Jedro

Vsaka intervencija državnih organov, ki je usmerjena proti posamezniku, je zanj neprijetna in poseže v njegovo z Ustavo in zakonom varovane pravice. A zato še ni protipravna v pomenu 26. člena Ustave. Takšna postane le, če prekorači mejo dopustnega, kar pa je opredeljeno s pravnim standardom kvalificirane napačnosti.

Tožilka je ocenila, da je dejansko stanje dopuščalo pričetek kazenskega pregona, da pa so zbrani dokazi tekom kazenskega postopka pripeljali to sklepa, da niso izkazani vsi elementi kaznivega dejanja in je obtožni predlog umaknila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mu mora tožena stranka plačati 81.386,18 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožba je vložena na 28-tih straneh, zato pritožbeno sodišče povzema v odločbo sklope pritožbe, kot jo je zapisala tožeča stranka. Sodišče je zmotno presojalo trditev tožeče stranke, da je bilo ravnanje tožilke in sodnice pri vodenju postopka protipravno. Sodišče sicer pravilno sklepa, da sama pravnomočnost sodne odločbe dopušča možnost presoje protipravnosti ravnanja, vendar te presoje ne opravi. Glede tožilke meni, da je bil podan utemeljen sum in da je morala začeti postopek, ne navede pa razlogov, zakaj. Obtožni predlog ni vseboval zakonskih znakov kaznivega dejanja, zato bi sodnica morala takšen predlog zavreči. Ni ga niti presojala, saj je tožilka na glavni obravnavi umaknila obtožni predlog. S tem izpodbija 15. točko obrazložitve sodbe. Pravdno sodišče je vezano tudi na zavrnilno kazensko sodbo in zato bi v tem postopku sodišče moralo to upoštevati. Ker je šlo za zavrnilno sodbo, ki je po učinku oprostilna, bi bilo sodišče tu vezano. Sodnica bi morala obtožni predlog preizkušati, ker je tožnik to navajal in nato zavreči. Zoper obtožni predlog ni mogoče vložiti ugovora. Nato našteva sodno prakso glede stališča, da je šlo za napačna ravnanja oblastnega organa oziroma tožilke. Šlo je za poseg v človekove pravice tožnika. Sodišče ni opravilo presoje med ravnovesjem javnega interesa in zaščite posameznikovih temeljnih pravic. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Opozarja na pravico do dostojanstva iz 34. člena Ustave, pravico do osebne svobode, pravico do opravljanja poklica odvetnika in pravico do zasebnosti. Dokazne standarde iz kazenskega postopka je treba razlagati restriktivno. Šlo je za tožnika kot odvetnika in očitano je bilo posebno hudo dejanje, napeljevanje stranke h kaznivemu dejanju. Sodnica in tožilka pa sta se zavedali, da ravnata v nasprotju z zakonodajo in sodno prakso. Sodišče ne pojasni, v čem je bil podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. To je obravnavalo le pavšalno. Meni, da ni bil podan utemeljen sum, saj ni bila podana stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in ni bila večja od verjetnosti, da ga ni storila. Sodišče pa navede, da sum izhaja iz doslej zbranega dokaznega gradiva, kar ne zadošča. Sodišče ni presojalo, ali je obstajal utemeljen sum, da je A. A. storil kaznivo dejanje oziroma ali obstojijo zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Napeljevanje je akcesorna oblika udeležbe. Če za storilca ne obstajajo znaki, tudi ne more iti za napeljevanje. O tem sodba nima razlogov. Ravnanje tožilke je bilo naklepno protipravno. Julija 2016 je srečala tožnika in mu povedala, da bo zavrgla kazensko ovadbo, kar je potrdil tožnik v okviru zaslišanja. Nato si je očitno premislila in vložila obtožni predlog. Po 334. členu ZKP mora obtožni predlog obsegati tudi opis kaznivega dejanja, ki mora biti takšen, da vsebuje tudi zakonske znake kaznivega dejanja. To mora biti tudi konkretizirano. V konkretnem obtožnem predlogu naklep tožnika ni bil konkretiziran. Sodnik pa v skrajšanem postopku po uradni dolžnosti opravi formalni preizkus obtožnega predloga. Če ima formalne pomanjkljivosti, pozove vložnika, da ga dopolni. V materialnem pomenu pa presoja, ali so podani pogoji za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena. Pri tem citira sodno prakso. V opisu ni bila konkretizirana nepremoženjska korist. Tožilka pa piše o premoženjski vrednosti posla najmanj 94.000,00 EUR. V 24. členu obtožnega predloga pa navaja, da protipravne premoženjske koristi ni. Gre za pomanjkljiv opis kaznivega dejanja. O sami naravi stvari je izključeno tudi napeljevanje k takemu ravnanju. Očitek A. A., da je pridobil nepremoženjsko korist v obliki pravnih nasvetov, tudi ne more predstavljati znaka kaznivega dejanja. Gre za nedopustno širjenje pojma nepremoženjske koristi. Tožnik je svetoval tudi zaposlenim v rektoratu in je bilo vse opravljeno v korist OP. Sicer pa za posle ZJN-1 iz seznama storitev B, ko javni razpis ni potreben. Objektivni zakonski znaki protipravnosti ravnanja ne izhajajo iz opisa obtožnega predloga. Da je bilo vse v skladu s predpisi, je potrdila tudi zunanja revizorska družba B., d. o. o. in s tem je bila tožilka seznanjena. Sicer pa so v primeru pravne pomoči odvetnika D. D. bili stroški bistveno višji kot po tej pogodbi. Opozarja na članek mag. Maje Potočnik v pravni praksi o tem, kako se izbere izvajalca pravne pomoči. Tožilka pa se je le sklicevala za mnenje Ministrstva za finance. Sodišče bi moralo to mnenje interpretirati. Tožilka se je sklicevala tudi na mnenje KPK št. 136, ki ni zavezujoči pravni akt. Vsebina obtožnega predloga je nerazumljiva. Nato povzema člen 437 ZKP, kdaj mora sodnik zavreči obtožni predlog. Meni, da so bile izpolnjene vse zahteve. Že v predkazenskem postopku so zaslišali zaposlene na univerzi, ki so potrdili, da so samostojno vodili postopke izbire odvetnikov. Tako ni bilo utemeljenega suma. Ne rektor ne tožnik nista storila nobenega kaznivega dejanja. Sodišče navaja, da je zavrženje obtožnega akta možno pred odreditvijo vročitve obtožnega predloga in da je nato kazenski postopke ustavljen ob pogojih iz 393. člena ZKP. To stališče ni pravilno, saj v zunanji sferi vročitev nima učinkov. Vendar je šele 5. 5. 2017 sodnica z odredbo odredila osebno vročitev obtožnega predloga. Do vročitve ne bi smelo priti, ker je sodišče bilo že opozorjeno na formalno materialne nezakonitosti obtožnega predloga, ki so preprečevale razpis glavne obravnave. Tožnik je že 23. 9. 2016 poslal predlog za takojšnje zavrženje obtožnega predloga. Sodišče mora preizkusiti obtožni predlog in samo zavreči, če gre za pomanjkljivosti materialnega prava. Tožnik je na prvi obravnavi podal ugovor pravne narave, ki bi imel za posledico zavrženje obtožnega predloga. Tako se je zagovarjal tudi A. A. Tožilka pa je obtožni predlog umaknila na naroku 4. 12. 2017, čeprav so razlogi obstajali že v predkazenskem postopku. Nato izraža nestrinjanje z razlogi za umik, saj so obstajali že prej. Ne drži, da jih je tožilka obrazložila šele na naroku 4. 12. 2017. Tožilstvo in sodišče je namerno odstopilo od jasnih zakonskih določb in ustaljene sodne prakse in grobo kršilo pravila postopka. Zato je ravnalo kvalificirano protipravno. Pregon proti A. A. je bil politično motiviran, ker je vložil ovadbo zoper bivšega rektorja C. C. Če tožnik nadaljuje z obravnavo, gre za očitno protipravno dejanje zlorabe procesnih pravic. Sodišče je napačno sklepalo, da je bil pripor tožniku odrejen zakonito. Vabilo na naroke ni bilo vročeno pravilno po 118. členu ZKP, saj mu niso vročili vabila na njegovem naslovu, kar je sodnica vedela. Podpis tožnika na dopisih sodišča je bil bistveno drugačen kot podpis na vročilnicah, na kar je tožnik opozoril že v vlogi 14. 10. 2016. Predlagal je dokaz z izvedencem grafologom. Narok 10. 7. 2017 in 9. 10. 2017 ne bi smel biti speljan, saj sodišče ni odločilo o predlogih za delegacijo pristojnosti in spisa ni odstopilo Vrhovnemu sodišču. O tem ne more odločati prvostopna sodnica, ki je predloge obravnavala kot zahtevo za izločitev. Zato je bila tožniku protipravno odvzeta prostost. Tožnik se je opravičil zaradi službene obveznosti in ker niso rešeni predlogi za delogacijo. A. A. pa je imel nujno službeno pot, kar je tudi izkazal s potnimi nalogi. Sodnica pa je vseeno izvedla narok, zato so ga protipravno privedli. Da je bilo ravnanje tožilke in sodnice kvalificirano protipravno dokazuje dejstvo, da je sodnica razpisala več narokov, da je tožnik dobil vročen obtožni predlog šele 12. 5. 2017 in prej ne bi smela razpisati naroka, da ni bilo pogojev za opravo obravnave 10. 7. 2017, saj je sodnica odločala o predlogu za izločitev sodnika in ne o delegaciji in 3. 