Jedro

Za delo oziroma dejavnost s povečano nevarnostjo gre v smislu 173. člena ZOR predvsem takrat, kadar pri opravljanju takega dela oziroma dejavnosti lahko nastopijo okoliščine, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod svojo kontrolo in nesreče pravočasno odvrniti. Enako velja za nevarno stvar. Nevarna je lahko le stvar, ki je taka sama po sebi, tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. Kadar pa je nesrečo mogoče odvrniti, mora odgovornost za nastalo škodo nositi tisti, ki je imel možnost, da z ustreznim skrbnim in pazljivim ravnanjem prepreči povzročitev škode drugim.

Izrek

1. Pritožba izvedenca se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v zvezi z dopolnilno sodbo spremeni tako, da se izrek v točki I. in IV. glede nepremoženjske škode glasi: "Tožene stranke so dolžne solidarno plačati za nepremoženjsko škodo prvi tožnici D. G. znesek 15.000,00 EUR in drugi tožnici znesek 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, od 28.6.2003 do prenehanja obveznosti pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

V presežku se tožbena zahtevka za nepremoženjsko škodo (prve tožnice za plačilo 10.000,00 EUR in druge tožnice za plačilo 2.000,00 EUR) in za zakonske zamudne obresti od dosojenih glavnic za čas od 18.8.2000 do 31.12.2001, zavrneta."

3. Pritožbam pravdnih strank se delno ugodi in se sodba v zvezi z dopolnilno sodbo razveljavi v tč. II. III. in IV. izreka glede premoženjske škode in v točkah V. do IX. izreka glede pravdnih stroškov in se v tem obsegu vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje.

4. V ostalem se pritožbe pravdnih strank zavrnejo in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

5. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo je prvo sodišče tožnicama dosodilo vsaki po 12.000,00 EUR (upoštevaje 20 % prispevek oškodovanca k nastanku škode) kot odškodnino za duševne bolečine ob smrti bližnjega (moža oziroma očeta) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2004 do prenehanja obveznosti, vsaki po 3.274,98 EUR kot odškodnino zaradi izgubljenega preživljanja v času od dneva škodnega dogodka do vložitve tožbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.8.2000 naprej do prenehanja obveznosti, ter za bodočo škodo iz naslova izgubljenega preživljanja posamezne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu do prenehanja obveznosti, kot je to specificirano v tč. III. sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek glede glavnic in zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode za čas od vložitve tožbe do 11.5.2004 zavrnilo (točka IV. sodbe v zvezi z dopolnilno sodbo). O stroških je odločilo v točkah V. do IX. sodbe v zvezi z dopolnilno sodbo.

Z izpodbijanim sklepom o izvedenini je odmerilo izvedencu dr. J. H. nagrado in pripadajoči prispevek SPIZ v skupni višini 254,94 EUR.

Sodbo v zvezi z dopolnilno sodbo s pritožbami izpodbijajo vse pravdne stranke, sklep o izvedenini pa izvedenec.

Tožeča stranka se ne strinja z zavrnilnim delom sodbe. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Meni, da je podala zadostno trditveno podlago o krivdni odgovornosti prve in druge tožene stranke in jo dokazala z izvedencem. Zato bi moralo sodišče njegove ugotovitve v celoti upoštevati. Iz njegovega mnenja ne izhaja, da bi bilo mogoče karkoli očitati pokojnemu J. G.. Odločitev o njegovi 20 % soodgovornosti je zmotna. Delo sta mu odredila da nadrejena. Ni jasno, kako naj bi se kot navaden delavec na terenu pri barvanju daljnovoda prepričal, če je v žicah starega daljnovoda električna napetost. Obrazložitev odškodnine za duševne bolečine za smrt bližnjega je pomanjkljiva, odmerjeni odškodnini prenizki. Napačna je odločitev o zastaranju zahtevka za zamudne obresti pred 11.5.2004. Prezrta je modifikacija tožbenega zahtevka z dne 21.11.2003. Napačna in neobrazložena je stroškovna odločitev v delu, ki nalaga plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki. Stroški toženih strank niso bili priglašeni po odvetniški tarifi, zato so priznani neupravičeno. Tožeče stranke niso dolžne nositi stroškov prihoda odvetnikov iz drugega kraja v Ljubljano, ker bi si tožene stranke lahko izbrale pooblaščence iz Ljubljane.

V obsodilnem delu sodbo izpodbijajo tožene stranke.

Prva tožena stranka uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge, predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno odločanje. Pojasnjuje razmerja med toženimi strankami. Priznava, da je bil umrli J. G. njen delavec in da se je smrtno ponesrečil pri delu na spornem objektu. Smiselno zavrača svojo subjektivno in objektivno odgovornost za nastalo škodo in trdi, da sta zanjo odgovorni le druga in tretja tožena stranka. V obširnih navedbah se sklicuje na kršitve njunega Dogovora o organiziranju in izvajanju varnega dela na skupnem delovišču, po katerem sta bili le onidve zadolženi za vse varnostne ukrepe na gradbišču, ter na njune kršitve Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostno električnega toka (v nadaljevanju: Pravilnik VDPNET; Ur. l. RS, št. 29/92) in Pravilnika o tehničnih normativih za gradnjo nadzemnih elektroenergetskih vodov (v nadaljevanju: Pravilnik TNGNEV; Ur. l. SFRJ, št. 65/88) pri načrtovanju in izvedbi oziroma postopku celotne rekonstrukcije daljnovoda. Stari daljnovod bi moral biti v času izvajanja kritičnih del odklopljen, da do nesreče ne bi prišlo. Pritožnica s tem ni imela nič. Odgovorna je bila le za gradbena dela. Pokojnemu jih je odredila znotraj prvega varnostnega območja, kar potrjuje izvedenec G., izpovedba M. T. v kazenskem postopku in v pravdi, izjave M. P. in listine. V prvem varnostnem območju ni bila dolžna izvajati nadzora nad delavci, sicer pa je bil zanj nad pokojnim zadolžen M. P.. Zavrača drugačno dokazno oceno prvega sodišča. Pri njej ne bi smelo upoštevati prve izpovedbe direktorja prve tožene stranke v pravdi, ker je bil takrat zaslišan v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) brez tolmača. Podrejeno kot napačno graja odločitev o deležu sokrivde svojega delavca. Upoštevati bi bilo treba njegovo izkušenost, opravljen izpit iz varstva pri delu, poznavanje razmer, opustitev uporabe čelade in alkoholiziranost. Ugovor pritožnice o tem ni bil potreben, ker je bila ugotovljena v kazenskem postopku, zaradi nje pa umrli ni bil sposoben oceniti svojega ravnanja. Vsa ta dejstva potrjujejo, da ni šlo za nezgodo, ampak za samomor. Brez konkretne obrazložitve izpodbija še odločitev o odškodnini za izgubljeno preživljanje. Končno sodišču očita še, da ni obrazložilo, zakaj je dovolilo modificiranje tožbe.

