Jedro

Za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo morajo biti izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, med temi pa je tudi soglasje, ki ga pristojni organ izda po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2), to je po ZZSDT. Če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZZSDT, se prošnja za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne (četrti odstavek 37a. člena ZTuj-2).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 214-10258/2015-4 z dne 22. 10. 2015, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za izdajo nadaljnjega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (1. točka izreka) in odločila, da je tožnica dolžna Republiko Slovenijo zapustiti v 30 dneh po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je tožena stranka po prejemu obvestila Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) o neizdaji soglasja za zastopnika zavrnila tožničino prošnjo za izdajo nadaljnjega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Povzema relevantne določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT) ter zaključi, da je izpodbijana odločba pravilna, saj soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni bilo podano zaradi neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti in je zato tožena stranka prošnjo za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja utemeljeno zavrnila. Kot neutemeljen zavrne tožbeni očitek, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala preuranjeno ter da bi tožena stranka morala tožnici dati možnost izjasnitve oziroma dopolnitve prošnje. Izpodbijana odločitev namreč temelji na uradnih podatkih, ki jih je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti in zato zaslišanje tožnice ni potrebno. Zavrne tudi predlagano izvedbo glavne obravnave oziroma izvajanje dokazov – zaslišanje tožnice, saj ni izkazala, da bi njeno zaslišanje lahko vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično drugačno odločitev.

3. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje tožnica (v nadaljevanju pritožnica) vlaga pritožbo. Navaja, da jo vlaga iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Poudarja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je že pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih – ZTuj-2C pri ZRSZ dne 26. 3. 2014 vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za delo tujih zastopnikov družb. Vlagatelj prošnje je bil pritožničin delodajalec – družba A, d. o. o. V času vložitve prošnje je pritožnica imela veljavno dovoljenje za prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela. ZRSZ je 23. 9. 2015 izdal odločbo o zavrnitvi prošnje za izdajo dovoljenja za delo. Zoper to se je družba A, d. o. o., 2. 10. 2015 pritožila in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je njeni pritožbi ugodilo ter odločbo ZRSZ odpravilo in vrnilo v ponovno odločanje. ZRSZ je v ponovljenem postopku 24. 2. 2016 pritožnici izdal dovoljenje za delo tujega zastopnika z veljavnostjo od 24. 2. 2016 do 23. 2. 2018. Izdano dovoljenje za delo se šteje za podano soglasje k podaljšanju dovoljenja za prebivanje. Ker je pritožnica še pred uveljavitvijo ZTuj-2C vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za delo, bi morala tožena stranka voditi postopek in ga končati po določbah ZTuj-1. V času izdaje izpodbijane odločbe namreč postopek v zvezi z izdajo delovnega dovoljenja še ni bil končan z dokončno odločbo. Zato je tožena stranka prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo izdala na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in ob napačni uporabi materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna neizdaja (nadaljnjega) enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, to je dovoljenje, ki tujcu omogoča da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Za izdajo tega dovoljenja morajo biti izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, med temi pa je tudi soglasje, ki ga pristojni organ izda po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2), to je po ZZSDT. Če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZZSDT, se prošnja za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne (četrti odstavek 37a. člena ZTuj-2).

7. Pogoje za izdajo soglasja ZRSZ določa 27. člen ZZSDT. Med temi pogoji je v 2. točki drugega odstavka tudi pogoj, da delodajalec na dan vložitve vloge nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti. Ta pogoj mora biti na podlagi osmega odstavka 27. člena ZZSDT izpolnjen tudi v primeru podaljšanja enotnega dovoljenja.

8. Pritožnica izpodbija odločbo tožene stranke, ki temelji na ugotovitvi, da ZRSZ soglasja, ki je pogoj za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, ni izdal. Kot izhaja iz zavrnitve soglasja, ki jo je predložila pritožnica, in izpodbijane odločbe tožene stranke soglasje ni bilo izdano zaradi neizpolnjevanja pogojev, saj delodajalec ni imel poravnanih zapadlih davčnih obveznosti. Glede na tako ugotovitev je tudi po presoji Vrhovnega sodišča odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki ji je pritrdilo, pravilna in temelji na pravilni zakonski podlagi.

9. Pritožnica v pritožbi sicer navaja, da bi tako sodišče prve stopnje kot tožena stranka za odločitev morala uporabiti Zakon o tujcih (ZTuj-1), ki je veljal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih (ZTuj-2C), saj je pri ZRSZ prošnjo za izdajo dovoljenja za delo vložila že 26. 3. 2014. ZRSZ je 23. 9. 2015 izdal odločbo o zavrnitvi prošnje, zoper katero se je pritožila in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je njeni pritožbi ugodilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovnem postopku ji je bilo 24. 2. 2016 izdano dovoljenje za delo in to se šteje za podano soglasje k podaljšanju dovoljenja za prebivanje.

10. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami Vrhovno sodišče ugotavlja, da so za ta postopek nerelevantne, saj v tem postopku izpodbijana odločba tožene stranke ne temelji na odločitvi o soglasju na podlagi prošnje, ki jo je pritožnica vložila 26. 3. 2014. Odločba tožene stranke, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, je izdana na podlagi prošnje za izdajo enotnega dovoljenja, ki jo je pritožnica na upravno enoto vložila 18. 9. 2015 in na podlagi katere je po uradni dolžnosti tožena stranka poslala 1. 10. 2015 na ZRSZ zahtevek, na katerega je bilo odgovorjeno z zavrnitvijo oziroma neizdajo soglasja z dne 7. 10. 2015 (ker je bilo ugotovljeno po stanju na dan 6. 10. 2015, da ima neporavnane davčne obveznosti). Gre torej za popolnoma drug postopek. Zato se pritožnica tudi ne more uspešno sklicevati na neuporabo ZTuj-1, saj je izpodbijana odločba pravilno izdana na podlagi ZTuj-2, ki je v času vložitve prošnje na upravno enoto že veljal in se je tudi že uporabljal. 11. Glede na navedeno je neupošteven tudi pritožbeni ugovor, da v času izdaje v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe, postopek v zvezi z izdajo delovnega dovoljenja na podlagi prošnje, ki jo je pritožnica vložila 26. 3. 2014, glede na vloženo pritožbo, še ni bil končan z dokončno odločbo. Kot že pojasnjeno, v tem upravnem sporu izpodbijana odločba ne temelji na neizdaji soglasja po prošnji z dne 26. 3. 2014, pač pa na obvestilu ZRSZ o neizdaji soglasja z dne 7. 10. 2015. Iz tega obvestila izhaja, da je ZRSZ preveril izpolnjevanje pogojev iz 27. člena ZZSDT in iz vpogleda v EDP - elektronsko davčno poslovanje 6. 10. 2015 ugotovil, da ima delodajalec na dan vložitve vloge neporavnane davčne obveznosti (torej pogoj iz 2. točke drugega odstavka 27. člena ZZSDT ni izpolnjen).

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1).