Jedro

Tožnik je v svoji izpovedi v tem upravnem sporu „začel“ povezovati svojo narodnost kot razlog za revščino, kar je v nasprotju z izjavami tožnika v upravnem postopku. Utemeljeno toženka opozori, da je tožnik na osebnem razgovoru 17. 1. 2023 zanikal, da bi imel zato, ker je po narodnosti Berber, kdaj kakršnekoli težave in povedal, da zaradi tega, ker je Berber, nikoli ni imel težav. Zgolj izpoved tožnika na naroku, ki je v tem delu drugačna od celotnega upravnega postopka, brez konkretizacije težav, ki naj bi jih imel tožnik zato, ker je Berber, sodišča ne prepriča. Po presoji sodišča ne izkaže, da bi bila tožnikova revščina posledica preganjanja. Pravilna je tudi odločitev, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito.

Utemeljen pa je sicer tožbeni očitek o kršitvi, ker toženka v postopku tožnika ni seznanila, da je Vlada RS dne 31. 3. 2022 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Maroko ter mu ni pojasnila uporabe koncepta varne izvorne države in svojo odločitev oprla tudi na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Po presoji sodišča pa to, glede na to, da je toženka zavrnila prošnjo tudi na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 in ne izključno druge alineje 52. člena ZMZ-1, torej gre za „dodatni“ in ne izključni argument toženke ter dejstvo, da je bil tožnik seznanjen s konceptom varne izvorne države z vročitvijo odločbe, saj uveljavlja kršitev v zvezi s tem v tožbi, in da v tem upravnem sporu ni navajal niti izpovedal okoliščin, ki bi terjale drugačno odločitev, napaka po presoji sodišča ni taka, ki bi terjala odpravo izpodbijane odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika 23. 12. 2022 obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Maribor, ki ga je prijela ob ilegalnem prihodu v državo. Na policijski postaji je navedel, da je iz izvorne države odšel zaradi slabih ekonomskih razmer, da je državljan Kraljevine Maroko (v nadaljevanju Maroko), s ciljno državo Avstrijo.

3. Tožnik se je v dne 27. 12. 2022 vloženi prošnji za mednarodno zaščito predstavil z drugačnimi osebnimi podatki, kot na policijski postaji in sicer s podatki, kot v izpodbijani odločbi. Toženka je povzela, da tožnik ni služil vojaškega roka, ni član nobene politične stranke ali organizacije, ni prestajal zaporne kazni, dokončanih ima sedem razredov osnovne šole, nazadnje je bil zaposlen v Maroku kot gradbeni delavec. Iz Maroka je odšel oktobra 2022 v Turčijo, Bolgarijo in nato v Srbijo. Za izkazovanje istovetnosti v postopku ni dostavil nobenega dokumenta. Tožnik je v prošnji navedel, da je zapustil Maroko zaradi slabe ekonomske situacije, brezposelnosti in revščine, saj je zaslužil premalo, da bi pokril stroške najemnine stanovanja.

4. Toženka je povzela tožnikov osebni razgovor, iz katerega izhaja, da je želel v Italijo, da je po narodnosti Arabec in Berber, da v Maroku ni bil zaposlen, da je občasno opravljal priložnostna dela, da za preživetje ni zaslužil dovolj, da v nadaljevanju svojega šolanja ni videl smisla, ker kljub dokončani univerzi, ljudje ne uspejo najti zaposlitve. Kot glavni razlog za zapustitev države je navedel revščino in občutek, da ni zaželen. Povedal je tudi, da drugih težav ni imel, kot Berber ni imel nobenih težav in da drugih razlogov, zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito, nima.

5. Toženka je ugotovila, da tožnik v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta in ugotovila, da prihaja in je državljan Maroka. Ugotovila je, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, ker je svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s slabo ekonomsko situacijo ter nespoštljivimi odnosi v družini. Tožnik je glavni razlog za zapustitev države pripisal slabi ekonomski situaciji in revščini, ki pa po oceni toženke ne more biti obravnavana v okviru mednarodne zaščite, saj ni takšne narave, da bi predstavljala utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožnikovih navedb po oceni toženke ne gre povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 (veroizpoved, narodnost, rasa, politično prepričanje ali pripadnost posebni družbeni skupini). Toženka ni ugotovila, da bi bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene tožnikove človekove pravic niti, da je zatrjevano ekonomsko stisko povzročil nekdo tretji (npr. država, gospodarske družbe itd.). Toženka je izpostavila, da tožnik ni zatrjeval, da bi imel v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Tožniku je bilo šolanje omogočeno, ki pa ga ni nadaljeval zato, ker v tem ni videl rešitve iz slabe ekonomske situacije. Toženka je ugotovila, da dostop do trga dela tožniku ni bil onemogočen, saj je občasna dela neprestano opravljal. Toženka je izpostavila, da je tožnik sam privarčeval denarna sredstva za pot do Slovenije.