8. 2017 je Vrhovno sodišče odločalo o predlogu za delegacijo in pred tem ne bi smelo biti narokov. Sodnica pa je protipravno odredila prisilni privod, češ da se tožnik ni odzval sodnim vabilom, kar je bilo neresnično. Opravila pa je narok 10. 7. 2017 in vedela, da ni pogojev za ta narok. Sodišče ni pristojno za zavrženje predloga za prenos pristojnosti, ampak mora spis posredovati Višjemu sodišču. Pavšalno ugotavlja sodišča, da iz kazenskega spisa izhaja, da so bile vse vročitve sodnih pisanj v skladu z določbami ZKP. Na nepravilnosti v zvezi z vročanjem, ne odgovori. Podpis tožnika na dopisih je bil drugačen kot je bil podpis na vročilnicah. Da je bila sodnica pristranska, dokazuje dejstvo, da je komunicirala z mediji. Sodnica bi morala le ugotoviti, da ni pogojev za predobravnavni narok in ga preklicati, ne pa medijem pojasnjevati, da je vabila obema obdolžencema vročila. To kaže, da je bila pristranska in da je namenoma grobo kršila pravila kazenskega postopka. Tako je javnosti posredovala napačne informacije, saj vabila niso bila izkazana. Zahteve za izločitev sodnice ni pravilno zavrgla in se je pri tem narobe sklicevala na peti odstavek 42. člena ZKP. Tožnik je zahteval izločitev zaradi okoliščin po 6. točki prvega odstavka 39. člena in zaradi kršitve Ustave. Predlog za izločitev je podal pravočasno. Sodnica pa je štela, da je to očitno neutemeljeno in zavrgla. Sodnica je štela kot utemeljen predlog tožilke za prednostno obravnavo zadeve, ker je zapisala, da bo kazenski pregon zastaral marca 2018. Po tretjem odstavku 214. člena Sodnega reda se prednostno določano obravnave in naroki v nujnih zadevah in v zadevah, kjer trajajo že dalj časa. Tu je šlo pa za novejšo zadevo. Ko je tožnik vložil pritožbo v korist A. A., je neskladno z dejanskim stanjem zapisala UZ, da je pritožba vložena prepozno, čeprav je vedela, da tožnik sklepa ni prevzel osebno. S tem je prikrajšala tožnika za vsebinsko odločanje inštančnega sodišča, saj je pritožbo tožnika zavrgla. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, to je z izvedencem grafologom, izvedencem ekonomsko-finančne stroke, zato gre za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno oprlo na določbo 26. člena Ustave RS in v zvezi s konkretnimi elementi za ugotavljanje odgovornosti državnega organa oziroma nosilcev javnih pooblastil, še na člen 131 OZ. Pri tem se je sodišče pravilno vprašalo, ali je mogoče v ravnanju okrožne državne tožilke v zadevi Kt 5506/2016 in okrajne sodnice v zadevi I K 34216/2016 ugotoviti, da je šlo pri očitanih ravnanjih za standard tako imenovane kvalificirane napačnosti. Po ustaljeni sodni praksi za odškodninsko odgovornost države ne zadošča kakršna koli nepravilnost, ki jo zagreši sodnik pri svojem odločanju, ampak mora biti izpolnjen standard kvalificiranosti napačnosti odločitve zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti kot merila protipravnega ravnanja države1. Sodišče je nato ugotavljalo, ali sta tožilka in sodnica z očitanimi ravnanji očitno in grobo kršili pravila, ki so v tem primeru določbe ZKP in KZ, ki opisuje znake kaznivega dejanja po določbah 257. člena prvi odstavek KZ in v zvezi s 37. členom KZ-1. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo citirano ustaljeno sodno prakso2. Sodišče prve stopnje tudi pravilno poudari, da presoja pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ali ravnanja tožilke ni mogoče enačiti z oceno, da je šlo za neko napako v postopku. Civilno sodišče ne sodi ponovno v predkazenskem ali kazenskem postopku. Pravilno je tudi ugotovilo, da kljub pravnomočni kazenski sodbi, ko je tožilka obtožni predlog umaknila, ni mogoče apriori trditi, da protipravnosti ravnanja v odškodninskem smislu ni bilo. Sodišče prve stopnje je iz primerljive sodne prakse Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča3 pravilno sklepalo, da je vsaka intervencija državnih organov, ki je usmerjena proti posamezniku, zanj neprijetna in poseže v njegovo z Ustavo in zakonom varovane pravice. A zato še ni protipravna v pomenu 26. člena Ustave. Takšna postane le, če prekorači mejo dopustnega, kar pa je opredeljeno s pravnim standardom kvalificirane napačnosti.

6. Glavni očitek pritožbe je, da je tožilka vložila obtožni predlog, čeprav je vedela, da ni bil podan utemeljen sum, da sta obdolženca storila očitano kaznivo dejanje. Pri tem je bil glavni očitek, da obtožni predlog ni vseboval konkretizirano opredeljenih znakov kaznivega dejanja, in sicer gre za prvi odstavek 257. člena KZ-1 in v zvezi z napeljevanjem, ki mora biti storjeno naklepno. Na ta očitek je sodišče prve stopnje odgovorilo v točki 17-21. Pritožbeno sodišče je primerjalo obtožni predlog tako za A. A., kot za tožnika (priloga A4). Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je dejanje za tožnika konkretizirano tako, da je napeljal A. A. v opisanem času in na opisanem kraju, da je v nasprotju z določili ZJN-2, členi so bili konkretizirani pod I. obtožnega predloga, podpisal pogodbo o izvajanju pravne pomoči z dodatkom in ga pripravil, da je to storil zato, da bi sebi pridobil protipravno nepremoženjsko korist v obliki sklenjenega posla, vrednega najmanj 94.000,00 EUR. Pri tem je tudi v obtožnem predlogu tožilka predlagala dokaze in zapisala obrazložitev v 26-tih točkah.

7. Pritožba trdi, da je že iz zbranega dokaznega gradiva in iz primerljive teorije bilo moč ugotoviti, da očitana dejanja ne morejo predstavljati znakov tega kaznivega dejanja, saj sklepanje pogodbe o izvajanju pravne pomoči ni spadalo pod posle iz ZJN-2, ki bi terjali poseben način zbiranja ponudb. Ta razlog ne pomeni, da bi bil obtožni predlog obremenjen s takšno napako, da ne bi smel prestati preizkusa po prvem odstavku 435. člena ZKP oziroma da tožilka ne bi smela začeti kazenskega pregona. Tožilka je očitno ocenila, da je dejansko stanje dopuščalo pričetek kazenskega pregona, da pa so zbrani dokazi tekom kazenskega postopka pripeljali to sklepa, da niso izkazani vsi elementi kaznivega dejanja in je obtožni predlog umaknila. Svoj umik je tudi obrazložila, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi 4. 12. 2017. 8. Pritožba izpostavi, da je tožnik podal ugovor, da obtožni predlog ne vsebuje vseh znakov in to že takoj, celo pred formalno vročitvijo obtožnega predloga (ker je ugovarjal, da mu ni bil pravilno vročen) in tudi med samim sojenjem. Dejstvo, da se sodnica ni odločila tako, kot meni tožnik, da bi lahko, še ne pomeni, da bi bil obtožni predlog (A4) in sojenje po njem, taka huda materialnopravna napaka (v tem primeru gre za presojo prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP), da bi ga bilo mogoče okvalificirati za jasno in kvalificirano napačno strokovno ravnanje. Res pa je, da ko gre za obtožni predlog sodišče ni dolžno posebej odločiti o ugovoru obdolženega, da je potrebno obtožni akt zavreči. Šlo je za skrajšani postopek po določbah ZKP, zavrženje je mogoče le pred vročitvijo obtožnega akta, naprej pa se kazenski postopek lahko ustavi le ob pogojih 293. člena ZKP. Sodnica pa očitno ni menila, da bi šlo za takšne razloge. Sodnica ni pozvala tožilstva, da dopolni oziroma popravi pomanjkljivosti, predlog tožnika pa je očitno ocenila za neutemeljenega in nadaljevala postopek. V tem ravnanju tako ni mogoče zaslediti očitane kvalificirane napačnosti ravnanja.

