so razlogi isti, kot jih je navedel v prvi prošnji in dodal, da gre za sovraštvo med dvema družinama, pri čemer se je spremenilo to, da nima nobene informacije o svoji družini. K temu pa je potrebno dodati, da je prosilec ob podaji njegove prve prošnje za mednarodno zaščito, na katero se je skliceval, podal zelo skope in pavšalne navedbe. Na samem osebnem razgovoru je prosilec odgovarjal bolj konkretno in tudi bolj natančno, vendar to dejstvo ne more popolnoma zamegliti njegovega ravnanja ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ki je predmet odločanja v tem postopku. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da ni mogoče trditi, da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje za mednarodno zaščito oziroma je temu mogoče pritrditi le deloma, in sicer v delu, ki se nanaša na osebni razgovor.

Kar se tiče druge alineje 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti, ki zahteva presojo, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, pristojni organ ocenjuje, da v konkretnem primeru temu vsaj posredno ni mogoče pritrditi. Prosilec je tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kakor na osebnem razgovoru trdil, da nima informacij o svoji družini, na osebnem razgovoru pa že v začetku dejal, da zaenkrat ne more dobiti nobenih dokazil ali dokumentacije, ker je njegova situacija takšna, da nima nikogar v Iraku, ki bi lahko poskrbel za takšna dokazila. Te izjave same po sebi niso takšne, da bi pristojni organ zaradi njih očital prosilcu, da ni podal utemeljenega razloga, zakaj ni mogel predložiti dokazov. Pristojni organ razume in sprejema, da oseba dokazov ne more predložiti, če v izvorni državi nima nikogar, ki bi ji te listine lahko posredoval. Vendar pa je bil prosilec na osebnem razgovoru bolj podrobno povprašan o tem, kako to, da ne more priti v kontakt s svojo družino in njegove izjave v zvezi s tem pristojni organ ocenjuje kot precej neprepričljive. Prosilec je namreč na osebnem razgovoru dejal, da je od odhoda iz Iraka naprej poskušal na vsak način, preko telefona ali treh njegovih prijateljev dobiti kakršnokoli informacijo o njegovi družini, vendar ni uspel. Pristojni organ težko verjame, da prosilčevi prijatelji, ki so iz prosilčevega domačega kraja, ne bi znali prosilcu povedati ničesar o njegovi družini in da ne bi mogli poizvedeti o prosilčevi družini glede na položaj, ki ga prosilec zatrjuje in da ne bi bili pripravljeni vložiti več truda. Zaradi teh neprepričljivih izjav pristojni organ težko sledi navedbam prosilca, da ne ve, kako je z njegovo družino in da ne more priti v stik z njo, posledično pa potem tudi ne more pritrditi, da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj v postopku ni pridobil dokazov.

Pristojni organ je v prosilčevih izjavah zaznal precejšnjo stopnjo neprepričljivosti, malo verjetnosti, ponekod pa tudi neskladnosti. Kar je potrebno še posebej izpostaviti in izrazito kaže na neiskrenost prosilčevih izjav, je prosilčeva prva prošnja za mednarodno zaščito, ki jo je podal 2. 3. 2010. Ta prošnja sicer ni predmet odločanja v tem konkretnem postopku, vendar pa se je prosilec nanjo skliceval ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ki je predmet te odločbe in ob podaji prošnje 29. 11. 2010 izrecno dejal, da so razlogi isti, kot jih je navedel v svoji prvi prošnji, kar pomeni, da je pomembna tudi za oceno verodostojnosti prosilčevih izjav tekom tega konkretnega postopka. Tudi kljub mnogim vprašanjem uradne osebe v nadaljevanju ni uspel konkretizirati svojih težav oziroma jih je predstavil zelo skopo in pavšalno, v smislu, da gre za maščevanje med dvema političnima strankama oziroma družinama (plemenoma), ki traja že dolgo, ter da je bil ogrožen s strani nasprotne skupine en teden preden je zapustil matično državo. In na te skope in pavšalne izjave se je prosilec skliceval ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito, ki je predmet odločanja tega postopka. Zaradi vsega tega je bil prosilec na osebnem razgovoru 6. 6. 2011 opozorjen, da je ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito zelo skopo predstavil razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, pri čemer se je skliceval na prvo prošnjo ter je bil pozvan, da zelo natančno predstavi vse razloge, zaradi katerih je zapustil Irak. Prosilec je po tem pozivu za razliko od prošenj mnogo bolj konkretno opisal svoje težave in med drugim, kar je bistveno, navedel, da so, ko je bil še otrok, pripadniki nasprotnega plemena, ubili njegovega bratranca in nekaj dni preden je zapustil Irak, je bil v družbi strica (očeta ubitega bratranca), ko je le-ta ubil enega od članov nasprotnega plemena. Pristojni organ pa glede na to, da prosilec tako pomembnega, pravzaprav bistvenega dogodka za izvor njegovih težav, ni navedel že ob podaji prve in druge prošnje za mednarodno zaščito, težko verjame, da so te prosilčeve izjave resnične. Seveda je bil prosilec na osebnem razgovoru vprašan, zakaj ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito 2. 3. 2010 ni navedel, da je njegov stric ubil eno osebo in je bil sam takrat prisoten. Prosilec je odgovoril, da ga takrat niso vprašali v detajle. Uradna oseba je po tem odgovoru prosilcu pojasnila, da mora sam povedati o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo ter da ob podaji prve prošnje sam od sebe ni povedal skoraj nič in še to, kar je zelo pavšalno, zaradi česar mu je uradna oseba postavila ogromno vprašanj, vendar vseeno ni navedel, čeprav je to zelo pomembno. Nato je prosilec dejal, da se mogoče ni uspel spomniti vseh detajlov, ker se je veliko zgodilo in se ne more vsega spomniti. Pristojni organ takšnega pojasnila ne more sprejeti. To, da je njegov stric krvno maščeval smrt svojega sina in je bil prosilec pri tem prisoten, gotovo ni mogoče opisati kot detajl oziroma kot nekaj, kar ni pomembno, zaradi česar lahko to razumljivo pozabimo omeniti. Ta dogodek je namreč ključ prosilčevih težav, bistvo, za katerega ni mogoče verjeti, da bi ga oseba pozabila navesti, ko pojasnjuje razloge, zaradi katerih je zapustila državo. To je bistveni razlog, da pristojni organ ocenjuje prosilčeve izjave glede razlogov, zaradi katerih je zapustil državo, kot neverodostojne. Podobno presenetljivo je, da prosilec ob podaji prve prošnje ni navedel, da so na dom dobili pismo, da je on na vrsti za maščevanje, torej, da bodo ubili njega, kar je navedel na osebnem razgovoru.

Prosilec je ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, ko je bil vprašan, ali je grožnjo (treh oboroženih oseb, ko je bil v avtu), prijavil policiji, dejal, da je bil na policijski postaji in se je pogovarjal z dežurnim, vendar ni hotel vzeti prijave, češ da gre za plemensko zadevo in da oni tega ne morejo rešiti. Prosilcu je bilo na osebnem razgovoru predočeno, da je ob podaji prve prošnje dejal, da je dogodek s tremi oboroženimi osebami prijavil policiji, nakar je bil pozvan, da pove kaj več o tej prijavi. Prosilec je dejal, da ni prijavil dogodka policiji in če bi ga prijavil, ne bi nič naredili, ker policija ni zmožna rešiti takšnih primerov. Ko je bil prosilec nadalje vprašan, zakaj je potem ob podaji prve prošnje dejal, da je dogodek prijavil policiji, je dejal, da je ob podaji prve prošnje hotel povedati, da so prej bili pri policiji in prijavili druge dogodke, policija pa jih ni mogla rešiti in zato ob tem dogodku sploh ni šel na policijo. Prosilec je ponovno dejal, da takrat, ko je bil v avtu in so mu grozili, ni šel na policijo in ni prijavil, pred tem dogodkom pa je bil na policiji zaradi drugih dogodkov, ampak policija jih ni mogla rešiti, ker gre za plemensko zadevo. Prosilec je namreč bil ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito izrecno vprašan, ali je imel že prej kakšne težave, ali pa takrat, ko se je včlanil v stranko leta 2002, na kar je odgovoril, da so se njegove težave začele en teden preden je zapustil Irak. Torej, če je ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito trdil, da ni imel pred dogodkom, ko so mu grozile tri osebe, nobenih drugih težav, potem tudi česa drugega ni imel za prijavljati policiji, kar pomeni, da njegovega pojasnila ni mogoče sprejeti, saj ob podaji prve prošnje očitno ni želel povedati, da je druge dogodke prijavil policiji, če je hkrati trdil, da kakšnih drugih dogodkov ni bilo. Pravkar navedeno nakazuje že naslednjo kontradiktornost v prosilčevih izjavah. Prosilec je ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, kot že predhodno navedeno, trdil, da pred dogodkom, ko so ga ogrozile tri oborožene osebe, ni imel nobenih težav. Za razliko od tega pa je prosilec na osebnem razgovoru trdil, da zaradi maščevanja ni upal v trgovino ali se prosto gibati in je vedno moral paziti na to, kaj se dogaja za njegovim hrbtom in celo ene nogometne tekme si ni mogel ogledati zaradi tega, pri čemer je te težave vezal na čas, preden je njegov stric ubil člana nasprotnega plemena.

Čeprav se zakonitosti krvnih maščevanj nekoliko razlikujejo od države do države, pa so prosilčeve izjave, da je bil z njihove strani on edini kandidat za maščevanje precej nenavadne. Ponavadi so v krvnih maščevanjih potencialne tarče vsi odrasli moški v družini, prosilec pa ni bil tisti, ki je ubil človeka nasprotnega plemena, ampak ga je ubil njegov stric. Uradna oseba je zato prosilca na osebnem razgovoru pozvala, da pojasni njegovo izjavo, da je on edini kandidat za maščevanje. Prosilec je dejal, da so iz razloga, ker je najstarejši doma, želeli ubiti njega in v celotni družini je stric imel enega sina, ki so ga ubili. Ostali otroci so še vedno premladi, da bi se jim maščevali in so njegovo ime navedli v pismih, ki so jih poslali. Ko pa je bil prosilec vprašan, zakaj se ne bi nasprotno pleme maščevalo tako, da bi na primer ubilo njegovega strica ali očeta, je odgovoril, da lahko, da so šli na njegovega strica ali drugega člana njegove družine, on tega ne ve. Prosilec je torej najprej trdil, da je on edini kandidat za maščevanje, kasneje, ko je bil vprašan, zakaj pa ne bi mogel biti to njegov stric ali oče, pa je priznal, da bi to bilo mogoče. Najprej je namreč dejal, da maščevanje poteka: „tako oni ubijejo enega od naših, mi ubijemo enega od njihovih“ in tik pred tem še, da se je zadnji dogodek zgodil, ko je bil še on otrok, in sicer so ubili njegovega bratranca. Glede na to, da je prosilec v nasprotju z izjavo o tem, kako poteka maščevanje, zatrjeval ogroženost zaradi tega krvnega maščevanja še preden je njegov stric ubil člana nasprotnega plemena, je uradna oseba prosilcu predočila, da je na začetku osebnega razgovora dejal, da je krvno maščevanje med plemenoma že dalj časa prisotno ter da poteka tako, da prosilčevi ubijejo enega njihovega (iz nasprotnega plemena), le-ti pa enega iz prosilčevega plemena. Nato je bil prosilec vprašan, kako to, da je bil še preden je njegov stric ubil člana nasprotnega plemena v strahu, da se mu kaj zgodi, če je dejal, da je bil zadnji dogodek pred tem, ko je stric ubil pripadnika nasprotnega plemena ta, da so pripadniki nasprotnega plemena ubili njegovega bratranca, torej je bilo na vrsti za maščevanje njegovo pleme in ne tisto, s katerim so v konfliktu. Prosilec je odgovoril, da gre za sovraštvo med dvema plemenoma, da ne more biti vedno pravilo „eden od njih, eden od nas“ ter da se lahko zgodi, da se srečata dva iz različnih plemen in eden ubije drugega. Tožena stranka zaključuje, da je prosilec tudi v tem elementu neprepričljiv.

Nadalje tožena stranka navaja še eno kontradiktornost in sicer glede prosilčevega članstva v politični stranki. Prosilec je namreč ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito na standardno vprašanje navedel, da je član politične stranke, medtem, ko je ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito navedel, da ni član politične stranke. Ko je bil prosilec na osebnem razgovoru s tem soočen, je dejal, da želi povedati, da se ne ukvarja s politiko, ampak je samo navaden član te stranke. Ko ga je uradna oseba opozorila, da ni odgovoril na vprašanje, je dejal, da ne ve, če je rekel v drugi prošnji, da ni član stranke, le poudarja, da je samo navaden član te stranke. Prosilec po mnenju tožene stranke ni uspel prepričljivo pojasniti odstopanj v njegovih izjavah glede iste stvari. Ob aplikaciji te alineje na prosilčev primer pa je potrebno izpostaviti tudi precej malo verjetno ali celo neverjetno izjavo prosilca, ki pa ni obrobnega pomena, ampak precej bistvena za presojo verodostojnosti prosilčevih izjav. Prosilec je namreč navedel, da so mu, ko je bil v avtu, grozile tri oborožene osebe, vendar jim je uspel pobegniti, kar se je zgodilo tri do štiri dni po tem, ko je njegov stric ubil člana nasprotnega plemena. Ko ga je uradna oseba na osebnem razgovoru vprašala, kam je bil takrat prvotno namenjen, ko se je to zgodilo, zakaj je sedel v avto in se želel odpeljati, je navedel, da je bil zaprt nekaj dni doma, želel se je samo malo peljati z avtom. Nadalje je dejal, da je bil po teh dogodkih tako vznemirjen in ni mogel niti sekundo mirno sedeti na mestu, sprehajal se je po hiši ali šel na streho in pričakoval vsak hip, da se nekaj zgodi. Ko ga je uradna oseba vprašala, kako to, da je glede na grožnje v pismu in na celotno situacijo, tudi njegove občutke, ki jih je opisal, ravnal tako, da je brez potrebe po kakšnem nujnem opravku odšel iz hiše, je prosilec odgovoril, da je ne glede na razmere prišel v situacijo, ko ni več mogel zdržati, da je bil zaprt noter in zato se je odločil sesti v avto in je imel srečo, da je bil v avtu, če bi ga našli doma, verjetno ne bi bil tukaj. Te izjave prosilca so povsem neverjetne. Ni namreč mogoče verjeti, da bi prosilec glede na vse ostale njegove izjave glede situacije, v kateri se je znašel, preprosto, brez da bi imel kak nujen opravek, odšel iz hiše. Prosilec je glede na njegove navedbe namreč takrat že prejel pismo z grožnjo, da je na vrsti za maščevanje, navedel je tudi, da so ga celo prijatelji obveščali o tem, da ga iščejo, kakor tudi, da ve, da so tisti večer, ko je stric ubil osebo iz nasprotnega plemena, pripadniki drugega plemena krožili z avtomobili in iskali nekoga za maščevanje. Glede na vse navedeno, je utemeljeno sklepanje, da bi se oseba v takšni situaciji na vsak način izognila odhodu iz hiše in zanemarila še tako nujne opravke, skoraj nemogoče pa je verjeti, da bi oseba, ki trdi, da ji je grozila neposredna smrt, zapustila dom samo za to, da bi se malo peljala z avtom. Organ dvomi, da bi te osebe prišle na njegov dom in če bi to resnično želele, bi lahko storile že kak dan ali dva prej in seveda je tudi malo verjetno, da bi nekdo osebe, za katere trdi, da mu strežejo po življenju, spustil v hišo. Pristojni organ je pridobil tudi nekaj informacij o političnih strankah, ki jih omenja prosilec, plemenih na območju governoratov Erbil in Sulaymaniyah ter o krvnem maščevanju nasploh. Te informacije so bile z dopisom št. 2142-59/2010/23 (1232-12) z dne 15. 2. 2012 posredovane prosilcu z možnostjo, da v sedmih dneh posreduje komentarje na prejete odlomke različnih poročil. Prosilcu so bili glede na njegove izjave posredovani v nadaljevanju navedeni odlomki poročil, člankov oziroma sestavkov.

Tožena stranka obravnava najprej poročilo z naslovom: Problematika varnosti in človekovih pravic v regiji Kurdistan v Iraku (KRI) in južnem/osrednjem Iraku (J/O Irak, Poročilo skupne misije za ugotavljanje dejstev Danske službe za priseljevanje (DSP), Danskega odbora za begunce (DOB) in Landinfa v Erbilu in Sulaymaniyah, KRI; ter Amanu, Jordanija. Danska služba za priseljevanje, Julij 2009). V tem poročilu je med drugim navedeno, da je neka mednarodna organizacija (B) v Amanu izjavila, da plemenski odbori poravnavajo spore med družinami in skupinami. Organizacija ni slišala nič, da bi v zadnjem času prihajalo do krvnega maščevanja.

Nato tožena stranka omenja dve ocenjevalni poročili o governoratu Sulaymaniyah in Erbil iz leta 2007, v katerih so navedena plemena v teh dveh predelih Iraka. Iz ocenjevalnega poročila o provinci Erbil tožena stranka na strani 14 povzema politično stanje, nato pa na isti strani obravnava še Uradno splošno poročilo o severnem Iraku, Nizozemskega ministrstva za zunanje zadeve iz aprila 2000. V tem poročilu je med drugim navedeno, da običajno res prihaja do bolj osebnih, navadnih incidentov, ki se nanašajo na klane. V severni iraški, pretežno tradicionalni plemenski, družbi nista neznana krvno maščevanje in praksa po kateri se spori poravnavajo na običajen način, ali ljudje vzamejo zakon v svoje roke, čeprav je krvno maščevanje manj pogosto kot nekoč. Kurdska plemenska tradicija pomeni, da maščevanja, zoper katera Patriotska unija Kurdistana (PUK) in Kurdska demokratska stranka (KDS) vedno ne moreta zagotoviti dejanske zaščite, včasih terjajo življenja. Dogajajo se umori, ugrabitve, uboji in hude poškodbe. Pri iskanju rešitev za krvna maščevanja ali podobne medplemenske probleme so v številnih primerih poleg sodstva vpletene različne družine in plemena. Plemenski poglavarji so pogosto klicani, da dosežejo poravnavo, ne da bi bilo potrebno posredovanje sodnika. Spor se običajno „reši“ s plačilom t.im. krvnega denarja in/ali žensko spravijo v zakonsko zvezo. Organi PUK in KDS tudi lahko posredujejo v poravnavi sporov med družinami, klani in plemeni. Če se plemenski poglavarji ne morejo strinjati ali če gre za posebej težko kaznivo dejanje (kot je umor), se bosta KDS in PUK potrudili, da zagotovita ustrezen sodni postopek in da bo razsodba sodišča dejansko sprejeta. Eno od sredstev na voljo oblastem so globe ali znižanje kazni. Kljub temu sta zmožnost in pripravljenost PUK in KDS, da posredujeta deloma odvisni od moči ter položaja posameznikov, družin, klanov in plemen. Ti stranki vedno ne ukrepata niti v primeru „umora iz časti“, ko so ženske ali dekleta žrtve maščevanja, ker naj bi onečastile družino in/ali pleme. Tudi v primerih, ko (lahko) gre za prekršek, ki nima zveze s plemenskimi vidiki, PUK in KDS ne bosta vedno posredovali. Tradicionalni plemenski problemi nastajajo v glavnem na podeželju. V Sulaymaniyahu, Abrilu in drugih urbanih središčih plemenske vezi niso tako važne in je več prostora za odstopanje od tradicionalnih kurdskih običajev.

V nadaljevanju na strani 15 določbe tožena stranka opisuje Patriotsko unijo Kurdistana (PUK) in Kurdistansko demokratsko stranko (KDS) in na podlagi poročila Global Security Organization iz spletne strani z dne 15. 2. 2012 povzema naslednje: Za KDS je navedeno, da je to plemenska stranka. Nadalje tožena stranka povzema, da so se maja leta 1994 pristaši PUK spopadli s pristaši KDS in bilo je 300 mrtvih. Odnosi med skupinami so se zaostrili marca 1995 ko se je KDS umaknila iz napada na Sadamove bojne črte, ki jih je vodil iraški Nacionalni Kongres. V naslednjih letih sta se PUK in KDS večkrat spopadli in sčasoma se je to razvilo v državljansko vojno. Avgusta 1996 so voditelji KDS zahtevali od iraškega predsednika Sadama Huseina, naj posreduje v tej vojni. Husein je poslal najmanj 30.000 vojakov na kurdsko območje, ki je bilo pod varstvom OZN, pri čemer je padla utrdba PUK v Irbilu. KDS je takoj prevzela oblast. ZDA je odgovorila z dvema raketnima napadoma na južni Irak, toda v začetku septembra je Irak spet pomagal borcem KDS, ko so takrat zavzeli oporišče PUK v As Sulaymaniyah. Po Sadamovih premikih proti njim leta 1996 so v ZDA evakuirali okoli 700 aktivistov iraškega Nacionalnega Kongresa, skupaj s 6.000 iraškimi zahodu naklonjenimi Kurdi. Na severu Iraka so se boji med PUK in KDS nadaljevali do leta 1997. Turške sile so tekom leta večkrat vstopile v Irak, da bi se pridružile KDS, da bi prisilile PUK in PKK v umik nad med Kurdi dogovorjeno linijo prekinitve ognja. Zaradi bojev je več kot tisoč ljudi umrlo, na tisoče civilistov pa je moralo zapustiti domove. 24. novembra 1997 je bila vzpostavljena prekinitev ognja, do konca leta pa so boji prenehali kljub občasnim spopadom. Po ocenah KDS naj bi iz Sulleymaniyaha in iz drugih območij pod nadzorom PUK v času od oktobra 1996 do oktobra 1997 izgnali 58.000 njihovih pripadnikov. PUK navaja, da so izgnali več kot 49.000 njihovih pripadnikov iz Irbila in drugih območij pod nadzorom KDS od avgusta 1996 do decembra 1997. Poročila OZN navajajo, da je bilo več kot 10.000 ljudi nasilno pregnanih od doma, ko so izbruhnili boji med kurdskimi frakcijami vzdolž linije prekinitve ognja oktobra 1997. OZN je zabeležila več kot 16.000 primerov oseb, ki so izginile iz iraškega sektorja Kurdistan. Po besedah Posebnega poročevalca se je večina teh primerov dogodila v času kampanje Anfal. Meni, da je celotno število izginulih Kurdov nekje med 70.000 in 150.000, organizacija Amnesty International (AI) pa trdi, da jih je bilo več kot 100.000. Na začetku junija 2004 je iraški začasni premier Iyad Alfawi rekel, da se je večina močnih milic v državi strinjala z razorožitvijo. Njihovi pripadniki naj bi se pridružili varnostnim službam pod nadzorom države ali se vrnili nazaj v civilno življenje. V skladu z dogovorom se je devet milic s skupaj približno 100.000 borci strinjalo, da jih razpustijo. PUK in KDS imata skupaj razporejenih okoli 75.000 borcev, znanih kot „Peshmerga“. Približno polovica njih se bo pridružila državni armadi ali policiji, vendar pa se bo na tisoče drugih pridružilo regionalnim enotam pod nadzorom Kurdov. To so tri specialne enote – gorske, protiteroristične in bataljoni za hitro posredovanje. Poveljuje jim kurdska regionalna vlada, ki nadzoruje severni Irak. Brzani je bil izvoljen za predsednika iraškega Kurdistana junija leta 2005 in je poleg tega tudi vodja KDS. Brzani je pozdravil ameriške enote na kurdskem območju kot osvoboditelje iraškega ljudstva. Kljub temu je lahko uspeh ameriške vojske v kurdskem Iraku pripisati dejstvu, da regija že velja za na pol avtonomno.

Nato v odločbi sledi povzetek članka avtorja Ahmeda Alija „Patriotska unija Kurdistana: Oživitev ali zgolj preživetje?“ iz februarja 2010 (Carnegie Endowment for International Peace). Iz tega poročila tožena stranka povzema, da je zlasti Patriotska Unija Kurdistana (PUK), ki je bolj posvetna in manj plemenska od drugih glavnih iraških kurdskih političnih strank, v položaju, ko lahko ogromno izgubi ali pridobi. PUK je na junijskih provincialnih volitvah leta 2009 v svoji glavni bazi oblasti Suleimaniyahu utrpela hude izgube s strani na novo ustanovljene liste Gorran (Sprememba). To je ustvarilo vtis, da je PUK postala mlajši partner Kurdske Demokratske Stranke (KDS) v delitvi oblasti med dvema glavnima frakcijama v Kurdistanski Regionalni Vladi (KRV). Med mnogimi pomembnimi značilnostmi prihajajočih volitev bo odgovor na vprašanje, ali se bo PUK spet postavila nazaj na noge, ali pa Gorran ostaja tu kot nova moč v iraški politiki. Zaenkrat kaže, da se KDS drži svojega sporazuma iz leta 2005, da bo enakopravno delila oblast s PUK. Sporazum narekuje rotacijo visokih položajev.

V odločbi nato sledi povzetek poročila skupne finsko-švicarske misije za ugotavljanje dejanskega stanja v Amanu in območju regionalne vlade Kurdistana (KRV, 10. - 22. maj 2011, Finska služba za priseljevanje, Švicarska konfederacija, Oddelek za pravosodje in policijo, Zvezni urad za preseljevanje, 1. februar 2012). Tožena stranka navaja, da je misija za ugotavljanje dejanskega stanja izvedela, da so krvna maščevanja zelo omejena, vendar obstajajo na iraških kurdskih območjih. Spori med družinami se pogosto rešujejo in poravnajo s pomočjo plemenskih poglavarjev in včasih na sodiščih. Pogosto se uporabi denarna odškodnina. V kraju Dohuk imajo tudi socialno službo, specializirano za reševanje sporov. Poravnava ni vedno uspešna, a razreši številne primere.

Pristojni organ je prosilčeve komentarje na posredovane mu informacije prejel 27. 2. 2012. Iz informacij, ki se nanašajo na stranki, ki jih omenja prosilec, in sicer Kurdistansko demokratsko stranko (KDP) in Patriotsko unijo Kurdistana (PUK), izhaja, da je KDP močnejša in bolj prevladujoča kot PUK, da je prva bolj prisotna v governoratih Erbil in Dahuk, druga pa v governoratu Sulaymaniyah. Stranki sta bili včasih veliko večji nasprotnici in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je med njima prihajalo do oboroženih spopadov, kar je za seboj potegnilo izgon oziroma preselitve pripadnikov ene in druge stranke iz območij, ki jih je imela pod nadzorom nasprotna stranka. KDP je bila ustanovljena leta 1946 in je precej obremenjena s plemeni, medtem ko je bila PUK ustanovljena v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in manj plemensko obremenjena. Iz informacij pa je očitno, da se je v zadnjih letih odnos med strankama bistveno spremenil, celo do te mere, da sta vsaj za določene namene postali tudi zaveznici. Če sta nekoč stranki ločeno vodili oblast nad governorati pod nadzorom Regionalne vlade Kurdistana, in sicer je KDP imela oblast v governoratih Erbil in Dahuk, PUK pa v governoratu Sulaymaniyah, od maja 2006 (en vir navaja od leta 2005) stranki skupaj in enakopravno vodita enotno oblast nad območjem Regionalne vlade Kurdistana.

Nadalje tožena stranka pravi, da iz dopisa prosilca izhaja, da na informacije, ki se nanašajo na omenjeni stranki, ni imel pripomb, le ob enem poročilu je navedel, da ima večji vpliv pripadnost določenemu klanu kot je moč uradne policije in sodstva. Zato je mogoče reči, da je prosilec ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito pravilno navedel letnico nastanka stranke KDP in njenega predsednika, kakor tudi, da je med strankama v preteklosti prihajalo do oboroženega spopada. Informacije pa ne potrjujejo njegovih navedb, da tudi sedaj obstaja sovraštvo med strankama ter da obstajajo maščevanja v obliki ubijanja članov ene in druge stranke. Glede na to, da je PUK precej mlajša stranka in tudi plemensko bistveno manj obremenjena, informacije ne nudijo podlage za prosilčeve trditve, da sta stranki nasprotnici zaradi različne plemenske pripadnosti ter da je to sovraštvo in maščevanje prisotno že od zdavnaj in da je izvor njegovih osebnih težav še iz časa njegovega starega očeta. Pristojni organ je v poročilih UNHCR našel tudi navedbe glavnih plemenskih skupin v governoratih Erbil in Sulaymaniyah in med njimi ni zasledil navedbe prosilčevega plemena, niti nasprotnega plemena, ki jih je prosilec imenoval na osebnem razgovoru. V zvezi s tem je prosilec v svojem komentarju na informacije navedel, da poročilo navaja zgolj velike klane in prosilec ne pripada nobenemu izmed njih, ampak je član manj vplivnega klana, kakor je navedel že v prošnji. Navedel je tudi, da je članstvo in pripadnost klanu zelo pomembno v Iraku, saj je od njega odvisna zaščita, katere je posameznik deležen. Pristojni organ najprej ugotavlja, da prosilec ni nikjer tekom postopka navedel, da bilo njegovo pleme ali klan manj pomembno, je pa navedel, da je nasprotno pleme zelo veliko in razširjeno in pred njim ne bi bil varen niti na jugu Iraka, v katerikoli azijski državi ali Turčiji. Glede na to je presenetljivo, da to pleme Rasul, za katerega gre iz prosilčevih navedb sklepati, da je iz območja Sulaymaniyah, ni navedeno v poročilu UNHCR-ja, ki navaja plemena v governoratu Sulaymaniyah.

V zvezi z informacijami, ki se nanašajo na krvno maščevanje na območju Regionalne vlade Kurdistana, želi pristojni organ najprej omeniti, da je imel precejšnje težave, da je sploh našel kakšne informacije na to temo in še te so precej skope. Iz tega razloga je pristojni organ med informacije vključil tudi precej staro poročilo Nizozemskega ministrstva za zunanje zadeve, in sicer iz leta 2000, čeprav se zaveda, da glede na oddaljenost njegovega nastanka težko odraža sedanje stanje v državi. Že to, skoraj 12 let staro poročilo omenja, da so krvna maščevanja manj pogosta kot nekoč in včasih terjajo življenja. Poročilo tudi izpostavlja, da tradicionalni plemenski problemi nastajajo v glavnem na podeželju ter da v Sulaymaniyah, Erbilu in drugih urbanih središčih plemenske vezi niso tako važne in je več prostora za odstopanje od tradicionalnih kurdskih običajev. Poročilo Danske službe za priseljevanje iz leta 2009 navaja, da mednarodna organizacija v Amanu izjavila, da ni nič slišala, da bi v zadnjem času prihajalo do krvnega maščevanja. Najbolj aktualno poročilo, ki ga je pridobil pristojni organ, je nastalo februarja 2012 na podlagi skupne finsko-švicarske misije za ugotavljanje dejanskega stanja v Ammanu in območju Regionalne vlade Kurdistana. Le-to v zvezi s krvnim maščevanjem na območju Regionalne vlade Kurdistana navaja, da so krvna maščevanja zelo omejena, vendar obstajajo. Iz navedenega izhaja, da so krvna maščevanja, čeprav še obstajajo, precej redek pojav in očitno tudi bolj omejena na podeželje kot urbana središča, iz katerega prihaja prosilec. Če poročilo iz leta 2000 še omenja vlogi strank, ki jih navaja prosilec, pri reševanju plemenskih sporov, poročilo iz leta 2012 strank ne omenja, ampak navaja, da se spori rešujejo s pomočjo plemenskih poglavarjev in včasih na sodiščih, v Dahuku pa imajo tudi socialno službo, ki je specializirana za reševanje sporov. Tudi samo dejstvo, da je v sedanjem času mogoče najti zelo malo oziroma skoraj nič informacij o krvnem maščevanju v iraškem Kurdistanu, napeljuje na to, da je krvno maščevanje postalo zelo redek pojav. Prosilec je v svojem dopisu v zvezi z informacijami, ki se nanašajo na krvno maščevanje navedel, da poročilo Danske službe za priseljevanje iz leta 2009 kaže na obstoj in velik vpliv plemenskih odborov ter da dejstvo, da omenjena organizacija ni slišala o krvnem maščevanju, ne pomeni, da le-to ne obstaja, prosilec pa v ta namen prilaga odlomek, ki govori o velikem pomenu krvnega maščevanja med Kurdi. Pristojni organ se sicer strinja, da dejstvo, da omenjena organizacija ni nič slišala o krvnem maščevanju, še ne pomeni, da to ne obstaja, vsekakor pa kaže na zelo omejeno pojavnost te prakse. Sam velik vpliv plemenskih odborov, ki rešujejo spore med družinami, kar iz posredovanega odlomka sicer ne izhaja, pa nikakor ni mogoče interpretirati tako, da to kaže na prisotnost krvnega maščevanja in vsak spor tudi nikakor ne vključuje krvnega maščevanja. Kar pa se tiče odlomkov iz knjige z naslovom Kurdsko nacionalno gibanje: njegov izvor in razvoj, na katere se sklicuje prosilec, je potrebno izpostaviti, da sklicevanje na to knjigo pomeni zavajanje pristojnega organa, zaradi česar pristojni organ ni zagotovil prevoda odlomkov, na katere se prosilec sklicuje in jih posledično tudi ni upošteval. Čeprav je ta knjiga gotovo lahko koristen in neprecenljiv pripomoček za kakšne druge namene, pa ne more biti v pomoč pri oceni aktualnosti krvnega maščevanja v iraškem Kurdistanu v sedanjem času. Čeprav je knjiga bila izdana leta 2006, pa je avtor to delo ustvaril leta 1960 kot doktorsko disertacijo in po njegovi smrti so to delo tudi objavili v obliki knjige, ki pa se ne nanaša le na Kurde v Iraku, ampak vse Kurde. V zvezi s poročilom Nizozemskega ministrstva za zunanje zadeve prosilec pojasnjuje, da imajo v praksi klani zelo veliko vlogo in da predstavniki uradnega sodstva v praksi rešujejo probleme tako, da pokličejo in zadeve uredijo preko poglavarja klana. Pristojni organ glede tega še enkrat poudarja, da ne zanika pomembnosti klanske in plemenske pripadnosti v iraškem Kurdistanu, je pa potrebno vzeti v obzir, da je le-ta pomembnost veliko večja na podeželju, kakor v urbanih središčih, kar navaja že to, skoraj dvanajst let staro poročilo, in isto poročilo tudi omenja zmanjšano pojavnost krvnega maščevanja. Do teh navedb v poročilu pa se prosilec ni opredelil. V zvezi s poročilom Finske službe za priseljevanje pa je prosilec navedel, da je pomen plemenskih poglavarjev še vedno velik in da jim citirano poročilo izkazuje premajhen pomen in v zvezi s tem prosilec navaja odlomek iz poročila o Iraku s 30. 8. 2011, ki ga je pripravilo Ministrstvo za notranje zadeve Združenega kraljestva (Mejna agencija). Pri tem je prosilec poudaril odlomek, ki govori, da v smislu vrnitve posameznika po mnogih letih v tujini, utegne biti zanj težko ponovno najti ali izslediti lastno plemensko mrežo ter da je to kljub temu odvisno od njegove družine, njenega položaja in moči ter od tega, koliko jih je še ostalo v Iraku. Pristojni organ v tem odstavku ne vidi kakšne bistvene povezave s prosilcem in za prosilca ni mogoče reči, da je že mnogo let v tujini, saj sta od njegove zapustitve izvorne države minili šele dve leti. Prosilec pa je oseba, kakor vsaj sam trdi, ki ima plemensko in politično ozadje in ta odlomek potrjuje, da je spore mogoče reševati tako, kakor je navedel prosilec, torej preko plemen in političnih strank.

Mogoče je reči, da je prosilec pokazal dovolj poznavanja situacije na območju Regionalne vlade Kurdistana, da mu je mogoče verjeti, da je Kurd in Erbila, kar pa v samem postopku niti ni sporno, saj pristojni organ sprejema, da je identiteta prosilca izkazana, ker jo je v prejšnjem postopku priznanja mednarodne zaščite izkazal z originalnim potnim listom.

Pristojni organ ne more spregledati, da je prosilec po tem, ko je bil 14. 10. 2010 vrnjen iz Kraljevine Danske na podlagi t.i. dublinske uredbe in zaradi odstranitve iz Republike Slovenije nastanjen v Centru za tujce, potreboval kar več kot dober mesec, da je napisal lastnoročno izjavo, s katero je izrazil željo, da ponovno zaprosi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ko je bil prosilec ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 29. 11. 2010 vprašan, zakaj je za azil zaprosil šele po tolikem času, je odgovorili, da je ob prihodu v Slovenijo takoj zaprosil za prevajalca, da bi zaprosil za azil, vsak dan je prosil za azil zaradi česar tudi ni hotel jesti in piti in šele dne 24. 11. 2011 so sprejeli njegovo prošnjo. Ko je bil še enkrat pozvan k pojasnilu, zakaj je potreboval toliko časa, je dejal, da ve samo, da je nenehno prosil za prevajalca in podajal prošnjo za mednarodno zaščito ter da mu nihče ni ničesar povedal do dneva, ko je bil pripeljan v Azilni dom. Na vprašanje, ali so mu kdaj v tem času od prihoda v Center za tujce uradne osebe tam omogočile pogovor preko prevajalca, je prosilec odgovoril pritrdilno in dodal, da je dvakrat govoril s prevajalcem. Tekom pogovora ga je uradna oseba vprašala, zakaj je prišel v Republiko Slovenijo, če ima kakšne težave, ni pa ga vprašala, če želi zaščito v Sloveniji. Sam je zahteval azil, na to pa ni dobil odgovora. Pristojni organ ne more verjeti prosilčevim navedbam. Štirideset dnevne zamude pri izrazitvi namere, da zaprosi za zaščito, prosilec ne more preprosto pripisati Centru za tujce. To bi bilo mogoče, če bi šlo za nekaj dni in zaradi same organizacije dela ali vikenda prosilcu mogoče res ne bi bil omogočen stik z uradno osebo in prevajalcem, vendar pa o tem ni mogoče govoriti v tako dolgem obdobju. Pristojni organ zaradi navedenega ne more verjeti prosilčevim navedbam in posledično ugotavlja, da prosilec ni podal prepričljivih razlogov, zakaj za zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče. Kot zadnji element je ob odsotnosti drugih dokazov potrebno upoštevati, ali je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost. Vse zgoraj podane presoje v skladu s prvimi štirimi alinejami tretjega odstavka 21. člena zagotovo predstavljajo pomemben delež pri oceni splošne verodostojnosti določenega prosilca, ki pa vključuje tudi druge elemente. Glede na zgoraj navedeno, iz katerega izhaja, da prosilec ni zadostil nobeni od zgoraj navedenih alinej, ni mogoče trditi, da je bila ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost. To pa potrjujejo tudi nekatera še neomenjena prosilčeva ravnanja in izjave, ki sicer niso bistvenega pomena za presojo samih razlogov, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, gotovo pa negativno prispevajo k oceni prosilčeve splošne verodostojnosti. Tako je iz spisa upravne zadeve razvidno, da je prosilec po tem, ko je že podal prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, le-to zapustil in odšel na Švedsko, kjer se je pristojnim oblastem predstavil z drugačnimi osebnimi podatki kot v Republiki Sloveniji. Ob primerjanju prve in druge prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito je prav tako mogoče opaziti, da je ob podaji prve navedel, da je neporočen, ob podaji druge pa, da je poročen, a z ženo ne živita skupaj. Mogoče se omenjeni detajli zdijo obrobnega pomena, vendar pa pri presoji splošne verodostojnosti njihovega pomena ni mogoče zanikati, saj se ob presoji le-te ne presojajo le razlogi, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo, ampak tudi njegova ravnanja in druge izjave.

Pristojni organ na podlagi vsega navedenega zaključuje, da prosilec glede samih razlogov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev matične države, zaradi neverodostojnosti izjav, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, te neverodostojnosti pa ne morejo izničiti niti informacije o izvorni državi, ne izpolnjuje razlogov niti za priznanje statusa begunca niti za priznanje subsidiarne zaščite. Samo dejstvo, da informacije potrjujejo obstoj krvnega maščevanja v iraškem Kurdistanu, pri čemer je potrebno poudariti, da je glede na informacije krvno maščevanje zelo omejeno in prisotno predvsem na podeželju, še nikakor ne pomeni, da je prosilec potencialna žrtev krvnega maščevanja, saj je glede osebne izkušnje podal neprepričljive in malo verjetne izjave. Pristojni organ pa je zgoraj tudi natančno obrazložil, v katerih delih prosilčeve navedbe tudi odstopajo od informacij o izvorni državi.

Ker pa se pristojni organ zaveda, da je v Iraku še vedno precej pereča varnostna situacija, je kljub temu, da meni, da bi bilo mogoče trditi, da je splošno znano, da je v smislu varnostne situacije območje Regionalne vlade Kurdistana oaza miru v Iraku in kljub temu, da je prosilec izrecno navedel, da je varnostna situacija v državi dobra, v potrditev ocene tako pristojnega organa kot tudi prosilca, zbral tudi nekaj informacij o varnosti situaciji v iraškem Kurdistanu z namenom, da lahko presodi, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. V zvezi s tem je tožena stranka uporabila naslednje vire: „Operativne smernice Irak“ (Ministrstvo za notranje zadeve, Obmejna agencija Združenega kraljestva, 8. december 2011; Operational guidance note Iraq, Home Office, UK Border Agency, 8. December 2011). Tožena stranka v zvezi s tem poročilom med drugim povzema, da ima na pol avtonomna Kurdistanska regionalna vlada (KRV) na severu Irana svoje lastne varnostne sile, sestavljene iz borcev znanih pod imenom „peshmerga“. To milico nadzoruje Ministrstvo KRV za peshmerske zadeve, ki je v bistvu Ministrstvo KRV za obrambo. Sile so sestavljene iz „peshmerga“ milic, ki jih vodi Kurdska Demokratska Stranka (KDS), ki se nahaja v provincah Arbil in Dahuk ter Patriotska Unija Kurdistana (PUK) v provinci Sulaymaniyah. Nadalje je v tem poročilu navedeno, da UNHCR poroča, da „Regija Kurdistana v Iraku ostaja sorazmerno stabilna, kljub poročilom o napadih na novinarje in politične nasprotnike“.

Poročilo predstavnika Generalnega sekretarja o človekovih pravicah notranje razseljenih oseb (NRO) iz marca 2011 ugotavlja, da so v omenjeni regiji „varnostne razmere znatno boljše kot drugje po državi“. Po podatkih iz poročila Ameriškega Zunanjega ministrstva iz leta 2010 „je bilo iz Erbila, Sulaymaniyaha in Dohuka, treh provinc pod oblastjo kurdske regionalne vlade (KRV) bistveno manj poročil o skrajnem nasilju kot od drugod po državi (…), čeprav je bilo nasilje manjše na ozemljih pod KRV v primerjavi z drugimi državami, je prišlo do terorističnih napadov“.

Naslednje poročilo, ki ga je uporabila tožena stranka, je: „Irak, Informacije o izvornih državah“ (Ministrstvo za notranje zadeve, Obmejna agencija Združenega kraljestva, 30. avgust 2011 (Country of Origin Information Report Iraq. Home Office, UK Border Agency. 30. August 2010). V zvezi s tem tožena stranka navaja, da Obvestilo UNHCR o nadaljnji veljavnosti UNHCR Smernic (april 2009) za ocenjevanje potreb po mednarodni zaščiti iraških prosilcev za azil z dne 28. julija 2010 navaja, da območje Kurdistana ostaja sorazmerno stabilno, čeprav poročajo o napadih na novinarje in politične nasprotnike. Iraške Poslovne Novice Tedenski podatki o varnostnih razmerah za 26. januar 2011, objavljeni 26. 1. 2011 navajajo, da terorizem ostaja potencialna nevarnost v Kurdistanu, čeprav so razmere bistveno bolj varne kot drugod po državi, nenazadnje zaradi profesionalnosti lokalnih varnostnih sil. Ameriško zunanje ministrstvo poroča v Merjenju stabilnosti in varnosti v Iraku o dogodkih od marca do konca maja 2010, objavljenem junija 2010, na naslednji način: „Kurdistansko območje ostaja najvarnejše in najbolj stabilno v Iraku, čeprav občasno prihaja do osamljenih terorističnih dejanj. Sorazmerno homogeno kurdsko prebivalstvo in navzočnost KVS (Kurdistanskih varnostnih sil) blažita grožnje Al Kaide v Iraku in nevarnosti pred terorističnimi napadi na severu ter zmanjšujeta etnična trenja, ki zastrupljajo druga iraška mesta. Turške in iranske operacije proti kurdskim terorističnim skupinam vzdolž njihovih meja s Kurdistanom niso povzročile velikega števila beguncev, stranske škode ali političnega propada, ampak ostajajo možna stičišča v naporih iraške vlade za izboljšanje dvostranskih odnosov.“ Skupna publikacija Danske Službe za Priseljevanje, Danskega Odbora za begunce in Landinfo z naslovom Problematika varnosti in človekovih pravic v iraški Kurdistanski Regiji (KRI) in na južnem/osrednjem Iraku (J/O Irak), ki pokriva obdobje od 6. do 23. marca 2009 in je bila objavljena julija 2009, navaja, da je druga organizacija (A) izjavila, da je Erbil oaza varnosti v Iraku, KRV in njene vladajoče stranke imajo dokaj učinkovito obveščevalno službo, ki jo sestavljajo Parastini, Darastini in Asayishi.

Naslednje uporabljeno poročilo je: Pflüger, F.: „Stabilnost v severnem Iraku, Kurdska regija in „dobri hegemon“ Turčija. DGAP, 25. 6. 2011.“ (Pflüger, F. Stability in Northern Iraq, The Kurdish region and the „good hegemon“ Turkey. DGAP. 25/06/2011). Tožena stranka povzema, da avtonomna regija iraškega Kurdistana še ni demokracija brez napak. Kljub temu kaže, da je dni vojne in sporov konec. Provinca je sorazmerno stabilna in pričakuje postopno demokratizacijo ter ekonomski razmah, zahvaljujoč predvsem Turčiji. Sedaj bi se morala bolj vključiti tudi Evropa. V severni iraški avtonomni regiji Kurdistan je bil zadnji večji napad marca leta 2008. V glavnem mestu Erbil se je vsakodnevno življenje več kot milijona prebivalcev večinoma vrnilo nazaj v normalno stanje. Turška podjetja večinoma gradijo nove ulice, tunele, mostove, hotele, restavracije, nakupovalna središča in stanovanja. Pred kratkim so odprli novo sodobno mednarodno letališče in s pomočjo družb Berlin Air in Lufthansa je moč priti v Erbil iz Nemčije v le štirih urah in pol. Naslednje uporabljeno poročilo je poročilo skupne finsko-švicarske misije za ugotavljanje dejanskega stanja v Amanu in območju regionalne vlade Kurdistana (KRV, 10. - 22. maj 2011, Finska služba za priseljevanje, Švicarska konfederacija, Oddelek za pravosodje in policijo, Zvezni urad za preseljevanje. 1. februar 2012). V njem je navedeno, da so bile v času trajanja misije razmere na območju KRG stabilne. Več virov ugotavlja, da so bile razmere glede varnosti na območju KRV dobre. Varnostne sile so bile vidne in so opravljale varnostne preglede. Lokalni prebivalci so sodelovali z varnostnimi silami pri ohranjanju varnosti na območju. Že več let ni bilo terorističnih napadov na območju KRV.

Informacije v zvezi z varnostno situacijo na območju Regionalne vlade Kurdistana, ki jih je, verjetno zaradi neproblematičnosti varnostnih incidentov v tem delu Iraka, sorazmerno malo, kažejo na stabilno varnostno situacijo, zadnji večji napad pa se je glede na en vir zgodil marca 2008, torej pred skoraj štirimi leti, kar jasno priča, da dobra varnostna situacija ni zgolj prehodnega značaja, ampak je mogoče govoriti o njeni stabilnosti. Omenja se zgolj, da občasno prihaja do osamljenih terorističnih napadov. Iz nekaterih virov sicer izhaja določena mera zaskrbljenosti zaradi kršitev pravic osumljencev in zapornikov, spolnega nasilja in nasilja po spolu ter kršitev človekovih pravic določenih skupin oseb kot so novinarji, osebe, obtožene pripadnosti islamskim oboroženim skupinam, pripadniki politične opozicije in ženske. Vendar kršitve, ki se dogajajo nad temi osebami, niso relevantne v smislu ocene, ali na tem območju obstaja oborožen spopad in kakšna je njegova stopnja, k temu pa velja še pripomniti, kar je v tem segmentu sicer prav tako nerelevantno, in sicer, da prosilec ne spada v nobeno od teh kategorij ljudi, za katere določene organizacije izražajo svojo zaskrbljenost. Glede na navedene informacije in glede na to, da pristojni organ ni našel nobenih podatkov o kakšnih oboroženih spopadih na tem območju, niti o posameznih večjih napadih v zadnjem času, ni mogoče ugotoviti, da bi na območju Regionalne vlade Kurdistana, s tega območja pa prihaja prosilec, obstajal notranji ali mednarodni oborožen spopad.