6. Toženka je povzela tožnikove izjave o slabih družinskih odnosih, nespoštljivi komunikaciji med družinskimi člani, o eno mesečnem priporu, ker je nekoga udaril, da so ga iz pripora izpustili proti odkupnini, da kasneje zaradi tega dogodka ni imel več nobenih težav, da se mu kaj podobnega ni nikoli več zgodilo. Toženka je povzela, da tožnik sam policije ni nikoli potreboval, da ni bil izpostavljen dogodkom, kjer bi bil kakorkoli ogrožen. Povzela je, da se je tožnik na policijo obrnil enkrat, ko je bil priča prepiru med odraslo osebo in otrokom, ko je poskušal zaščititi otroka in zato poklical policijo. Policija ni posredovala, ker naj bi šlo po mnenju policistov za nepomemben dogodek, ker ni nihče poškodovan. Po oceni toženke je tožnik v postopku izpostavljal zgolj splošne sistemske hibe, ki so prisotne v Maroku. Toženka je ugotovila, da tožnik ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, kot je ta določena v 27. členu ZMZ-1. Težav ni z ničemer konkretiziral in v Maroku ni bil ogrožen. Toženka je še izpostavila, da je policija v dogodku, ko je sam nekoga udaril, posredovala in njega, kot storilca, odpeljala v pripor, torej ukrepala. Toženka je ugotovila, da tožnik ni izkazal, da ga njegova izvorna država ne bi bila sposobna zaščititi ali ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, saj je iz njegovih navedb mogoče zaključiti nasprotno. Tožnik po oceni toženke ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Toženka je upoštevaje ugotovljene okoliščine ter dejstvo, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, tožnikove izjave, s katerimi ta utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ocenila za nepomembne oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1 ter prošnjo na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila.

7. Iz obrazložitve še izhaja, da tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. Po ugotovitvi, da je tožnik državljan Maroka, da v Maroku ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo, da izpostavljene slabe življenjske razmere ne morejo predstavljati relevantnega razloga za obravnavo v okviru mednarodne zaščite, saj tožnik ni izkazal, da bi njegove težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili uperjeni zoper njega osebno in bi mu onemogočali eksistenco, je toženka ugotovila, da tožnik nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi. Slednje je potrdil tudi sam, ko je na osebnem razgovoru zatrdil, da se v Maroku njemu ni nič konkretnega zgodilo. Toženka je prošnjo po ugotovitvi, da ni razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko za tožnika ne bi bila varna izvorna država, prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 8. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb tožnika_

9. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava, kot tudi bistvenih kršitvah postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, v kateri mu prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, da odpravi odločbo in vrne zadevo v ponovno odločanje.

10. Tožnik navaja, da je od vložitve prošnje za mednarodno zaščito do prejema odločitve preteklo več kot 2 meseca, s čimer je toženka kršila določbe ZMZ-1. Ne drži, da bi se tožnik ob podaji prošnje predstavil z drugačnimi osebnimi podatki kot na policijski postaji. Gre le za drugačen zapis njegovega priimka (z dvema besedama oz. pisano skupaj), kar pa je posledica le napačnega zapisa in je odvisno od tolmača oz. zapisnikarja, ne pa prosilca. Glede rojstnega podatka je očitno prišlo do pomote pri prevajanju. V kolikor je uradna oseba menila, da gre pri navedbah tožnika za neskladja, bi ga morala z očitanimi neskladji seznaniti in mu dati možnost, da jih pojasni. Dolžnost uradne osebe je soočiti tožnika z navedbami, ki se ji zdijo neskladne in razčistiti zadevo.

