Jedro

Na podlagi preučitve vseh tožnikovih izjav je mogoče zaključiti, da tožnik ob podaji prvega zahtevka ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, ampak je ob podaji prvega zahtevka eksplicitno izjavil, da nima ničesar novega za navesti, zaradi česar v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prvi zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 14. 2. 2023 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Na vprašanje, ali želi navesti nova dejstva ali predložiti nove dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločitve o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, je odgovoril nikalno ter povedal, da vztraja pri istih razlogih, kot jih je navedel že v predhodnem postopku. Ravno tako nima za navesti niti nobenega dejstva, ki ga v predhodnem postopku ne bi mogel navesti. Za podajo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka se je odločil, ker želi v Sloveniji ponovno začeti postopek za mednarodno zaščito.

3. V nadaljevanju obrazložitve sklepa je navedeno, da je tožnik predhodno vložil že dve prošnji za mednarodno zaščito. Ko je vložil prvo prošnjo, je samovoljno zapustil azilni dom in je bil postopek s sklepom ustavljen, ta sklep je postal pravnomočen 27. 10. 2021. Nato je 21. 12. 2021 vložil že drugo prošnjo za mednarodno zaščito, o kateri je tožena stranka odločila ter na podlagi tožnikove izjave ugotovila, da je prošnjo utemeljeval s slabo ekonomsko situacijo, zasebnimi težavami s preprodajalcem drog ter uničenjem samokolnice s strani uradnih oseb. O drugi prošnji je bilo odločeno v pospešenem postopku in je bila prošnja zavrnjena z odločbo z dne 7. 2. 2022, ker je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnik je zoper odločbo sprožil upravni spor, vendar je sodišče s sklepom z dne 3. 3. 2022 tožbo zavrglo, ker je samovoljno zapustil azilni dom še pred izdajo odločitve sodišča. Omenjeni sklep sodišča je postal pravnomočen 23. 3. 2022, s tem pa je postala pravnomočna tudi odločba tožene stranke o zavrnitvi druge prošnje za mednarodno zaščito.

4. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V tretjem odstavku navedenega člena je določeno, da morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde ni mogla takrat uveljavljati. Na podlagi preučitve in primerjave izjav, ki jih je tožnik podal ob vložitvi obeh prošenj za mednarodno zaščito, na osebnem razgovoru kot tudi ob podaji prvega zahtevka, je mogoče zaključiti, da tožnik ob podaji prvega zahtevka ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, ampak je ob podaji prvega zahtevka eksplicitno izjavil, da nima ničesar novega za navesti. V konkretnem primeru torej niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je tožena stranka zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 zavrgla.

5. Tožnik v tožbi navaja, da še vedno vztraja pri svojih navedbah in da se je znašel v težki življenjski situaciji, saj v matični državi dolgoročno ne more preživeti. V pogojih izjemne revščine, ki obstaja v Maroku, je zelo težko preživeti. V matični državi se je poskušal postaviti na lastne noge, ampak zaradi revščine in brezposelnosti so prosta dela redka in konkurenca velika. Tožnik opozarja na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, kjer je enako kot zaščita pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja treba šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. V Maroku se zelo težko dobi delo in plače so zelo nizke, kar ne zadostuje za dostojno življenje. Težave, ki jih je opisal tožnik, se lahko štejejo za resno škodo, kot jo opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1, saj mu v državi grozi nečloveško ali poniževalno ravnanje. Tožnik opozarja tudi na načelo nevračanja. V primeru vračanja posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Tožnik predlaga naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je svojo odločitev sprejela po pazljivi primerjalni analizi vseh tožnikovih navedb, tako tistih, ki jih je predstavil v predhodnem postopku, kot tistih, ki jih je podal ob podaji prvega zahtevka. Tožnik dejansko uveljavlja okoliščine, ki so obstajale že v času predhodnega postopka. Sam je potrdil, da zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, kot je utemeljeval predhodno vložene prošnje in ni imel nobenih novih dokazil, ki bi jih predložil v postopek. Tožnik je težave, ki jih omenja, navajal že predhodno v postopku, poleg tega inštitut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih kriz posameznikov, temveč težav, ki jih imajo osebe na podlagi zakonsko določenih razlogov preganjanja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

7. Sodišče je v navedeni zadevi dne 5. 4. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 10. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je na podlagi preučitve vseh tožnikovih izjav mogoče zaključiti, da tožnik ob podaji prvega zahtevka ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, ampak je ob podaji prvega zahtevka eksplicitno izjavil, da nima ničesar novega za navesti, zaradi česar v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka.

11. Tožnik tudi v tožbi zatrjuje, da še vedno vztraja pri navedbah, da se je znašel v težki situaciji, da v matični državi dolgoročno ne more preživeti, da se je poskušal postaviti na lastne noge, toda zaradi revščine in brezposelnosti so redka prosta mesta in konkurenca je velika. S tem tožnik navaja enake razloge, kot jih je navajal tudi v prošnji, o kateri je tožena stranka vsebinsko že odločila, ter iste razloge, kot jih je navajal tudi pri razgovoru v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tudi pri prošnji, ki je bila z odločbo zavrnjena in ta odločba je postala pravnomočna, je navedel ekonomske težave. Na razgovoru v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka je rekel, da nima novih dejstev in dokazov, da je enako, kot je že povedal. 12. V zvezi s tožbeno navedbo, da mu v primeru vrnitve v Maroko grozi tveganje, da bo prišlo do ravnanj, prepovedanih s 3. členom EKČP, torej resna škoda, kot jo opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1, sodišče ugotavlja, da tožnik tudi to navedbo utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo in ne gre za navajanje novih dejstev. Ne glede na to, da navaja enak razlog kot v prejšnjem postopku, pa sodišče pojasnjuje, da slabo ekonomsko in socialno stanje v izvorni državi samo po sebi ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite (sodba Vrhovnega sodišče RS I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve). Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, do česar je tudi zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). Za priznanje mednarodne zaščite ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnje za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (13. točka obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS).

13. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.