Prosilec je v zvezi s posredovanimi mu informacijami, ki se nanašajo na samo varnostno situacijo, navedel, da želi poudariti, da varnostna situacija na območju iraškega Kurdistana ni varna, kot želi pristojni organ to prikazati s poročili Mejne agencije Združenega kraljestva. Prosilec tudi meni, da bi bilo potrebno varnostno situacijo primerjati z demokratičnimi državami in stanjem človekovih pravic in svoboščin v teh državah in ne zgolj z drugimi predeli države, kjer vlada vojno stanje. V podporo svojim izjavam je prosilec navedel tri kratke odlomek iz treh različnih virov. V zvezi s povzetimi navedbami prosilca je potrebno najprej izpostaviti, da prosilec tekom postopka ni nikoli uveljavljal varnostne situacije kot razlog, zaradi katerega je zapustil matično državo ali kot razlog, zaradi katerega se v matično državo ne bi mogel vrniti. Celo nasprotno, prosilec je na osebnem razgovoru, ko je zaradi nejasnosti svoje izjave bil vprašan, ali uveljavlja samo en razlog, torej krvno maščevanje, ali še kaj drugega, navedel, da je varnostna situacija v državi dobra. Zato je toliko bolj presenetljivo, da prosilec po tem, ko je bil soočen z informacijami, ki potrjujejo njegove navedbe o dobri varnostni situaciji, naenkrat v nasprotju s prejšnjimi izjavami trdi, da varnostna situacija v iraškem Kurdistanu ni dobra. Pristojni organ tudi poudarja, da v zvezi z varnostno situacijo ni preveril zgolj dveh poročil Obmejne agencije Združenega kraljestva, ampak še eno, pred nedavnim izdano poročilo in en članek. Pri čemer prosilec dela poročila, ki se nanaša na varnostno situacijo, sploh ni komentiral, v zvezi s člankom pa je navedel, da je življenje za ljudi, ki nimajo težav z drugimi klani, lahko varno. Nekatera poročila govorijo o stabilni varnosti situaciji v primerjavi z ostalim delom države, vendar pa glede na to, da poročanj o kakšnih oboroženih spopadih ali terorističnih napadih ni, in tudi prosilec ni predložil kakšnih poročil o tem, kot že rečeno, o oboroženem spopadu na tem območju ni mogoče govoriti. V zvezi s kratkimi odlomki, ki jih je v podporo svojim trditvam o slabi varnostni situaciji predložil prosilec, pa je potrebno reči, da so zbrani precej nekritično in zavajajoče ter, saj sta dva odlomka preveč skopa, da bi lahko bila podlaga za kakršnokoli oceno, tretji pa se nanaša na novinarje, kar sploh nima nobene zveze ne s prosilcem in ne s samo varnostno situacijo. Pristojni organ tako pomembnost članka z naslovom Črni december za svobodo medijev v iraškem Kurdistanu za presojo varnostne situacije v celoti zavrača. Prav tako je povsem nerelevanten članek z naslovom Kurdski begunci ostajajo v vicah. Iz odlomka, ki ga je navedel prosilec, in sicer: „Na tisoče beguncev živi v taboriščih že več kot dvajset let in so še vedno brez državljanstva“, pristojni organ ni mogel razbrati ničesar. Ob pregledu celotnega članka pa je pristojni organ ugotovil, da govori o kurdskih beguncih na območju Iraka, ki so prišli iz Sirije, Turčije in še nekaterih drugih držav, o njihovem nelegalnem delu za majhne plače, slabih življenjskih razmerah in o tem, kako ne morejo pridobiti iraškega državljanstva. Pristojni organ v tem članku ne vidi nobene povezave s prosilcem, ki je iraški državljan, ali s samo varnostno situacijo na območju Regionalne vlade Kurdistana. Pristojni organ kot prvo opozarja, da se nasilje v Iraku od regije do regije precej močno razlikuje, zaradi česar prosilec s tako splošnimi citati ne more izkazati slabe varnostne situacije na območju, iz katerega prihaja. To nekako potrjuje tudi samo poročilo, iz katerega je prosilec citiral ta stavek, oziroma natančneje, prosilec je citiral stavek iz predstavitvenega sestavka samega poročila, ki ni del tega poročila. Pristojni organ pa je ob pregledu celotnega poročila, ki je sestavljeni iz različnih diagramov, ugotovil, da se v njem nahajajo tudi trije prikazi pomembnejših varnostnih incidentov. Iz slikovnih prikazov ter spremljajočega teksta je mogoče razbrati, da v nobenem od treh governoratov na območju Regionalne vlade Kurdistana v nobenem od navedenih obdobij ni prišlo do pomembnejšega varnostnega incidenta.

Pristojni organ je, kot že navedeno, ugotovil, da na območju Regionalne vlade Kurdistana ni mogoče govoriti o oboroženem spopadu, česar tudi prosilec s predloženimi informaciji ni mogel izpodbiti. Glede na vse navedeno je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena ZMZ zavrnilo prošnjo prosilca za priznanje mednarodne zaščite.

V tožbi tožnik pravi, da se je tako v prvi prošnji kot v drugi prošnji skliceval na strah pred krvnim maščevanjem s strani plemena, ki je povezano s stranko Patriotska Unija Kurdistana, sam pa pripada, zaradi družinskih razlogov Demokratski partiji Kurdistana. Trditve tožene stranke, da naj bi tožnik podal neskladne izjave o samem krvnem maščevanju na splošno in da naj bi jih med osebnim razgovorom spreminjal, so popolnoma neobrazložene in jih ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev odločbe mora imeti vse sestavine, kot jih določa prvi odstavek 214. člena ZUP. Zgolj navedba uradne osebe tožene stranke, da je navedba tožnika, kot prosilca za MZ, „precej nenavadna“, nikakor ne zadošča za obrazložitev odločbe, pri čemer tudi navajanje, kdo so po navadi v krvnih maščevanjih potencialne tarče in kako prosilec ni tisti, ki je ubil človeka nasprotnega plemena, temveč njegov stric, to še dodatno potrjuje in nikakor ne pomeni neskladja, ki ga poskuša tožena stranka v svoji odločbi prikazati. Splošno znano je, da se krvno maščevanje med klani, plemeni ali družinami izvaja tako, da ni nujno, da se ubije tistega, ki je ubil nekoga iz druge družine, temveč se lahko ubije njegovega najbližjega sorodnika moškega spola. Ker je stric prosilca, ki je ubil nekoga iz druge družine oziroma plemena že pred tem ubojem izgubil sina, je tako tožnik, kot najbližji sorodnik prej navedenega strica, postal kandidat za krvno maščevanje.

Trditev tožene stranke, da naj bi tožnik na osebnem razgovoru spreminjal izjave o poteku krvnega maščevanja med dvema plemenoma in sicer o tem, da je prosilec povedal, da je bil ogrožen še pred stričevim ubojem pripadnika nasprotnega plemena, med tem ko je pred tem povedal, da pred zadnjim napadom oboroženih mož ni bil ogrožen, po mnenju tožnika ni utemeljena. Takšno razlogovanje je nastalo s kapcioznim zasliševanjem, pri čemer čemer je pojasnil tako v prvi kot v drugi vlogi grožnjo treh moških in da je uspel z avtomobilom pobegniti v drugi prošnji pa takšno izjavo ni prav nič spremenil. Upoštevajoč navedeno, se trditev tožene stranke o dvomu v verodostojnosti izjav izkaže kot plod prizadevanja tožene stranke, da bi tožnika v detajlih pripravila, da bi v posameznih detajlih morda izjavil kaj več ali kaj manj o konkretnem dogodku, kot na primer o grožnji treh moških in prijavi na policiji. Po mnenju tožnika je obrazložitev o neskladnosti glede članstva v politični stranki logična in razumna, in sicer je tožnik navedel, da je kot navaden član stranke dejansko bil samo formalni član, ker je to bil njegov oče in dedek, kar pa ne pomeni, da je njegova izjava na drugem zaslišanju nasprotna prvi. Kljub temu pa tožena stranka tudi v tem utemeljuje zavrnitev prošnje. Tožena stranka tožniku očita, da je zatrjeval, da ni imel stika z družino, vendar pa tožena stranka meni, da zato, ker je imel prijatelje, s katerimi se je tudi slišal po telefonu, izjava, da ne ve nič o družini, ni prepričljiva. Tožniku se očita, da ni bil pripravljen vložiti več truda, da bi poizvedel o svoji družini. Tožnik je pojasnil, da se je preko prijateljev zanimal, da bi dobil kakšno informacijo o družini, vendar ni uspel, saj prijatelji niso vedeli, kaj se je zgodilo z njegovo družino. Doma pa se nihče ne oglasi. Tožnik meni, da več kot pojasniti, kako je poskušal pridobiti informacije tudi od prijateljev, ni mogel dati. Glede na to tožena stranka nima prav, da bi bile zaradi tega izjave tožnika neprepričljive in tudi neutemeljeno očita tožniku, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj mu ni uspelo pridobiti dokazov. Tožena stranka tožniku očita, da naj bi šele po 40–ih dneh zaprosil za azil, potem ko je bil zadržan v centru za tujce, pri čemer utemeljuje, da je tožniku bil omogočen kontakt s prevajalcem. Tožnik je pojasnil, da je ves čas zahteval od prihoda v center za tujce, kjer je bil pridržan, mednarodno zaščito, vendar pa mu takšno prošnjo nihče ni hotel obravnavati, niti mu niso predložili vloge, da bi jo lahko sploh podal. Posamezna neskladja so posledica tega, da pri prvem zaslišanju tožnik ni bil dovolj natančen, pri drugem zaslišanju pa je uradna oseba tožnika bolj detajlno spraševala. Zaslišanji nista bili po kvaliteti in količini enaki in tudi ne po načinu vodenja postopka. Stranka sicer navaja nekatera poročila iz območja Kurdistana v Iraku in varnostnih razmerah, pri čemer vključuje v obrazložitev odločbe poročila, ki naj bi kazala, da tu ni spopadov, češ da so tu varnostne razmere precej boljše kot drugje v državi, vendar se o tem, da pa vendarle je nasilje na tem območju, ki je povezano tudi z opisanim nasiljem med plemeni, klani in družinami, tožena stranka ni izrekla ali pa se je izrekla posplošeno.

Trditev tožene stranke, ki po eni strani zatrjuje, da res nekatera poročila govorijo o slabi varnostni situaciji v primerjavi z ostalim delom države, hkrati pa navajanje, da ni poročil o kakšnih oboroženih spopadih ali terorističnih napadih in da prosilec ni predložil kakšnih poročil o tem, pomeni kontradiktornost same tožene stranke, saj tožnik ni govoril nikoli o notranjih oboroženih spopadih, temveč o krvnem maščevanju, katero pa se dogaja posamično in ga, kot je iz listin v spisu mogoče razbrati, policija ne obravnava, torej ga dopušča, saj kot je povedal tožnik, njegove prijave niso vzeli in tudi tradicijo glede na sestavo policije v Kurdistanu in upoštevajoč moč posameznih klanov oz. plemen ni mogoče izkoreniniti čez noč.

Zato v smislu zahtevka za subsidiarno zaščito je tožena stranka z odločbo preuranjeno odločila in v obrazložitvi tudi ni logično in verjetno obrazložila razlogov, ki jih je navajal tožnik kot razlog, zaradi katerega je zaprosil za zaščito. Tožena stranka se glede zatrjevanega krvnega maščevanja ni izrekla v takšnem obsegu, da bi bilo mogoče odločbo preizkusiti. Upoštevajoč obrazložitev v izpodbijani odločbi, ki se nanaša na priznanje subsidiarno zaščito tožnika v zvezi s 3. alinejo 28. člena ZMZ, tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila in obrazložila razlogov, ki jih je navajal tožnik in zaradi katerih je zaradi nevarnosti, da ga bodo zaradi krvnega maščevanja ubili, tudi pobegnil. Zlasti pa ni utemeljeno navajanje, da na območju regionalne vlade Kurdistana ni mogoče govoriti o oboroženem spopadu, saj česa takega pri krvnem maščevanju v smislu oboroženih spopadov nihče ni zatrjeval in poročila o tem niso zadostna, saj je znano, da je na tem območju krvno maščevanje med družinami način življenja in da posamezniku ne preostane drugega, kot da pobegne. Ne nazadnje ne gre prezreti, da je tožena stranka imela več kot eno leto časa, da bi pridobila temeljitejše in bolj obsežne podatke v zvezi s krvnim maščevanjem, pa tega ni naredila, ker je v odločbi tudi navajala in se sklicevala na določilo 21. člena ZMZ. To je tudi sicer nerazumno glede na to, da tožena stranka kot državni organ razpolaga s številnimi možnostmi pridobivanja objektivnih poročil, tudi o konkretnem navajanju tožnika glede krvnega maščevanja in njegovega straha, da ga bodo ubili. Kot je razvidno iz same odločbe in navajanja virov pri posameznih sklicevanjih, se tožena stranka glede krvnega maščevanja ni prav nič potrudila in ni pridobila objektivnih poročil in informacij v zvezi s krvnim maščevanjem.

Tožeča stranka v zvezi s sklicevanjem tožene stranke na določbe 3. odstavka 21. člena ZMZ meni tudi, da je opiranje odločbe na z Ustavo in Direktivo EU neskladne določbe člena 21/3 ZMZ, razlog, da sodišče v tem postopku že iz tega razloga izpodbijano odločbo razveljavi oziroma glede te določbe, kolikor bo tožena stranka na njej vztrajala tudi v bodoče, predlaga presojo ustavnosti in zakonitosti.

Pojem splošne verodostojnosti v ZMZ je po mnenju tožnika v nasprotju s pravico do človeškega dostojanstva, do poštenega sojenja ali upravnega odločanja; tudi če se je nekdo o nečem res zlagal, je popolnoma nedopustno iz tega narediti že kar zakonsko presumpcijo, da so potem neresnične tudi vse druge njegove izjave, oziroma z zakonom odvezati pristojni organ njegove siceršnje dolžnosti ugotavljanja resnice. Uvodni stavek se razume in uporablja tako, kot da so v naslednjih petih alinejah določeni pogoji za ugoditev prošnji – brž ko eden od teh „pogojev“ ni izpolnjen, to upravna in sodna praksa štejeta za zadosten razlog za zavrnitev prošnje. Ta uvodni stavek bi bil morda ustavnopravno sprejemljiv če bi bila v njem črtana beseda „pogoje“ in če bi se potem vse alineje začele z besedo „ali“, ne z besedo „da“. Na ta način bi potem ta zakonska določba dajala le nekakšno usmeritev odločevalcu. Če gre tu res za pogoje, mora biti v zakonu jasno navedeno, kakšen pogoj to je. Sklicuje se na Direktivo EU št. 2004/83/ES (člen 4(5). Toda ta problem je tam bistveno manjši, ker tam to niso pogoji, katerih izpolnjenost bi državi dovoljevala, da ji potem prosilčevih izjav in navedb (npr., če ni izpolnil pogoja „splošne verodostojnosti“) sploh ni več treba obravnavati, ampak ravno nasprotno: kadar so vsi ti pogoji pri prosilcu izpolnjeni, uvodni stavek člena 4(5) določa ravno nasprotno posledico – da potem državi ni treba „potrditi tistih vidikov izjav prosilca, ki niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi“! Slovenija je torej pri domnevni „implementaciji“ kvalifikacijske direktive EU v členu 21/3 ZMZ popolnoma izkrivila in preobrnila na glavo vsebino in smisel določbe člena 4(5) kvalifikacijske direktive. Omenjena določba kvalifikacijske direktive EU je prosilcem naklonjena oziroma - določba člena 21/3 ZMZ pa je temu ravno nasprotna, saj določa, da neizpolnitev tudi samo enega od teh „pogojev“ državo odvezuje njene dolžnosti, da vsako prošnjo za azil ustrezno obravnava oziroma oceni. Iz zgoraj navedenih razlogov se s to tožbo predlaga sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem po 156. členu Ustave. Upa, da bo v tem primeru sodišče zbralo dovolj strokovnega znanja in profesionalne doslednosti, da bo prekinilo dosedanjo „ustaljeno sodno prakso“ izmikanja takim predlogom in da bo s tem neko slovensko sodišče končno spet začelo uresničevati ustavno pričakovano vlogo rednih sodišč pri varstvu ustavnosti – bodisi s tem, da bo zgoraj utemeljeni predlog posredovalo Ustavnemu sodišču v razsojanje, bodisi s tem, da bo zgornji predlog argumentirano zavrnilo (torej navedlo argumente, ki po njegovem mnenju dokazujejo, da izpodbijane zakonske določbe niso protiustavne, ampak da so skladne z Ustavo oziroma s pravom EU, s katerim po 3.a členu Ustave morajo biti v skladu. Predlaga odpravo odločbe. Tožeča stranka v skladu s 54. členom ZUS zahteva, da jo sodišče na razpisane naroke povabi. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks in stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi tožnik uveljavlja preganjanje v povezavi s krvnim maščevanjem v severnem delu Iraka, pri čemer prihaja tožnik iz mesta Erbil, ki se v različnih virih pojavlja tudi kot Arbil ali Irbil. Tožniku kot pripadniku plemena Khoshnaw (oziroma ožje družine F.F.) grozi maščevanje drugega plemena z imenom Baboli (oziroma Rasul); obe plemeni sta tudi politično razdeljeni, vendar pripadata dvema vodilnima političnima strankama v severnem delu Iraka (Kurdistanu). Tožnik pravi, da je iskal pomoč pri Demokratski stranki Kurdistana (DSK), drugo pleme pa pripada Patriotski uniji Kurdistana (PUK). Po stališču Visokega komisariata ZN za begunce o prošnjah za status begunca po Ženevski konvenciji, ki temeljijo na strahu pred preganjanjem zaradi članstva v družini ali klanu, ki je vpleteno v krvno maščevanje

(1)

je krvno maščevanje med družinami ali klani lahko podlaga za preganjanje v smislu pripadnosti določeni družbeni skupini; takšno stališče ni v nasprotju z opredelitvijo posebne družbene skupin po 5. odstavku 27. člena ZMZ. V predmetni zadevi bi lahko bila podlaga za preganjanje tudi politično prepričanje tožnika (5. alineja 1. odstavka 27. člena v zvezi z 7. odstavkom 27. člena ZMZ) glede na to, da skupini, ki sta potrditvah tožnika udeleženi v krvnem maščevanju, pripadata dvema različnima političnima skupinama, vendar tožnik te podlage za preganjanje ne uveljavlja, zato politično prepričanje ni izkazana podlaga za preganjanje v konkretnem primeru.

