Jedro

Za sporni objekt je bilo v obravnavani zadevi sicer pridobljeno lokacijsko in gradbeno dovoljenje, vendar pa je bil, kar ni sporno, postavljen na drugi lokaciji, delno celo na drugi parceli, kot pa je bilo dovoljeno. Za gradnjo na tej (drugi) lokaciji pa dovoljenje ni bilo izdano in zgrajeni objekt pomeni nelegalno gradnjo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Kranj z dne 3. 6. 2009, s katero je bilo med drugim odločeno, da mora revidentka odstraniti masivno zidano stanovanjsko hišo, zgrajeno na zemljišču s parc. št. 20 in 21 tam navedene k. o. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta revidentkina pravna prednika sicer pridobila lokacijsko in gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše, vendar izključno na zemljišču s parc. št. 15 (sedaj 15 in 20), hiša pa je zgrajena tudi na zemljišču s parc. št. 21 (prej 30). To pomeni, da je zgrajena na drugem zemljišču, kot je bilo dovoljeno z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem, zgrajena je preko parcelne meje in zato niti ni odločilnega pomena, koliko bi moral znašati odmik od sosednjega zemljišča oziroma najbližjega objekta. Odločujoče je dejstvo, da je bila investitorju dovoljena gradnja izključno na zemljišču s parc. št. 15. Tu ne gre za neskladno gradnjo, prav tako ne za vprašanje, ali revidentka razpolaga s pravico graditi na sosednjem zemljišču, temveč gre za nelegalno gradnjo iz 12.1. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

3. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije z izpolnjevanjem pogojev po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo izpodbija zaradi kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava - 12.2. točke prvega odstavka 2. člena in 153. člena ZGO-1 ter drugega odstavka 271. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) oziroma določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) glede gradnje na tujem svetu oziroma priposestvovanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovni postopek.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo navedla le, da je ta neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je revizijo dovolilo iz razloga 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj po podatkih spisa, kar zatrjuje tudi revidentka, gre za stanovanjsko hišo, v kateri živi, zato ima odločitev, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, za njo zelo hude posledice. Ker je revizijo dovolilo po tej določbi, se do izpolnjevanja pogojev za dovoljenost po drugih določbah ni opredeljevalo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi gre za inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1, po katerem v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Nelegalna gradnja pa po določbi 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez gradbenega dovoljenja, kakor tudi, da se objekt, za katerega je bila z gradbenim dovoljenjem dovoljena nadomestna gradnja, v predpisanem roku ni odstranil. 9. Iz v postopku ugotovljenega dejanskega stanja, kar sta oba upravna organa in sodišče prve stopnje dovolj natančno in pravilno pojasnila in na kar je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku vezano po izrecni določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1, izhaja, da sta pravna prednika revidentke pridobila lokacijsko in gradbeno dovoljenje za gradnjo hiše na parceli št. 15 (kasneje razdeljena na 15 in 20 ). Objekt pa je bil zgrajen na drugi lokaciji, kot je bilo predvideno z izdanim dovoljenjem, saj delno posega na sosednje zemljišče s parc. št. 21 (prej 30), ki je v lasti tretje osebe.

10. Revidentka zatrjuje, da je v zadevi prišlo do kršitev iz 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (protispisnost). Po mnenju revidentke naj bi namreč iz listin v spisu sodišče prve stopnje ter pred njim upravna organa zmotno ugotovila samo pozicijo sporne nepremičnine.

11. Glede zatrjevane kršitve določb ZPP oziroma zatrjevane protispisnosti Vrhovno sodišče poudarja, da ni že vsaka protispisnost tudi bistvena kršitev postopka iz cit. 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nanašati se mora namreč na odločilna dejstva, to je na dejstva, zaradi katerih je sodišče sprejelo tako odločitev. Med zatrjevano protispisnostjo in samo odločitvijo mora biti podana vzročna zveza, konkretna in nedvoumna. V obravnavani zadevi pa za odločitev ni bila odločilna pozicija spornega objekta – odmiki posameznih vogalov od sosednjih objektov oziroma sosednjih zemljišč, na kar se sicer sklicuje revizija in ki naj ne bi bili razvidni (zato protispisnost), pač pa dejstvo, da objekt ni zgrajen (samo) na parceli, kot je bilo dovoljeno z dovoljenjem, ampak tudi na sosednji parceli. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je za odločitev v zadevi edino relevantno, da je bila stanovanjska hiša zgrajena drugje, kot pa je bilo dovoljeno, in sicer delno na drugi parceli (ne samo na parceli št. 20, ampak tudi na parceli št. 21), kar pa z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem nedvomno ni bilo dovoljeno.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne gre za neskladno gradnjo, kar tudi uveljavlja revidentka. Neskladna gradnja namreč pomeni, da je za gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, kakor tudi, da se objekt, za katerega je bilo sicer izdano gradbeno dovoljenje, uporablja v nasprotju s pogoji, določenimi z njim (12.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Pri neskladni gradnji so seveda inšpekcijski ukrepi drugačni, in sicer v skladu s 153. členom ZGO-1 v primeru neskladne gradnje, ki se izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se takšna gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja. V primeru, da investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja, pa pristojni gradbeni inšpektor odredi odstranitev tistega dela objekta, ki je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem ter vzpostavitev stanja, določenega v gradbenem dovoljenju. Že iz samega zakonskega besedila je razvidno, da mora biti pri neskladni gradnji možna uskladitev z izdanim gradbenim dovoljenjem oziroma vzpostavitev stanja, določenega v gradbenem dovoljenju, kar pa v obravnavanem primeru, glede na ugotovljeno dejansko stanje (saj objekt sploh ne stoji tam, kjer mu je bilo določeno), ni mogoče. 13. Glede na navedeno se revidentka tudi ne more uspešno sklicevati na določbe SPZ in ZTLR glede priposestvovanja oziroma gradnje na tujem svetu ter stavbne pravice. Dejstvo je, da je bila gradnja objekta dovoljena na eni jasno določeni lokaciji – parceli (dovoljenje namreč dovoljuje gradnjo točno določenega objekta na točno določenem zemljišču) in da je objekt zgrajen na drugi lokaciji, delno tudi na drugi parceli, za kar pa investitor ni imel dovoljenja. Torej ni bil zgrajen objekt, ki je bil dovoljen v izdanem lokacijskem in gradbenem dovoljenju. Zato tudi eventualni možni načini kasnejše pridobitve pravice graditi na sosednjem zemljišču na odločitev v zadevi ne vplivajo. V obravnavani zadevi namreč ni odločilnega pomena sama lastninska pravica na zemljišču, na katerem je bila izvedena gradnja, ampak gre za problem upravne (ne civilne) narave, to je dovoljenosti gradnje. Dejstvo pa je, da za obravnavani poseg na tej lokaciji dovoljenje ni bilo izdano.

14. Ker je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno, revizijski ugovori pa niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. 15. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).