9. Sodišče je nato izvajalo dokaze in tožilka je med postopkom spoznala, da zbrani dokazi tekom postopka ne potrjujejo utemeljenega suma, da bi oba obdolžena storila očitano kaznivo dejanje in svoj umik obtožnega predloga obrazložila (priloga B2). Nato je sodišče prve stopnje izdalo sodbo in zavrnilo obtožbo. Na koncu obravnave s strani tožnika ni bilo napovedanih pritožb (B2).

10. Analiza obtožnega predloga pokaže, da je obtožni predlog vseboval znake kaznivega dejanja tako zoper obdolženega A. A., kot tudi znake napeljevanja za tožnika. Pritožba trdi, da v opisu ni izkazan naklep in tudi ne nepremoženjska korist. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je bilo tožniku očitano, da je pregovoril A. A., da je v nasprotju s citiranimi določili ZJN-2 rektor podpisal pogodbo o izvajanju pravne pomoči, ki je opisana v dejanju in da je bil razlog to, da bi sebi pridobil nepremoženjsko korist v obliki posla pravnega svetovanja (vrednega najmanj 94.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz opisa, da je tožnik pregovoril rektorja, da je v nasprotju s citiranimi določili podpisal pogodbo in to sebi v korist, dovolj opisan način storitve, kar je lahko samo naklep in pridobitev nepremoženjske koristi (sklenitev pravnega posla). Opisano je tudi, kdaj je to dejanje oziroma nagovarjanje storil, kje in za katere pogodbe. Kot je sodišče prve stopnje v točki 15 pravilno pojasnilo, ne moremo presojati pravilnosti odločitve državnega organa. Lahko le primerjamo zatrjevano protipravno dejanje tako tožilke kot sodnice in opraviti tehtanje, ali gre pri zatrjevanih napakah za kvalificirano napačnost. V očitkih tožnika glede izpolnjevanja znakov kaznivega dejanja v obtožnem predlogu tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi šlo za tako pomanjkljiv opis, da ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja iz določbe 257 KZ-1 v zvezi z naklepom.

11. Pritožba tudi zmotno očita sodišču prve stopnje, da ni opravilo testa sorazmernosti posega oblasti v z Ustavo zagotovljene tožnikove pravice. Sodišče prve stopnje je posamezne pravice izpostavilo in nato po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da protipravnosti ni bilo. Če manjka element protipravnosti, pa odškodninska obveznost ne nastane. Gre za krivdno odgovornost države.