Druga stvar, ki je relevantna za presojo zakonitosti izpodbijanega akta, je zatrjevanje, da naj bi bil tožnik, ki je preganjan s strani plemena, ki je v krvnem maščevanju s tožnikovim plemenom in družino, preganjan s strani nedržavnega subjekta v smislu 24. člena ZMZ. Kajti tožnik ni zatrjeval, da ga preganjajo oblastvene institucije iz severnega dela Iraka. Kot dejanje preganjanja zaradi krvnega maščevanja je tožnik navedel konkretno grožnjo s smrtjo oziroma kršitev pravice do življenja iz 2. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) v zvezi s Protokoloma št. 6. in 13. k MKVČP oziroma pravice do življenja iz 17. člena Ustave (1. alineja 1. odstavka 26. člena ZMZ). Kot utemeljene razloge za možnost, da bi mu bilo zaradi krvnega maščevanja nasilno odvzeto življenje, pa je tožnik v upravnem postopku navajal, dejstvo, da je bil v času, ko je bil otrok, ubit njegov bratranec D.D., ki je bil edini sin njegovega strica, da je stric ob prisotnosti tožnika ubil pripadnika nasprotnega plemena kot maščevanje za sina in da je takrat tožniku uspelo le pobegniti domov. Tisti večer, ko se je zgodilo, da je njegov stric ubil njihovega člana, ve, da so pripadniki drugih plemen krožili z več avtomobili in so iskali nekoga za maščevanje; kmalu za tem pa je prejel pismo, da je tožnik na vrsti za maščevanje in da so se mu ob zadnjem dogodku, preden je pobegnil, približale tri oborožene osebe in mu je uspelo pobegniti k prijatelju Huseinu, s katerim sta nato skupaj zapustila Irak. Prijatelj Osman mu je po telefonu povedal, da ga iščejo, poleg njega sta ga tudi prijatelja Araz in Hardi ves čas, ko je bil še v Iraku, obveščala po telefonu, kje se nahajajo člani drugega plemena. Da je on na vrsti za maščevanje, je pojasnil s tem, da je doma najstarejši, v celotni družini je stric imel enega sina, ki so ga ubili, ostali otroci so še vedno premladi, da bi se jim maščevali, je zatrjeval v upravnem postopku.

Ker je subjekt preganjanja nedržavni subjekt, je v zadevi pomembno, da je tožnik trditveno in dokazno breme izpolnjeval s tem, ko je na osebnem razgovoru navedel, da so po tem, ko so prejeli pismo, da je tožnik na vrsti in edini določen za maščevanje, iskali pomoč stranke, in sicer Demokratske partije Kurdistana. Kot se je tožnik sam izrazil, so poskušali maksimalno, da uredijo zadeve, vendar niso uspeli. Do neposrednih pogajanj ni prišlo, poskusili so z denarno odškodnino preko stranke, ampak jim ni uspelo. Njegov stari oče se je pogovarjal z visokim funkcionarjem njihove stranke in ta funkcionar se je pogovarjal z vodjo nasprotujočega plemena, da bi našli kakršnokoli rešitev tega problema, bodisi denarno, ampak ni uspelo. Pred tem pa naj bi iskali tudi pomoč policije in preko zvez in poznanstev tudi članov vlade, a nobeden ni mogel pomagati. Te tožnikove navedbe so pomembne, kajti nedržavni subjekti so namreč lahko subjekti preganjanja, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prvih dveh alinej 24. člena ZMZ, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem (3. alineja 24. člena ZMZ).

Ker je tožnik na osebnem razgovoru zatrdil, da ne more dobiti nobenih pisnih dokazil ali dokumentacije, ker je njegova situacija takšna, da nima nikogar v Iraku, ki bi lahko poskrbel za takšna dokazila, je v predmetni zadevi relevantna ocena o verodostojnosti tožnika, kakor to določa 3. odstavek 21. člena ZMZ. Po tem določilu (in po določilu člena 4(5) Direktive št. 2004/83/ES) namreč, kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pristojni organ upošteva pogoje iz petih alinej 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki jih je Upravno sodišče v upravno-sodni praksi umestilo v sistem treh strukturnih elementov oziroma kriterijev za oceno verodostojnosti.

(2)

Te tri kriterije je tudi Ustavno sodišče kot primer ocene (ne)verodostojnosti že vključilo v ustavno-pravno presojo.

(3)

Tudi po stališču Ustavnega sodišča, še iz časa veljavnosti Zakona o azilu, ki ni urejal pojma verodostojnosti prosilca za azil, vendar pa je že takrat veljala Direktiva št. 2004/83/ES, ocena o verodostojnosti prosilca za mednarodno zaščito pride v poštev, kadar prosilec ne predloži nobenega dokaza v postopku.

(4)

To stališče z vidika ustavne pravice iz 18. člena in 22. člena Ustave Ustavno sodišče ponavlja tudi po uveljavitvi ZMZ.

(5)

Sodišče je v predmetni zadevi razpisalo glavno obravnav iz razloga, ker tožena stranka v izpodbijanem aktu ni napačno uporabila materialnega prava in tudi ni v tolikšni meri neustrezno upoštevala procesnih določil v zvezi z dokaznim pravom in sicer pravila odločanja v primeru dvoma, standard dokazovanja v primeru obrnjenega dokaznega bremena, uporabo kriterijev za oceno verodostojnosti in za oceno informacij o stanju v izvorni državi, da bi bilo potrebno zadevo vrniti toženi stranki v ponovno odločanje. Vendar pa v tovrstnih zadevah, ko prosilec za mednarodno navaja takšna dejstva v zvezi s preganjanjem v Iraku, da bi lahko v primeru zavrnitve prošnje prišlo do kršitve 3. člena MKVČP, ki se v veliki meri prekriva z opredelitvijo preganjanja po 26. členu ZMZ, mora sodišče opraviti strogo presojo zakonitosti izpodbijanega akta. V takem primeru mora biti namreč presoja tveganja za primer vrnitve v izvorno državo „stroga“.

(6)

Za strogo presojo pravice iz 3. člena MKVČP pa je po stališču ESČP, ki po sodbi Sodišča Evropske skupnosti v zadevi Elgafaji (C-465/07) ustreza subsidiarni zaščiti po 15.b. členu Direktive št. 2004/83/ES (oziroma 2. alinei 28. člena ZMZ), nujno potrebna ocena stanja v izvorni državi (N.A. proti Združenemu kraljestvu, odst. 111 in 110). Čeprav je sistem zaščite pravice iz 3. člena MKVČP pred ESČP subsidiaren glede na mehanizem varstva človekovih pravic pred nacionalnimi sodišči, ESČP po potrebi tudi samoiniciativno pridobi določene dokaze zaradi celovite in zanesljive presoje.

(7)

Če to velja za mehanizem subsidarne zaščite človekovih pravic, potem mora kvečjemu še toliko bolj veljati tudi za sodno varstvo pred prvostopenjskim sodiščem v državi podpisnici MKVČP. Standard presoje, ki ga ESČP v tovrstnih zadevah (tudi ko gre za prosilce iz Iraka) uporablja v praksi, ko presoja ustreznost sodnega varstva pred domačimi sodišči, je ta, da ESČP ocenjuje, ali je presoja pred nacionalnimi organi in sodišči ustrezna („adequate“) in v zadostni meri podprta z informacijami, pridobljenimi s strani domačih organov in tudi informacijami iz drugih virov, ki morajo biti zanesljivi in objektivni, kot so na primer viri, ki izvirajo iz drugih držav (ne)podpisnic MKVČP, agencij OZN, in nevladnih organizacij z ugledom.

(8)

Upravno sodišče je ocenilo, da mora v konkretnem primeru razpisati glavno obravnavo zaradi dodatnega ugotavljanja in preverjanja dejstev, kajti po praksi ESČP glede dokaznega prava velja, da je načeloma obveznost na tožniku, da predloži dokaze za utemeljeno oceno o realnem tveganju za kršitev 3. člena MKVČP. Ko so takšni dokazi predloženi, je obveznost na državnem organu, da odstrani vsakršen dvom v izkazano nevarnost. (9)

Upravno sodišče je štelo, da so tudi izjave tožnika v upravnem postopku dokaz v smislu ZUP in da v določenih elementih tožena stranka ni odvrnila vsakršnega dvoma v obstoj tveganja v zvezi z 3. členom MKVČP (in 3. odst. 2. člena ZMZ) in preganjanja v smislu 2. odstavka 3. člena ZMZ oziroma da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno v smislu drugega stavka 1. odstavka 75. člena ZMZ; poleg tega je na podlagi izvedbe glavne obravnave sodišče moralo oceno verodostojnosti tožnika dopolniti z bolj natančno aplikacijo treh temeljnih kriterijev za oceno neverodostojnosti in kriterijev za kritično presojo informacij o stanju v izvornih državah glede na to, da je tožena stranka uporabila pretežno informacije iz služb izvršilnih vej oblasti držav podpisnic Ženevske konvencije. Ključno vprašanje, ki ga je bilo treba razčistiti na glavni obravnavi je, ali obstaja dvom o tem, da bi bil tožnik lahko žrtev krvnega maščevanja v primeru vrnitve v severni del Iraka, v Erbil, od koder je prišel. Sodni preizkus zakonitosti ocene neverodostojnosti tožnika se sestoji iz treh strukturnih elementov oziroma kriterijev (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 979/2009 z dne 19. 8. 2009). Prvi strukturni element za oceno (ne)verodostojnosti je notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav. Pri tem gre bodisi za (ne)konsistentnosti znotraj enega intervjuja ali pisne izjave, bodisi za (ne)konsistentnosti, ugotovljene s primerjanjem prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka, ali pa gre za notranjo (ne)konsistentnost v primerjanju dveh ali več prosilcev za azil, ki jih vežejo skupne okoliščine. Drugi temeljni strukturni element ocene je zunanja (ne)konsistentnost, ki zadeva primerjavo prosilčevih izjav z informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom. Tretji strukturni element ocene (ne)verodostojnosti pa se sestoji iz odgovora na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (v ang.: (im)plausability), pri čemer se izrecno poudarja, da pri tretjem elementu ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela (v ang.: „being believed“), ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti (v ang.: being believable), s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnim ocenjevanjem.

(10)

V okviru tretjega kriterija je treba upoštevati dokazni standard ESČP, ki pravi, da je „pogosto treba spričo posebne situacije, v kateri se znajdejo prosilci za azil, glede vprašanja verodostojnosti izjav in predloženih dokumentov v primeru dvoma odločiti v korist prosilca. Vendar pa, ko so v postopku uporabljene informacije, ki močno postavljajo pod vprašaj točnost prosilčevih navedb, mora prosilec zagotoviti zadovoljujočo razlago za nekonsistentnosti.“

(11)

Nadalje je sodišče v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega akta upoštevalo, da sodna praksa in pravna doktrina razmejujeta med t.i. materialnimi in nematerialnimi nekonsistentnosti.

(12)

Po praksi Upravnega sodišča so materialne nekonsistentnosti pomembnejše, ker so vezane na pogoje za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite v povezavi z določbami ZMZ, med tem ko so nematerialne nekonsistentnosti vezane na bolj obrobne okoliščine, ki imajo manjši pomen.

Ob tem je treba v okviru tretjega elementa šteti tudi dejavnike (merila), kot so zlasti: da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje (1. alinea 3. odstavka 21. člena ZMZ), da je navedel utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov“(2. alinea 3. odstavka 21. člena ZMZ), da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (4. alinea 3. odstavka 21. člena ZMZ) in da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev (8., 9., 10., 12. in 15. točka 55. člena ZMZ); poleg tega pa je v okviru tretjega kriterija pomembna tudi stopnja natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec. V okoliščinah brez posebnosti je namreč prosilec, ki navaja veliko podrobnosti v svoji izpovedbi, bolj verodostojen od tistega, ki opisuje dogodke pavšalno. Drugače je, če so podane posebne okoliščine, zaradi katerih je mogoče prosilcu pripisati opravičen razlog za premalo podroben opis dogodkov (časovna odmaknjenost dogodka, če je bil prosilec žrtev nasilja, ali priča tragičnim dogodkom ipd.). Če prosilcu za azil ni mogoče očitati nekonsistentnosti, ker je njegova izpoved premalo natančna, to seveda ne more zadoščati za pozitivno oceno verodostojnosti. Vendar pa je pri uporabi tega pomembnega dejavnika (merila) znotraj tretjega strukturnega elementa ocene (ne)verodostojnosti treba upoštevati, da je tudi na uradni osebi, ki izvaja zaslišanje, odgovornost, da s pravilnimi vprašanji spodbudi čim bolj natančen opis pravno-relevantnih dejstev. Ta obveznost uradne osebe ima podlago v določilih 1. odstavka 22. člena in 1. odstavka 43. člena, 3. odstavka 45. člena ZMZ.

Sodna presoja zakonitosti ocene neverodostojnosti, ki jo je naredila tožena stranka v izpodbijanem aktu, je naslednja, pri čemer sodišče obravnava nekonsistentnosti po vrstnem redu, kot jih je v dokazno oceno vključila tožena stranka in ne po vrstnem redu njihove teže oziroma pomembnosti.

Enako kot tožena stranka ugotavlja v izreku in obrazložitvi izpodbijanega akta, tudi sodišče nima dvoma glede identitete tožnika, pri čemer se je tožena stranka oprla na podatke iz potnega lista, ki ga je tožnik predložil v prvem postopku.

Drugače kot tožena stranka pa sodišče sprejema pojasnitev tožnika glede vzrokov za drugačno predstavljanje tožnika v trenutku prijetja švedskih varnostnih organov. Slovenijo je zapustil tekom prvega postopka in ni hotel biti vrnjen v Slovenijo iz Švedske, ker naj bi mu policisti v Sloveniji in ostali prosilci v Azilnem domu povedali, da bo vrnjen v Irak, čemur je tožnik glede na svojo mladost lahko upravičeno verjel. Sodišče tudi ne more z zadostno stopnjo zanesljivosti kot neverjetno zavrniti obširnega zatrjevanja in podrobnega pojasnjevanja tožnika (tretji odstavek na strani 3 izpodbijane odločbe), da je dosti prej, kot je podal lastnoročno izjavo, da prosi za azil (dne 24. 11. 2010), izrazil ustno namero, da bi zaprosil za azil, po tem, ko je bil dne 14. 10. 2010 nameščen v Center za tujce, a naj na izraženo namero ne bi dobil odgovora, ob dejstvu, da je v mednarodni sodni praksi namreč moč zaslediti stališče, da „načeloma“ sicer tudi v okoliščinah prijetja tujcev zaradi odstranitve in omejitve njihove osebne svobode velja azilno pravo, vendar pa so v „praksi“ dostikrat zaradi pomanjkanja usposobljenega osebja namere tujcev, da zaprosijo za azil, neustrezno obravnavane.

(13)

Prvo okoliščino, ki jo je tožena stranka povezala z morebitno nekonsistentnostjo, je tožnik razčistil na osebnem razgovoru, ko je pojasnil, da ne išče zaščite zaradi splošne varnostne situacije v Iraku, ki je po njegovem „dobra“, in tega tudi ni zanikal na zaslišanju na glavni obravnavi, ampak samo zato, ker se boji preganjanja zaradi krvnega maščevanja (drugi odstavek na strani 5 odločbe).

Naslednjo okoliščino, da je ob zadnjem poskusu maščevanja slučajno zapustil hišo preden so prišli trije oboroženi pripadniki nasprotnega plemena, je pojasnil s tem, da ni več zdržal zaprt v hiši (drugi odstavek na strani 6 odločbe). Te okoliščine same po sebi zato ne zmanjšujejo verodostojnosti tožnika v zaznavni meri.

Tudi stališče tožene stranke, da se tožnik „ni najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje za mednarodno zaščito oziroma je temu mogoče pritrditi le deloma, in sicer v delu, ki se nanaša na osebni razgovor“, ima glede na njeno utemeljitev s konkretnimi objektiviziranimi elementi neznatno vrednost v oceni o tožnikovi neverodostojnosti. Če je tožnik morda dajal subjektivni vtis ob podaji prošnje, da se ne trudi za utemeljitev svoje prošnje, je treba ob tem na drugi strani upoštevati, da je bil tožnik ob podaji prošnje star samo 20 let, četudi je bila ob podaji prošnje prisotna svetovalka za begunce, ki bi ga morala predhodno opozoriti na dejanski pomen določbe 1. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ. Ker enako kot tožena stranka tudi sodišče meni, da tožniku ni mogoče očitati, da se ne bi potrudil utemeljiti svoje prošnje na osebnem razgovoru, ki je še pomembnejše procesno dejanje z vidika izvajanja dokazov, kot podaja prošnje za azil, tudi ta okoliščina sama po sebi ne zmanjšuje tožnikove verodostojnosti.

Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi pokazal zavzetost za pojasnjevanje dodatnih dejstev, ki jih je pridobilo sodišče po uradni dolžnosti in je bil tožniku v pisnem prevodu dostopen več dni pred začetkom glavne obravnave; je pa res, da je ob svojih odgovorih na posamezna konkretna vprašanja tožnik včasih dajal vtis, da bi lahko bil bolj izčrpen in natančen. To pomeni, da tožniku ni mogoče očitati, da se ni dovolj potrudil, da bi utemeljil svojo prošnjo in navedbe (1. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ), kar spada v tretji kriterij za oceno (ne)verodostojnosti, vendar pa njegova izpoved na glavni obravnavi ni bila v tolikšni meri natančna in opremljena s podrobnostmi, kolikor bi bilo mogoče realno pričakovati od nekoga, ki naj bi bil priča umoru in ki naj bi bil neposredno ogrožen z grozilnim pismom in poskusom napada (treh) oseb, ki naj bi poskušale izvesti krvno maščevanje; od teh dogodkov pa do zaslišanja na glavni obravnavi je preteklo dve leti in štiri mesece, kar ni tako dolga doba, da bi tožnik podrobnosti lahko pozabil. Okoliščino glede prijave krvnega maščevanja na policiji je tožnik na osebnem razgovoru razjasnil v tem smislu, da ni šel na policijo, ko je pred napadalci pobegnil z avtom, in da je to storil preden je njegov stric ubil pripadnika nasprotnega plemena in je policistom povedal, da se ne more prosto gibati, da ga je vedno strah krvnega maščevanja (zadnji odstavek na strani 7 in prvi odstavek na strani 8 odločbe). Na tej točki je bil tožnik v upravnem postopku neprepričljiv, kajti za čas preden je tožnikov stric ubil pripadnika drugega plemena ni zatrjeval, da se je na podlagi nekega konkretnega dogodka počutil osebno ogroženega in da bi lahko bil žrtev krvnega maščevanja, zaradi česar naj bi šel iskat zaščito na policijo. V prvi prošnji je celo na konkretno vprašanje, če je imel že pred včlanitvijo v stranko leta 2002 težave, navedel, da so se „njegove“ težave začele en teden preden je zapustil Irak; o prijavi policiji pa je takrat govoril v tesni zvezi z zadnjo grožnjo treh oboroženih oseb. Tožnik je sicer navedel, da so pred maščevanjem, ki ga je izvedel njegov stric, pripadniki nasprotnega plemena ubili njegovega bratranca, vendar je tožnik sam povedal, da je bil takrat še otrok, po njegovih navedbah pa otroci niso žrtve maščevanj med omenjenima plemenoma. V tem elementu gre torej za drugo (materialno) notranjo nekonsistentnost v izpovedbi tožnika (poleg nezadovoljive natančnosti tožnika pri opisu dogodkov), ki jo je tožena stranka pravilno ugotovila, in ki ni nepomembna, kajti gre za element obstoja ali neobstoja zaščite v smislu 3. alineje 24. člena ZMZ.

Sodišče se nadalje strinja s toženo stranko, da je tožnik neprepričljiv v utemeljitvi, zakaj ne more predložiti nobenih dokazov, saj je tožnik omenjal tri prijatelje (Osman, Arat in Hardi), ki so ga v času, ko je še bil v Iraku, ves čas obveščali o tem, kje se nahajajo pripadniki nasprotnega plemena, ki naj bi mu grozili, tožnik pa ima tudi več družinskih članov v Iraku, saj gre za razširjeno družino oziroma pleme. Na glavni obravnavi je tožnik potrdil, da so ti trije prijatelji ostali v Iraku in da je z njimi imel kontakt po telefonu, potem ko je odšel iz Iraka, vendar pa niso vedeli nič o tožnikovi družini. Na glavni obravnavi je sodišče vprašalo tožnika, če je ob odhodu iz Iraka vedel, da lahko v Evropi zaprosi za azil in zakaj ni s seboj vzel grozilnega pisma, pa je odgovoril, da ni vedel, da lahko zaprosil za azil v Evropi, pisma pa ni vzel s seboj, ker mu to ni padlo na pamet. Sodišče lahko verjame izpovedbi, da mu ni padlo na pamet vzeti s seboj pismo, vendar pa je po oceni sodišča povsem neverjetno, da trije prijatelji, s katerimi je tožnik imel stik po telefonu po prebegu iz Iraka, in ki so vedeli, kje tožnik stanuje, kot je potrdil tožnik na glavni obravnavi, ne bi tožniku vedeli nič povedati, kaj se je zgodilo z njegovo družino. Ti trije prijatelji bi namreč lahko odšli do tožnikovega doma in vsaj ugotovili, ali je tožnikova družina še tam, ali ne. Na tej točki gre za tretjo (materialno) nekonsistentnost, ki je zelo pomembna.

Sodišče se strinja z utemeljitvijo tožene stranke (v drugem odstavku na strani 10 izpodbijane odločbe), da je za oceno verodostojnosti relevantna tudi vsebina prve prošnje za mednarodno zaščito z dne 2. 3. 2010. Preko te se namreč lahko v polnejši meri presoja prvi strukturni element oziroma kriterij za oceno (ne)verodostojnosti, to je notranja (ne)konsistentnost. Tožena stranka sicer med vsebino prve prošnje za azil in dejstvi, pridobljenimi v drugem postopku, ni zaznala nekonsistentnosti, vendar pa je za bistveni razlog, da je tožnik neverodostojen štela, da v prvi prošnji ni samoiniciativno povedal, da je bil prisoten, ko je njegov stric ubil pripadnika nasprotnega plemena in se tako maščeval za ubitega sina (tožnikovega bratranca) in da ni omenil grozilnega pisma, da je tožnik na vrsti za maščevanje, ki naj bi ga prejel na domu. Ta odsotnost navedb tožnika ob podaji prve prošnje za azil se na prvi pogled vsekakor zdi zelo nenavadna. Tožnik je na osebnem razgovoru dobil priložnost, da jo pojasni in je dejal, da „ni bil povprašan v detajle“. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da iz prošnje za azil z dne 2. 3. 2010 res izhaja, da je bil tožnik sprva vprašan le konkretna vprašanja o poti iz Irana do Slovenije, o organizaciji te poti, bivanjih, o ciljni državi, o tem, kaj je počel v Turčiji in zakaj ni tam zaprosil za azil, ali pa v Bolgariji in Romuniji, o dogovoru za prevoz v Nemčijo,o ravnanju z dokumenti. Šele na strani 7 se začnejo vprašanja o razlogih in okoliščinah preganjanja. V tem okviru pa je tožnik večkrat dejal, da ima družinske težave med dvema plemenoma, ki sta tudi politično opredeljena, da je prihajalo do ubijanja in do krvnega maščevanja. V tem delu tožnik res ni omenil, da je bil prisoten ob uboju pripadnika nasprotnega plemena in da je prejel grozilno pismo, vendar pa je sodišče upoštevalo tudi, da ni dobil konkretnega vprašanja, ali mu je bilo kdaj neposredno zagroženo, da bo žrtev krvnega maščevanja (str. 7 prošnje za mednarodno zaščito). Povedal pa je, da je bil deležen grožnje z orožjem v Erbilu en teden preden je zapustil državo, kar je sestavni del njegovega ogrožanja, ki naj bi sledilo uboju pripadnika nasprotnega plemena s strani tožnikovega strica, in kamor je treba šteti tudi zamolčano okoliščino s pismom. V preostalem delu prve prošnje za azil je tožnik dobil vprašanja glede narave njegove udeležbe v politični stranki Demokratske stranke Kurdistana in možnosti vrnitve. Ko je dobil konkretno vprašanje, kako so mu grozili z orožjem, pa je dogodek opisal enako, kot v drugi prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru (str. 8 prošnje za mednarodno zaščito). Ta način podajanja dejstev v zvezi s konkretnim preganjanjem - glede odsotnosti omembe pisma in prisotnosti ob umoru - je treba primerjati z okoliščinami podajanja dejstev s strani tožnika ob podaji druge prošnje za azil in osebnega razgovora. Šele na podlagi takšne analize poteka dogodkov je mogoče zaključiti, ali sta navedeni dve nenavadnosti ob podaji prve prošnje za azil res tolikšni oziroma tako bistveni, da jemljeta verodostojnost tožniku glede navedbe, da je preganjan zaradi krvnega maščevanja.

V drugi prošnji za mednarodno zaščito je navajanje dejstev s strani tožnika sledilo konkretnim vprašanjem uradne osebe, ki so se nanašala na pot, predstavljanje identitete pred pristojnimi organi v Evropi, na razloge, zakaj je samovoljno zapustil Azilni dom, na okoliščine v zvezi s prevajalcem v Centru za tujce, med tem, ko se je vprašanje, ki se načeloma veže na konkretna dejanja preganjanja, glasilo le: „Ste v matični državi še vedno ogroženi?“ Na tako splošno vprašanje pa je tožnik tudi v drugi prošnji odgovoril na splošno z zatrjevanjem družinskega sovraštva in ni omenil, da naj bi bil prisoten pri umoru in da naj bi posledično dobil tudi grozilno pismo. Na posebno vprašanje njegove pooblaščenke, če je možno, da bi v vmesnem času nasprotniki kaj storili njegovi družini, pa je odvrnil, da „zelo verjetno“, ker gre za star problem krvnega maščevanja, ker je njegova družina ubila nekoga iz druge družine, ta druga pa nekoga iz njegove družine. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je to skop opis dogodkov v zvezi s konkretnim preganjanjem, vendar pa tožnik konkretnega vprašanja glede neposrednih dejanj preganjanja in sodelovanja pri krvnem maščevanju niti ni dobil ne ob prvi prošnji in ne ob drugi prošnji za azil. To je s pozitivno-pravnega vidika do neke mere razumljivo (čeprav nikakor ni priporočljivo) glede na to, da je zakonodajalec v 1. odstavku 43. člena ZMZ, ki ureja prošnjo za mednarodno zaščito, določil, da prosilec samostojno poda izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji. Zgornja analiza tako izkazuje, da dodatna vprašanja uradne osebe v konkretnem primeru niso bila takšna, da bi bilo mogoče tožniku očitati zlonamerno zamolčanje dveh pomembnih dejstev ali da bi ta okoliščina lahko sama po sebi zadoščala za ugotovljeno neverodostojnost in posledično ugotovitev, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem. Šele za osebni razgovor je zakonodajalec izrecno določil, da mora uradna oseba razgovor voditi na način, ki omogoča prosilcu, da lahko razloge za svojo prošnjo celovito predstavi (6. odstavek 47. člena ZMZ v povezavi z določbo 4(1) člena Direktive št. 2004/83/ES).

(14)

V konkretnem primeru se je to tudi zgodilo, saj je za osebnem razgovoru po pojasnilu, da je dne 29. 11. 2009 zelo skopo predstavil razloge tožnik najprej dobil konkretno vprašanje, naj zelo natančno navede vse razloge za zapustitev Iraka in vse okoliščine v zvezi s tem. In tožnik je to tudi storil in bistveno bolj natančno, kar priznava tudi tožena stranka, opisal konkretna dejanja preganjanja in njegovo ogroženost. Zato dejstvo, da tožnik ob prvi prošnji (pa tudi v drugi prošnji) ni omenil grozilnega pisma in svoje prisotnosti ob umoru pripadnika nasprotnega plemena, ki ga je izvršil tožnikov stric, ne more biti samo po sebi zadosten element v oceni neverodostojnosti tožnika.

Tožnik bi namreč lahko imel na začetku upravnega postopka določene zadržke do priznanja, da je bil priča uboju, kar se sicer na zaslišanju na glavni obravnavi ni pokazalo, in bi lahko zmotno menil, da je v zadevi bistveno, da je prišlo do zatrjevanega poskusa oboroženega napada s strani treh oseb, ne pa da je pomembno tudi samo pismo, ki naj bi ga prejel pred tem poskusom napada in ki naj bi zgolj napovedalo maščevanje. Na osebnem razgovoru pa glede vsebine pisma ni bil skop, ampak je povedal, kaj je v pismu pisalo. Zato po oceni sodišča dejstvo, da je tožnik šele na osebnem razgovoru omenil pismo in dejstvo, da je bil priča uboju, pomeni pomembno (četrto) materialno nekonsistentnost, ki pa jo je treba obravnavati v povezavi z drugimi ugotovljenimi nekonsistentnostmi; ne gre torej za odločilno nekonsistentnost, ki bi že sama po sebi zadoščala za oceno neverodostojnosti.

Naslednjo nekonsistentnost je tožena stranka obravnavala v drugem odstavku na strani 11 do konca prvega odstavka na strani 12 izpodbijane odločbe. Ker je tožnik dovolj razumno pojasnil, da pri njihovem krvnem maščevanju ni trdnih pravil, kdo je lahko naslednja žrtev, tožena stranka pa sprejema tožnikovo pojasnilo kot nenavadno, brez da bi se tožena stranka oprla na kakšen pisni vir o praksi krvnega maščevanja v predelu Kurdistana v Iraku, sodišče elementa v izjavi v upravnem postopku, da je prav on v času odhoda iz Iraka bil določen za maščevanje, ne more šteti za neverodostojnega. Vendar se je ta nekonsistentnost razkrila na glavni obravnavi. Sodišče je na glavni obravnavi ugotovilo nekonsistentnost v tem, da je tožnik v upravnem postopku navedel, da je doma najstarejši otrok in da so ostali otroci premladi, da bi se jim maščevali, na glavni obravnavi pa se je na podlagi izpovedbe tožnika izkazalo, da je bratranec starejši od tožnika in da je njegov stric, ki naj bi bil storilec umora iz krvnega maščevanja, ostal v Iraku. Zato obstaja prevelik dvom v resničnost izjave, da naj bi maščevanje grozilo tožniku, ker je bil najstarejši v družini, saj naj bi se krvno maščevanje izvajalo nad člani razširjene družine, torej tudi nad bratrancem in stricem, ki sta starejša od tožnika. To je peta notranja nekonsistentnost v tožnikovi izpovedbi.

