Jedro

Tožena stranka je prejela akt ZRSZ, označen kot neizdaja soglasja za zastopnika, konkretno za tožnico, za katero navaja, da izdaja soglasja ni možna in se soglasje tudi ne izda, ker niso izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za izdajo soglasja iz 27. člena ZZSDT, ker je iz vpogleda v EDP razvidno, da ima na dan vložitve vloge neporavnane zapadle davčne obveznosti. Ker torej ZRSZ iz navedenega razloga soglasja ni dal, to daje podlago za ugotovitev, da tedaj niso bili izpolnjeni predpisani pogoji iz 27. člena ZZSDT. Ta ugotovitev pa daje zadostno podlago za zaključek, da tožnica v času izpodbijane odločbe ni izpolnjevala vseh zakonsko predpisanih pogojev za izdajo nadaljnjega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

Odločitev tožene stranke temelji na uradnih podatkih, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti in za to ni bilo treba posebej zaslišati tožnice za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka z izrekom pod točko 1 zavrnila prošnjo A.A., roj. ... 1982, državljanke Makedonije, za izdajo nadaljnjega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ter hkrati z izrekom pod točko 2 odločila, da je tožnica dolžna zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe in z izrekom pod točko 3 še odločila, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški postopka. Pri odločitvi se sklicuje na določila 33., 37. in 37. a člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki jih v svoji obrazložitvi tudi povzema.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica dne 18. 9. 2015 vložila prošnjo za izdajo nadaljnjega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujcu. Prošnji je bila priložena barvna fotografija tožnice, overjena fotokopija njenega potnega lista ter pogodba o zaposlitvi, tožnici pa so bili odvzeti prstni odtisi. Po vpogledu v evidenco rednega izpisa iz sodnega/poslovnega registra (v nadaljevanju: AJPES) je bilo ugotovljeno, da je tožnica pri podjetju B.B. d.o.o, ..., Ljubljana, vpisana kot 51% lastnica in direktorica podjetja. Tožena stranka je dne 30. 9. 2015 na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) posredovala vlogo za izdajo soglasja k izdaji nadaljnjega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, skladno s tretjim odstavkom 37.a člena ZTuj-2, po katerem pristojni organ po prejemu prošnje za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja po uradni dolžnosti zahteva od organa, pristojnega za podajo soglasja k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja, da poda svoje soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja v zakonsko določenem roku 15 dni. V primeru, če pristojni organ soglasja ne poda v roku, se šteje, da soglasje ni podano. Če pa soglasje k izdaji ali podaljšanju dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, pristojni organ za podajo soglasja o teh razlogih obvesti pristojni organ, v konkretnem primeru toženo stranko. Tožena stranka je dne 7. 10. 2015 s strani ZRSZ prejela obvestilo o neizdaji soglasja, v katerem je navedeno, da je ZRSZ preveril, ali tožnica izpolnjuje pogoje iz 27. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT) in ugotovil, da niso izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za izdajo soglasja za izdajo enotnega dovoljenja, in sicer, da je iz vpogleda v EDP – Elektronsko Davčno poslovanje z datumom poizvedbe dne 6. 10. 2015 razvidno, da je delodajalec za dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesecev pred mesecem vložitve vloge ali za čas poslovanja, če je ta krajši od šest mesecev, predlagal obračune davčnega odtegljaja za odhodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste (zaposlena ena oseba) in ima na dan vložitve vloge neporavnane zapadle davčne obveznosti. Na podlagi navedenega je tožena stranka ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, zato so nastopili razlogi za zavrnitev dovoljenja iz 1. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Tožena stranka je odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, skladno s 1. in 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP, saj je dejansko stanje v celoti oprla na splošno znana dejstva oziroma dejstva, ki so organu znana in na uradne podatke, ki jih ima organ. Za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni bilo potrebno opraviti še kakšnega dejanja v postopku. Zato tožnice v postopku ni seznanila z ugotovitvami, niti je ni zaslišala. Njena izjasnitev oziroma naknadna poravnava dolgov na FURS-u ne bi vplivala na končno odločitev tožene stranke. Tožena stranka je še odločila, da mora tožnica skladno s 60. členom ZTuj-2 zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe. Odločitev o stroških postopka je utemeljila na določilu prvega odstavka 118. člena ZUP.

3. Tožnica izpodbijano odločbo izpodbija v celoti. Meni, da je nepravilna in nezakonita, ker je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, izdala odločbo ob napačni uporabi materialnega prava in zaradi kršitev določb upravnega postopka. V tožbi navaja, da je njen delodajalec, družba B.B. d.o.o., dne 26. 3. 2014 pri ZRSZ zanjo vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za delo tujih zastopnikov družb. ZRSZ je dne 23. 9. 2015 izdal odločbo o zavrnitvi zahtevka za izdajo dovoljenja za delo tujih zastopnikov družb, zoper katero je tožnica vložila pritožbo, zato zavrnilna odločba v času tožbe še ni bila dokončna. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala preuranjeno. Tožnica nadalje graja, da bi ji tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe morala dati možnost izjasnitve oziroma dopolnitve prošnje, zato je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita tudi iz tega razloga. Tožnica smatra, da je njena prošnja po vsebini utemeljena in bi tožena stranka morala izdati pozitivno odločbo. Tožnica predlaga, da sodišče razpiše ustno obravnavano in na njej izvede predlagane dokaze ter razsodi tako, da se izpodbijana odločba odpravi v celoti. Obenem zahteva povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča, v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnice in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

5. Tožnica je dne 22. 2. 2016 vložila vlogo, ki jo je naslovila dopolnitev tožbe, v kateri je sodišče obvestila, da je bila izdana odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v zvezi z zavrnilno odločbo za izdajo dovoljenja za delo tujih zastopnikov družb, s katero je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ) pritožbi ugodilo, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Kot dokaz je tožnica tudi predložila to odločbo MDDSZ.

