Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite je bila pravilno zavrnjena kot očitno neutemeljena, saj je soidšče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pritožnik Maroko zapustil iz ekonomskih razlogov. Pritožba pa le s ponavljanjem vsebine pritožnikove izpovedi na glavni obravnavi ne more uspeti.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-6042/2022/4 (1221-14) z dne 6. 2. 2023. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Določila mu je še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka).
2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo ugotovitvi toženke, da je tožnik zapustil Maroko zaradi ekonomskih razlogov, kar je potrdil tudi na zaslišanju na glavni obravnavi. Ni pa sledilo njegovim navedbam, da je odšel zaradi rasnega razlikovanja, da je Berber, zaradi česar težje dobi delo in je to razlog za njegovo revščino. Slaba ekonomska situacija v izvorni državi, kot jo je opisal tožnik, po stališču sodišča tudi ne izkazuje minimuma, varovanega s 3. členom EKČP. Zavrnilo je še tožbena očitka o vodenju pospešenega postopka in o odsotnosti pojasnil toženke v zvezi z uporabo koncepta varne izvorne države, pri čemer je poudarilo, da zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene temelji ne samo na razlogu iz druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), pač pa tudi na prvi alineji istega člena.
3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo in predlagal, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo in mu prizna mednarodno zaščito, podrejeno naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ponavlja, da je iz Maroka odšel zaradi revščine in rasnega razlikovanja oziroma diskriminacije. Ker je Berber, je težko dobil delo, ni se mogel šolati in ni imel prihodnosti. Tudi zdravstvena oskrba v Maroku ni prava. To kaže, da gre za situacijo, ki je varovana s 3. členom EKČP, in je sodišče napačno presodilo, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov.
4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila pritožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite pravilno zavrnjena kot očitno neutemeljena, saj je pravilno zaključilo, da je pritožnik Maroko zapustil iz ekonomskih razlogov. Pritožba namreč le s ponavljanjem vsebine pritožnikove izpovedi na glavni obravnavi (med drugim, da je šlo za diskriminacijo s strani Arabcev, ker je Berber; da je delal v gradbeništvu, kjer ga delodajalec ni plačeval, večina delodajalcev pa so Arabci; da jih zakon ne spoštuje in da ni enakopravno obravnavan z Arabci) ne more uspeti. Do teh navedb se je opredelilo že sodišče prve stopnje in jih ocenilo kot neprepričljive, saj je pritožnik šele v izpovedi v upravnem sporu svojo narodnost začel prikazovati kot razlog za revščino, medtem ko je v upravnem postopku trdil, da kot Berber nikoli ni imel težav. Poenostavljeno povedano: sodišče prve stopnje pritožnikovim navedbam, da je v Maroku deležen neenakega obravnavanja samo zato, ker je Berber, ni verjelo, pritožnik pa tega ne izpodbija. Zato je pravilno tudi nadaljnje stališče v izpodbijani sodbi, da ni izkazal, da bi bila njegova revščina posledica razloga preganjanja. Ker tudi ni zatrjeval, da bo v primeru vrnitve v Maroko izpostavljen tveganju nehumanega in ponižujočega ravnanja s strani subjektov preganjanja ali resne škode, ki so določeni v 24. členu ZMZ-1, je očitno, da njegov položaj ne sodi na področje mednarodne zaščite.
7. Pritožnik se ne strinja niti s presojo sodišča prve stopnje o izpolnjenih pogojih za odločanje v pospešenem upravnem postopku, o učinku prekoračitve roka za odločanje v takem postopku, o načelu nevračanja in o vplivu kršitve toženke, ki pritožnika pred izdajo svoje odločbe ni seznanila, da bo Maroko obravnavala kot varno izvorno državo. Ker svojega nasprotovanja ne obrazloži, pritožbeni preizkus ni mogoč, zato Vrhovno sodišče te pavšalne navedbe zavrača kot neutemeljene.
8. Po navedenem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.