Pritožba druge tožene stranke uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Terja razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču. Smiselno vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije in trdi, da je le posredovala med naročnikom in podizvajalcem. Na tok dogodkov v zvezi z izvajanjem naročenega dela ni mogla vplivati. Njene objektivne odgovornosti ni. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno, dokazna ocena o odrejenem delu umrlemu nelogična. Izpovedba očividca M. P. policiji je neuporabna zaradi šoka, v katerem jo je podajal. Možnost samomora ni izključena, potrdile so jo priče. Pomanjkljiva je dokazna ocena o višini škode zaradi smrti bližnjega, ker je oprta le na izpovedbo tožnice, ki ni bila prepričljiva. Razlogi o nerazumevanju med tožnico in pokojnim, o katerem so izpovedovale priče, so skromni. Verzijski zahtevek za izgubljeno preživljanje je nedokazan. Ni upoštevano tožničino lastno pridobivanje dohodka s kmetijstvom pred škodnim dogodkom in po njem. Odločitev o renti je nepravilna, ker ni upoštevano dejstvo, da bi pokojni ostal brez zaposlitve najmanj ob izbrisu družbe njegovega delodajalca iz registra, kar je pritožnica pravočasno ugovarjala. Pritožuje se zoper temelj in višino dosojene odškodnine.

Tudi tretja tožena stranka uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge in se zavzema za spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe. Zavrača svojo odgovornost in vztraja, da je za rekonstrukcijo daljnovoda pridobila vsa potrebna upravna dovoljenja. Prvemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, to je obeh upoštevanih pravilnikov. Po njenem prepričanju ta pravila urejajo stvari ob predpostavki, da je bil v električnih vodnikih električni tok. To pa je bilo v primeru del, ki so bila predmet pogodbe med drugo in tretjo toženo stranko, izključeno. Vsako delo na stebru, kjer je prišlo do nesreče in kjer je gibanje in delo posebej urejeno z dokumenti za varno delo, se je vedno opravljalo ob predhodni pridobitvi pisnega dovoljenja in le ob predhodni izključitvi električnega toka. Kritičnega dne pritožnica izvajalcu ni izdala nobenega dovoljenja za tako delo niti to ni bilo predhodno dogovorjeno ne nadzorovano. Vse pa zato, ker pokojnemu delo na stebru sploh ni bilo odrejeno. Drugačna dokazna ocena prvega sodišča je zmotna. Preveč kritično je do izpovedbe M. T. in premalo do izjave P. in E. B.. Pritožnica je dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca oziroma tretjih oseb, ki jih glede na ustaljeni način poteka tovrstnih del in za kritični dan predvidena dela, ni mogla pričakovati niti se izogniti ali odstraniti posledic. Ugotovljena 20 % soodgovornost oškodovanca je absolutno prenizka in v nasprotju z dokazi. Bil je med najbolj izkušenimi na delovišču, z izkušnjami na zahtevnejših daljnovodih, podrobno je poznal vse postopke dela. Naloženo mu je bilo delo le na spodnjem delu stebra. Ni mogoče mimo njegove alkoholiziranosti, kar se sodišču ni zdelo pomembno. Neutemeljeno je o medsebojnih odnosih v celoti verjelo neprepričljivi izpovedbi tožnice. Bistveno je kršilo procesna pravila, ker ni zaslišalo mladoletne druge tožnice o njeni nepremoženjski škodi zaradi smrti očeta. Odmerjena višina odškodnin za nepremoženjsko škodo je prenizka. Ni osnove za enako višino obema tožnicama. Po primerljivi sodni praksi gre ženi za smrt moža največ 10.000,00 EUR, otroku za smrt staršev pa še precej manj. Izpodbija še odločitev o odškodnini za izgubljeno preživljanje in rento. Prva tožnica je delazmožna, dela na kmetiji in tu ustvarja svoj dohodek. Deli ga le s hčerko. V ničemer ni prikrajšana. Tudi druga tožnica ne, prejema družinsko pokojnino. Višina pokojnikovih prihodkov ni bila izkazana, zato se tožena stranka o zahtevku sploh ni mogla izjasniti.

Proti sklepu o izvedenini se brez navedbe pritožbenih razlogov pritožuje izvedenec dr. J. H.. Ne strinja se z odmero priglašenih stroškov, 100 točk namesto priglašenih 150 za dodatno dokumentacijo in 400 točk namesto priglašenih 500 točk za izdelavo izvedeniškega mnenja. Specificira preštudirano dodatno dokumentacijo, utemeljuje zahtevnost izdelanega mnenja in meni, da je bil stroškovnik skladen s pravilnikom. Smiselno predlaga spremembo in ugoditev celotnemu stroškovniku.

Pravdne stranke na vročene pritožbe niso odgovorile. Njihove pritožbe so delno utemeljene, pritožba izvedenca pa je neutemeljena.

K pritožbi izvedenca proti sklepu o izvedenini: Pravna osnova za odločanje o priglašenih stroških za nagrado in stroške izvedenca je Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: pravilnik; Ur. l. RS, št. 7/02 s spremembami do št. 71/07), ki je veljal v času izdelave obravnavanega mnenja in izdaje izpodbijanega sklepa. Ta je pravilen v pravnem in dejanskem pogledu. V okviru podane trditvene in dokazne podlage, ki je na izvedencu, je prvo sodišče pravilno uporabilo tako 46. člen Pravilnika (zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije), kot 47. člen Pravilnika (pisna izdelava mnenja) in odmerilo 100 točk za prvo in 400 točk za drugo opravilo.

