Jedro

Odškodninska odgovornost je odgovornost na podlagi zakona. Odgovorna oseba se ne more razbremeniti s pogodbenim prenosom svoje obveznosti poskrbeti za varnostne ukrepe na drugo osebo. Taka pogodba lahko učinkuje le med samima pogodbenikoma, torej inter partes, nima pa učinka v razmerju do oškodovanca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Mož prve tožnice in oče druge tožnice J. G. se je 21. 8. 1997 smrtno ponesrečil pri delu, ko je po nalogu svojega delodajalca splezal po kovinski konstrukciji novega stebra daljnovoda in z glavo zadel v kabel starega daljnovoda, ki je bil pod napetostjo in v preveliki bližini. Tožnici sta zahtevali nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo od družbe P. d. o. o. kot delodajalca, ki je pri rekonstrukciji starega daljnovoda nastopal kot podizvajalec druge toženke, tej pa je dela naročila tretja toženka. Prva toženka je bila med pravdo po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij izbrisana iz sodnega registra, zato se je postopek nadaljeval proti sedanjemu prvemu tožencu kot njenemu pravnemu nasledniku. Sodišče je ugotovilo, da je bilo izvajanje del v konkretno ugotovljenih okoliščinah v domeni vseh treh tožencev in presodilo, da gre zaradi dela na višini in v bližini starega voda pod napetostjo za njihovo objektivno odgovornost, pri tretji toženki pa tudi za krivdno odgovornost. Zaradi premajhne skrbnosti je delavcu pripisalo 20 % prispevek. Za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi smrti svojca je vsaki od tožnic odmerilo 15.000 EUR odškodnine, ki jo je zmanjšalo za prispevek moža oziroma očeta in vsem trem tožencem naložilo, da morajo nerazdelno plačati vsaki tožnici 12.000 EUR odškodnine. Odločilo je še o premoženjski škodi zaradi izgubljenega preživljanja in o renti ter o pravdnih stroških. Z dopolnilno sodbo je presežni tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah vseh štirih pravdnih strank. Delno jim je ugodilo tako, da je vsem trem tožencem naložilo solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo vsaki od tožnic v znesku 15.000 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, prvostopenjsko sodbo o premoženjski škodi v prisodilnem in ugodilnem delu ter v odločitvi o pravdnih stroških pa je razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbe pravdnih strank zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo in dopolnilno sodbo prvostopenjskega sodišča. Glede temelja je pritrdilo, da je bilo izvajanje del v domeni vseh treh tožencev. Trditvena podlaga tožbe, ki je bila kasneje glede na ugotovitve izvedenca tudi pravočasno dopolnjena, pa omogoča presojo o krivdni odgovornosti. Ugotovljene so določene nepravilnosti pri vseh treh tožencih pri organizaciji dela. Pri prvem tožencu je to nepravilna organizacija konkretnih gradbenih in finalnih del pri določenem stebru, poleg tega pa je bil prav prvi toženec tisti, ki je oškodovancu odredil kritično delo. Taka dela so se potrditvah tretje toženke odrejala po predhodnem odklopu električnega toka. Pritožbeno sodišče v ravnanju delavca ni ugotovilo okoliščin, ki bi utemeljevale presojo o njegovem prispevku in je zato tožencem naložilo plačilo po 15.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo vsaki tožnici.