11. Tožnik ponavlja in poudarja, da je na osebnem razgovoru pojasnil, da je po narodnosti Arabec in Berber, njegova mati je Berberka, njegov materni jezik je berberski. Izpovedal je, da je bil s strani delodajalcev in sodelavcev grdo obravnavan, da so ga plačevali slabo. V kolikor bi v Maroku zahteval svoje pravice, predvideva, da bi ga zaprli. V matični državi se je počutil manjvrednega in brez pravic, imel je občutek, da ni zaželen. Navedel je tudi, da v Maroku ni zdravstvene oskrbe, ni zdravil. Če se želiš zdraviti in zahtevati svoje pravice, moraš najprej plačati podkupnino. Zato po mnenju tožnika ne držijo navedbe toženke v izpodbijani odločbi, da iz njegovih izjav ne gre razbrati, da mu je bil v Maroku onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Prav tako ne držijo navedbe toženke, da tožnik ni izkazal, da bi njegove težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in storitev. Glede zaposlitve je tožnik povedal, da so ga slabo plačevali. Samo dejstvo, da je opravljal občasna dela, še ne pomeni, da ni bil pri delu diskriminiran in šikaniran. Pojasnil je še, da v Maroku ni bil zaposlen, ampak je delal le občasna dela, pri tem pa ni zaslužil dovolj za preživetje. Redne zaposlitve ni dobil, čeprav je poskušal. Neizkazani so po mnenju tožnika zaključki toženke, da po dogodku, ko se je po enem mesecu vrnil iz pripora, ker je nekoga udaril, ni imel več nobenih težav. To ne drži, tožnik je le izpovedal, da od takrat dalje ni imel več problemov s to osebo, s katero je imel spor. Niti ne drži, da težav v Maroku ni konkretiziral in da je izpostavil zgolj splošne sistemske hibe, ki so prisotne v Maroku, saj je tožnik opisal grdo ravnanje delodajalcev, diskriminatorno ravnanje organov, policije. Navedbe v izpodbijani odločbi so na določenih mestih tudi same s sabo v nasprotju. Medtem ko toženka (po mnenju tožnika napačno) navaja, da iz tožnikovih navedb ni razbrati, da bi njegovo zatrjevano ekonomsko stisko, ki je izvirala iz nezmožnosti najti redno zaposlitev, povzročili tretji akterji, pa je na drugem mestu zapisala: »upoštevaje navedeno, bi to v skladu s 24. členom ZMZ- 1 lahko pomenilo tudi, da ga je v izvorni državi domnevno ogrožal nedržavni subjekt«. Iz česar gre sklepati, da je toženka torej iz njegovih izjav razbrala, da ga je ogrožal nedržavni subjekt. Glede ukrepanja policije pa je tožnik izpovedal in podal primer, kako policija v Maroku selektivno ukrepa. Torej iz njegovih navedb vsekakor ni mogoče sklepati, da bi policija ukrepala, če bi sam potreboval njeno pomoč.

12. Kot bistveno pa tožnik izpostavlja, da toženka ni ustrezno upoštevala tožnikovih navedb podanih v upravnem postopku, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam ne more dostojno živeti. Glede na navedeno, je po njegovem mnenju nepravilen zaključek toženke, da okoliščine, ki jih je tožnik navedel, niso takšne narave, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice namreč izhaja, da lahko gre v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (glej npr. sodbe v zadevah Larioshima proti Rusiji z dne 23.4.2002, Budina proti Rusiji z dne 18.6.2009, M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21.1.2011, Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji z dne 23.2.2012). Posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Toženka po mnenju tožnika ni preverjala njegovih navedb iz vidika, ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi. Zaključek toženke je zato po mnenju tožnika najmanj preuranjen. Tožnik izpostavlja, da je treba zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil v primeru zavrnitve prošnje pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem azilnem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca za azil. 13. Toženka niti ob podaji prošnje niti na osebnem razgovoru tožnika ni seznanila, da je Vlada RS dne 31. 3. 2022 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Maroko ter mu ni pojasnila uporabe koncepta varne izvorne države. Kljub temu je na tej podlagi zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Tožniku pa s tem ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Temeljno načelo ZUP je, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in stranki omogočiti, da uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi (1. odstavek 138. člena ZUP), kar pomeni tudi, da je treba dati pred izdajo odločitve stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena ZUP) ter da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, razen v primerih, določenih z zakonom (3. odstavek 9. člena ZUP). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bile navedene določbe ZUP kršene. Glede na navedeno izpodbijane odločbe v tem ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Napačno pa je bila uporabljena tudi določba 2. alineje 52. člena ZMZ-1. 14. Tožnik še navaja, da mora skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-96/09 z dne 9. 7. 2009 o prošnji za mednarodno zaščito pristojni organ praviloma odločiti v rednem postopku. Izjemoma lahko odloči v pospešenem postopku ali v posebnih postopkih, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Namen pospešenega postopka je hitro obravnavati očitno utemeljene in očitno neutemeljene prošnje, zato, da je v očitnih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čim krajši. Skladno s 7. točko 49. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ v primeru, da je bil s prosilcem opravljen osebni razgovor in je na voljo zadosti razpoložljivih dokazov za ustrezno vsebinsko preučitev prošnje ter je dejansko stanje ugotovljeno do te mere, da omogoča izdajo zakonite odločitve, prošnjo zavrne kot neutemeljeno ali očitno neutemeljeno. Tožnik meni, da v konkretnem primeru ni bilo dejansko stanje ugotovljeno do te mere, da omogoča izdajo zakonite odločbe.

15. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-292/2009, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011 mora pristojni organ v postopku odločanja o mednarodni zaščiti upoštevati tako subjektivni (21. člen ZMZ-1) kot objektivni element (22. člen ZMZ-1). Pri slednjem mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec ob zavrnilni odločbi moral vrniti. Neupoštevanje navedenega predstavlja poseg v 18. člen Ustave RS ter kršitev mednarodnopravnih predpisov. V izpodbijani odločbi pristojni organ ni preverjal oz. upošteval splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi v zvezi z navedbami, ki jih je tožnik med postopkom podal. Toženka je po mnenju tožnika poleg tega kršila določila ZMZ-1 in v pospešenem postopku ni odločila v najkrajšem možnem času, najkasneje pa v dveh mesecih od vložitve prošnje. V konkretnem primeru je od vložitve prošnje za mednarodno zaščito do prejela odločitve preteklo več kot 2 meseca, zaradi dolgotrajnosti postopka pa se je izgubil smisel oz. namen pospešenega postopka.

16. Toženka se v izpodbijani odločbi ni opredelila do nevarnosti, ki bi tožniku grozila v primeru vrnitve v matično državo. Za odločanje o izpolnjevanju pogojev za subsidiarno obliko zaščite je bistveno ugotavljanje nevarnosti za resno škodo v primeru vrnitve, kar je negotov dogodek v prihodnosti, ki ga ni mogoče ugotavljati zgolj z dokazi o obstoju določenih historičnih dogodkov, ampak se to tveganje kot negotovo dejstvo ugotavlja tudi z raznimi specifičnimi informacijami ali splošnimi informacijami o stanju v izvorni državi. Teh informacij toženka neutemeljeno ni pridobivala. Tožnik navaja, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da bo utrpela resno škodo v obliki nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, kar je v postopku izpovedala.

17. Načelo nevračanja je mednarodnopravno načelo, ki prepoveduje državi odstranitev, izgon ali izročitev prosilca državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Zajeto je tako v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije, 3. členu EKČP kot tudi v 18. členu Ustave RS. Gre za pravico absolutne narave.