Že samo je pravilno povedalo, da v tarifi ni podlage za odmero priglašenih 150 točk za zbiranje dodatne dokumentacije (46. člen Pravilnika v ta namen predpisuje tarifo 100 točk za manj obsežno opravilo in 200 točk za obsežno opravilo) niti za odmero 500 točk za izdelavo mnenja. Za slednje je predvidena tarifa 400 točk za manj zahtevno mnenje in 600 točk za zahtevnega. Sodišče ne more določati vmesnih stopenj v tarifi. Vezano je na tarifo, kot jo določa pravni predpis na eni strani in na drugi strani na trditveno in dokazno podlago izvedenca, ki mora že v priglasitvi utemeljiti svoje zahtevke glede na to, da so s tarifo predpisani različni razponi za različno zahtevna opravila. Odločiti mora v mejah postavljenega zahtevka. Izvedencu ne more priznati stroškov po višji tarifi, kot jo je uveljavljal sam. Dolžno je le preveriti, ali so priglašeni stroški glede na opravljeno delo in veljavno tarifo tudi utemeljeni.

Pritožnik šele v pritožbi ponuja ustrezno trditveno podlago o obsegu predlagane dokumentacije in o stopnji zahtevnosti izdelanega mnenja. Pri tem se sklicuje na nepravilno pravno podlago. Gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče več upoštevati, ker izvedenec ne opraviči, zakaj jih ni podal pravočasno (1. odstavek 337. člena ZPP). V okviru pravočasno priglašenih stroškov pa je prvo sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, upoštevaje pravilnik kot relevantno pravo pa o nagradi izvedenca v mejah postavljenega zahtevka tudi pravilno odločilo in svojo odločitev obrazložilo z jasnimi in popolnimi razlogi. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O odgovornosti toženih strank: Tožnici vtožujeta denarno odškodnino za nematerialno škodo (duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - moža oziroma očeta) in premoženjsko škodo (izgubljeno preživljanje) iz škodnega dogodka z dne 21.8.1997, ko se je J. G., mož prve tožnice in oče druge tožnice, pri preverjanju in oskrbovanju vijakov na kovinski konstrukciji novega stebra daljnovoda na višini 5 m in v neposredni bližini žice starega daljnovoda pod visoko napetostjo 10(20) kV smrtno ponesrečil, ko je z glavo zadel v žico starega daljnovoda. Po ugotovitvah prvega sodišča je bila prva tožena stranka njegov delodajalec in podizvajalec (za gradbena in demontažna dela) druge tožene stranke kot glavnega izvajalca del, tretja tožena stranka pa upravljalec in investitor del pri rekonstrukciji daljnovoda DV 10(20) kV K. - Z. ter hkrati imetnik vodnikov (žic starega daljnovoda) in novega daljnovoda.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega o tem, kakšno delo je bilo kritičnega odrejeno pokojnemu, ki jo v pritožbah izpodbijajo vse tri tožene stranke. Vztrajajo, da mu je bilo odrejeno delo le ob vznožju novega stebra - v prvem varnostnem območju, za kar električnega toka v starem daljnovodu ni bilo treba izklopiti, oziroma da se je dela na višini in v neposredni višini vodnika pod visoko napetostjo lotil samovoljno. Pritožbeno sodišče se z njihovo dokazno oceno ne strinja, saj je dokazna ocena prvega sodišča izdelana izredno skrbno, natančno in upoštevaje vse izvedene dokaze, kakor nalaga 8. člen ZPP. Utemeljena je v popolnih, prepričljivih, logičnih in življenjsko sprejemljivih razlogih, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Ocena sodišča ima osnovo v izpovedbi direktorja prve tožene stranke, ki je pokojnemu kot nadrejeni odredil kritično delo, izjavi M. P., edinega očividca in neposrednega sodelavca pokojnega, dnevniku o izvajanju del in podatkih kazenskega spisa, ki jih je analiziralo ob soglasju vseh pravdnih strank. Na ta način je zanesljivo ugotovilo, da je pokojni prejel ustno navodilo svojega delodajalca, da preveri višje ležeče vijake na kovinski konstrukciji novega stebra, zaradi česar je moral splezati na novi steber in se s tem nevarno približal žicam starega daljnovoda, ki so bile pod visoko napetostjo. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca D. M. in dr. J. H. je nadalje ugotovilo, da sta bila novi in stari steber oziroma njegovi vodniki v premajhni razdalji glede na tehnične in varnostne predpise in da tretja in druga tožena stranka takih nevarnosti v potrebnih dokumentih o varstvu pri delu nista predvideli.

Že samo je pojasnilo, zakaj ni bilo sprejemljivo izvedeniško mnenje prvega izvedenca G. o pokojnikovi samovoljnosti. Zaradi izvedenčeve dokazne ocene, ki ni v njegovi domeni, je to mnenje pravilno zavrnilo in se prva tožena stranka v svoji pritožbi neutemeljeno (ponovno) sklicuje nanj. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno izjav zdaj že pokojnega M. P., ki ga v tem postopku ni bilo več mogoče neposredno zaslišati. Pritožbene trditve druge tožene stranke o njegovem šoku ob podajanju izjave policiji, na katero se je prvo sodišče naslonilo, so nedovoljene in neupoštevne pritožbene novote. Pa tudi neutemeljene so, kajti sodišče jo je ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, ki jih je skrbno analiziralo (izpovedba delodajalca, zapisnik o ogledu kraja nezgode, fotografije; razlogi na strani 15 do 16).

Pritožbeno sodišče nadalje nima nikakršnih pomislekov o dokazni oceni spreminjajočih se izpovedb direktorja prve tožene stranke, sedaj samega prvega toženca M. T.. Na strani 14 je pravilno pojasnjeno, zakaj je najbolj verjetna tista, podana ob prvem zaslišanju v pravdi. Kot neutemeljeno je treba zavrniti pritožbeno grajo prve tožene stranke o procesnih kršitvah (9. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) v zvezi z zaslišanjem brez tolmača. Sodišče jih ni storilo, kajti iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da ga je izrecno opozorilo na možnost uporabe svojega jezika, a se je tolmaču odpovedal. Enako je bilo v kazenskem postopku. Procesno gradivo (lastnoročni dopisi sodišču v slovenščini) pa potrjujejo ugotovitev prvega sodišča na prvi obravnavi, da jezik sodišča razume.

Ker je bila njegova prva izpovedba v pravdi po pravilni ugotovitvi prvega sodišča skladna že z navedbami prve tožene stranke v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi, jo je upravičeno upoštevalo in zavrnilo v pritožbah ponovljeno stališče toženih strank, da oškodovancu delo na višini in v drugem nevarnostnem območju glede na sprejeti dogovor o varnem delu na gradbišču ni bilo odrejeno.