3. Prvi toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji z odpravo (prav: razveljavitvijo) sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Najprej pojasnjuje, zakaj je revizija dovoljena po ureditvi, ki je bila spremenjena z zadnjo novelo. Obširno utemeljuje procesne kršitve iz 8. in 9. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), do česar naj bi prišlo, ker je bil M. T. ob prvem zaslišanju pred sodiščem zaslišan brez tolmača, čeprav ni vešč slovenskega jezika. Ob tem zaslišanju naj bi sodišče zavrnilo zahtevo stranke, da uporablja svoj jezik in spremlja postopek v svojem jeziku. V zvezi z odgovorom pritožbenega sodišča revident meni, da samo opozorilo na možnost tolmača ne zadostuje, saj očitno ni razumel vprašanj. Poleg tega sta obe sodišči prezrli, da ob prvem zaslišanju M. T. ni bil zaslišan kot stranka, pač pa kot zastopnik takratne prve toženke P. d. o. o., kar je razlika in pomeni drugačen pravni položaj. Zaslišanje M. T. na prvem zaslišanju kot direktorja takratne prve toženke ni upoštevno, ker ni v celoti razumel vprašanj. V nadaljevanju revizija dobesedno (s pisnimi napakami vred) prepisuje pritožbo od njene druge do vključno desete strani. Izpuščena sta le dva krajša odstavka iz pritožbe o dokazni oceni izpovedi prvega toženca in M. P.. Pritožbene trditve prepisuje tudi glede prispevka delavca, doda pa, da se ne strinja z odgovorom pritožbenega sodišča glede zatrjevanega samomora. Revident pritožbenemu sodišču očita še, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo brez utemeljitve in da bi moralo preveriti resničnost navedb prve tožnice, ki da je zamolčala, da ne živi sama, saj ima partnerja. Revizijo zaključi s trditvijo o procesnih kršitvah s prepisom dela zakonskega besedila, kar naj bi po uvodni opredelitvi pomenilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnicama, ki nista vložili revizijskega odgovora.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tej zadevi uporabilo določbe ZPP v besedilu pred zadnjo spremembo z novelo ZPP-D. Mejnik za odločitev, za katere zadeve velja spremenjena ureditev, je po drugem odstavku 130. člena novele datum izdaje prvostopenjske sodbe. Prejšnja ureditev se uporabi v zadevah, v katerih je bila prvostopenjska sodba izdana pred uveljavitvijo novele, torej pred 1. 10. 2008. V tej zadevi je sodišče prve stopnje sodbo izdalo 9. 7. 2008. Res je dopolnilno sodbo izdalo 20. 3. 2009, torej po uveljavitvi novele, vendar je treba prvostopenjsko sodbo z njeno dopolnitvijo obravnavati kot celoto. Cepljenje prvostopenjske sodbe in obravnavanje po dveh različnih ureditvah bi bilo v nasprotju z enotnostjo sodne odločbe, nelogično in bi privedlo do povsem nesprejemljivih izidov, odvisnih od tega, kdo in proti kateremu delu odločbe je vložil izredno pravno sredstvo. V obravnavani zadevi bi na primer lahko prišlo do tega, da bi revizijsko sodišče znižalo s sodbo z 9. 7. 2008 določeno odškodnino, češ da je previsoka, v njeno zvišanje na pritožbeni stopnji pa zaradi nove ureditve brez predhodne dopustitve revizije ne bi moglo poseči, ker ta del pritožbene sodbe pomeni spremembo dopolnilne sodbe z 20. 3. 2009 iz zavrnilne v delno ugodilno. Revizijsko sodišče le na kratko pojasnjuje, da je zmotna tudi revizijska trditev o dovoljenosti revizije po novi ureditvi glede na preseganje praga 40.000 EUR. Vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe je le skupaj 30.000 EUR in bi torej prvi toženec moral najprej vložiti predlog za dopustitev revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski in ne proti prvostopenjski sodbi. Že iz tega razloga stranka v revizijskem postopku težko uspe le s prepisom svoje pritožbe. V pritožbi uveljavljane razloge je obravnavalo že pritožbeno sodišče in nanje odgovorilo. Razlogi pritožbenega sodišča so lahko enaki ali pa tudi drugačni od razlogov prvostopenjskega sodišča. Zato mora stranka v reviziji izpodbijati predvsem razloge pritožbenega sodišča, tej zahtevi pa prepis pritožbenega besedila ne more zadostiti. To se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi. Prvi toženec s prepisom več strani svoje pritožbe napada razloge o objektivni odgovornosti, kar so razlogi prvostopenjskega sodišča, razlogov pritožbenega sodišča, da je podana njegova krivdna odgovornost, pa niti ne omenja.

8. Za revizijo kot izredno pravno sredstvo veljajo nekatere omejitve, ki za pritožbo kot redno pravno sredstvo niso določene. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. To je sicer dovoljen pritožbeni razlog in zato že sam vnos pritožbenega besedila v revizijo privede do neupoštevanja omenjene prepovedi v revizijskem postopku. Poleg tega v obravnavani zadevi prvi toženec z najprej obrazloženo procesno kršitvijo o izostalem tolmaču ob prvem zaslišanju prikrito poskuša izpodbiti dokazno oceno obeh sodišč, kateri od več njegovih izpovedi je verjeti. Neupoštevna je še revizijska trditev, da naj bi prva tožnica imela partnerja, saj presega dejansko podlago obeh sodb.

9. Stranka in revizijsko sodišče so v sedanji fazi postopka vezani na odločilne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale tudi preizkus na pritožbeni stopnji. Iz njih izhaja, da se je mož in oče tožnic ponesrečil kot delavec prvotne prve toženke, katere direktor je bil sedanji prvi toženec, ko je prav po nalogu prvega toženca splezal na nov steber daljnovoda, da bi preveril in prebarval tudi višje spoje na stebru. Pri tem je z glavo zadel v kabel starega daljnovoda, ki je bil pod električno napetostjo in preblizu novemu stebru. Tako delo bi prvi toženec lahko odredil le po predhodnem odklopu električnega toka. Ker za to ni poskrbel oziroma tega vsaj preveril ni, je ravnal protipravno in v nasprotju s 16. členom takrat veljavnega Zakona o varstvu pri delu (Ur. l. RS, št. 47/96-ZVD). Delodajalec je namreč tisti, ki mora delo organizirati tako, da poteka varno. Odškodninska odgovornost je odgovornost na podlagi zakona (za obravnavano zadevo je pravna podlaga v prvem odstavku takratnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja – ZTPDR, ki v primeru škode, ki nastane delavcu na delu ali v zvezi z delom, glede delodajalčeve odgovornosti napotuje na splošna pravila civilnega prava, torej na določbe 154. in naslednjih členov takratnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). Odgovorna oseba se zato odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti s pogodbenim prenosom svoje obveznosti na drugo osebo. Taka pogodba lahko učinkuje le med samima pogodbenikoma, torej inter partes, nima pa učinka v razmerju do oškodovanca(1)to so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, ki s prikazom svojega razumevanja več pogodb med naročnikom, izvajalcem in podizvajalcem poskušajo prevaliti obveznost za organiziranje varnega dela in s tem odškodninske odgovornosti na drugi dve toženki. Njuna solidarna odškodninska odgovornost temelji na njunih lastnih in drugačnih protipravnih ravnanjih.

10. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi razlogom pritožbenega sodišča, da oškodovancu ni mogoče pripisati nobenega prispevka za nastanek škodnega dogodka (205. člen v zvezi s prvim odstavkom 192. člena ZOR). Tako glede domnevnega samomora oškodovanca, kot glede alkohola sta sodišči (poleg ostalega) pravilno poudarili, da toženci tega sploh niso zatrjevali, kaj šele dokazali. Zato je šlo za nedovoljene pritožbene novote. Zmotno je revizijsko stališče, da trditve o alkoholiziranosti niso bile potrebne, ker naj bi to izhajalo iz kazenskega spisa. Golo revizijsko nestrinjanje z razlogi obeh sodišč v zvezi s čelado ne more privesti do drugačne presoje. Da uporaba varnostne čelade smrti zaradi udarca električnega toka ne bi preprečila, sta sodišči zaključili na podlagi izvedenskega mnenja, da čelada ščiti le do 440 voltov napetosti, oškodovanec pa je zadel v žico, ki je bila pod napetostjo 10.000 voltov.

11. V postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do uveljavljanih procesnih kršitev. Z novelo ZPP-D je do takrat težje pregledna procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razdeljena v dve kršitvi v sedanjih 14. in 15. točki navedenega člena, vendar sedanje ureditve in s tem pravne opredelitve 15. točke navedenega člena iz že pojasnjenih razlogov ni mogoče upoštevati. Vsebinsko se ta kršitev nahaja v obširnejšem prejšnjem besedilu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obravnavani zadevi revident zatrjevanih kršitev ni izkazal, saj je le prepisal del zakonskega besedila, ni pa konkretiziral zatrjevanih nepravilnosti.

12. Prvi toženec neutemeljeno uveljavlja procesni kršitvi iz 8. in 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pri prvem zaslišanju ni sodeloval tolmač za hrvaški jezik. Že pritožbeno sodišče mu je pojasnilo, da iz sodnega zapisnika izhaja, da ga je prvo sodišče izrecno opozorilo na možnost uporabe svojega jezika, a se je tolmaču odpovedal, da je enako ravnal v kazenskem postopku in da tudi njegovi lastnoročni dopisi sodišču v slovenščini potrjujejo ugotovitev sodišča, da jezik sodišča razume. Zato je težko razumljivo revizijsko stališče, da to ne zadostuje. Še težje je razumeti sklicevanje na okoliščino, da je bil ob prvem zaslišanju zaslišan le kot zastopnik takratne prve toženke in da se ta položaj razlikuje od situacije, ko je bil zaslišan on sam kot stranka. Zakon je v drugem odstavku 260. člena jasen: za pravno osebo se zasliši oseba, ki jo je po zakonu ali po njenih pravilih upravičena zastopati. Da je bil prvi toženec direktor in zakoniti zastopnik družbe P. d. o. o., navaja tudi sama revizija. Zakoniti zastopnik pa ima v pravdi enak položaj, kot ga ima stranka. To velja tako glede opravljanja procesnih dejanj, kot glede drugih procesnih položajev. Zakoniti zastopnik je zato zaslišan kot stranka in ne kot priča (2).

13. Zmotna je revizijska trditev, da naj bi pritožbeno sodišče zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo obeh tožnic brez obrazložitve. Odmera 15.000 EUR za vsako od tožnic je ostala enaka na obeh stopnjah, razlika je le v drugačni presoji, ali je delavcu pripisati prispevek k nastanku škode, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče prisojo odškodnine znižalo, drugostopenjsko pa ne. Razlogi za tako odločitev so v izpodbijani sodbi jasno navedeni. Sama odmera glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe pomeni 16,85 takratnih povprečnih plač. Revizijsko sodišče ugotavlja, da taka odmera pomeni pravilno uporabo materialnega prava iz prvega odstavka 201. člena v zvezi z 203. členom ZOR ter kriterijev iz 200. člena ZOR.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo prvega toženca skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški.

Op. št. (1): Podobno II Ips 199/2007. Op. št. (2): Galič v Ude et al.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 345, GV Založba, Ljubljana 2010.