_Povzetek navedb toženke_

18. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

19. Poudarja, da se je podrobno in celostno opredelila do vseh razlogov, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito in ugotovila, da njegovi razlogi opredelitvi, kot je določena v ZMZ-1 in Ženevski konvenciji ne zadoščajo. Toženka tožnikovih razlogov, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ni mogla povezati niti z resno škodo. Toženka s sklicevanjem na prvo točko 47. člena ZMZ-1, navaja, da je ta rok spoštovala in je po pridobitvi prevoda tožniku odločbo skupaj s seznamom svetovalcev za begunce tudi odpremila po pošti. Toženka v zvezi z drugačnimi osebnimi podatki poudarja, da ta ugotovitev ni bila podlaga za podano odločitev, kar je v odločbi pojasnjeno. V izpodbijani odločbi je navedeno, da osebnih podatkov tožnik v postopku ni bistveno spreminjal. 20. Toženka poudarja, da je tožnik na osebnem razgovoru 17. 1. 2023 zanikal, da bi imel zato, ker je po narodnosti Berber, kdaj kakršnekoli težave. Povedal je, da zaradi tega, ker je Berber, nikoli ni imel težav. Prav tako je kot glavni razlog navedel revščino in slab prihodek. Toženka je tako ugotovila, da njegove težave z delodajalci, ki jih je navajal, niso izhajale iz naslova rasne pripadnosti. Hkrati je navedel, da je za pot iz Maroka porabil svoj privarčevani denar, prihranke je pridobil z naslova svojega dela. Toženka izpostavlja, da je navedbe o slabem ravnanju delodajalcev podal tožnik pavšalno in jih nikakor ni zadostno individualno utemeljil. Njegovih težav toženka ni mogla povezati z narodnostjo, saj slednjega sam tudi nikoli ni eksplicitno in konkretno omenjal. 21. Toženka še izpostavlja, da četudi je tožnik omenil, da se v izvorni državi počuti nezaželenega, tega ni utemeljil z dejstvi, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da gre za rasno diskriminacijo. Navajal je, da je delo iskal tudi izven svojega kraja, kjer se je tudi zaposlil, a se je vrnil nazaj, ker je pogrešal svojo mati. Zgolj pavšalne navedbe »ne dobiš dela, tudi če zaključiš univerzo« ali »težko prideš do zaposlitve«, s katerimi je tožnik utemeljeval svoje osebne okoliščine, ne izkazujejo preganjanja (oziroma diskriminacije), še zgolj, če je tožnik v Maroku dejansko opravljal neko delo (priložnostna dela), kar izkazuje, da mu pravzaprav dostop do trga dela ni bil onemogočen. Tožnik torej ni izkazal, da bi država s svojimi ukrepi dejansko onemogočala njegovo pravico do dela. Ravno tako na tem mestu ne gre spregledati, da je imel tožnik očitno, ne glede na svojo narodnost, zagotovljen dostop do ostalih storitev, kot je denimo šolanje. Tožnik ni omenjal, da ne bi mogel dostopati do zdravnika oziroma do ostalih vitalnih storitev, ampak je dejstva o stanju zdravstva navedel zgolj pavšalno. Glede na to, da tožnik na podlagi svoje narodnosti ni imel nobenih ovir pri izvajanju svojih (ostalih) pravic, se povezovanje težav pri dostopu do trga dela, še zgolj, če tožnik sam te povezave nikoli pravzaprav ni izpostavil, zdi nesmiselno. Kot že rečeno, tožnik v konkretnem primeru ni zadostno individualno utemeljil oziroma izkazal, da je bil osebno kot Berber diskriminiran ter tako tudi ni izkazal subjektivnega elementa preganjanja iz tega naslova.

22. Toženka končno izpostavlja še, da ostaja neizpodbitno, da je tožnik kot glavni razlog za odhod iz države navedel revščino, ki pa, ob upoštevanju tožnikovih navedb, ne more biti obravnavano v okviru mednarodne zaščite. Iz vidika presoje o obstoju razlogov preganjanja, kot tudi resne škode, v okviru postopka mednarodne zaščite, namreč ni bistveno, kakšna je ekonomska preživetvena sposobnost tožnika, saj je ta predmet obravnave v okviru humanitarnih razlogov in ne razlogov za podelitev mednarodne zaščite. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 151/2016. 23. Toženka napako, da tožnika ni seznanila s konceptom varne izvorne države, ki ga je uporabila v odločitvi o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, priznava in ugotavlja, da tožnik ni bil pravilno obveščen glede koncepta varne izvorne države a je hkrati mnenja, da to ni napaka takšne narave, ki bi lahko vplivala na to, da bi se odločba odpravila in zadeva vrnila v toženi stranki v ponovno odločanje. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije v sodbi št. IU 150/2023-14 s 3. 2. 2023, IU210/2023-11, IU 275/2023-9. Glede na to, da je odločitev utemeljevanja tudi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 in ne zgolj drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 in je toženka prošnjo za mednarodno zaščito tožilca zavrnila kot očitno neutemeljeno že na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 24. Toženka nasprotuje tožnikovim navedbam, da naj bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi v obliki nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ker je kot glavni razlog navedel revščino. Toženka njegovih navedb ni mogla povezati s preganjanjem ali resno škodo, zgolj ekonomski razlogi pa niso razlog, na katerega bi bila lahko oprta pozitivna odločitev.

_O sodni presoji_

25. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, prebralo listine spisa toženke št. 2142-6042/2022 in tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

26. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

27. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.1 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.2

28. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. 29. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

30. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

31. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar potrdi tudi na zaslišanju. Na zaslišanju izrecno pove, da je Maroko zapustil zaradi revščine in da se v Maroko ne more vrniti, ker se je ekonomska situacija poslabšala. Povedal je še, da je odšel iz Maroka tudi zaradi rasnega razlikovanja, ki ga ni konkretiziral. Da je delal v gradbeništvu, da ga delodajalec ni redno niti primerno plačeval, kar je bila sicer praksa za vse delavce, zaradi česar je prišel v spor z njim in je zaradi tega pustil službo in državo. Povedal je, da je bil namenjen na zahod, v Italijo ali Švico, da bi poiskal kakšno delo. Tožnik je povedal tudi, da je odšel tudi zaradi spora s prijatelji in okolico pred 5 leti, da je prišel v spor z zakonom vsako leto, npr. ko se je brat pretepal s sosedi, je to prijavil, a so policisti rekli, da ne morejo intervenirati, dokler se kaj resnega ne zgodi. V priporu so s tožnikom zelo grdo ravnali, saj je bila tam kot suženj. Tožnik je povedal, da zakon Berberov ne spoštuje in da je odšel tudi zaradi tega, ker se ni mogel šolati in imeti prihodnosti. Tožnik meni, da je bil zato, ker je Berber, neenakopravno obravnavan in je težko dobil zaposlitev ali kakšno delo. Sicer je poprijel za vsako delo v Maroku, v gradbeništvu, montiral steklo, aluminij ipd. Delodajalci so bili večinoma Arabci, malo je bilo Berberov. Tožnik je še izpovedal, da je 24 let živel v Maroku in da ni videl prihodnosti za naprej, da ima skromno izobrazbo, da zdravstvena oskrba ni prava. Domovino je zapustil zato, da bi poiskal boljšo prihodnost. 32. Upoštevaje tožnikovo izpoved v tem upravnem sporu, ki je v določenih delih sicer drugačna od navedb tožnika v upravnem postopku, je odločitev toženke, da je tožnik uveljavljal le ekonomske razloge za odhod iz Maroka in razlog, zaradi katerega se ne more vrniti v Maroko, tudi po presoji sodišča pravilna. Tožnik zaslišan potrdi, da je bistven razlog za odhod iz države revščina in slabi pogoji za življenje, zaradi tega se tudi ne more vrniti v Maroko in revščina je razlog, da je odšel iz Maroka ter poskušal poiskati boljšo prihodnost v Evropi. Tožnik je v svoji izpovedi v tem upravnem sporu „začel“ povezovati svojo narodnost kot razlog za revščino, kar je v nasprotju z izjavami tožnika v upravnem postopku. Utemeljeno toženka opozori, da je tožnik na osebnem razgovoru 17. 1. 2023 zanikal, da bi imel zato, ker je po narodnosti Berber, kdaj kakršnekoli težave in povedal, da zaradi tega, ker je Berber, nikoli ni imel težav. Zgolj izpoved tožnika na naroku, ki je v tem delu drugačna od celotnega upravnega postopka, brez konkretizacije težav, ki naj bi jih imel tožnik zato, ker je Berber, sodišča ne prepriča. Po presoji sodišča ne izkaže, da bi bila tožnikova revščina posledica preganjanja. Pravilna je tudi odločitev, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.8 Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.9 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in zdravstveni sistem) v izvorni državi (zanj) slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.10

33. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnik ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi dokazoval preganjanje v smislu določb ZMZ-1 in da je izpostavil zgolj splošne sistemske hibe, ki so prisotne v Maroku. Hipotetično sklepanje, kako bi policija ukrepala, če bi tožnik sam potreboval njeno pomoč, je nerelevantno, pri čemer ni sporno, da policija je ukrepala, ko je bil tožnik storilec in ga priprla za 1 mesec. Tožnik izpove, da se je ta dogodek zgodil pred 5 leti (3 leta pred odhodom), torej je časovno oddaljen glede na odhod in ni naveden kot razlog, zaradi katerega je tožnik odšel iz Maroka. Zato tudi izpoved tožnika, da so v priporu z njim grdo ravnali, kot s sužnjem, upoštevaje, da to ni bil razlog za njegov odhod, ni relevantna.

34. Neutemeljen je tožbeni očitek, da ne drži ugotovitev toženke, da tožniku v Maroku ni bil onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Tožnik je res v upravnem postopku povedal, da v Maroku ni zdravstvene oskrbe, ni zdravil, kar pa ne dokazuje, da tožniku konkretno ni bil omogočen dostop do zdravil. Zgolj splošno zatrjevanje slabe situacije v državi, brez konkretizacije dogodkov, ki bi dokazovali kršitev tožnikovih pravic, po presoji sodišča ne zadošča. Ugotovitev toženke, da tožniku ni bil onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic v Maroku, je zato pravilna.

35. Utemeljeno sicer tožnik opozori, da samo dejstvo, da je opravljal občasna dela, še ne pomeni, da ni bil pri delu diskriminiran in šikaniran. Sodišče dodaja, da to ne pomeni niti, da je bil pri delu diskriminiran in šikaniran. Tožnik (do tožbe) nikoli ni zatrjeval, da bi bil diskriminiran ali šikaniran (tudi pri delu). Toženka je pravilno povzela, da tožnik v Maroku ni bil zaposlen, da je delal le občasna dela in pri tem ni zaslužil dovolj za preživetje, da redne zaposlitve ni dobil, čeprav je poskušal. Na zaslišanju izpove, da ga delodajalec ni plačeval, potrdi pa, da delodajalec tudi drugih delavcev ni plačeval. Tožnik tako ni bil v drugačnem položaju kot ostali delavci.

36. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik težav v Maroku ni konkretiziral in da je izpostavil zgolj splošne sistemske hibe, ki so prisotne v Maroku. Tožbena navedba, da naj bi tožnik opisal grdo ravnanje delodajalcev, diskriminatorno ravnanje organov, policije, namreč ni utemeljen. V zvezi z ravnanjem policije je povedal in ni sporno, da je zaradi svojega ravnanja bil v priporu in da policija ne odreagira, dokler se kaj resnega ne zgodi. Gre torej za objektivno merilo policije, ki ni vezano na to, kdo je udeležen v kaznivem ravnanju. Spor s prijatelji, ki ga je omenil na zaslišanju, se je zgodil pred 5 leti in ga v upravnem postopku tožnik ni navajal kot razlog za svoj odhod iz države.

37. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da toženka naj ne bi ustrezno upoštevala tožnikovih navedb v upravnem postopku, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam ne more dostojno živeti. Utemeljeno tožnik sicer opozori, da iz sodne prakse ESČP izhaja, da lahko gre v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (glej npr. sodbe v zadevah Larioshima proti Rusiji z dne 23.4.2002, Budina proti Rusiji z dne 18.6.2009, M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21.1.2011, Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji z dne 23.2.2012) in, da posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tudi po presoji sodišča tožnikove navedbe niso takšne, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnik je odšel iz Maroka zaradi revščine in za to, da bi si poiskal boljše življenje in ni trdil, da nima prebivališča, da nima sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb. Do vsega se je opredelila toženka in utemeljeno izpostavila, da je tožnik za pot privarčeval lastna sredstva. Res je tožnik na naroku izpovedal, da tudi zdravstveni sistem ni dober, pa vendarle zatrjevanje splošnega stanja, brez konkretizacije tožnikove prizadetosti zaradi slabosti zdravstvenega sistema, upoštevaje tudi, da je v Maroku živel 24 let, tudi po presoji sodišča ne zadošča. 38. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da toženka ni preverjala tožnikovih navedb iz vidika, ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi. Sodišče je že pojasnilo, da tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom EKČP, ki po stališču SEU ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES11 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.12 Tožnik tudi po presoji sodišča ni zadostil svoji procesni dolžnosti, saj navedba, da se v Maroko ne more vrniti, ker se je ekonomska situacija poslabšala, ne zadošča. 39. Sodišče dodaja, da so materialnopravna stališča tožbe v bistvenem pravilna glede tega, da je treba zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil v primeru zavrnitve prošnje pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem azilnem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca za azil. Vendar pa v konkretnem primeru, dvoma niti ni bilo.

40. Utemeljen pa je sicer tožbeni očitek o kršitvi, ker toženka v postopku tožnika ni seznanila, da je Vlada RS dne 31. 3. 2022 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Maroko ter mu ni pojasnila uporabe koncepta varne izvorne države in svojo odločitev oprla tudi na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Po presoji sodišča pa to, glede na to, da je toženka zavrnila prošnjo tudi na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 in ne izključno druge alineje 52. člena ZMZ-1, torej gre za „dodatni“ in ne izključni argument toženke ter dejstvo, da je bil tožnik seznanjen s konceptom varne izvorne države z vročitvijo odločbe, saj uveljavlja kršitev v zvezi s tem v tožbi, in da v tem upravnem sporu ni navajal niti izpovedal okoliščin, ki bi terjale drugačno odločitev, napaka po presoji sodišča ni taka, ki bi terjala odpravo izpodbijane odločbe.

41. Pravilna so s strani tožnika povzeta stališča Ustavnega sodišča RS št. Up-96/09 z dne 9. 7. 2009, da mora o prošnji za mednarodno zaščito pristojni organ praviloma odločiti v rednem postopku ter, da izjemoma lahko odloči v pospešenem postopku ali v posebnih postopkih, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Tudi po presoji sodišča so v tožnikovem primeru ti pogoji pospešenega postopka podani.

42. Pravilno je tudi tožbeno povzemanje odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-292/2009, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, da mora pristojni organ v postopku odločanja o mednarodni zaščiti upoštevati tako subjektivni (21. člen ZMZ-1) kot objektivni element (22. člen ZMZ-1). Pri slednjem mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec ob zavrnilni odločbi moral vrniti. Neupoštevanje navedenega predstavlja poseg v 18. člen Ustave RS ter kršitev mednarodnopravnih predpisov. Ni pa utemeljen tožbeni očitek, da toženka ni preverjala oz. upoštevala splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi v zvezi z navedbami, ki jih je tožnik med postopkom podal. Kot že pojasnjeno, je odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.13 Tožnik trditev, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, ni podal. Pavšalne in zato neutemeljene so tožbene navedbe, da se toženka naj ne bi opredelila do nevarnosti, ki bi tožniku grozila v primeru vrnitve v matično državo. S čim konkretno naj bi bil tožnik soočen ob vrnitvi, poleg revščine in slabega ekonomskega stanja, ki v konkretnem primeru ni podlaga za mednarodno zaščito, do česar se je pravilno opredelila toženka, tožnik ne opredeli.

43. V zvezi z zatrjevano kršitvijo dvomesečnega roka za odločitev sodišče pojasnjuje, da gre za instrukcijski rok, katerega zamuda ne povzroči nezakonitost odločitve. Tožbene navedbe v tem delu so si tudi nasprotujoče, saj se tožnik po eni strani „bori“ za redni postopek in s tem utemeljuje tudi svojo tožbo, po drugi strani pa očita toženki, da je zamujala z odločitvijo, saj je od vložitve prošnje do prejema odločitve preteklo več kot 2 meseca, zaradi česar naj bi se, kot zapiše, izgubil smisel oz. namen pospešenega postopka.

44. Sodišče se sicer strinja z materialnopravnim stališčem tožnika, da je načelo nevračanja mednarodnopravno načelo, ki prepoveduje državi odstranitev, izgon ali izročitev prosilca državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, zajeto v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije, 3. členu EKČP kot tudi v 18. členu Ustave RS. Tožnik pa ne poda navedb, ki bi v tožnikovem primeru utemeljevale uporabo tega načela niti ne navede, da bi bil podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, ki bi omogočalo impliciranje tega načela za tožnikov primer.

45. Sodišče še dodaja, da je institut mednarodne zaščite, kot že navedeno, namenjen osebam, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Sodišče pripominja, da tožnikovo življenjsko pot, ko je odšel iz Maroka zaradi revščine, bil namenjen v Evropo zaradi boljšega življenje in da je revščina razlog, zaradi katerega se ne more vrniti v Maroko, razume in tožnikovo stisko sprejema, pa vendarle v konkretnem primeru ne gre za razlog, ki bi nudil tožniku zaščito v okviru mednarodne zaščite.

46. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve. 2 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve. 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 8 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 9 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 10 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve). 11 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 12 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 13 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .