Jedro

Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila domneva dobre vere uspešno izpodbita in ugotovilo, da je bila prva toženka v slabi veri. Vendar razlogi, ki jih poda sodišče prve stopnje so zelo skopi in sodišča druge stopnje ne prepričajo. Čeprav je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prva toženka vedela, da so sporne nepremičnine prodane s pridržkom lastninske pravice, tega zaključka ni utemeljilo z nobenimi prepričljivimi argumenti, razen s tem, da so priče tako izpovedale, kar pa povsem ne drži.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2., 3. in 4. točki razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu, to je v 1. točki izreka, se pritožba zavrne in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo ugotovilo, da sta notarski zapis Sporazuma o zavarovanju terjatev opr. št. z dne 11. 12. 2003 v obsegu, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. (dvorišče v izmeri 185m2 in stanovanjska stavba 89 m2), ki je vpisana pri vl. št. , k.o. (1. točka izreka), in vknjižba hipoteke, v višini 500.000,00 EUR s pripadki na isti nepremičnini na ime prve toženke, nična (2. točka izreka) ter odredilo, da se izbriše hipoteka, nastala po temelju notarskega zapisa št... z dne 11. 12. 2003 v obsegu, ki se nanaša na opisano nepremičnino in zaznamba izvršljivosti vknjižbe na tej nepremičnini v korist prve toženke za zavarovanje kredita v višini 500.000,00 EUR v roku 15 dni (3. točka izreka). Toženkama je naložilo, da povrneta pravdne stroške tožnikoma v znesku 3.282,14 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (4. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno zaključilo glede ugovora pasivne legitimacije. Tožba je bila vložena namreč le zoper prvo toženko. Z vlogo z dne 14. 7. 2009 sta tožnika tožbo razširila še na drugo toženko, čemur je prva toženka nasprotovala. Ker ničnosti pogodbe ni mogoče uveljavljati le v razmerju do ene pogodbene stranke je taka tožba nesklepčna. Tega pa ni mogoče sanirati z razširitvijo pravde na dodatno toženko, brez soglasja prvotne tožene stranke. Nadalje očita sodišču prve stopnje, da ni pojasnilo, zakaj smatra, da je napadeni sporazum v izpodbijanem delu ničen, zaradi česar mu očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dejstvo, da sta bili nični prodajna pogodba in povratna prodajna pogodba, sklenjena med tožnikoma in drugo toženko, ne pomeni avtomatično ničnosti sporazuma o zavarovanju terjatve, ker gre za samostojen pravni posel. V času sklepanja sporazuma je bila v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini vpisana lastninska pravice druge toženke, ki je ob sklepanju sporazuma tudi izrecno izjavila, da je nepremičnina prosta bremen, in da ne obstaja nobena ovira za ustanovitev zastavne pravice po sporazumu. Prva toženka si je pridobila tudi izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega je bilo razvidno, da je nepremičnina bremen prosta, sporazum pa je sklenila pri notarju, ki je pravni strokovnjak in oseba vredna javnega zaupanja, zato ji ni mogoče očitati opustitev dolžne skrbnosti. Prav tako ji ni mogoče očitati, da bi si morala zastavljeno nepremičnino ogledati v naravi. Pritožba opozarja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo iz 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) in navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo standarda skrbnosti, ki bi ga morala prva toženka izkazati pri sklepanju napadenega sporazuma. Poudarja, da se dobra vera domneva in da mora slabo vero dokazati nasprotna stranka – torej tožnika. Prav tako sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je štelo pričo B. L. za verodostojno in zakaj priče D. P. ne. Iz pričanja slednjega je bilo mogoče razbrati, da je bil P. v kontaktu z R.A.A. in ne direktno z B.L. Prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice, kot izhaja iz izpovedbe priče D.P., prvi toženki niso bile nikoli predložene. Prav tako se sodišče prve stopnje do razlik v pričanju med obema omenjenima pričama ni opredelilo. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj verjame B.L., se sodba sodišča prve stopnje ne da preizkusiti in je po mnenju pritožbe podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba opozarja, da je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da je prva toženka vedela, da poteka spor o zastavljeni nepremičnini tožnikov. Prva toženka je namreč v spis vložila dokazilo, iz katerega izhaja, da je za pravdni postopek, ki je potekal med tožnikoma in drugo toženko, izvedela šele 7. 2. 2007. Glede na navedeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Glede ugovora pasivne legitimacije:

7. Glede na pritožbeni očitek, da ničnosti pogodbe ni mogoče uveljavljati le v razmerju do ene pogodbene stranke, česar pa ni mogoče sanirati z razširitvijo še na drugo stranko nične pogodbe, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je res, da sta tožnika razširila tožbo tekom postopka tudi zoper novo toženo stranko – v stečaju (naknadno sosporništvo). Vendar pa je takšna razširitev tožbe glede na dejanske okoliščine v konkretnem primeru, pravilna. Po drugem odstavku 191. člena ZPP se lahko do konca glavne obravnave ob pogojih iz prvega odstavka tega člena pridruži tožniku nov tožnik ali se tožba razširi na novega toženca, če v to privoli. V obravnavanem primeru se je tožba razširila na novega toženca, ki je z odgovorom na tožbo privolil v razširitev, zakon pa ne predvideva, da bi bila potrebna tudi privolitev prvotnega toženca (tako tudi Sodba III Ips 8/99).

8.Glede zahtevka na ugotovitev ničnosti (I. točka izreka):

9. Pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj smatra, da je sporazum o zavarovanju terjatve v delu, v katerem se nanaša na nepremičnino dolžnikov, ničen, s čimer pritožba očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje izpeljuje ničnost sporazuma iz ničnosti prodajne pogodbe in povratne prodajne pogodbe, ki izhaja iz pravnomočne sodne poravnave, tako da razloge, čeprav skope, glede ničnosti napadenega sporazuma, sodišče prve stopnje ima. Vendar pa so ti razlogi materialnopravno zmotni.

10. Ničnost prodajne pogodbe in povratne prodajne pogodbe pomeni, da lastninska pravica na „prodani“ nepremičnini nikoli ni prešla iz sfere tožnikov na drugo toženko, ker druga tožnica ni imela razpolagalne sposobnosti s prenosom lastninske pravice na prvo toženko. Za prenos določene (lastninske) pravice s pravnim poslom se namreč po naši zakonodaji zahteva veljaven zavezovalni pravni posel, s katerim se prenositelj zaveže prenesti ali obremeniti določeno pravico ter razpolagalni pravni posel, ki je bistven, ker se šele z njim prenese ali obremeni stvarno pravico, za katerega mora obstajati razpolagalna sposobnost, ki izvira iz načela pravnoposlovnih prenosov, da nihče ne more prenesti drugemu več oz. boljših pravic, kot jih ima sam.

11. Kot izhaja iz listin v spisu je druga toženka sklenila s prvo toženko najprej pogodbo o dolgoročnem kreditu (zavezovalni pravni posel) in na podlagi te pogodbe še Sporazum o zavarovanju terjatev (razpolagalni pravni posel), katerega ugotovitev ničnosti, v delu, ki se nanaša na nepremičnino tožnikov, se zahteva v tem pravdnem postopku. Ugotovljena ničnost prodajnih pogodb med tožnikoma in drugo toženko na veljavnost zavezovalnega pravnega posla - kreditne pogodbe, sklenjene med prvo in drugo toženko ne vpliva. Obligacijskopravno je namreč povsem mogoča zaveza stranke, da bo na drugo stranko prenesla lastninsko oziroma drugo stvarno pravico na tuji stvari. Zgolj pri razpolagalnem poslu (v obravnavanem primeru sporazumu), ki ima kot posel stvarnega prava tudi stvarnopravne učinke, se namreč zahteva razpolagalna sposobnost (133. čl. SPZ). Ta ni lastnost pravnega subjekta, kot je to primer pri poslovni sposobnosti, pač pa se nanaša na natančno določeno pravico. Iz tega izhaja, da oseba, ki razpolagalne sposobnosti nima, pravice ne more (ne pa ne sme) prenesti. Navkljub razlikam med razpolagalno in poslovno sposobnostjo gre v konkretnem primeru za položaj, ki je primerljiv s tistim, ko želi posel skleniti poslovno povsem nesposobna oseba. Izražena je le volja ene stranke (prve toženke), saj druga toženka zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti svoje volje ni izrazila (VSL sodba in sklep II Cp 2857/2008). Teorija in praksa sprejemata stališče, da v takšnem primeru do sklenitve posla sploh ne pride. Gre za neobstoječ pravni posel. OZ sicer o neobstoječih pogodbah ne govori izrecno, vendar njegove pravne norme dopuščajo razlago, po katerem mu ta pojem ni tuj. (N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, I. knjiga, str. 504, 505). Razpolagalni pravni posel, ki ga sklene razpolagalno nesposobna oseba, nima učinkov, kar pomeni, da se pravica v svoji pripadnosti in obsegu zaradi takšnega posla ne spremeni in se šteje, da tak pravni posel sploh ne obstoji. Vendar glede na to, da listina o sklenitvi pravnega posla (pogodba) obstaja, ker je lahko že imela pravne učinke (v obravnavanem primeru je bila zemljiškoknjižno izvedena) ali bi jih imela, jo je potrebno na zahtevo zainteresirane osebe spraviti s sveta in tako mora sodišče ugotoviti njeno ničnost (ker pač zakon ne uporablja pojma neobstoječe pogodbe; med neveljavnimi pa ureja le instituta nične in izpodbojne pogodbe). Že po naravi stvari same je predpis o zahtevani poslovni oz. razpolagalni sposobnosti stranke za sklenitev veljavne pogodbe prisilne narave, posledica kršitve takšne zakonske določbe pa je po prvem odstavku 86. člena OZ ničnost (sodba II Ips 13/99 z dne 23. 9. 1999).

12. Glede na to je sodišče prve stopnje sicer pravilno, a iz napačnih materialno pravnih razlogov, ugodilo zahtevku na ničnost Sporazuma o zavarovanju terjatev opr. št. ... z dne 11. 12. 2003 v obsegu, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. (dvorišče v izmeri 185m2, stanovanjska stavba 89m2), in ki je vpisana pri vl. št. k.o. (1. točka izreka). Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo prve toženke zavrnilo kot neutemeljeno in s sodbo potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. O vknjižbi hipoteke (II. točka izreka):

14. V obravnavanem primeru tožnika zahtevata poleg ugotovitve ničnosti sporazuma o zavarovanju terjatev, tudi ugotovitev, da je vknjižba hipoteke nična (neveljavna) ter zahtevata vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Gre za zahteve na temelju izbrisne tožbe (243. člen ZZK-1), kot posebne stvarnopravne tožbe, ki pride v poštev, ko je bila izvršena materialnopravno neveljavna vknjižba. Namenjena pa je varovanju knjižne pravice na nepremičnini pred omejevanjem ali oškodovanjem, ki ga povzroči materialnopravno neveljavna vknjižba pravice nekoga drugega, zaradi česar varovana pravica preneha, se spremeni ali omeji. (R. Vrenčur, Izbrisna tožba). Pasivno legitimiran je tisti, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice (prvi odstavek 244. člena ZZK-1), vendar pa zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam, v katerih korist je bila pridobitev oziroma izbris pravice vknjižen oziroma predznamovan z učinkom pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba izbrisne tožbe (tretji odstavek 244. člena ZZK-1).

15. Glede na to je v obravnavanem primeru bistveno, ali je bila prva toženka ob sklepanju predmetnega sporazuma v dobri veri. Po 8. členu ZZK-1 (enako 10. člen SPZ), se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje tisti, kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi. Prva toženka se sklicuje na dobro vero, ker se je zanesla na podatke iz zemljiške knjige, iz katerih je izhajalo, da je lastnik nepremičnine druga toženka, kasneje pa se je izkazalo, da zemljiškoknjižno stanje ni bilo točno in da je dejansko lastnik nekdo tretji (tožnika). Tako situacijo predvideva tudi tretji odstavek 244. člena ZZK-1. Dobra vera v povezavi z načelom zaupanja v podatke v zemljiški knjigi torej pomeni, da tisti, ki se sklicuje nanje, ni imel nobenega razumnega, tehtnega razloga, da vanje podvomi. Dobra vera se na podlagi 9. člena SPZ domneva, če se ne dokaže drugače. 16. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila ta domneva uspešno izpodbita in ugotovilo, da je bila prva toženka v slabi veri. Vendar razlogi, ki jih poda sodišče prve stopnje so zelo skopi in sodišča druge stopnje ne prepričajo. Čeprav je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prva toženka vedela, da so sporne nepremičnine prodane s pridržkom lastninske pravice, tega zaključka ni utemeljilo z nobenimi prepričljivimi argumenti, razen s tem, da so priče tako izpovedale, kar pa povsem ne drži. Priča B. L. je res potrdil zaključek sodišča prve stopnje, vendar pa sodišče njegovega zaslišanja ni ocenilo glede na izpovedbo priče D.P., obe izpovedi primerjalo in utemeljilo, zakaj verjame eni oziroma drugi priči. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da verjame priči B.L., vendar pri tem ni pojasnilo, zakaj verjame prav tej priči. Zato pritožba utemeljeno opozarja na odsotnost dokazne ocene zaslišanih prič. Ker je s tem sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP, ki je sodišče druge stopnje ne more odpraviti, je bilo treba izpodbijano sodbo v 2. in 3. točki izreka, posledično pa tudi v stroškovni odločitvi, v 4. točki izreka, s sklepom razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek odstavek 354. čl. ZPP).

17. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da dejstvo obstoja pravdnih postopkov, ki so se v tistem času vodili zoper drugo toženko, preden je prišlo do vknjižbe hipoteke, samo po sebi ne zadošča za ugotovitev, da je bila prva toženka v slabi veri, kar ugotavlja sodišče prve stopnje. Kot izhaja iz listin v spisu sta tožnika res vložila tožbo na ničnost prodajne pogodbe in prodajne pogodbe s pridržkom že 6. 12. 2002, napadeni sporazum pa je bil sklenjen 11. 12. 2003. Vendar zgolj dejstvo, da je imela druga toženka sodne spore še ne pomeni, da je prva toženka za vsebino teh sporov vedela. Takšen zaključek bi bilo enostavno sprejeti zgolj v primeru, ko bi tožnika ob vložitvi tožbe zoper drugo toženko predlagala še zaznambo spora. V tem primeru bi bilo ob sklepanju napadenega sporazuma nedvomno iz same zemljiške knjige jasno, da poteka spor o nepremičnini, ki je bila predmet zastave. Ker tega ni bilo, je dokazovanje, da je prva toženka vedela za vsebino sporov, veliko težje.

18. Sodišče prve stopnje bo zato v novem sojenju moralo sprejeti dokazno oceno v zvezi z dobrovernostjo oziroma slabovernostjo prve toženke. Ob upoštevanju dejstva, da se dobra vera domneva in da je dokazno breme glede slabe vere prve toženke na tožnikih, bo moralo upoštevati tožbene in nadaljnje, v postopku pravočasno podane trditve tožnikov (trditveno podlago tožnikov) v zvezi s tem, nato pa na podlagi temeljite dokazne ocene vseh v postopku izvedenih dokazov, ki bo zajemala tudi argumente o (ne)verodostojnosti zaslišanih prič, sprejeti materialnopravne zaključke.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).