Z natančno analizo zbranega gradiva v kazenskem spisu (zapisnik preiskovalnega sodnika o ogledu kraja nesreče takoj po nezgodi, fotografije v kazenskem spisu) je nadalje prepričljivo ovrglo še v pritožbi ponovljene pomisleke toženih strank, da je pokojni delal samomor. Razlogi so življenjsko logični in ne terjajo dopolnitve. Na pritožbene trditve toženih strank pritožbeno sodišče le še odgovarja, da se na to možnost v svojih trditvenih podlagah sploh niso sklicevale. Oprijele so se izpovedb M. T. in nekaterih prič, ki vsi iz lastnih izkušenj o domnevnem pokojnikovem samomoru niso vedeli ničesar. Ocena prvega sodišča, ki jih je z logičnimi argumenti zavrnilo, je zato v celoti pravilna. Zato ji pritožbeno sodišče sledi in zavrača drugačno pritožbeno oceno vseh treh toženih strank.

Odškodninska odgovornost oškodovančevega delodajalca temelji na v času škodnega dogodka veljavnem 1. odstavku 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR), po katerem sta morali biti za delodajalčevo odgovornost izpolnjeni dve temeljni predpostavki: da je škoda nastala delavcu na delu ali v zvezi z delom in da je podana delodajalčeva odgovornost zanjo po splošnih pravilih civilnega (odškodninskega prava).

Odgovornost druge in tretje tožene stranke pa temelji na 1. odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; uporaba na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ), po katerem je škodo oškodovancu dolžan povrniti, kdor jo je povzročil, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

Pritožba druge tožene stranke pavšalno vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije in trdi, da je bila zgolj posrednica pri delu, zaradi česar naj ne bi bila odgovorna za škodo. Prva tožena stranka trdi, da je bila le podizvajalka, in še to le za gradbena ne pa elektroenergetska dela. Tretja tožena stranka pa zavrača svojo odgovornost, češ da škodnega dogodka glede na siceršnje izvajanje del ni mogla predvideti in se mu izogniti, oziroma da na njeni strani ni nobene krivde.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim dejanskim ugotovitvam prvega, da je bilo izvajanje del v konkretno ugotovljenih okoliščinah v domeni vseh tret toženih strank. Dokazni postopek je pokazal, da so bile vse tri pri tem premalo skrbne in da jim ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njihove krivde. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo njihovo objektivno odgovornost: za prvi dve toženi stranki zato, ker je bilo oškodovančevo delo glede na ugotovljene okoliščine nevarno (izvajanje del na novi konstrukciji daljnovoda ob sočasnem obratovanju starega daljnovoda), tretji toženi stranki pa kot imetniku nevarne stvari (žic daljnovoda pod visoko napetostjo). Upoštevaje stališča sodne prakse (II Ips 429/2005), je pravilno opozorilo, da običajno kumulacija objektivne in krivdne odgovornosti že pojmovno ni mogoča, ker obstoj krivdne odgovornosti večinoma izključuje obstoj objektivne odgovornosti. Za delo oziroma dejavnost s povečano nevarnostjo gre v smislu 173. člena ZOR predvsem takrat, kadar pri opravljanju takega dela oziroma dejavnosti lahko nastopijo okoliščine, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod svojo kontrolo in nesreče pravočasno odvrniti. Enako velja za nevarno stvar. Nevarna je lahko le stvar, ki je taka sama po sebi, tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. Kadar pa je nesrečo mogoče odvrniti, mora odgovornost za nastalo škodo nositi tisti, ki je imel možnost, da z ustreznim skrbnim in pazljivim ravnanjem prepreči povzročitev škode drugim.

Prav tak očitek (protipravnosti ravnanj) je glede na trditveno in dokazno podlago strank in dejanske ugotovitve sodišča mogoče nasloviti na vse tri tožene stranke in ne le na tretjo toženo, kot je (sicer pravilno zanjo tudi) ugotovilo (že) prvo sodišče. Ker je izhajalo iz napačnega izhodišča, da tožeča stranka ni pravočasno podala trditvene podlage o krivdni odgovornosti ostalih dveh toženk, se do njune krivdne odgovornosti ni opredelilo. Pritrditi je pritožbi tožeče stranke, da se je že v tožbi sklicevala na s strani delodajalca odrejeno delo na stebru, postavljenem preblizu starega delujočega daljnovoda pod visoko napetostjo, v nasprotju z obema pravilnikoma, ki jo je kot pravno osnovo za ugotovitev krivdne odgovornosti tretje tožene stranke uporabilo prvo sodišče, ter da se je sklicevala na pravila o varstvu pri delu. Glede na tako trditveno podlago je nato sodišče z izvedenci ugotavljalo, ali je bilo delo, ki ga je opravljal oškodovanec dne 21.8.1997, organizirano po pravilih stroke in kdo je bil odgovoren za organizacijo dela. Po izvedenčevih ugotovitvah je tožeča stranka svoje očitke o opustitvah dolžnega ravnanja vseh treh toženk in o njihovih med seboj dogovorjenih obveznostih v zvezi z organizacijo varnega dela konkretizirala in dopolnila (prim. list. št. 131) v pripravljalni vlogi z dne 12.7.2004. Glede na osnovo, podano v tožbi, in ugotovitve izvedenca, o katerih se ima stranka pravico izjasniti, so bile te navedbe pravočasne in upoštevne. Čeprav se sodišče do njih ni opredelilo, to na pravilnost odločitve o odgovornosti vseh treh toženih strank ni vplivalo.

Trditvena podlaga tožeče stranke, podprta z ugotovitvami vseh treh pridobljenih izvedeniških mnenj in dejanske ugotovitve prvega sodišča, dajejo osnovo za zaključek, da ob izvajanju del na novi konstrukciji daljnovoda ob sočasnem obratovanju starega vse tri tožene stranke niso ustrezno poskrbele za zavarovanje oškodovanca pri delu na višini v bližini starega električnega vodnika pod visoko napetostjo. Do nesreče ni prišlo zaradi nevarnosti stvari same po sebi, ampak zaradi nepravilnosti vseh treh pri organizaciji dela: nepravilne postavitve novega stebra in v potrebnih aktih nepredvidenih ukrepih za varno izvajanje del v bližini delov pod napetostjo, kar je bilo po pravilni ugotovitvi prvega sodišča v sferi tretje in druge tožene stranke, in nepravilne organizacije konkretnih gradbenih in finalnih del na stebru št. 22, ki je bila po ugotovitvah prvega sodišča v sferi prvih dveh toženih strank.

Za obravnavano zadevo so relevantna pravila Zakona o varstvu pri delu (Ur. l. RS, št. 47/96 - ZVD), Pravilnika VDPNET in Pravilnika TNGNEV. V zvezi z načrtovanjem in izvedbo gradnje oziroma rekonstrukcije daljnovoda (oddaljenost starih in novih stebrov) jih je prvo sodišče pravilno uporabilo. Ugotovilo je, da so bili načrtovani in postavljeni preblizu, brez ocene nevarnosti spornega mesta novega kovinskega stebra v potrebnem elaboratu o varstvu pri delu. Prav to je ob nepravilni organizaciji konkretnega dela tudi povzročilo škodni dogodek. Pritožbeno sodišče tako oceno sprejema kot pravilno v dejanskem in pravnem pogledu skupaj z jasnimi in prepričljivimi razlogi na strani 17 in 18. Ker je v njih že v celoti odgovorjeno na v pritožbi ponovljeno napačno pravno naziranje tretje tožene stranke, da so bila za gradnjo pridobljena vsa ustrezna dovoljenja in da kršitev predpisov z njene strani ni bilo, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanje in ugotavlja, da so pravilni, podprti z izvedeniškim mnenjem izvedencev M. in dr. H.. Drugačna pritožbena ocena tretje tožene stranke jih ne more omajati.

Delodajalec je tisti, ki mora organizirati delo tako, da poteka varno (16. člen v nastanku škode veljavnega ZVD). Svojim delavcem je dolžan zagotoviti varno delovno okolje in varne delovne razmere. Organizacija delovnega procesa na terenu je v njegovi sferi. To pa pomeni, da se prva tožena stranka te svoje odgovornosti ne more razbremeniti ne s sklicevanjem na drugi dve toženi stranki ne s trditvami o zagotovljenem nadzoru nad delom pokojnika s strani drugega delavca (M. P.). Slednje se glede na ugotovitev prvega sodišča, da je kritično delo odredil prav prvi toženec, ki je bil tako po zakonu kot po medsebojnih aktih pravdnih strank dolžan skrbeti za oškodovančevo varnost, izkaže ne le za neutemeljeno, pač pa tudi za nerelevantno. Med delodajalčeve obveznosti spada namreč tudi nadzor nad delavci glede spoštovanja danih navodil v smislu varstva pri delu. Zato je pritožba prve tožene stranke v tej smeri neutemeljena.

Cilj varstvenih določb je varstvo delavcev. O varstvu pred nevarnostjo električnega toka je treba poleg splošnih določil ZVD upoštevati še konkretna določila pravilnika VDPNET. Kot je pravilno povedalo že prvo sodišče, jih morajo upoštevati organizacije in delodajalci vseh panog, ki pri delu na tak ali drugačen način lahko pridejo v stik z električno energijo. Glede na konkretno ugotovljene okoliščine o odrejenem delu je prvo sodišče pravilno uporabilo 44. člen navedenega pravilnika, ki govori o varnem delu v bližini delov pod napetostjo. To določa, da morajo biti tudi pri gradbenih in drugih neelektotehničnih delih, in sicer ne glede na to, kje se izvajajo, upoštevane najmanjše varnostne razdalje približevanja delom pod napetostjo. V konkretnem primeru bi morala po ugotovitvah sodišča znašati tri metre, a to ni bilo izpolnjeno. Te ugotovitve pritožnice niti ne izpodbijajo. Pritožbeno sodišče pa tudi nima pomislekov o njeni pravilnosti. Ker tožene stranke niso uspele dokazati, da poškodovanemu delavcu ni bilo odrejeno delo v bližini delov pod napetostjo in glede na nadaljnje ugotovitve prvega sodišča, da tretja tožena stranka ni izdelala ustreznega elaborata iz 11. člena ZVD, v katerem bi posebej obravnavala sporno stojno mesto novega kovinskega stebra v neposrednem območju starega daljnovoda, ter da tega kot odgovorna izvajalka del ni zadovoljivo uredila niti druga tožena stranka v Elaboratu iz varstva pri delu, se izkaže, da sta nepravilno v smislu pravno relevantnih določil o varstvu pri delu poleg prve tožene stranke ravnali tudi druga in tretja tožena stranka. Škodni dogodek (električni udar) je tedaj posledica nepravilnega ravnanja vseh treh toženih strank. Njihove pritožbe, ki zvračajo odgovornost druga na drugo, pa so neutemeljene.

To velja tudi za tretjo toženo stranko in njeno sklicevanje na malomarno ravnanje prvih dveh toženih strank, češ da ni dobila obvestila o konkretnem delu, da bi odklopila električni tok, in da zanj ni izdala dovoljenja. Nevarnosti dela v bližini delov pod napetostjo sploh ni predvidela, pa bi jo glede na predpis morala. Glede na pravilno ocenjeno izjavo njenega delavca E. B. (razlogi na strani 15 sodbe), značaj zaključnih gradbenih del na stebrih in lokacijo stebrov starega in novega daljnovoda, pa bi z deli v neposredni bližini električnih vodov pod napetostjo morala, ali vsaj mogla računati. Tako je treba pritrditi razlogom sodbe in ugotoviti, da ji ni uspelo dokazati niti oprostitve objektivne odgovornosti po 2. in 3. odstavku 177. člena ZOR, kot zmotno meni v pritožbi, niti tega, da je do škode prišlo brez njene krivde.

Prvo sodišče pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotovitvi 20 % soodgovornosti pokojnega za nezgodo zaradi nezadostnega upoštevanja 1. odstavka 44. člena ZVD. Navedeno pravno pravilo zavezuje delavca, da tudi sam skrbi za svojo varnost pri delu. Njegovo kršitev obveznosti v zvezi z varstvom pri delu je videlo v tem, da se kljub očitni nevarnosti, ki jo je predstavljajo delo v bližini voda z visoko napetostjo, ni prepričal, če je električni tok izključen. Ni pa pojasnilo, kako in na kakšen način. Tega ne povedo niti pritožnice.

Po dejanskih ugotovitvah prvega sodišča je oškodovanec dobil izrecno delodajalčevo navodilo za delo na višini v bližini voda pod napetostjo. Sodeč po upoštevani izjavi E. B., se je dela lotil na običajni način. Opravljeni izpit iz varstva pri delu, na katerega se sklicuje sodišče, ne daje osnove za zaključek, da bi moral na kakršenkoli način preveriti, če je vod pod napetostjo. Pravdne stranke niti ne zatrjujejo, da bi imel kot gradbeni delavec izvajalčevega podizvajalca kakršnakoli pooblastila za odrejanje del in za naročanje odklopa električne energije v zvezi z njim, ali možnosti za predhodno preverjanje, če je za to ustrezno poskrbljeno. Iz trditvene podlage tretje tožene stranke pa izhaja, da so se dela običajno odrejala le po predhodnem odklopu električnega toka. To pa lahko pomeni kvečjemu to, da se je glede na odrejeno mu delo lahko upravičeno zanesel, da so ustrezni predhodni varnostni ukrepi (naročilo odklopa elektrike) izvedeni.

Tako je treba pritrditi pritožbi tožeče stranke, da mu ni mogoče ničesar očitati. Varnostni ukrepi bi morali biti takšni, da bi varovali delavca ob normalni pazljivosti pred nesrečo pri delu. Tožene stranke niso zatrjevale niti dokazale nobene okoliščine, ki bi kazale na kakršenkoli odmik od ustaljenega delovnega procesa pri opravljanju konkretnega dela. Uporaba varnostne čelade po ugotovitvah prvega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, nesreče ne bi preprečila. Alkoholiziranosti pokojnega kot okoliščino, ki bi vplivala na njegovo zbranost pri delu, tožene stranke v nasprotju z njihovim pritožbenim zatrjevanjem, niso ne zatrjevale ne dokazale. Na to je pravilno opozorilo že prvo sodišče. Vse pritožbene navedbe, zlasti prve tožene stranke, pa tudi smiselne navedbe ostalih dveh toženk, je zato treba zavrniti kot nedovoljene pritožbene novote. Kot je bilo že povedano, je v razlogih sodbe prepričljivo ovržena tudi domneva o samomoru - zavestnem ravnanju pokojnega, ki bi izključilo odgovornost toženih strank. Tudi o tem nobena tožena stranka ni podala trditev, kaj šele, da bi jih dokazala. Zato njihovim pritožbam tudi v tem delu ni mogoče slediti.

Po drugi strani je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da je moral pokojni opravljati delo v okoliščinah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu in da bi zato morale poskrbeti tožene stranke, pa niso. Soodgovornost za nesrečo bi bilo mogoče oškodovancu pripisati le, če bi posledice povzročil zavestno ali iz velike malomarnosti, za kar v podatkih spisa ni opore. Rizik majhne nepazljivosti, ki se lahko pripeti vsakemu delavcu pri običajnem delovnem procesu, pa nosi tisti, ki je dolžan poskrbeti za potrebne varnostne ukrepe. V sklop majhne nepazljivosti sodi tudi trenutna dekoncentracija, utrujenost ali osebne težave, ki jih z nakazovanjem na nesoglasja med zakoncema ponujajo tožene stranke. Vendar tudi teh po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča, niso dokazale. Njihove navedbe je prepričljivo ovrglo prvo sodišče in to tudi popolno razložilo. Zanje ni našlo opore v izpovedbi prve tožnice, drugih dokazov pa toženke niso ponudile. V pravilnost ocene tožničine izpovedbe in razloge o njeni prepričljivosti, oprte na neposredni vtis, ki ga je sodišče dobilo ob izpovedovanju, pritožbeno sodišče prav nič ne dvomi. Pavšalno sklicevanje pritožnic o neprepričljivosti tožnice je ne morejo omajati.

Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru v celoti (ne le do 80 %) podana odgovornost toženih strank, kar je treba upoštevati tudi pri višini odškodnine pri posameznih oblikah vtoževane škode. V tem obsegu je bilo treba ugoditi tožeči stranki in spremeniti odločitev o dosojeni odškodnini za nematerialno škodo, v zvezi z vtoževano premoženjsko škodo pa pridržati odločitev (tudi o zavrnilnem delu) za končno odločbo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

O nepremoženjski škodi, spremembi tožbe in zamudnih obrestih od nepremoženjske škode: Prva tožnica je sprva zahtevala za duševne bolečine ob smrti moža 3.000.000,00 SIT, po zvišanem zahtevku na red. št. 154 z dne 11.5.2007 pa 25.000,00 EUR. Druga tožnica je zaradi očetove smrti sprva vtoževala 2.000.000,00 SIT, kar je 11.5.2007 zvišala na 17.000,00 EUR. Prvo sodišče je kot pravično in primerno odškodnino njunemu trpljenju in upoštevaje sodno prakso v primerljivih primerih odmerilo vsaki po 15.000,00 EUR in jima ob upoštevanju 20 % sokrivde pokojnega dosodilo vsaki po 12.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 11.5.2004 naprej. Ocenilo je, da je v presežku obrestni del zahtevka, podan 11.7.2007, zastaran, višji glavnični zahtevek pa pretiran.

Višino dosojene odškodnine grajajo vse pritožnice. Za tožečo stranko je prenizka, za tožene previsoka. Tretja tožena stranka meni, da gre prvi tožnici največ 10.000,00 EUR, drugi tožnici pa še manj. Tožeča stranka se ne strinja še z dosojenimi obrestmi in opozarja na prvo modifikacijo tožbenega zahtevka v tej smeri z dne 21.11.2003. Prva tožena stranka pa meni, da sodišče ni obrazložilo dovoljenosti spremembe tožbe.

Delno je utemeljena le pritožba tožeče stranke, pritožbe ostalih tožnic pa so v tem delu neutemeljene.

Kot neutemeljeno je treba zavrniti pritožbene navedbe prve tožene stranke o neobrazloženosti sklepa o dovolitvi spremembe tožbe. Sklep o tem je bil po ugotovitvi pravno relevantnih dejanskih okoliščin, da tožene stranke nasprotujejo spremembi tožbe, sprejet na glavni obravnavi 11.9.2007 (podatki na red. št. 159). S pravilnimi razlogi je obrazložen na strani 10 izpodbijane sodbe. Glede na pravilno uporabo 1. ostavka 185. člena ZPP je obrazložitev zadostna in ji ni treba ničesar dodati.

