Jedro

Enoletni zastaralni rok za vložitev dediščinske tožbe iz 141. člena ZD je pretrgan z uredbo zapuščinskega postopka. To je tedaj, ko je zapuščinsko sodišče opravilo prvo uradno dejanje v postopku. V tem primeru zastaralni rok začne ponovno teči šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju.

Ker se tožene stranke v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku niso sklicevale na oporočno dedovanje, te oblike dedovanja ne morejo več uveljavljati v pravdi, ki teče na podlagi dediščinske tožbe, upoštevajoč zgolj njeno korektivno funkcijo (odprava kršitve dednih pravic tožečih strank).

Izostanek napotitvenega sklepa iz 223. člena ZD za vložitev dediščinske tožbe ne pomeni obstoja procesne ovire za vložitev takšne tožbe.

Tožene stranke so na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji in sklepu o dedovanju postale solastnice spornega premoženja ex lege. Nastop „formalne“ oz. z zakonom izpostavljene posesti pa jim je omogočila določba 29. člena SPZ, po kateri pridobi dedič posest s trenutkom zapustnikove smrti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na 237/3600-tinkah parcele št. X1 k.o. T., kar v naravi predstavlja stanovanje v I. nadstropju, v izmeri 47,86 m2 in stanovanje v I. nadstropju v izmeri 67,22 m2 in sicer v korist tožnikov – vsakega do 1/6. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da so tožniki zakoniti dediči pok. L. K. vsak do 1/6 zapuščine in nadalje podrednemu tožbenemu zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila do omenjenih solastnih deležev na 237/600-tinkah obeh omenjenih stanovanj. Toženim strankam je naložilo plačilo stroškov tožečih strank.