12. Pritožba nadalje trdi, da tožniku ni bilo mogoče očitati napeljevanja h kaznivem dejanju, saj ravnanje A. A. kot domnevnega storilca, ni bilo protipravno. Pritožba pri tem presoja dokaze oziroma obrazložitev tožilke iz obtožnega predloga in argumentira svoje stališče o tem, da po ZJN-2 po seznamu storitev B, način sklepanja pogodbe o pravnem svetovanju, ni bil protipraven. Tožilka pa je v obrazložitvi zapisala, zakaj je menila, da je bila podana protipravnost ravnanja rektorja in da ga je k temu ravnanju nagovoril njegov odvetnik oziroma tožnik. Gre za pravno naziranje dopustnosti izbire izvajalca pravne pomoči. Iz obrazložitve umika obtožnega predloga pa tudi izhaja, da je med postopkom iz zaslišanja prič lahko ugotovilo, da je šlo za sodelovanje odvetnika in zaposlenih na Rektoratu in da tudi zaposleni niso dvomili o tem, da postopek ni bil pravilno izpeljan in da je tožeča stranka dajala pravne nasvete za druge službe UP in ne samo za rektorja oziroma za kakšen nedovoljen posel med njima (B2). Tožilka je tudi imela mnenje Ministrstva za finance glede tolmačenja javno naročniške zakonodaje, ko je obtožni predlog vložila. Pritožba obširno graja te dokaze in prikazuje, da bi tožilka lahko že v predkazenskem postopku spoznala, da elementa protipravnosti ni in da obtožnega predloga sploh ne bi smela vložiti. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bil obtožni predlog in obrazložitev zadosti konkretiziran (tako opis znakov kaznivega dejanja kot dokazi in pravna argumentacija), da ni mogoče tožilki očitati, da je vedela, da je obtožni predlog tako pomanjkljiv, da bi po 161. členu ZKP morala kazensko ovadbo zavreči. Pri tem ni pomembno, kot je izpovedal tožnik, da mu je ob srečanju povedala, da obtožnega predloga ne bo vložila. To je šlo za njun razgovor in tožilka si je očitno premislila. To ne pomeni, da bi s tem bil izkazan „montiran politični proces“ proti tožniku in rektorju univerze. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bilo v tem času podanih več ovadb proti rektorju, da pa je tožilka tudi več ovadb zavrgla (B5-B7). Če bi šlo za montiran proces, bi lahko vložila „montirane obtožnice“.

13. Pritožba trdi, da sodba nima razlogov glede obtožnega predloga proti A. A. Trdi, da kot rektor ni mogel biti uradna oseba po določbi 257. člena KZ-1. Pritožba navaja, da je ta kvalifikacija prišla v KZ-1B šele po sklenitvi pravnega posla 15. 5. 2012 in rektor ni imel potrebnih lastnosti. Pri tem se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Kp 1278/99. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je bil v citirani zadevi obravnavan direktor javnega zavoda, ki ni opravljal javnih pooblastil, ampak zgolj opravljal dejavnosti, ki zadovoljujejo splošne potrebe. Ni šlo za rektorja univerze. Zato ni mogoče trditi, da bi šlo za očitno kvalificirano napačnost, če tožilka ni zavrgla kazenske ovadbe (obtožni predlog vložen 22. 8. 2016), ker tožnik meni, da je bila kvalifikacija za rektorja vpeljana šele s sprejetjem KZ-1B z dne 2. 11. 2011 (pričetek veljavnosti 15. 5. 2012).

14. Tožnik je nato uveljavljal protipravnost z razlogi, da je bil protipravno prisilno priveden na narok za glavno obravnavo 9. 10. 2017, in sicer na podlagi prvega odstavka 194. člena ZKP in prvega odstavka 307. člena ZKP v zvezi s 429. členom. Glavni razlogi pritožbe so, da tožnik ni bil pravilno vabljen in zato niso bili izpolnjeni razlogi za prisilno privedbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar je bilo ugotovljeno tudi v zadevi II Kp 34216/2016 pred Višjim sodiščem v Kopru, da je bil tožnik vabljen na naslov njegove pisarne in je podpisal vročilnico. Da je bil seznanjen z vsebino, izkazuje tudi dejstvo, da je 7. 7. 2017 prosil za preklic naroka in ni navedel opravičljivega razloga. Tožnik je torej na narok 10. 7. 2017 bil vabljen, ni pristopil in izostanka ni ustrezno opravičil. Na sklep o stroških se je v kazenskem postopku pritožil tožnik in Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 29. 11. 2018 in Vrhovno sodišče RS v sklepu I Ips 34216/2016 z dne 21. 2. 2019 ugotovilo, da so bili utemeljeni krivdno povzročeni stroški s privedbo. Pritožnik pa trdi, da bi primerjava podpisov na vročilnici pokazala, da podpis ni bil njegov in o tem predlaga izvedenca grafologa. Sodišče prve stopnje je dogajanje s prisilnim privodom opisalo v točki 25 in povzelo ugotovitve višjega in vrhovnega sodišča v zvezi s presojo pravilnosti vabljenja in podpisane vročilnice. Ni pa mogoče v tej pravdi utemeljevati kvalificirano napačnosti vabljenja na način, da bi kazensko sodišče vedno moralo primerjati podpise na dopisih tožnika in na vročilnici in ugotavljati, da podpisa nista identična. Kazensko sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik bil seznanjen z narokom, vendar se ni zglasil in je bil prisilni privod potreben. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da v odškodninski pravdi ne moremo z izvedencem grafološke stroke ponovno presojati kazenskega postopka, če so opisani znaki v kazenskem postopku izkazovali, da je bila prisilna privedba po rednem teku postopka potrebna.

15. Pritožnik še trdi, da so v obtožnem predlogu bili predlagani dokazi, ki niso zadosti opravičevali kazenskega postopka. Pri tem ponovno analizira teorijo o potrebnosti uporabe ZJN-2, ko je šlo za izbiro pravnega svetovanja. Na to je sodišče prve stopnje odgovorilo in temu je treba pritrditi, da je tožilka naštela in obrazložila, na podlagi česa sklepa, da je obtožni predlog utemeljen. Iz predlogov ni mogoče sklepati, da bi šlo za tako očitno premalo dejstev in dokazov, da ni šlo za utemeljen sum in bi morala tožilka ovadbo zavreči, kazenska sodnica pa takoj zadevo zaključiti. Ponovno je treba ugotoviti, da ne gre za izpolnitev standarda kvalificirane napačnosti. Toženka je vložila obtožni predlog po prvem odstavku 257. člena KZ-1 in je štela za nepremoženjsko korist sklenitev posla.

16. V pritožbi je nato obsežen sklop trditev, da je bilo ravnanje sodnice pristransko. Pri tem pritožba zatrjuje, da je sodnica napačno obravnavala predlog tožnika za prenos pristojnosti in izločitev. O predlogu za izločitev predsednice sodišča in sodeče sodnice je bilo odločeno s sklepom podpredsednika Okrožnega sodišča v Kopru, Su 14/2014 z dne 5. 4. 2017. Predlog je bil zavrnjen. Razlog za izločitev pa je bil, da je sodnica sodila zadevo prednostno. V obrazložitvi je bilo navedeno, da je v sodni praksi sprejeta razlaga, da je zadeva prednostna, ko obstoji bojazen, da bo kazenski pregon zastaral. V sklepu je bilo obrazloženo, da bi kazenski pregon zastaral marca 2018, zato je bilo treba zadevo obravnavati prednostno oziroma tekoče. Nadalje je tožnik trdil, da je sodnica bila pristranska, ker je na predobravnavnem naroku medijem posredovala informacije, da je narok javen in da je vrhovno sodišče za odločbo predsednika Vrhovnega sodišča dopustilo fotografiranje začetka zasedanje predobravnavnih narokov in izrek kazenske sankcije. Iz sklepa sledi, da to ni razlog za izločitev sodnic oziroma da sodnica ni postopala nezakonito. V pritožbi pritožnik te razloge ponavlja, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da protipravnosti ni bilo. Sodnica je le povedala, kaj je bilo v odločbi VS odločeno. Nato je sodnica zavrgla predlog za izločitev, ker je bilo o predlogu za izločitev in za prenos že odločeno s sklepi z dne 5. 4. 2017 in 13. 7. 2017 ter 11. 5. 2017. Gre za primer, ko je sodnica ocenila, da gre za predlog za izločitev iz podobnega razloga in za očitno neutemeljen razlog (42. člen ZKP). Pritožbi obeh obdolžencev sta bili zavrnjeni s sklepom Višjega sodišča v Kopru.

17. Pritožba trdi, da sodišče ni odstopilo predloga za prenos krajevne pristojnosti, ampak je bilo s sklepom Višjega sodišča v Kopru (sklep z dne 13. 4. 2017 in 11. 5. 2017) zmotno odločeno, da obdolženi predlaga prenos krajevne pristojnosti iz razlogov, o katerih je bilo že odločeno s sklepom podpredsednika, ko je odločil o zahtevi za izločitev razpravljajoče sodnice in predsednice Okrajnega sodišča v Kopru. Nato pa je o delegaciji odločilo še Vrhovno sodišče RS ( I Kr 34216/2016 z dne 8. 10. 2018). To je bilo že po tem, ko je bila zavrnjena obtožba zoper A. A. in tožnika. Nato je okrajno sodišče tožniku naložilo plačilo krivdno povzročenih stroškov kazenskega postopka zaradi prisilne privedbe in ta pritožba je bila zavrnjena. Hkrati pa je tožnik vložil tudi predlog za prenos krajevne pristojnosti. Nato pa je Vrhovno sodišče sklenilo, da niso podani razlogi, da bi bilo treba prenesti krajevno pristojnost Višjega sodišča v Kopru in predlog je bil zavrnjen. Vrhovno sodišče je tudi tožniku pojasnilo, da se lahko le tekom rednega pravnega sredstva razčiščujejo določena vprašanje, ne more pa to biti predmet razčiščevanja v postopku za prenos krajevne pristojnosti. Vendar je tudi pojasnilo, da poznanstvo med sodniki še ne pomeni razloga za prenos krajevne pristojnosti na podlagi prvega odstavka 35. člena ZKP.

18. Pritožnik še graja način vročanja v kazenskem postopku. Kot je že odgovorilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik seznanjen s procesnim gradivom in dogajanjem, saj je svoje nezadovoljstvo izražal v predlogu za izločitev sodnikov in prenos pristojnosti. Ponovno poudarja v pritožbi, da podpis tožnika na dopisih, ki jih je poslal sodišču, niso enaki podpisu na vročilnicah v sodnem spisu. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, kar je bilo potrjeno tudi v preizkusu Višjega sodišča v Kopru glede stroškov za prisilni privod, da je bila odredba za prisilni privod pravilno odrejena na podlagi 194., 307. člena ZKP v zvezi s 429 členom. Iz povedanega sledi, da tožnik ne more očitati sodnici, da bi kazenski postopek peljala tako, da bi njemu nastala zatrjevana škoda oziroma da bi kvalificirano napačno uporabila določbe ZKP. Enako tudi velja za uradni zaznamek, ki naj bi ga sodnica napisala pri vložitvi pritožbe tožnika kot odvetnika A. A. Sicer pa je ta očitek lahko upošteven v korist A. A., saj pritožba navaja, da je vložil pritožbo kot odvetnik A. A. in ne kot fizična oseba oziroma obdolženec.

19. Pritožba še trdi, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom in izvedencem finančne stroke glede izgubljenega prihodka. Izvedenec grafolog ni bil potreben, ker je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik v redu vabljen in v odškodninski pravdi primerjava podpisov ne more biti relevantna glede na izkazana materialnopravna izhodišča. Izvedenec ekonomske stroke pa je bil namenjen za ugotavljanje višine škode in je bil tudi zato nepotreben in pravilno zavrnjen. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako se izkaže, da je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih kršitev določb postopka in tudi ne tistih, na katera pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na odločbi 154. in 165. člena ZPP.

1 Primerjaj III Ips 23/2020. 2 7 odločb Vrhovnega sodišča iz opombe št. 2, stran 9 sodbe. 3 II Ips 252/2013, II Ips 688/2005 in UP 2/04.