Tožena stranka ima tudi prav, ko je ugotovila, da je tožnik notranje nekonsistenten, ker je v prvi prošnji povedal, da je član stranke Demokratske stranke Kurdistana in na posebno vprašanje odgovoril, da je aktiven član stranke in da se je udeleževal sestankov, med tem ko je v drugi prošnji zgolj pod rubriko 23. navedel, da ni član politične stranke, posebnega vprašanja v zvezi s tem pa v drugi prošnji ni dobil. To ni povsem nepomembna (šesta) nekonsistentnost glede na to, da je tožnik krvno maščevanje med plemenoma povezoval z razliko v političnih pripadnostih obeh plemen.

Kot zadnjo (notranje) nekonsistentnost tožena stranka ugotavlja, da ni mogoče verjeti, da bi prosilec glede na vse ostale njegove izjave glede situacije, v kateri se je znašel, preprosto brez da bi imel kak nujen opravek, odšel iz hiše na dan, ko naj bi ga hoteli napasti oboroženi možje. Organ dvomi, da bi te osebe prišle na njegov dom in če bi to resnično želele, bi lahko storile že kak dan ali dva prej in seveda je tudi malo verjetno, da bi nekdo osebe, za katere trdi, da mu strežejo po življenju, spustil v hišo. V nasprotju s toženo stranko sodišče meni, da to ni neverjeten opis dogodkov, saj gre za utemeljevanje neverodostojnosti brez kakršne koli opore v poznavanju običajnih praks glede tega, ali bi lahko že dan prej osebe prišle na tožnikov dom, ali ne, in ali ima lahko kakšen pomen pomislek, da tožnik „ne bi spustil napadalcev“ v hišo, pa tudi dejstvo, da naj bi tožnik zapustil hišo iz razloga začasne prekinitve popolne izoliranosti od zunanjega sveta, ni povsem neverjetno.

Med strankama ni sporno, da je tožnik v obeh prošnjah enako opisal napad oboroženih treh oseb, vendar pa tudi v tožbi tožnik ni uspel pojasniti, zakaj je v prvi prošnji dejal, da pred zadnjim poskusom napada treh oboroženih mož ni bil ogrožen zaradi krvnega maščevanja, tekom osebnega razgovora ob drugi prošnji pa je navedel, da je bil ogrožen že prej, saj naj bi pred tem dogodkom odšel na policijo prijaviti grožnje. To je (sedma) nekonsistentnost, ki se nanaša na prvi kriterij za oceno neverodostojnosti tožnika.

V nadaljevanju je tožena stranka v skladu z drugim kriterijem za oceno neverodostojnosti (zunanja nekonsistentost) tožnikove navedbe preverila še s pomočjo informacij o stanju v izvorni državi glede političnih skupin in krvnega maščevanja. Sodišče je ključna dejstva iz poročil, ki jih je povzela tožena stranka, ponovno preizkusilo, kajti tožena stranka bi morala informacije o stanju v izvorni državi kritično presojati s pomočjo kriterijev, ki jih je Upravno sodišče razvilo v sodni praksi, na primer v zadevah: U 2073/2006-10 z dne 20. 9. 2006, U 2189/2006-8 z dne 20. 10. 2006, I U 1717/2010 z dne 3. 12. 2010, I U 1929/2010-8 z dne 21. 12. 2010. Gre za kriterije, ki jih je sprva v obliki usmeritev za sodnike izdelala delovna skupina sodnikov za področje informacij o stanju v izvornih državah Mednarodnega združenja sodnikov za področje azilnega prava (IARLJ), a so kasneje dobili materialno-pravno podlago v določilih člena 4(3)(a)(c) Direktive št. 2004/83/ES, člena 8(2)(b)(a) Direktive št. 2005/85/ES in člena 4(a) Uredbe EU št. 439/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada

(15)

tudi za organe, ki odločajo na prvi stopnji postopka.

Kriteriji za oceno informacij o stanju v izvornih državah po pravu EU, ki se ujemajo s kriteriji po sodbi ESČP v zadevi N.A proti Veliki Britaniji, še bolj natančno pa so razdelani v omenjenih smernicah IARLJ, pa so naslednji: - točnost in ažurnost podatkov (8(2)(b) člen Direktive št. 2005/85/ES; 4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada), - uporaba različnih virov (8(2)(b) člen Direktive št. 2005/85/ES; 4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada), pri čemer imajo poročila Visokega komisariata ZN za begunce po tem določilu poseben pomen, - objektivnost in nepristranost virov ((8(2)(a) člen Direktive št. 2005/85/ES; 4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada), - celovitost informacij o izvorni državi ((4(3)(a) člen Direktive št. 2004/83/ES), pri čemer morajo imeti prednost oziroma večjo veljavo tista poročila, ki obravnavajo stanje v izvorni državi z vidika človekovih pravic, kajti opredelitev preganjanja in resne škode po pravu EU in ZMZ (26. in 28. člen ZMZ) je vezana na varstvo temeljnih človekovih pravic; - transparentnost (preglednost) virov (4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada).

Kriteriji za oceno informacij o stanju v izvornih državi po praksi ESČP pa so: točnost podatkov, neodvisnost vira, zanesljivost vira, objektivnost, ugled vira, metodološka ustreznost, konsistentnost ter morebitno medsebojno ujemanje informacij iz več različnih virov.

(16)

V poročilu „Problematika varnosti in človekovih pravic v regiji Kurdistan v Iraku (KRI) in južnem/osrednjem Iraku (J/O Irak)“ 17

je med drugim navedeno, da je neka mednarodna organizacija (B) v Amanu izjavila, da plemenski odbori poravnavajo spore med družinami in skupinami. Organizacija ni slišala nič, da bi v zadnjem času prihajalo do krvnega maščevanja. V poročilu sicer ni navedeno, katera organizacija je to ugotovila, tako da vir te informacije ni razviden, sega pa v obdobje od 6. do 23. marca 2009, kot je navedeno v naslovu poročila. Poročilo je dokaj skopo, izvira iz vladne službe za priseljevanje in viri niso transparentni, zato to poročilo ne more imeti velike dokazne teže. Nato tožena stranka omenja dve ocenjevalni poročili o governoratu Sulaymaniyah in Erbil iz leta 2007, v katerih so navedena plemena v teh dveh predelih Iraka, vendar tožena stranka ni izpeljala povezave s konkretnimi okoliščinami tožnika, saj ni natančneje razčiščevala pripadnosti določenim plemenom, kar je po mnenju sodišča bistveno za oceno verodostojnosti. Na glavni obravnavi je tožnik povedal, da pripada plemenu Khoshnaw, kar je drugo ime, kot ga je uporabljal v upravnem postopku, ko je navajal ime F.F., in je na posebno vprašanje tožene stranke v zvezi s to razliko pojasnil, da je F.F. manjša skupina znotraj plemena Khoshnaw. Tudi glede druge skupine oziroma plemena je v upravnem postopku uporabljal ime Rasul, med tem ko je na glavni obravnavi uporabil ime Baboli, pri čemer ni točno vedel, ampak je domneval da je ime plemena Baboli. S tem se je na glavni obravnavi razkrila osma (notranja) nekonsistentnost v izjavah tožnika, saj je pričakovati, da bi tožnik skladno skozi upravni postopek in upravni spor navajal imeni plemen, ki sta vpleteni v krvno maščevanje.

V izpodbijani odločbi nato sledi Poročilo o severnem Iraku Nizozemskega ministrstva za zunanje zadeve iz aprila 2000, ki potrjuje tožnikove navedbe o pojavu in okoliščinah krvnega maščevanja v Kurdistanu, le da je treba upoštevati, da je poročilo staro več kot 12 let in da iz poročila izhaja, da je več odstopanja od tradicionalnih kurdskih običajev krvnega maščevanja v urbanih središčih, med tem ko tradicionalni plemenski problemi nastajajo v glavnem na podeželju. Tožnik je bival v naselju mestu Erbil, ki je urbano naselje in je pojasnil, da tudi nasprotno pleme ne prihaja iz podeželja. Kljub temu, da poročilo izvira iz leta 2000 in da je izdelano s strani organa izvršilne veje oblasti Nizozemske, sodišče ugotavlja, da je poročilo uravnoteženo napisano in da ne kaže očitnih znakov obremenjenosti z določeno politiko izvajanja kontrole nad prilivom tujcev. Ker konkretno zatrjevano krvno maščevanje ne prihaja od plemen iz podeželja, predmetno poročilo ne potrjuje tožnikovih izpovedb. S tega vidika gre torej za določeno zunanjo (deveto) nekonsistentnost oziroma neujemanje med tožnikovimi navedbami in informacijami o izvorni državi.

Poročilo o KDS na podlagi Global Security Organization in članek Ahmeda Alija sta relevantna za konkreten primer v bolj širokem pomenu, sodišče pa jih je vključilo v presojo, ker pojasnjujeta tudi zgodovinsko politično-vojaško ozadje spopadov med KDS in PUK. V tem kontekstu je mogoče razumeti tožnikovo trditev, da so ti spopadi in krvno maščevanje že „od zdavnaj“ oziroma tožena stranka ni ugotavljala, ali je krvno maščevanje v Kurdistanu obstajalo že pred oblikovanjem omenjenih dveh političnih strank; tožnik je na glavni obravnavi pojasnil, da so se težave med omenjenima skupinama začele ob nastanku DSK. V tem elementu torej ni izkazana zunanja nekonsistentnost v tožnikovih navedbah, vendar pa se to ujemanje nanaša na splošne vidike krvnega maščevanja, ne pa na konkretno krvno maščevanje, ki naj bi prizadelo tožnika, zato je tožnik z navedenega vidika v izjavah lažje skladen s stanjem krvnega maščevanja na splošno v severnem delu Iraka.

Tožena stranka je pravilno kritično ocenila vir, ki ga je predlagal tožnik, to je knjiga o krvnem maščevanju med Kurdi. Knjiga je sicer izšla 2006, a je avtor to delo ustvaril leta 1960 kot doktorsko disertacijo in po njegovi smrti so to delo tudi objavili v obliki knjige, ki pa se ne nanaša le na Kurde v Iraku, ampak na vse Kurde. Sodišče ne bo ponavljalo razlogov za zavrnitev relevantnosti tega vira po času in kraju analize in se v zvezi s tem sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Temu argumentu v izpodbijani odločbi tožnik v tožbi niti ne oporeka. Enako velja tudi za argumentirano zavrnitev relevantnosti odlomka iz poročila o Iraku s 30. 8. 2011, ki ga je pripravilo Ministrstvo za notranje zadeve Združenega kraljestva (Mejna agencija) in ki ga je v upravnem postopku predložil tožnik. Sodišče se sklicuje na argumentirano zavrnitev relevantnosti tega vira, ki je v prvem odstavku na strani 19 izpodbijanega akta.

V okviru splošne verodostojnosti v smislu 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ se je sodišče že v začetnem delu ocene verodostojnosti opredelilo do okoliščin, da je tožnik v prvem postopku zapustil Slovenijo in odšel na Švedsko, kjer se je predstavil pod drugim imenom, in da je izrazil namero zaprositi za azil z zamikom 40 dni, in se je opredelilo do možne sprejemljivosti tožnikove pojasnitve teh dejanj, zato ne bo ponavljalo razlogov, da tožnikove izpovedbe v navedenih delih ni mogoče označiti za nekonsistentne v pomembni meri. Dejstvo, da je ob prvi prošnji povedal, da ni poročen, v drugi pa, da je poročen, vendar z ženo ne živita skupaj, tožena stranka ni razčiščevala s tožnikom, pa tudi sodišče temu ni dajalo pomembne teže, glede na zatrjevano ločenost življenja med tožnikom in njegovo ženo.

Kar zadeva tožbene argumente in ugovore zoper oceno neverodostojnosti, ki jo je izpeljala tožena stranka, sodišče ugotavlja, da je ugovor tožnika o pomanjkanju obveznih sestavin obrazložitve odločbe očitno neutemeljen in pavšalen, saj ocena o „nenavadnosti“ ni edini argument tožene stranke, ko pa tožnik govori o tem, kaj je „splošno znano“ v zvezi z krvnim maščevanjem, pa nima prav, ker ni nič splošno znanega o krvnem maščevanju med dvema plemenoma v predelu Kurdistana v severnem Iraku, dokler se dejstva ne izkažejo z ustreznimi informacijami o stanju v izvorni državi in njihovo kritično oceno. Tožnik pa ni v upravnem postopku ali v upravnem sporu predložil nobenega takšnega poročila, ki bi izkazovalo prakso krvnega maščevanja med konkretnima plemenoma v aktualnem času.

Glede tožbenega ugovora, da državni organ razpolaga s številnimi možnostmi pridobivanja objektivnih poročil in da se tožena stranka glede krvnega maščevanja ni prav nič potrudila in ni pridobila objektivna poročila in informacije v zvezi s krvnim maščevanjem, in da je preuranjeno odločila o subsidarni zaščiti, sodišče pripominja, da tožnik nima prav. Vsa poročila, ki so lahko uporabljiva v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito morajo biti in v konkretnem tudi so javno dostopna in transparentna ter dostopna preko interneta, ki mora biti nujni pripomoček oziroma nujna delovna oprema vsakega svetovalca za begunce. Sodišče ni upoštevalo tožnikovega implicitnega napačnega materialno-pravnega stališča, da je krvno maščevanje relevantno samo z vidika subsidiarne zaščite, saj je krvno maščevanje presojalo tudi z vidika pogojev za status begunca.

Devet ugotovljenih elementov nekonsistentnosti se pretežno nanaša na kriterij notranje nekonsistentnosti. En element nekonsistentnosti se nanaša na zunanjo nekonsistentnost tožnika, da bi krvno maščevanje brez možnosti poravnave obstajalo tudi med skupinami v urbanem okolju. Glede obrazložitve nezmožnosti predložitve kakršnega koli dokaza, vsaj informacije o tem, kaj se dogaja s tožnikovo družino, je bil tožnik ravno tako zelo neprepričljiv, tožnik pa je bil v svoji izpovedbi tudi dokaj nenatančen in ni navajal podrobnosti v zvezi z pričanjem umoru, grozilnim pismom in pobegu z avtomobilom: na zaslišanju na glavni obravnavi ni vedel, zakaj so se umori med skupinama začeli, ampak je izrazil zgolj skopo domnevo, da „verjetno“ iz političnih razlogov; tudi za ime nasprotnega plemena Baboli je zgolj domneval, kraj umora je opredelil z imenom zgolj predela mesta in da se je to zgodilo „na cesti“; za vsebino pisma je na osebnem razgovoru povedal, da je v njem pisalo: „da ne bodo žalovali (imeli običajnim ceremonij po pogrebu) preden ne bodo maščevali smrti njihovega člana“, na zaslišanju na glavni obravnavi pa je najprej povedal, da je v pismu pisalo:„ /.../ da ne bomo oproščeni in da nam ne bodo oprostili“, po prekinitvi obravnave pa je navedel, da je pisalo: „Ubili ste nam enega od naših, mi se bomo maščevali in ubili nekoga od vaših“. Čeprav se je sodišče z zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi prepričalo, da tožnikova izpoved ni absolutno neverjetna (tretji kriterij za oceno verodostojnosti), pa vendar opis dejstev, gledano skozi vse dokaze v celoti, ni do tolikšne mere verjeten, da bi bilo sodišče v dvomu, ali je tožnik preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini, ki je v krvnem maščevanju z drugo skupino. Ker tožnik ni uspel vzpostaviti dovolj prepričljivega dvoma, da je preganjan zaradi krvnega maščevanja, ni relevanten pomislek tožnikovega pooblaščenca, ki ga je izpostavil z vprašanji na glavni obravnavi, ali bi lahko policist, ki bi na kontrolni točki v Erbilu evidentiral tožnika ob njegovem prihodu, to dejstvo naznanil nasprotnemu plemenu za namen maščevanja. Zavrnitev prošnje za priznanje statusa begunca je torej zakonita in pravilna. Sodišče pa mora v nadaljevanju presoditi še zakonitost odločitve o zavrnitvi prošnje za subsidiarno zaščito.

V prvem odstavku na strani 5 tožbe tožnik izrecno pravi, da ni nikoli govoril o notranjih oboroženih spopadih, ampak o krvnem maščevanju, iz česar izhaja, da po mnenju tožnika v konkretnem primeru ne gre za tveganje v primeru vrnitve v Erbil za preganjanje ali resno škodo v smislu ZMZ brez povezave s krvnim maščevanjem. Vendar to sodišče ne odvezuje odgovornosti, da se prepriča tudi po uradni dolžnosti, ali bi vrnitev tožnika lahko povzročila resno škodo v smislu ZMZ. Nobenih novih poročil o (krvnem maščevanju v) severnem delu Iraka tožnik ni predložil in tudi Upravno sodišče ni v sodni praksi ESČP, kjer je že bilo veliko primerov Iračanov, ki uveljavljajo varstvo pravice iz 3. člena MKVČP v zvezi z azilnimi postopki, našlo nobenih poročil v zvezi s krvnim maščevanjem v tem delu Iraka. Je pa sodišče nekatera nova dejstva v skladu z mednarodnim standardom, da mora Evropsko sodišče za človekove pravice, ko gre za presojo 3. člena MKVČP, če je to potrebno, po uradni dolžnosti pridobiti dejstva in dokaze, in jih uporabiti v postopku, ter skladno z določbo 2. odstavka 20. člena ZUS-1 in 1. odstavkom 75. člena ZMZ, izvajalo na glavni obravnavi, kar je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve sodbe, zaradi presoje zakonitosti upravne odločitve o subsidiarni zaščiti.

V dopolnitev utemeljitve odločitve glede subsidiarne zaščite se je sodišče pred izvedbo glavne obravnave stranke seznanilo z informacijami o stanju v treh governoratih severnega dela Iraka, ki so bile uporabljene v sodnih postopkih pred ESČP v obdobju od novembra 2010 do februarja 2012. Te informacije, na katere je tožena stranka pred izvedbo glavne obravnave odgovorila z neutemeljeno pripombo, da večinoma niso relevantne za obravnavani primer, so naslednje: V še odprti zadevi št. 65580/10, Y.A. proti Združenemu kraljestvu, kjer je bila pritožba zavrnjenega iraškega begunca na ESČP vložena dne 8. 11. 2010, se ESČP v izjavi o dejstvih (točka B.3) sklicuje na dejstva, ugotovljena v precedenčni sodbi Upper Tribunal iz Londona z dne 20. 9. 2010 (HM and Others (Article 15c), Iraq CG [2010] UKUT 331 (IAC). Kot povzetek relevantnih dejstev je med drugim navedeno, da se vprašanje možne ali nemožne notranje razselitve v Iraku nanaša na zavrnjene begunce, ki niso iz treh governoratov severnega Iraka, da je po usmeritvah UNHCR težavno potovanje do treh severnih governoratov in da so kurdske oblasti vzpostavile stroge varnostne ukrepe na posameznih kontrolnih točkah. Za namen legalizacije vstopa v KRG (Kurdistan) naj bi bilo zato potrebno, da ima prišlek poznano osebo v KRG kot »sponzorja«, ali politično poznanstvo ali da poseduje dokaz, da je zapustil Irak zaradi preganjanja. Na tem mestu predstavitve dejstev v zadevi Y.A. proti Združenemu kraljestvu je tudi navedeno, da je Upper Tribunal iste okoliščine glede vrnitve v tri governorate iz severnega dela Iraka (Kirkuk, Sulaymaniyah in Dohuk) ugotovil tudi v starejših sodbah (LM [2006] UKAIT 00060, NS [2007] UKAIT00046 in SR [2009] UKAIT 00038).

(18)

Vendar pa v naslednjem odstavku ESČP citira poročilo Službe za imigracije Danske iz meseca aprila 2010. (19)

To poročilo je nastalo na podlagi posebnega projekta ugotavljanja dejstev, ki je zadeval Erbil, Sulaymaniyah, Dohuk, KRG in Amman v Jordaniji. Iz tega poročila pa ESČP povzema, da iraški državljani, ki posedujejo osebno izkaznico, nemoteno lahko vstopijo v KRG in se tam lahko naselijo po predhodni registraciji v lokalni službi Asayish, ki se nahaja v KRG. Nobene druge zahteve po sponzorju ali kakšni drugi garanciji na kontrolnih varnostnih točkah ni. Če pa iraški državljan želi dalj časa ostati v KRG, pa mora imeti t.i. sponzorja oziroma nekoga za garancijo (odst. 298). ESČP še povzema, da ni poročil o tem, da bi bili iraški državljani deportirani iz KRG v druge dele Iraka, če tisti, ki vstopa nima sponzorja ali nekoga, ki pravno garantira za prišleka; iraški državljani, ki na tak način pridejo v KRG, in notranje razseljene osebe imajo dostop do bivalnih namestitev, dela, javne zdravstvene storitve, šolanje in prosto gibanje po KRG, če se registrirajo pri uradu Asayish. Vodja političnega oddelka varnostne službe pri uradu Asayish v Erbilu je navedel, da je zelo malo verjetno, da Iračan ob prihodu v KRG ne bi mogel najti sponzorja oziroma osebe za garancijo in da še ni slišal za primer, da to ne bi bilo možno v praksi, kajti vsak Iračan nekoga pozna, sorodnika, prijatelja ali koga drugega iz te regije (precedenčna sodba Upper Tribunal, odst. 298-299).

Iz izjave o dejstvih v odprtem sporu Y.A. proti Združenemu kraljestvu, ki poteka pred ESČP, je za obravnavani upravni spor pomembno še to, da v skladu z ugotovitvami iz poročila Mejne agencije za informacije o izvornih državah Združenega kraljestv

(20)

z dne 25. 3. 2011, KRG sestavljajo Erbil, Dohuk in Suleimaniyah (točka C.1). Pod točko C.6. izjave o dejstvih ESČP povzema usmeritve UNHCR o obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito s strani Iračanov iz meseca aprila 2009,

(21)

ki se nanašajo na dejstva ugotovljena v obdobju od 2007 do 2009. Po teh usmeritvah (odst. 12 Usmeritev UNHCR) naj bi bili begunci iz petih centralnih governoratov (Baghdad, Diyala, Kirkuk, Ninewa in Salah Al-Din upravičeni do mednarodne zaščite. Za ostale begunce iz drugih predelov Iraka, razen iz KRG, naj bi zaradi izboljšane varnostne situacije veljala usmeritev, da države izvajajo individualno presojo prošenj v vsakem posamičnem primeru (odst. 14 Usmeritev UNHCR). Glavne skupine iz navedenih governoratov, ki so po teh usmeritvah bile ogrožene, so: člani političnih strank, vladni uradniki, nasprotniki oboroženih skupin, osebe, ki so povezane z mednarodnimi silami v Iraku, religiozne in etnične manjšine, strokovnjaki, novinarji, uslužbenci OZN in nevladnih organizacij, aktivisti za človekove pravice, homoseksualci, ženske in otroci (odst. 15 Usmeritev UNHCR). Za prosilec za azil iz KRG pa je veljala usmeritev, da naj bodo njihove prošnje individualno obravnavane (odst. 16 Usmeritev UNHCR). Možnost notranje razselitve po teh usmeritvah UNHCR ne bi bila možna znotraj osrednjih in južnih governoratov, možnost razselitve iz teh governoratov v KRG pa naj bi bila omejena (odst. 110. in 111 Usmeritev UNHCR). ESČP nato povzema pismo z dne 9. 11. 2010, ki ga je direktor oddelka za mednarodno zaščito UNHCR poslal na Tajništvo ESČP, v katerem je navedel, da UNHCR nadaljuje z nadzorom razmer v Iraku in da če bo prišlo do sprememb, bo UNHCR usmeritve iz aprila 2009 prilagodil novim razmeram; do takrat pa UNHCR v omenjenem pismu ESČP priporoča državam, da uporabijo usmeritve iz aprila 2009. ESČP se v isti izjavi o dejstvih sklicuje tudi na poročilo Amnesty International (v nadaljevanju: AI) z dne 10. 11. 2010, v katerem AI meni, da ni varna prisilna odstranitev kogarkoli iz provinc Ninewa (Mosul), Kirkuk, Diyala, Salah Al-Din, Baghdad ali iz drugih posebej nevarnih predelov, kot so določeni deli province Al Anbar. AI meni, če se države odločajo za vračanje beguncev v Irak, nobena prisilna vrnitev ne bi smela potekati brez predhodne individualne obravnave prošnje za azil, ki mora zajeti presojo možnosti za varno pot in metodo vrnitve v določen del Iraka. AI v poročilu tudi odvrača države, da bi vračale vse zavrnjene prosilce za azil v Irak, na podlagi možnosti notranje razselitve v KRG. Države bi morale upoštevati stališče regionalne vlade Kurdistana, ki je izrecno izjavila, da nasprotuje prisilnemu vračanju beguncev in da bo sprejela samo tiste osebe, ki se bodo vračali prostovoljno (točka C. 8(a) izjave o dejstvih).

Dne 4. 1. 2012 je senat ESČP sprejel sodno odločbo v zadevi Rawand Hikmat Habib proti Švedski. V tej sodni odločbi je ESČP uporabilo usmeritve UNHCR glede odločanja o prošnjah za mednarodno zaščito s strani iraških prosilcev za azil iz aprila 2009 in sicer med drugim v delu, kjer je navedeno, da UNHCR zaznava, da prosilci, ki izvirajo iz governorata Erbil, lahko vstopijo v Erbil brez omejitev. Poleg tega UNHCR ugotavlja, da »oblasti Kurdistana lahko in so tudi voljne zagotavljati zaščito, čeprav so določene osebe, zlasti tiste, ki bežijo pred ubojem iz časti ali pred plemenskimi spori (krvno maščevanje), lahko dosegljive za preganjalce, če se notranje razselijo v Iraku« (točka C.). ESČP v nadaljevanju pravi, da je UNHCR s posebnim obvestilom z dne 28. 7. 2010

(22)

podaljšal relevantnost usmeritev o prošnjah iraških prosilcev z meseca aprila 2009. V obrazložitvi sodne odločbe pa ESČP med drugim pravi naslednje: »Čeprav je sodišče seznanjeno s poročili o zlorabah človekovih pravic v predelu KRG, ta poročila niso takšne narave, da bi sama po sebi pomenila podlago za oceno, da bi vrnitev pritožnika v ta del Iraka pomenila kršitev Konvencije. Sodišče mora ugotoviti, ali so konkretne pritožnikove okoliščine takšne, da bi vrnitev pritožnika v KRG pomenila kršitev določil Konvencije«.

Upravno sodišče ugotavlja, da poročilo UNHCR iz leta 2009, ki ga uporablja ESČP, in ki je zelo obširno, krvnega maščevanja obširno in natančno krvnega maščevanja ne obravnava. Ta dejstva so pomembna za presojo izpodbijanega akta, ker je poročilo UNHCR o iraških beguncih še vedno aktualno, tožena stranka pa ga ni uporabila, pa bi ga glede na že citirana določila 8(29(b) procesne direktive in 4(a) člena Uredbe št. 439/2010 morala. Relevantno je tudi, da ESČP šteje kot pomembno poročilo Amnesty International, kar je v predmetni zadevi še posebej pomembno, saj je tožena stranka uporabila večinoma poročila raznih vladnih služb držav podpisnic Ženevske konvencije. Za odločitev o subsidiarni zaščiti je bistveno poznavanje okoliščin vračanja zavrnjenih prosilcev za azil v provinco Erbil, za kar je med drugim bistvenega pomena tudi to, da je v tem mestu mednarodno letališče; letališče v Erbilu je tožena stranka omenil že v izpodbijanem aktu. Navedena dejstva kažejo, da realno ni pričakovati takšnih administrativnih ovir za vrnitev tožnika v Erbil, da bi bil tožnik ogrožen v smislu resne škode po ZMZ. Nobenih vsebinski pripomb tožnik na glavni obravnavi ni podal na omenjena dejstva glede stanja v primeru vračanja zavrnjenih prosilcev za azil v Erbil. Z izvajanjem navedenih dejstev se je sodišče prepričalo, da je zakonita tudi odločitev tožene stranke glede zavrnitve prošnje za subsidiarno zaščito.

Na koncu se sodišče opredeljuje še do ustavnopravnega ugovora glede 3. odstavka 21. člena ZMZ, do katerega se je sodišče v sodni praksi že večkrat opredelilo.

(23)

Glede na tožbeni predlog, naj sodišče prekine postopek zaradi neustavnosti določila 3. odstavka 22. člena ZMZ, sodišče poudarja, da je ZMZ implementacijski akt prava EU in če določena določba ZMZ ni v skladu s pravom EU oziroma če je to določbo tožena stranka uporabila nepravilno, sodišče tako zakonsko določbo ignorira in uporabi neposredno določbe prava EU. Vendar sodišču določbe 3. odstavka 21. člena ZMZ v konkretnem primeru ni bilo treba ignorirati, ker ni bilo uporabljeno v nasprotju s pravom EU in tudi ni v nasprotju z Ustavo.

Sodna argumentacija, da uporaba pojma „splošna neverodostojnost“ iz 5. alinee 3. odstavka 21. člena ZMZ ni protiustavna, je deloma zajeta že v argumentaciji ustavi skladne razlage določila 3. odstavka 22. člena ZMZ. Temu sodišče dodaja, da pojem splošna verodostojnost, oziroma, če v postopku ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, to ne pomeni, da je na podlagi upravne ali sodne odločbe prosilec kot oseba v okoliščinah, ki nimajo zveze z postopkom odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, neverodostojen in tudi v izreku negativne odločbe ni navedeno, da je prosilec splošno neverodostojen, ampak je pristojni organ v izreku prošnjo tožnika zavrnil. Koncept splošne (ne)verodostojnosti je uveljavljen v praksi vseh demokratičnih držav podpisnic Ženevske konvencije o statusu beguncev in držav članic EU, ki jih veže Direktiva št. 2004/83/ES, ki v določilu 4(5(e) člena vpeljuje ta pojem. Pojem splošne (ne)verodostojnosti („general credibility“) uporablja tudi ESČP 24

in sicer v kontekstu ocenjevanja resničnosti izjav stranke v postopku. Pojem splošne (ne)verodostojnosti je del zakonskega dejanskega stanu iz 2. odstavka 2. člena ZMZ („zaradi utemeljenega strahu“), kajti ta pojem je na podlagi prakse držav podpisnic Ženevske konvencije o statusu beguncev in stališč Visokega komisariata ZN za begunce postal tudi sestavni del opredelitve pojma statusa begunca iz 1(A)(2) člena Ženevske konvencije

(25)

oziroma iz 3. odstavka 2. člena ZMZ („če obstaja utemeljen razlog“). Zato izpodbijane odločbe ne gre presojati še z vidika pravice do človekovega dostojanstva. Tožena stranka v konkretnem primeru določila 3. odstavka 21. člena ZMZ ni uporabila tako, kot trdi tožnik, da bi pojem „pogoj“ iz 3. odstavka 21. člena ZMZ razlagala in uporabila kot pogoj v ozkem pravnem pomenu besede, tako da čim eden izmed petih pogojev oziroma okoliščin ne bi bil izkazan, je že dana podlaga za zavrnitev prošnje. Tega tožena stranka v konkretnem primeru ni naredila; tako ni tega določila razlagalo in uporabilo niti sodišče in sodišče tudi ne pozna oziroma tožnik ni navedel konkretnih opravilnih številk sodb, ki bi kazale na to, da po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča velja, čim ena izmed petih okoliščin oziroma pogojev ni izkazana, je podana pravna podlaga za zavrnitev prošnje. To določilo namreč ne določa nič o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, ampak je namen tega določila v jasni usmeritvi, da če stranka ne predloži nobenega dokaza, je lahko ključnega pomena ocena o verodostojnosti tožnikovih navedb. Upravno sodišče se je že večkrat sklicevalo na sodno prakso ESČP, po kateri tudi v primeru, če ESČP ugotovi, da je strankina „izpoved v številnih elementih izmikajoča“ in z določenega vidika „neverodostojna“, to ne pomeni, da ESČP ne nadaljuje s presojo z vidika 3. člena MKVČP. (26)

Vendar pa to ne velja absolutno v vsakem primeru, ampak je odvisno od tega, ali stranka kljub določenim nekonsistentnostim še vedno izkazuje dovolj utemeljenih razlogov za tveganje, da ji bo kršena pravica iz 3. člena MKVČP. Če pa so nekonsistentnosti tolikšne v materialnem smislu, da stranka izgubi tehtnost zahtevka („arguable claim“), potem se tudi po praksi ESČP sodna presoja konča, še posebej v primeru, če stranka ne predloži nobenega dokaza za svoje trditve.

(27)

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Tožnik je že po samem zakonu oproščen plačila sodnih taks (4. odstavek 10. člena ZST-1), zato sodišče ni posebej v izreku odločalo o oprostitvi plačila sodnih taks. Tožnik pa je tudi po zakonu upravičen do brezplačne pravne pomoči svetovalca za begunce, med katere je uvrščen tudi odvetnik tožnika, ki lahko uveljavlja nagrado za opravljeno delo in za stroške za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopkom na Upravnem sodišču (in Vrhovnem sodišču) v skladu s 13.b členom ZMZ in podzakonskim aktom.