Zoper navedeno sodbo vlagajo pritožbo tožene stranke. Uveljavljajo vse pritožbene razloge. Predlagajo, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Poudarjajo, da po 141. členu ZD pravica zahtevati zapuščino zastara v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico. Dediči so za svoje pravice izvedeli najkasneje 28.6.2006, ko je odločba o denacionalizaciji postala pravnomočna. Dejstvo, da se tožniki za denacionalizacijo niso zanimali, tega ne spremeni. Zapuščinski postopek zastaranja ne pretrga v vsakem primeru. Pretrganje zastaranja torej lahko povzroči samo dejanje tožnikov, ki bi si rok lahko zavarovali z vložitvijo predloga za uvedbo zapuščinskega postopka ali z ustreznimi vlogami v zapuščinskem postopku. Roki, ki začnejo teči po ZD od dneva uvedbe dedovanja, začnejo v tem postopku teči od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (28.6.2006). Dedna pravica ne nastane s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, pač pa z zapustnikovo smrtjo oziroma v primeru denacionaliziranega premoženja z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Zastaralni roki pa ne veljajo samo za vložitev tožbe, pač pa za vsak zahtevek, s katerim se uveljavlja dedna pravica, tudi za priglasitev v zapuščinskem postopku: zastaralni rok bi lahko začel teči po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, če tožniki ne bi vedeli za zapuščinski postopek, ko je še ta tekel. Nesporno so bili s postopkom seznanjeni najkasneje marca 2007, ko jih je obiskala Z. T. in jim izročila v podpis dedne izjave. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje. Tožeča stranka pretrganja zastaranja ni zatrjevala niti dokazovala. Nasprotno, tožniki so v vlogi z dne 9.6.2008 navedli, da so izjave o odpovedi dedovanju prejeli tri mesece pred zapuščinsko obravnavo, torej vsekakor pred izdajo sklepa o dedovanju (30.3.2007). Tožeča stranka je navajala le to, da je bil sklep o dedovanju „pravnomočen“ 1.6.2007 in ga je zadnji tožnik prejel že po poteku pritožbenega roka. Tudi sicer v vlogah tožeče stranke ni nobenih navedb o tem, kdaj so tožniki izvedeli za svojo pravico. Ob vloženem ugovoru zastaranja je tožba tudi nesklepčna, ker nima navedb o pravočasnosti vložitve tožbe. V konkretnem primeru gre za situacijo iz 223. člena ZD, saj tožeča stranka ni bila napotena na pravdo, pač pa je sodišče izdalo dodatni sklep o dedovanju glede premoženja, ki ni predmet tega postopka, in jim to dedno pravico priznalo. O pritožbi tožnikov zoper popravni sklep pa še ni odločeno, o čemer je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v zapuščinski spis in gre zato nedvomno za litispendenco. Nepomembno je, kdaj so se toženci začeli sklicevati na oporoko. Oporoka obstaja in in v njej je razpolagala oporočiteljica s premoženjem, ki je predmet tega postopka. Izpolnjen je tudi drugi pogoj in sicer dogovor D. T. in Z. V.; ker je bil dedni dogovor sklenjen še v času, ko sta bili živi še obe sestri, pravica do podaje dedne izjave v smislu 134. člena ZD ni prešla na dediče po pokojni Z. V., torej na tožnike. ZD za dedno izjavo ne določa nikakršne oblike. Tožniki niso znali pojasniti, zakaj se še 11 let po smrti sploh niso zanimali za postopek denacionalizacije, kar potrjuje obstoj dogovora. Sodišče je tudi napačno uporabilo 78. člen ZDen, ki naj bi določal, da dediščina preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Dejansko pride do uvedbe dedovanja z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Sklep o dedovanju po L. K. je postal pravnomočen 19.1.1973 in tedaj se je uvedlo dedovanje po njej. Tožeča stranka v zvezi s tem, da naj bi bil zatrjevani dogovor sklenjen v času, ko ga ni bilo mogoče skleniti, ni podala nobenih navedb, sodišče pa po uradni dolžnosti pazi samo na ničnost. Odločba o denacionalizaciji niti sklep o dedovanju nista sposobni za vpis v zemljiško knjigo. V sklepu o dedovanju je napačna parcelna številka in ni popisano navedeno premoženje, vrnjeno v postopku denacionalizacije. Dediščinska tožba je dajatvena in zato tudi ugotovitveni del zahtevka ni pravilen. Po 23. členu SPZ je zemljiško knjižno dovolilo izrecna nepogojna izjava. V dovolilu morajo biti vse sestavine iz 31. in 32. člena ZZK-1. Kdor nima razpolagalne sposobnosti, se ne more vpisati in izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila. Tožba je nesklepčna, saj v zvezi s tem, da so toženci posestniki stvari, nima nobenih navedb ali dokazov. Tožbeni zahtevek bi se moral glasiti na izročitev stvari. Ko bo vknjižena etažna lastnina, bodo namreč posamezni deli dobili identifikacijske številke in zato sodba ne bo nikoli sposobna za vknjižbo v zemljiško knjigo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je prezrlo, da je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Ni obrazloženo, kateri stroški so priznani tožeči stranki.

Tožeče stranke so odgovorile na pritožbo in predlagajo njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Zakaj so tožene stranke zakoniti dediči po pok. L. K. in ne oporočni, je sodišče prve stopnje pojasnilo s sklicevanjem na zapuščinski postopek „D“ II D 670/2006, oziroma na tam izdani sklep o dedovanju. Razlogi torej so in pritožbeni preizkus sodbe je mogoč. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni.

Tožbeni zahtevki tožečih strank niso zastarani, kot nadalje zmotno menijo pritožniki. Res je sicer, da je zastaranje v spornem primeru začelo teči že v letu 2006, ko so tožeče stranke vsekakor že izvedele za v tem letu izdano odločbo o denacionalizaciji z dne 26.5.2006 oziroma njeno pravnomočnost (28.6.2006) in potem še v istem letu izvedele za izjavo, ponujeno s strani toženih strank, da se odpovedo dedovanju denacionaliziranega premoženja. Vendar pa je bil upoštevaje določbo 365. člena Obligacijskega zakonika – OZ (ki se smiselno uporablja tudi pri pretrganju zastaranja v zvezi s 141. členom ZD), enoletni zastaralni rok pretrgan z uvedbo zapuščinskega postopka v letu 2006, torej vse še v istem letu. To pa je tedaj, ko je zapuščinsko sodišče opravilo prvo uradno dejanje v postopku (1). Kot pravilno nadalje ugotavlja sodišče prve stopnje, je zastaranje ponovno začelo teči, vendar pa upoštevaje določbo 3. odstavka 369. člena OZ šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, to je dne 1.6.2007, predmetna tožba pa je bila vložena 2.4.2008, kar pomeni, da je bila vložena pravočasno. Na opisane okoliščine so se sklicevale tudi tožeče stranke oziroma takšne trditev izhajajo iz njihovih vlog.

Pritožniki se neutemeljeno sklicujejo tudi na zapustničino oporoko in dogovor med pravnima prednicama pravdnih strank – D. T. in Z. V. Po stališču pritožbenega sodišča upoštevanje oporoke preprečuje že ugotovljena okoliščina, da v zapuščinskem postopku po pok. denacionalizacijski upravičenki noben od sodelujočih dedičev ni uveljavljal oporočnega dedovanja, čeprav so za oporoko vedeli in je bilo zato v pravnomočnem sklepu o dedovanju tudi pravilno ugotovljeno, da oporoke v zvezi z vrnjenim premoženjem ni. Tožene stranke so tako svoje dedne pravice izčrpale v omenjenem zapuščinskem postopku in oporočnega dedovanja upoštevaje pravnomočni sklep o dedovanju ne morejo več uveljavljati. Ker se torej v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku na oporočno dedovanje niso sklicevale, te oblike dedovanja ne morejo več uveljavljati v tej pravdi, ki je upoštevajoč zgolj njeno korektivno funkcijo (odpravi kršitve dednih pravic tožečih strank), namenjena le še uveljavljanju dednih pravic tožečih strank glede zapustničinega premoženja. Zanje veljajo učinki pravnomočnega sklepa v smislu 220. člena ZD; na podlagi 222. člena ZD je mogoče uveljavljati po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pravice na podlagi oporoke le, če se oporoka najde po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku, kar pa ne velja za sporni primer. Sicer pa v sporni oporoki ni izrecno navedeno, da je njen predmet tudi podržavljeno zapustničino premoženje oziroma premoženje, ki bo nekoč vrnjeno v denacionalizacijskem postopku (solastninski delež na predmetnih stanovanjih v 1. nadstropju v večstanovanjski hiši). Zgolj pritožbeno povzemanje vsebine oporoke ne more omajati dejanske presoje prvostopnega sodišča, ki v zapisu oporoke pravilno ni našlo opisa spornega premoženja. Sklicevanje toženih strank na odločbo Ustavnega sodišča Up-173/07, U-I-149/07, z dne 13.1.2008 pa je v izpodbijani sodbi pravilno zavrnjeno s pojasnilom, da omenjena odločba ureja drugačen primer, ko je bilo v oporoki navedeno, da se nanaša na podržavljeno premoženje. Kot ni mogoče upoštevati oporoke, tudi ni mogoče upoštevati omenjenega dogovora pravnih naslednic pokojne denacionalizacijske upravičenke oz. pravnih prednic pravdnih strank. Tudi ti nista mogli razpolagati s premoženjem, ki v času sklenitve dogovora še niti ni bilo last njune pravne prednice in zato tudi ne predmet njunih dednopravnih upravičenj. V zvezi z zatrjevanim dogovorom pa tožene stranke niti ne trdijo niti niso dokazale, da je bilo v njem izrecno dogovorjeno, da se nanaša tudi ne morebiti v denacionalizacijskem postopku vrnjeno premoženje. Sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje dokaznemu zaključku prvostopnega sodišča, da tožene stranke niso dokazale njegovega obstoja (glej pravilno ocenjene prepričljive izpovedbe vseh tožečih strank), pa tudi če bi obstajal, ta zaradi omenjenih okoliščin - nezajetja spornega premoženja in časovne neusklajenosti z denacionalizacijskim postopkom (dogovor naj bi bil sklenjen pred uvedbo denacionalizacijskega postopka) ne bi imel pravnih učinkov na sporno denacionalizirano premoženje (glej dejansko in pravno pravilne razloge prvostopnega sodišča). Do sedaj povedano pa preprečuje pravno učinkovanje spornih oporočnih razpolaganj oziroma dednih dogovorov ter dednih izjav, podanih pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, na v denacionalizacijskih postopkih vrnjeno premoženje (primerjaj specialni določbi 1. in 2. odstavka 80. člena ZDen in 81. člena ZDen, pravilno uporabljene v izpodbijani sodbi). Upoštevaje specialnost (izjemnost) teh določb je neutemeljeno tudi pritožbeno očitanje, da prvostopno sodišče ni pravilno uporabilo določbe 78. člena ZD, ki ureja na načelni oz. splošni ravni učinke pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pok. denacionalizacijskem upravičencu ter učinke pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Ob povedanem je tudi nepomembno pritožbeno poudarjanje, da v zapuščinskem postopku niso imele pooblaščenca, da so bile utemeljeno prepričane, da tožeče stranke vedo za oporoko in dogovor ter da so zato ocenile za nepomembno ali dedujejo na podlagi zakonitega ali oporočnega dedovanja. Bistveno je, da tožeče stranke v zapuščinskem postopku do njegove pravnomočnosti niso sodelovale, da jim je bila ta možnost odtegnjena z opustitvijo vabljenja na zapuščinsko obravnavo in da se tudi dedovanju denacionaliziranega premoženja niso odpovedale. Zato so upravičene svoje dedne pravice uveljaviti v tej pravdi na podlagi določbe 223. člena ZD (glej v tej smeri prav tako pravilne dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje).

Pritožniki se tudi neutemeljeno sklicujejo na pomanjkanje podlage za vložitev tožbe, ker zapuščinsko sodišče tožečih strank ni napotilo na pravdo. Do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, tožeče stranke v zapuščinskem postopku niso sodelovale; zahtevek, kakršnega so z dediščinsko tožbo iz 223. člena ZD vložile, pa je mogoče uveljavljati šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, torej po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku. Gre za „nove“ dediče, ki niso bili seznanjeni z zapuščinskim postopkom oziroma zanj niso vedeli in jim zato navedeno zakonsko določilo omogoča uveljavljanje njihovih dednih pravic tudi po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku. Izostanek z zakonom predvidenega sklepa o napotitvi na pravdo, ne pomeni obstoja procesne ovire za vložitev dediščinske tožbe oziroma procesne predpostavke. Tudi brez napotitvenega sklepa je mogoče vložiti tovrstno tožbo, pravdno sodišče pa mora o njej odločiti (načelo dispozitivnosti, ki velja tudi v tovrstnih sporih upoštevaje temeljni določbi 2. in 3. člena ZPP, ki se uporabljata v zvezi z določbo 163. člena ZD). Okoliščina, da so v zapuščinskem postopku vložile predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o dedovanju ter vložile pritožbo po izteku roka zoper sklep, ki ne priznava dedne pravice tožečim strankam glede spornega premoženja, pa že prima facie ne pomeni litispendence za to pravdo. Litispendenca nastopi v primeru tožbe z enakim oz. identičnem zahtevkom, kot je že uveljavljan v prej začetem pravdnem postopku.

Tožbeni zahtevek za izročitev zapuščine, ki jo sestavljajo nepremičnine oz. idealni solastni deleži na njih, je res dajatveni, kot pravilno ugotavljajo pritožnice, kar pomeni, da je predmetni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo na solastninskih deležih pravilno oblikovan kot dajatveni zahtevek. Pravilno je po stališču pritožbenega sodišča uveljavljan tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek, upoštevaje dvojno naravo oz. dvodelnost dediščinske tožbe (tako zahtevek na ugotovitev dedne pravice kot tudi dajatevni zahtevek (2)). Če tožeče stranke niso terjale tudi izročitve v posest, so s tem terjale zgolj manj, kot pa bi lahko, manjko omenjenega zahtevka pa ne pomeni, da sta uveljavljana zahtevka nepravilna oz. neutemeljena.

Neutemeljene so tudi trditve pritožnic, da tožeče stranke niso zatrjevale, da imajo pritožnice sporne nepremičnine v posesti. Tožeče stranke so se sklicevale na 141. člen ZD in s tem implicite zatrjevale, da je sporno premoženje v posesti toženih strank. Da nepremičnine niso v njihovi posesti, tudi same tožene stranke niso zanikale, kar pomeni da so te trditve priznale in se z njimi sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni bilo dolžno ukvarjati (2. odstavek 214. člena ZPP). Tožene stranke so na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, s pravnomočnostjo katere je prešlo sporno premoženje na dediče (primerjaj določbo 2. odstavka 78. člena ZD, pravilno uporabljeno v izpodbijani sodbi) in sklepa o dedovanju, postale solastnice spornega premoženja ex lege (kot je bilo že v prvostopni sodbi in tudi že v prvi pritožbeni odločbi pojasnjeno, je sklep o dedovanju le deklaratornega značaja, enako pa posledično tudi sam vpis v zemljiško knjigo). Nastop „formalne“ oz. z zakonom vzpostavljene posesti pa jim je omogočila določba 29. člena SPZ, po kateri pridobi dedič posest s trenutkom zapustnikove smrti. Ker niti ne trdijo, da bi bil posestnik kdo drug oz. da so posest prepustile drugemu, so pravno torej posestnice lahko še vedno zgolj one. Tožbi ob povedanem tudi v tej smeri nesklepčnosti ni mogoče očitati.

Ker se pritožnice sklicujejo na neskladje med odločbo o denacionalizaciji ter sklepom o dedovanju, je treba še odgovoriti, da bo očitno napako lahko odpravilo sodišče v pritožbenem postopku zoper popravni sklep v zapuščinskem postopku in uskladilo sklep o dedovanju z denacionalizacijsko odločbo. Vendar pa zaradi te pomote izpodbijana sodba, ki je pravilno podelila prednost zapisu iz denacionalizacijske odločbe, s katero je bilo vrnjeno sporno premoženje, sama po sebi materialnopravno ni nepravilna (kot že omenjeno je sklep o dedovanju le deklaratornega značaja, enako pa posledično tudi sam vpis v zemljiško knjigo, pri čemer je ta mogoč direktno na tožeče stranke upoštevaje določbo 2. alinee prvega odstavka 150. člena ZZK-1). Tožene stranke zaradi omenjenega neskladja razpolagalne sposobnosti glede vrnjenega premoženja, pridobljene že ex nunc - s trenutkom pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe niso izgubile, prav tako pa je ob povedanem v zvezi s to napako sklepa o dedovanju neutemeljeno njihovo sklicevanje tako na določbo 23. člena SPZ, ki definira pojem zemljiškoknjižnega dovolila, kot tudi na določbi 31. in 32. člena ZZK-1, ki urejata obvezne sestavine zemljiškoknjižnega dovolila. Končno je nepomembno tudi pritožbeno sklicevanje na predvideno bodočo etažno lastnino na spornem premoženju, ki naj bi bila šele ustanovljena. Bistveno je, kakšne pravice gredo prezrtim dedičem na podlagi denacionalizacijske odločbe, kot zakonitim dedičem pa vsakemu pripada po enošestinski solastni delež na vrnjenem premoženju.

Pravilna je tudi stroškovna odločitev. Pritožbeno sodišče na navedbe tožečih strank v pritožbi odgovarja s sklicevanjem na izpodbijane razloge prvostopnega sodišča, ki ni prezrlo, da je bil primarni zahtevek zavrnjen, temveč zgolj ni vplival na stroškovni uspeh, saj so s svojima zahtevkoma na ugotovitev dednih deležev na spornem premoženju in na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila do višine solastnih deležev, ki jim pripadajo kot dedičem v skladu z odločbo o denacionalizaciji, uspele, in je torej pravilno upoštevalo uspeh pravdnih strank v tem postopku pri odmeri stroškov. Glede na pritožbene očitke o pomanjkanju razlogov glede stroškovne odločitve pa pritožbeno sodišče napotuje tožene stranke tudi na specifikacijo stroškov tožečih strank v njihovem stroškovniku, katerega je sodišče prve stopnje kritično oz. pravilno ocenilo.

Ker tožene stranke niso uspele s pritožbo, nosijo same tudi stroške pritožbe. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo tožečim strankam, saj je ocenilo, da odgovor na pritožbo ni vplival na odločitev o pritožbi in je zato pritožbeno sodišče te stroške ocenilo za nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Glej v teoriji: dr. Vesna Rijavec: „Dedovanje Procesna ureditev“, GV Ljubljana 1999, stran 135. (2) Glej Ibid: stran 268 in 269.