Jedro

Vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito je mogoče doseči le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2116/2021/42 (1222-16) z dne 20. 2. 2023. Z navedenim sklepom je toženka zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na 71. člen ZUS-1 pritrdilo odločitvi toženke in poudarilo, da tožnik ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, temveč je eksplicitno izjavil, da nima ničesar novega za navesti, česar ni navajal že v postopku o priznanju mednarodne zaščite (tam je za zapustitev izvorne države navajal ekonomske razloge). Enake navedbe v tožbi je sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrnilo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov.1 Navaja, da še enkrat izpostavlja to, kar je navedel že v tožbi, in sicer, da nima kam iti. Tveganje, da v Maroku ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično in stvarno, saj zaradi težke življenjske situacije dolgoročno v Maroku ne bo mogel preživeti. Tveganje je tudi osebno, ker je vplivalo na konkretno njegovo življenje, in je v tem trenutku tudi predvidljivo. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati načelo nevračanja. Zaradi vsega navedenega obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

7. Iz navedenih določb izhaja, da je mogoče doseči vložitev ponovne prošnje le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi ni sporno, da pritožnik te zahteve ni izpolnil, saj tej presoji sodišča prve stopnje ne nasprotuje. V pritožbi namreč ponavlja samo tožbene navedbe o tem, zakaj je zapustil Maroko, ne trdi pa, da jih je sodišče zmotno presodilo, da ne gre za novote.

8. Pritožnik tudi zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo nevračanja. Ker je trditev neobrazložena, jo lahko Vrhovno sodišče zavrne le na splošni ravni. Tako ni razvidna kršitev tega načela, saj je bil pritožniku v obravnavanem primeru zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa sam ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena, to je predložitve dokazov oziroma navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek. Da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za pritožnikovo vrnitev v Maroko zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini tudi že presojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito (iz izpodbijane sodbe izhaja, da je odločba tožene stranke postala pravnomočna 23. 3. 2022).

9. Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 V pritožbi je pojasnilo pooblaščenke, da je tožnika opozorila na nezadostnost njegovih razlogov za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti.