Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je samostojni podjetnik in si sam odreja delo; delo, ki izhaja iz vpisa je zgolj administrativno, vodstveno, organizacijsko in nadzorno in ga je zmogel oblikovati tudi tako, da ga je razporejal preko celotnega delovnega dne, torej da ga je lahko prekinil z odmori ob utrujenosti. Sam si je narekoval tempo in ritem dela. Ocena izvedenca je bila, da nadaljnja časovna razbremenitev glede na opis dela iz ocene tveganja, ni bila potrebna. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče izvedensko mnenje v celoti sprejelo. Ne glede na sprejeto izvedensko mnenje, pa je menilo, da tožnik tudi po 6. 8. 2016 (do 29. 9. 2016) ni bil sposoben za delo za polni delovni čas. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča nima podlage ne v ugotovljenem dejanskem stanju, ne v materialnem pravu.
I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "I. Odpravi se odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 6. 2016. Odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 6. 2016 se spremeni tako, da je tožnik začasno nezmožen za delo (poškodba izven dela) od 1. 7. 2016 do 5. 8. 2016, od 6. 8. 2016 dalje do 29. 9. 2016 je zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (poškodba izven dela).
II. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 8. 2016 in odločba št. ... z dne 6. 7. 2016. III. Tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bil tožnik nezmožen za delo za polni delovni čas od 6. 8. 2016 do 29. 9. 2016, se zavrne."
II. V preostalem se pritožba zavrne.
1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo toženke z dne 28. 6. 2016 in poseglo v odločbo tožene stranke z dne 8. 6. 2016 tako, da se odpravi v prvem stavku prvega odstavka izreka, da tožnik od 1. 7. 2016 do 5. 8. 2016 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi poškodbe izven dela in v drugem stavku istega odstavka, da je od 6. 8. 2016 dalje zmožen za delo (I. točka izreka), odpravilo odločbi tožene stranke z dne 19. 8. 2016 in 6. 7. 2016 (II. točka izreka) in ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela od 1. 7. 2016 do vključno 29. 9. 2016 (III. točka izreka). V celoti je sprejelo izvedensko mnenje, saj je podano na podlagi predložene dokumentacije ob upoštevanju izvidov osebnega pregleda in ni neskladja s predloženimi specialističnimi izvidi, ocena je skladna z mnenjem specialista fiziatra z dne 31. 5. 2016 in 3. 8. 2016. Ker je izvedenec menil, da je v času od 1. 7. 2016 do 29. 9. 2016 za tožnika potrebna ne samo štiriurna omejitev pri delu, ampak tudi stvarne razbremenitve (brez vožnje vozil C kategorije, brez dela na višini, brez dvigovanja ali prenašanja bremen nad 10 kg, brez dela, kjer se zahteva izrazita soročnost, grobo moč levice in brez dvigovanja rok nad višino ramen), je sodišče sledilo ustaljeni sodni praksi, da je potrebno v tem primeru šteti, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za 8 ur.
2. Pritožuje se tožena stranka. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča napačna, saj sodišče v izvedenih dokazih, predvsem v izjavi o varnosti za delovno mesto tožnika, njegovi izpovedbi in izvedenskem mnenju izvedenca specialista medicine dela, ni imelo podlage za dejanski pravni zaključek, da je bil tožnik v spornem obdobju nezmožen za delo v polnem delovnem času. Glede na ugotovitve sodnega izvedenca in ob upoštevanju, da je tožnik nosilec dejavnosti ter tožnikove izpovedi pri pregledu pri izvedencu pa tudi glede na izpoved na obeh narokih za glavno obravnavo, je bil tožnik zmožen za delo v spornem obdobju vsaj 4 ure dnevno. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je on tisti, ki delo organizira ter opravlja vsa vodstvena in administrativna opravila. Posle ureja sam, pisarniškega dela je nekje 3 do 4 ure na dan. V skladu s tem je tudi ugotovitev izvedenca, da je bil tožnik, glede na delo, ki ga opravlja, v spornem obdobju zmožen za 4 urno delo. Glede obsega voženj pred poškodbo iz izpovedi tožnika izhaja, da je bilo teh le nekaj. Te v sklopu tožnikovega dela niso bile pomembne, če bi bile, bi bile kot take posebej opredeljene v izjavi o varnosti z oceno tveganja za njegovo delovno mesto. Tožnik glede izkaza obsega dela z vožnjami ni predložil nobenih potnih nalogov glede službenih potovanj oziroma izpisov voznikovih kartic, ki so namenjene evidentiranju delovnega časa (izpisi tahografskih vložkov), čeprav je dejal, da jih bo zagotovil. V danem primeru bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik samostojni podjetnik, da kot nosilec dejavnosti, delo organiziral tako, da lahko opravlja bistvena opravila v okviru svoje dejavnosti. Kot nosilec dejavnosti je imel še 4 zaposlene osebe, voznike tovornih vozil. Tožnik tako ni bil nezmožen za delo v polnem delovnem času.
3. Pritožba je delno utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je štelo, da je bil tožnik nezmožen za delo za polni delovni čas od 6. 8. 2016 do 29. 9. 2016 napačno uporabilo materialno pravo, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.
5. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstveno zavarovanje (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami). Ta v 80. členu določa, da je izbrani osebni zdravnik pooblaščen tudi za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela do 30 dni, 81. členu istega zakona pa, da o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni in v vseh drugih primerih odloča imenovani zdravnik. Zadržanost od dela zavarovanca nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da je začasno nesposobno opravljati svoje delo zaradi bolezni ali poškodbe.
6. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožnik v juliju 2015 padel s konja, dobil več zlomov v vratnem in torakalnem delu hrbtenice ter tako bil v dolgotrajnem bolniškem staležu od 25. 7. 2015 dalje. Imenovani zdravnik je 8. 6. 2016 odločil, da je tožnik od 4. 6. 2016 do 30. 6. 2016 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela, da je od 1. 7. 2016 do 5. 8. 2016 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zaradi poškodbe izven dela ter da je od 6. 8. 2016 dalje zmožen za delo. Pritožbi tožnika je zdravstvena komisija delno ugodila, s tem da je odločitev imenovanega zdravnika spremenila tako, da v primeru, če osebni zdravnik oceni, da je tožnik začasno nezmožen za delo, tudi po tem datumu je dolžan imenovanemu zdravniku posredovati ponovni predlog za obravnavo tožnikove morebitne nadaljnje začasne nezmožnosti za delo. Tožnikov osebni zdravnik je ponovno podal predlog 1. 7. 2016, imenovani zdravnik je z odločbo z dne 6. 7. 2016 odločil, da se predlog za odobritev polnega bolniškega staleža od 1. 7. 2016 dalje zavrne, tožnikova pritožba je bila z dokončno odločbo zdravstvene komisije z dne 19. 8. 2016 zavrnjena.
7. Glede tožnikove zmožnosti za delo je sodni izvedenec medicine dela, prometa in športa A.A. menil, da je bil tožnik od 1. 7. 2016 do 29. 9. 2016 zmožen opravljati svoje samostojne dejavnosti in sicer v skladu z odločbo tožene stranke. Od 1. 7. 2016 do 5. 8. 2016 je bil zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno in od 6. 8. 2016 dalje je bil zmožen za delo, kar je v skladu tudi z oceno tveganja. Tožnik je samostojni podjetnik in si sam odreja delo; delo, ki izhaja iz vpisa je zgolj administrativno, vodstveno, organizacijsko in nadzorno in ga je zmogel oblikovati tudi tako, da ga je razporejal preko celotnega delovnega dne, torej da ga je lahko prekinil z odmori ob utrujenosti. Sam si je narekoval tempo in ritem dela. Ocena izvedenca je bila, da nadaljnja časovna razbremenitev glede na opis dela iz ocene tveganja, ni bila potrebna. Sodni izvedenec pa je upošteval tudi izvid medicine dela, iz katerega izhaja, da tožnik ni bil zmožen za vožnjo C kategorije ter da je zmožen le za administrativno delo, ki pa ga je v njegovem s. p.-ju le za polovični delovni čas. Sodni izvedenec tako zaključi, da glede na opis dela tožnika, ki ga je ta podal na glavni obravnavi in na osebnem pregledu pri njemu, je bil tožnik zmožen le za 4-urno delo tudi od 6. 8. 2016 dalje.
8. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče izvedensko mnenje v celoti sprejelo (9. točka obrazložitve). Ne glede na sprejeto izvedensko mnenje, pa je menilo, da tožnik tudi po 6. 8. 2016 (do 29. 9. 2016) ni bil sposoben za delo za polni delovni čas.
9. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča nima podlage ne v ugotovljenem dejanskem stanju, ne v materialnem pravu. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je sodišče štelo izpoved tožnika kot prepričljivo, torej tudi glede obsega njegovega dela, ki ga ta opravlja in iz katerega izhaja, da ni šlo za vsakodnevnem vožnje, saj je imel 4 zaposlene, ki so opravljali delo šoferja, pri izvedencu pa je ob osebnem pregledu povedal, da je sam urejal posle in da je pisarniškega dela nekje do 3 do 4 ure na dan. Tožnik izvedenskega mnenja in ugotovitev izvedenca ni prerekal. 10. Glede vsakodnevnih voženj in obsega dela, ki ni pisarniško, je prvostopenjsko sodišče tožniku naložilo, da posreduje sodišču oceno tveganja, potne naloge za maj, junij, julij 2015, da bi se preverile navedbe tožnika glede obsega tega dela, kakor je to zahtevala tožena stranka. Tožnik tega, kakor navaja tudi pritožba, sodišču ni dostavil (tožnik ni predložil nobenih potnih nalogov glede službenih voženj oziroma izpisov voznikovih kartic, ki so namenjene evidentiranju delovnega časa, izpise tahografskih vložkov itd.).
11. Pritožbeno sodišče tako glede na prej navedeno zaključuje, da je potrebno pri delu tožnika v okviru njegovega samostojnega podjetništva upoštevati, da je tožnik opravljal po eni strani administrativno vodstvena, organizacijska in temu podobna dela, po drugi strani pa je potrebno upoštevati tudi to, da je občasno opravljal tudi delo voznika C kategorije, delo v avtomehanični delavnici in podobna dela in da je razvidno (iz izpovedi tožnika na glavni obravnavi ter pri sodnem izvedencu in iz samega izvedenskega mnenja, upoštevajoč oceno tveganja ter opis del in nalog), da je administrativnih, vodstvenih, organizacijskih in nadzornih del za 4 ure dnevno, enako pa tudi del v avtomehanični delavnici skupaj z deli šoferja.
12. Vse navedeno je bilo upoštevano tudi v zaključku sodnega izvedenca. Takšno izvedensko mnenje pa je sodišče v celoti sprejelo. Nanj glede (časovnih) obremenitev na posameznih delih ni bilo s strani tožnika nobenih pripomb. Tudi njegova prva pripravljalna vloga z dne 22. 3. 2017 navaja, da v zadnjem obdobju njegovih voženj ni bilo, se pa te pojavljajo občasno in so del njegovih nalog za ohranjanje normalnega poslovanja dejavnosti.
13. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je bilo potrebno deloma ugoditi pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se je odločba tožene stranke z dne 28. 6. 2016 odpravila, odločba imenovanega zdravnika z dne 8. 6. 2016 pa spremenila tako, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela od 1. 7. 2016 do 5. 8. 2016, od 6. 8. 2016 dalje do 29. 9. 2016 pa v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi poškodbe izven dela. Upoštevajoč navedeno je bilo potrebno odpraviti tudi odločbi z dne 19. 8. 2016 v zvezi z odločbo z dne 6. 7. 2016, ki je določala, da se zavrne predlog osebne zdravnice za odobritev polnega bolniškega staleža za tožnika od 1. 7. 2016 dalje. Tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bil tožnik nezmožen za delo za polni delovni čas od 6. 8. 2016 do 29. 9. 2016 pa je bilo potrebno zavrniti.
14. Na podlagi do sedaj navedenega je pritožbeno sodišče deloma ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje glede tožnikove zmožnosti za delo za čas od 6. 8. 2016 do 29. 9. 2016 spremenilo tako, da je bil tožnik v tem obdobju zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, v preostalem pa pritožbo zavrnilo (da je bil tožnik od 6. 8. 2016 dalje v celoti zmožen za delo), saj za to niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.