Iz trditvene in dokazne podlage strank ter ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je bila prva tožnica ob smrti 35-letnega moža stara 31 let, druga tožnica pa dve leti in pol. Nadalje je prvo sodišče ugotovilo, da sta bila prva tožnica in njen ponesrečeni mož poročena osem let, da sta se dobro razumela in da so bili vsi trije zelo navezani drug na drugega. O tem se je v zadostni meri prepričalo z zaslišanjem prve tožnice. Tožene stranke niso ponudile nobenega dokaza, ki bi ovrgel njeno izpovedbo o čustveni navezanosti obeh tožnic in pokojnika. Nobena pravdna stranka v zvezi s tem tudi ni predlagala dokaza za zaslišanje mladoletne druge tožnice. Zato se je v okviru podane trditvene in dokazne podlage prvo sodišče utemeljeno oprlo le na zbrano procesno gradivo in izpovedbo prve tožnice, ki ji je tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno verjelo. Pravilno je ocenilo, da so duševne bolečine obeh tožnic hude, dolgotrajne in med seboj primerljive. Razlogom na strani 20 ni treba ničesar dodati. V odgovor pritožbenim trditvam toženih strank je treba ponoviti le to, da njihovo pavšalno odrekanje verodostojnosti oziroma neprepričljivosti prve tožnice ne more ovreči dokazne ocene prvega sodišča. Jasno je pojasnilo, kakšen vtis je samo dobilo ob njeni izpovedbi, temu pa pritožbeno sodišče verjame. Da so bili njuni odnosi harmonični, namreč dokazuje že v sodbi ugotovljeno dejstvo, da se tožnica še več kot deset let po moževi smrti ni navezala na drugega partnerja.

Za pritožbeno sodišče je sprejemljiva tudi pravilna dokazna ocena prvega sodišča glede intenzivnosti in trajanja ugotovljenih duševnih bolečin na strani mladoletne druge tožene stranke. Splošno znano je, kako pomembna je očetova prisotnost in vloga za pravilen otrokov razvoj. Ob neizpodbitih ugotovitvah prvega sodišča, da je mladoletna druga tožnica izgubila očeta v najnežnejših letih, da so bili odnosi v družini urejeni, čustvena navezanost pa spričo dodatne okoliščine, da partnerja vrsto let nista mogla dobiti otroka, pristna z obeh strani, je dokazna ocena, da smrt očeta za mladoletno drugo tožnico pomeni nenadomestljivo izgubo, zaradi katere trpi hude in dolgotrajne psihične bolečine, povsem pravilna.

Po takih dejanskih ugotovitvah je prvo sodišče z enako višino odškodnine (po 15.000,00 EUR) obema tožnicama namenilo primerno zadoščenje. Po 1. odstavku 200. člena ZOR dosodi sodišče za negmotno škodo (med drugim za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega) pravično denarno odškodnino, če to opravičujejo okoliščine primera. Upoštevati mora pomen prizadete dobrine in namen teh odškodnin, pa tudi to, da ne bi bile pretirane in nezdružljive z naravo in družbenim namenom odškodnine (2. odstavek 200. člena ZOR). Navedena odškodnina gre ožjim družinskim članom umrlega (1. odstavek 201. člena ZOR), med katere spadajo tudi zakonec in otroci umrlega. Vsebuje tudi bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta trajala tudi v prihodnje (203. člen ZOR). Pojem pravične odškodnine, ki jo mora upoštevaje vsa navedena merila odmeriti sodišče, je pravni standard, katerega vsebino določi v vsakem primeru posebej. Pravična je tista odškodnina, ki je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih, hkrati pa pomenijo primerno zadoščenje za oškodovanca v konkretnem primeru.

Prvo sodišče je z odmerjenima odškodninama pravilno upoštevalo opisano pravno podlago. V času sojenja je 15.000,00 EUR predstavljalo 16,8 povprečnih plač (julij 2008: 890,24 EUR). To pa je v okvirih, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Primerljive dosojene odškodnine znašajo po podatkih, objavljenih v publikaciji: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV, Ljubljana, 2001) povprečno 16,2 povprečne plače. Tako se izkaže, da ni utemeljeno ne zvišanje (za kar se zavzema tožeča stranka) ne znižanje (za kar se zavzemajo tožene stranke). Tretja tožena stranka edina v pritožbi pove, kolikšna bi po njenem mnenju morala biti odškodnina. Pri tem ne pojasni, na katere podobne primere se sklicuje, zato konkretnejša primerjava ni možna, odgovarjanje pritožbenega sodišča pa nepotrebno.

V tem delu je bilo treba torej zavrniti pritožbe vseh strank, oziroma pritožbi tožeče stranke ugoditi le zaradi spremenjene odločitve o razmerju soodgovornosti. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je na strani umrlega ni bilo, je tožnicama zvišalo prisojeno odškodnino vsaki še za 3.000,00 EUR in odločilo, da celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo za vsako znaša po 15.000,00 EUR.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena tudi glede zamudnih obresti. Upravičeno opozarja, da je prvo sodišče prezrlo prvo spremembo tožbe v obrestnem delu, podano na naroku 21.11.2003 (prim. red. št. 30). Tedaj je zahtevala zamudne obresti od 1.1.2000 naprej. Odločitev prvega sodišča o zastaranju obrestnega zahtevka pred 11.5.2004 je torej nepravilna. V drugi modifikaciji dne 11.5.2007 je tožeča stranka obrestni zahtevek delno skrčila, tako da vtožuje zamudne obresti od vložitve tožbe (18.8.2000) naprej.

Njeno prepričanje, da je tak tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, je zmotno in pritožba torej le delno utemeljena. Po načelnem pravnem mnenju Občne seje VS RS z dne 26.6.2002 pripadajo tožnicama od dosojenih glavnic zamudne obresti namreč le od 1.1.2002 naprej, za čas pred 1.1.2002 pa kljub temu, da je bila tožba vložena že 18.8.2000 in je s tem nastala zamuda toženih strank, ne. Sodna praksa po ZOR je bila glede odškodninskih terjatev, ki se odmerjajo na dan izdaje sodne odločbe, z načelnim pravnim mnenjem zaradi nove zakonske ureditve zamudnih obresti (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti - ZPOMZO-A; Ur. list RS, št. 109/2001, v zvezi z OZ) spremenjena. Vendar je priznala zamudne obresti le od uveljavitve OZ naprej oziroma od dneva zamude, če je ta nastala po uveljavitvi OZ. Za primere, ko je zamuda nastopila že prej, pa je kot upoštevni datum za pričetek teka zamudnih obresti postavila datum uveljavitve OZ (1.1.2002). Navedeno pravno osnovo je pritožbeno sodišče upoštevalo pri spremembi obrestnega dela zahtevka in mu ugodilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo, da se načelno pravno mnenje z dne 26.6.2002 nanaša le na obdobje do 28.6.2003, ko je prenehal veljati ZPOMZO-A in da sta zato tožnici od 1.1.2002 do 27.6.2003 upravičeni do zamudnih obresti v višini razlike med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero, od tedaj naprej pa v višini celotne predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Z 28.6.2003 je namreč pričel veljati ZPOMZO-1 (Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti, Ur. l. RS, št. 56/2003 in naslednji), ki v obrestni meri zamudnih obresti ne določa več valorizacijskega dela.

O odškodnini zaradi izgubljenega preživljanja: Tožnici uveljavljata še plačilo odškodnine za izgubljeno preživljanje. Trdili in z zaslišanjem prve tožnice sta dokazovali, da ju je umrli preživljal in da zaradi izgubljenega preživljanja trpita škodo. Prvo sodišče je sledilo izpovedbi prve tožnice o višini dohodkov umrlega in njegovih prispevkov za preživljanje tožnic. Zahtevku je vseeno le delno ugodilo, ker je upoštevalo družinsko pokojnino in varstveni dodatek, ki ga tožnici prejemata s strani ZPIZ.

Tako odločitev izpodbijajo vse pritožnice. Tožeča stranka in prva tožena stranka le pavšalno, brez obrazložitve in zgolj v okviru svojih siceršnjih pritožbenih navedb. Druga in tretja tožena stranka pa smiselno grajata nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično napačno uporabo materialnega prava v zvezi z možnostmi umrlega za nudenje preživljanja po prenehanju (izbrisu) njegovega delodajalca iz sodnega registra (druga tožena stranka) in v zvezi z dejansko prikrajšanostjo tožnic zaradi lastnih prihodkov (prihodki iz kmetije, pokojnina). Pritožbe so v tem delu utemeljene.

Pravna podlaga za odškodninski zahtevek oseb, katerih preživljanje je bilo odvisno od prispevka pokojnega in ki je bilo z njegovo smrtjo predčasno prekinjeno, predstavlja 194. člen ZOR v zvezi s 168. členom ZOR glede pretekle škode, zapadle do vložitve tožbe, in v zvezi s 188. členom ZOR glede bodoče škode, ki tožnicama nastaja periodično in sukcesivno od vložitve tožbe naprej (renta).

Sodišče je sicer pravilno izhajalo iz teh izhodišč in tudi iz splošnega načela odškodninskega prava, da oškodovanec ne sme dobiti manj, kot znaša njegovo prikrajšanje, pa tudi ne več, kot znaša škoda (2. odstavek 194. člena ZOR). Vendar druga in tretja tožena stranka upravičeno opozarjata, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in se zato ne da vsebinsko preizkusiti z vidika pravilne uporabe 194. člena ZOR. Tako se ni opredelilo do navedb druge tožene stranke, da bi umrli izgubil zaposlitev. Neocenjena je ostala tudi izpovedba prve tožene stranke v delu, ko je izpovedala, da sta z drugo tožnico po umrlem vsaka do 1/2 podedovali kmetijo, na kateri samostojno gospodari in se preživlja tudi z dohodki, ustvarjenimi iz tega naslova. Gre za odločilne okoliščine o dejanskem prikrajšanju tožnic zaradi podpore umrlega in njegovem trajanju, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenih zahtevkov in njuna višina.

Ker sodba o njih nima razlogov, je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. To je terjalo ugoditev pritožbam v tem delu, razveljavitev sodbe o pretekli in bodoči premoženjski škodi in sicer tako v obsodilnem kot zavrnilnem delu, ter vrnitev zadeve v tem obsegu v ponovno sojenje prvemu sodišču (1. odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP).

V njem bo moralo na podlagi zbranega procesnega gradiva in po ponovnem natančnejšem zaslišanju prve tožnice odpraviti navedene kršitve, ugotoviti vse relevantne okoliščine in za svojo odločitev navesti jasne in popolne razloge. Pri tem bo moralo upoštevati spremenjeno odločitev o odgovornosti toženih strank za škodo tožnic, glede zatrjevanega izgubljenega preživljanja pa natančneje ugotoviti in obrazložiti dejansko prikrajšanje tožnic. Ugotoviti bo moralo, v čem vse je bila podpora umrlega, koliko časa bi po normalnem teku stvari trajala in jo finančno oceniti. Upoštevati bo moralo tudi spremenjene razmere, nastale po oškodovančevi smrti - preživljanje tožnic z dohodki iz njune zdaj solastne kmetije, ki jih bo moralo prav tako ugotoviti in oceniti skupaj z dohodki, ki jih tožnici zaradi smrti moža oziroma očeta dobivata iz naslova družinske pokojnine in varstvenega dodatka. Le če bo ponovno ugotovilo, da je dohodek tožnic, ki ga daje kmetija, in prejemki s strani ZPIZ, manjši od preživnine, ki bi jima jo nudil oziroma bi jo bil dolžan nuditi po predpisih rodbinskega prava pokojni mož in oče, bo tožbenima zahtevkoma ponovno lahko (delno) ugodilo. V nasprotnem primeru, če prikrajšanja ni, ker njuni lastni dohodki presegajo preživninski prispevek, ki bi jima ga bil zmožen ali dolžan nuditi umrli, pa bo moralo zahtevka zavrniti.

Delna razveljavitev sodbe o glavni stvari je terjala tudi razveljavitev stroškovnih odločitev prvega sodišča, ker se utegne uspeh pravdnih strank po ponovljenem postopku spremeniti. Zato bo moralo tudi o tem ponovno odločiti. Na pritožbene navedbe tožeče stranke pritožbeno sodišče dodaja, da je obrazložitev sodišča o odmeri stroškov s sklicevanjem na stroškovnike, ki so v spisu in torej preverljivi, dovolj jasna in zadostna, da omogoča materialnopravni preizkus z vidika pravilne uporabe odvetniške tarife kot relevantnega materialnega prava. Pavšalna pritožba, ki ne pove, kaj je odmerjeno v nasprotju z njo, zato ne terja podrobnejšega odgovora pritožbenega sodišča. Omejevanje strank pri izbiri odvetnikov, za kar se zavzema pritožba, pa bi posegalo v njihovo ustavno pravico do enakega pravnega varstva in je kot tako nesprejemljivo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP.