Jedro

Krvno maščevanje je lahko podlaga za preganjanje v smislu pripadnosti določeni družbeni skupini. Sodišče prve stopnje je analitično in natančno presodilo vse tožnikove izjave, jih primerjalo s pridobljenimi informacijami ter pravilno ugotovilo in navedlo več nekonsistentnosti, na podlagi katerih je utemeljeno podvomilo, da je tožnik v izvorni državni preganjan zaradi krvnega maščevanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-59/2010/25 (1232-12) z dne 29. 2. 2012, s katero je tožena stranka odločila, da se tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrne.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožnik uveljavlja preganjanje v povezavi s krvnim maščevanjem. Krvno maščevanje je lahko podlaga za preganjanje v smislu pripadnosti določeni družbeni skupini. Ker je tožnik zatrjeval, da ne more dobiti nobenih dokazil ali dokumentacije v zvezi z zatrjevanim preganjanjem, je v zadevi relevantna ocena o verodostojnosti tožnika, kot to določa tretji odstavek 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Ob presoji kriterijev za oceno tožnikove verodostojnosti je sodišče prve stopnje, tudi na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi, ugotovilo devet nekonsistentnosti, ter jih natančno analiziralo in obrazložilo. Zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje statusa begunca je zato pravilno in zakonito. Presojalo je tudi zakonitost odločitve o zavrnitvi prošnje za subsidiarno zaščito in se pred izvedbo glavne obravnave seznanilo z informacijami o stanju v treh governoratih severnega dela Iraka, ki so bile uporabljene v sodnih postopkih pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP). Po podrobni analizi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je zakonita tudi odločitev tožene stranke glede zavrnitve prošnje za subsidiarno zaščito. Opredeli se do ustavnopravnega ugovora glede tretjega odstavka 21. člena ZMZ ter navede pravno podlago za povrnitev tožnikovih stroškov.

3. Pritožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 75. členu ZUS-1. Uveljavlja tudi kršitve ustavnih pravic iz 14, 21., 22. in 25. člena Ustave RS (URS) in kršitve 3., 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne da preizkusiti. Ne strinja se z ugotovljenimi nekonsistentnostmi. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam in ugotovitvam tožene stranke, ki pa so posledica kapcioznih vprašanj uradnih oseb. Napačno je stališče, da tožnik političnega prepričanja ni uveljavljal kot razlog za preganjanje, zmotno pa sodišče utemeljuje in razlaga tudi določbo preganjanja s strani nedržavnega subjekta v smislu 24. člena ZMZ. Tožena stranka tožniku ni zagotovila niti prevajanja niti plačila za prevode v upravnem postopku, pridobljene „dodatne informacije“ pa so razumljene napačno, saj je sodišče dalo poudarek na t. i. arabskih plemenih in njihovi notranji strukturi, ne pa na kurdskih plemenih. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna mednarodno zaščito. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je dne 29. 11. 2010 vložil drugo (ponovno) prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Prvič je zaprosil za mednarodno zaščito 2. 3. 2010, vendar je nato samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni ni vrnil, zato je bil postopek ustavljen. V Republiko Slovenijo je bil vrnjen iz Kraljevine Švedske, kjer je tudi zaprosil za mednarodno zaščito. Na Švedskem se je predstavil kot mladoletna oseba z drugačnim imenom in priimkom kot v prvi prošnji v Sloveniji. Tožnikova identiteta v tem postopku ni sporna, saj je že ob prvi prošnji predložil potni list s fotografijo.

7. Tožnik je državljan Iraka, kurdske narodnosti, musliman, pred odhodom iz Iraka je živel v mestu Erbil (tudi Arbil ali Irbil) v severnem (kurdskem) delu Iraka.

8. Tožnik uveljavlja preganjanje v zvezi s krvnim maščevanjem. Kot pripadniku plemena Khoshnaw naj bi mu grozilo maščevanje drugega plemena (Baboli), obe plemeni sta tudi politično razdeljeni in pripadata dvema vodilnima političnima strankama v severnem delu Iraka. Zatrjuje, da krvno maščevanje med plemenoma obstaja že daljše obdobje. Še v času, ko je bil sam otrok, je bil ubit njegov bratranec. Teden dni pred pobegom (februarja 2010) iz Iraka je bil prisoten pri dogodku, ko je njegov stric ubil člana drugega plemena. Še isti večer so pripadniki tega plemena krožili po mestu z več avtomobili in iskali nekoga iz njegovega plemena zaradi maščevanja. Kmalu zatem je prejel pismo, da je on na vrsti za maščevanje. Zatrjuje, da je komaj pobegnil pred tremi oboroženimi osebami, ki bi ga brez dvoma umorile.

9. Tožnik je na osebnem razgovoru dne 6. 6. 2011 izjavil, da ne more dobiti nobenih pisnih dokazil, ki bi potrjevala njegove navedbe in da nima nikogar, ki bi takšno dokumentacijo lahko priskrbel. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 21. člena ZMZ pravilno presojalo oziroma ocenjevalo tožnikovo verodostojnost. Zaradi dodatnega ugotavljanja in preverjanja dejstev je sodišče prve stopnje razpisalo glavno obravnavo, na kateri je tožnika zaslišalo, vpogledalo in prebralo listine (v upravnem in sodnem spisu), stranki pa novih (drugih) dokaznih predlogov nista imeli.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje analitično in natančno presodilo tožnikove izjave v dveh prošnjah za priznanje mednarodne zaščite, na osebnem razgovoru v upravnem postopku (dne 6. 6. 2011) in na zaslišanju na glavni obravnavi, jih primerjalo s pridobljenimi informacijami ter pravilno ugotovilo in navedlo več nekonsistentnosti, na podlagi katerih je utemeljeno pritrdilo dvomu tožene stranka v njegovo zatrjevanje, da je v izvorni državi preganjan zaradi krvnega maščevanja.

11. Tožnik je bil tudi po mnenju pritožbenega sodišča premalo natančen in preveč pavšalen pri pojasnjevanju bistvenih okoliščin, zaradi katerih naj bi zapustil Irak in ki se nanašajo na njegove izpovedbe v zvezi z umorom, katerega priča naj bi bil (dogodka ni podrobno opisal, navedel je, da je do umora prišlo „na cesti“, kot kraj je navedel samo predel mesta), grozilnim pismom (vsebino pisma je večkrat „spremenil“) ter (poskusom) napada treh oseb, ki naj bi izvedle krvno maščevanje.

12. Nadalje je tožnik v prvi prošnji (na konkretno vprašanje) navajal, da so se njegove težave začele en teden pred odhodom iz Iraka (in da pred tem ni bil ogrožen zaradi krvnega maščevanja), glede poskusa napada treh oboroženih oseb pa iz njegove izjave v prvi prošnji izhaja, da je dogodek prijavil policiji. Na osebnem razgovoru pa je povedal, da po navedenem dogodku ni odšel na policijo, in tudi glede „začetka težav“ je izpovedal drugače, saj naj bi bil že ves čas ogrožen, kar naj bi (in to že pred umorom pripadnika nasprotnega plemena in pred napadom treh oseb) prijavil na policiji.

13. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno podvomilo, da obstaja prevelik dvom v tožnikovo izjavo, da naj bi maščevanje grozilo njemu neposredno, ker naj bi bili drugi otroci premladi (kar je povedal na osebnem razgovoru), saj je bilo na glavni obravnavi ugotovljeno, da ima starejšega bratranca, poleg tega pa sta doma ostala tudi oče in stric (ki naj bi umoril pripadnika nasprotnega plemena).

14. Pravilno so ugotovljene tudi nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah glede navajanja članstva v politični stranki Demokratske stranke Kurdistana-DSK (v prvi prošnji je navedel, da je aktivni član DSK, v drugi, da ni član politične stranke), navajanja imena nasprotnega plemen (na glavni obravnavi je navedel, da domneva, da gre za pleme Baboli), neprepričljiv pa je bil tožnik tudi glede obrazložitve o nezmožnosti predložitve dokazov.

15. Sodišče prve stopnje nadalje tudi pravilno ugotavlja, da Poročilo o severnem Iraku (Nizozemskega ministrstva za zunanje zadeve iz leta 2000) o pojavu in okoliščinah krvnega maščevanja v Kurdistanu, iz katerega izhaja, da tradicionalni plemenski problemi (s krvnim maščevanjem) nastajajo v glavnem na podeželju, ne potrjujejo tožnikovih navedb. Tožnik je namreč sam povedal, da sta obe plemeni iz urbanega naselja.

16.Glede na navedeno je po mnenju Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožnik ni splošno verodostojen in na tej podlagi pritrdilo odločbi tožene stranke, da ni podlage za priznanje statusa begunca.

17. Sodišče prve stopnje je v okviru pogojev za priznanje subsidiarne zaščite presojalo tudi možnost nastanka resne škode v primeru tožnikove vrnitve v izvorno državo. V ta namen se je seznanilo z informacijami o stanju v treh governoratih severnega dela Iraka, ki so bile uporabljene v sodnih postopkih pred ESČP, seveda v povezavi s tožnikovimi navedbami.

18. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno zaključilo, da tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ oziroma 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Tožnik za območje, kjer v izvorni državi prebiva, ni zatrjeval obstoja notranjih oboroženih spopadov ali drugih razlogov za nastanek resne škode v smislu določb ZMZ. Sodišče prve stopnje je vseeno po uradni dolžnosti preverilo možnost nastanka resne škode v primeru tožnikove vrnitve v izvorno državo in pravilno zaključilo (tudi na podlagi sprejetih sodnih odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih vračanja iraških prosilcev v izvorno državo), da njegova vrnitev ne bi predstavljala kršitve MKVČP ter da realno ni pričakovati takšnih administrativnih ovir za njegovo vrnitev v Erbil, da bi bil ogrožen v smislu resne škode.

19. Pritožbeni ugovori niso utemeljeni. Tožnik ni nikdar uveljavljal svojega političnega prepričanja kot razloga za preganjanje. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je bil v izvorni državi na kakršenkoli način kdaj preganjan zaradi (med drugim) političnega prepričanja (v prošnji za priznanje mednarodne zaščite dne 29. 11. 2010) je tožnik izjavi, da nikoli in da je ogrožen zaradi družinskega sovraštva. Tudi če sta plemeni, ki sta v krvnem maščevanju, tudi politično razdeljeni, iz tožnikovih izjav in navedb ni mogoče zaključiti, da ima krvno maščevanje podlago v različni politični pripadnosti. Zaključek sodišča prve stopnje, da otroci niso žrtve krvnega maščevanja, temelji na tožnikovi izjavi (glej zapisnik o osebnem razgovoru z dne 6. 6. 2011, stran 4).

20. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bil tožnik neprepričljiv pri utemeljevanju razlogov, zakaj ne more predložiti dokazov, čeprav ima v rojstnem mestu tri prijatelje (s katerimi je bil v telefonskem stiku) in družino, saj je sodišče logično in smiselno utemeljilo svoje stališče. Enako velja tudi glede tožnikovega navajanja plemen, ki sta v sporu oziroma v krvnem maščevanju.

21. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče svoje zaključke utemeljevalo na napačnih informacijah, ki naj bi imele poudarek na t. i. arabskih plemenih in njihovi notranji strukturi, ne pa na kurdskih plemenih. Tožnik na glavni obravnavi, na kateri je sodišče prve stopnje med drugim s tožnikom razčiščevalo tudi vprašanja o plemenski strukturi v severnem Iraku, glede teh dejstev ni podal nobenih pripomb, na podlagi prvega odstavka 74. člena ZUS-1 pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva (in dokaze) le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave.

22. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da tožniku tožena stranka ni zagotovila prevajanja. Med upravnim in sodnim postopkom mu je bil zagotovljen tolmač za kurdski jezik. Iz predloženega upravnega in sodnega spisa ni razvidno, da bi bilo tožniku v kateremkoli trenutku onemogočeno prevajanje kakšnih dokumentov v kurdski jezik.

23. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na (ne)obrazloženost izpodbijane sodbe in nekritično sledenje sodišča prve stopnje navedbam tožene stranke. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prva stopnje natančno analiziralo vse tožnikove navedbe, jih povezalo s pridobljenimi informacijami in na tej podlagi sprejelo svojo odločitev. Sodišče prve stopnje se glede posameznih (ne)konsistentnosti tudi ni strinjalo s toženo stranko in je obrazložilo, zakaj ne. V tem delu se Vrhovno sodišče do teh navedb sodišča prve stopnje ne opredeljuje, saj jih pritožba ne izpodbija, niso pa niti relevantne glede na več drugih ugotovljenih nekonsistentnosti.

24. Sodišče prve stopnje se je glede povračila stroškov pooblaščencu pravilno sklicevalo na 13. b člen ZMZ, ki v prvem odstavku določa, da imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v postopku za pridobitev mednarodne zaščite na prvi stopnji ter v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem sodišču in Vrhovnem sodišču. Tožnikov pooblaščenec, ki je vpisan v uradni seznam svetovalcev za begunce, bi torej v primeru plačila stroškov za prevode te lahko uveljavljal na navedeni zakonski oziroma podzakonski podlagi (Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce). Tudi povračilo pritožbenih stroškov bo pooblaščenec lahko zahteval pri pristojnem ministrstvu (6. člen Pravilnika).

25. Po presoji Vrhovnega sodišča so bile tožniku med upravnim in sodnim postopkom zagotovljene vse procesne pravice na podlagi ZMZ in ZUS-1, kar je v tej sodbi tudi posebej obrazloženo, zato niso utemeljeni tožbeni ugovori glede kršenja njegovih ustavnih pravic (pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena ter kršitev varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena URS).

26. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).