K I. točki izreka sodbe:

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost uvodoma navedene odločbe, s katero je tožena stranka po prejemu obvestila ZRSZ o neizdaji soglasja za zastopnika zavrnila tožničino prošnjo za izdajo nadaljnjega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v času izdaje izpodbijane odločbe.

8. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi drugega odstavka 37. ZTuj-2 v zvezi z drugim odstavkom 27. člena ZZSDT in četrtega odstavka 37.a člena ZTuj-2. 9. ZTuj-2 v 37. členu določa, kateri pogoji morajo biti kumulativno izpolnjeni za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. V drugem odstavku 37. člena ZTuj-2 je določeno, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 9., 10. ali 11. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 10. ZRSZ izda soglasje za zastopnika pravne osebe, ustanovljene v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, pri kateri se tujec želi zaposliti ali opravljati delo, če so izpolnjeni predpisani pogoji iz 27. člena ZZSDT. Kumulativno izpolnjeni morajo biti naslednji pogoji (1. do 5. točka drugega odstavka 27. člena ZZSDT), in sicer, da delodajalec oziroma naročnik dela aktivno posluje (1. točka); da je delodajalec za dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesecev pred mesecem vložitve vloge ali za čas poslovanja, če je ta krajši od šest mesecev, predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste, če je zaposloval delavce in na dan vložitve vloge nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti (2. točka); da je zastopnik vpisan v ustreznem registru (3. točka); da je priložena s strani delodajalca podpisana pogodba o zaposlitvi ali s strani naročnika dela podpisana pogodba civilnega prava (4. točka) in da ni izkoriščena kvota iz 41. člena ZZSDT (5. točka).

11. Četrti odstavek 37.a člena ZTuj-2 pa določa, da če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, organ, pristojen za podajo soglasja o teh razlogih obvesti pristojni organ, ki prošnjo za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne.

12. Odločitev tožene stranke, kot je predhodno povzeta pod točko 2 obrazložitve te sodbe, je po preučitvi podatkov in listin upravnega spisa pravilna in zakonita. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je tožena stranka dne 7. 10. 2015 prejela akt ZRSZ št. 20150013817, označen kot neizdaja soglasja za zastopnika, konkretno za tožnico, za katero navaja, da izdaja soglasja ni možna in se soglasje tudi ne izda, ker niso izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za izdajo soglasja iz 27. člena ZZSDT, ker je iz vpogleda v EDP – Elektronsko Davčno poslovanje z datumom poizvedbe dne 6. 10. 2015 razvidno, da je delodajalec za dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesecev pred mesecem vložitve vloge predlagal obračune davčnega odtegljaja, vendar ima na dan vložitve vloge neporavnane zapadle davčne obveznosti. Ker torej ZRSZ iz navedenega razloga soglasja ni dal, to daje podlago za ugotovitev, da tedaj niso bili izpolnjeni predpisani pogoji iz 27. člena ZZSDT, natančneje iz 2. točke drugega odstavka 27. člena ZZSDT. Ta ugotovitev pa daje zadostno podlago za zaključek, da tožnica v času izpodbijane odločbe ni izpolnjevala vseh zakonsko predpisanih pogojev za izdajo nadaljnjega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, za katerega je vložila prošnjo. Zato je bila odločitev tožene stranke, da se zavrne prošnja tožnice za izdajo zaprošenega dovoljenja, na podlagi 1. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, pravilna.

13. Ker je izpodbijana odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Neutemeljen je očitek, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala preuranjeno, ker je tožnica zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo dovoljenja za delo tujih zastopnikov družb z dne 23. .9 2015 vložila pritožbo, o kateri še ni odločeno (in je odločbo o rešeni pritožbi z dne 26. 1. 2016 šele naknadno priložila k tožbi z dne 20. 11. 2015). Predmet tega upravnega spora je namreč presoja odločbe o zavrnitvi prošnje za izdajo nadaljnjega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo in ne presoja odločitve o zavrnitvi zahteve za izdajo dovoljenja za delo tujih zastopnikov družb. Zato v konkretnem primeru odločitev sodišča ni odvisna od (morebiti kasneje spremenjene) odločitve v zadevi izdaje dovoljenja za delo tujih zastopnikov družb (kar je sicer lahko razlog za obnovo postopka skladno s 4. točko 260. člena ZUP ali pa za spremembo ali odpravo odločbe v zvezi z upravnim sporom skladno z določili 273. člena ZUP).

14. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala tožnici pred izdajo odločbe dati možnost izjasnitve oziroma dopolnitve prošnje. V obravnavanem primeru odločitev tožene stranke temelji na uradnih podatkih, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti (natančneje uradnih podatkih s katerimi razpolaga pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, tj. v obravnavanem primeru ZRSZ) in za to ni bilo treba posebej zaslišati tožnice za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (prvi odstavek 144. člena ZUP). Tožena stranka je torej postopala pravilno, ko je odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena. Kljub predlogu tožnice, da se opravi glavna obravnava in se jo zasliši, je sodišče odločilo na seji senata, brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je tožnica navedla v tožbi, dejanskega stanja stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, pomembnimi za odločitev. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“.(1) Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.(2) Tožnica s svojimi navedbami tega ni izkazala, zato je sodišče odločilo na seji sodnega senata, brez oprave glavne obravnave.

K II. točki izreka sodbe:

16. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.