Jedro

Tožnica je stanovanjsko hišo zgradila na drugem zemljišču, kot je bilo to dovoljeno z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem, zato gre za nelegalno gradnjo. Izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje podeljujeta pravico do gradnje točno določenega objekta na točno določenem zemljišču, investitor pa v nobenem primeru ne more te pravice samovoljno prenesti na drugo zemljišče in s tem doseči uporabe 153. člena ZGO-1, ki investitorju omogoča, da v določenem roku pridobi spremenjeno gradbeno dovoljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07, v nadaljevanju ZGO-1) med drugim odločil, da mora tožnica odstraniti masivno zidano stanovanjsko hišo tlorisne dimenzije 8,9 m x 11,3 m, ki ima klet, pritličje in mansardo s kletnim prizidkom nepravilne tlorisne oblike z zunanjimi kletnimi stenami dolžin 4 m, 13 m in 1,5 m na zemljišču parc. št. 222/7 in 224/4 k.o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da je lokacija zgrajenega objekta ugotovljena na podlagi vpogleda v geodetsko skico terenske meritve z dne 7. 8. 2007, iz katere je razvidno, da je jugovzhodni del objekta zgrajen na zemljišču parc. št. 222/7 k.o. ..., ki je v lasti tožnice, severozahodni del objekta pa se nahaja na zemljišču s parc. št. 224/4 k.o. ..., ki je v lasti A.A. Tožnica je v zvezi z nelegalno gradnjo med drugim predložila lokacijsko dovoljenje št. 351-106/87-3 z dne 26. 8. 1987 in gradbeno dovoljenje št. 351-106/87-3 z dne 26. 8. 1987 (pravilno z dne 8. 9. 1987 – op. sodišča). Povedala je, da se je dejstvo, da je objekt zgrajen tudi na zemljišču s parc. št. 224/4 k.o. ..., pokazalo šele ob parcelaciji leta 2007. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bila glede na izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje dovoljena gradnja stanovanjske hiše le na zemljišču s parc. št. 222/3 k.o. ... Iz zapisnika o zakoličenju objekta je razvidno, da bi moral biti jugovzhodni vogal stanovanjske hiše od obstoječe stanovanjske hiše oddaljen 24 m, na kraju samem pa je izmeril oddaljenost vogala hiše od obstoječe hiše in ugotovil, da ta znaša 38 m. Severozahodni vogal objekta bi moral biti oddaljen od zemljišča parc. št. 224/4 k.o. ... 4 m, dejansko pa je bil zgrajen objekt preko parcelne meje tako, da je približno 1/3 objekta na zemljišču s parc. št. 224/4 k.o. ... V tem primeru ni možno pridobiti spremenjenega gradbenega dovoljenja, ker je objekt zgrajen v celoti na drugi lokaciji in sega na sosednje zemljišče, na katerim tožnica nima pravice graditi, zato gre v celoti za nelegalno zgrajen objekt. Drugostopenjski organ v svoji zavrnilni odločbi navaja, da je v obravnavani zadevi lokacijsko in gradbeno dovoljenje investitorju dovolilo gradnjo stanovanjske hiše izključno na zemljišču parc. št. 222/3 k.o. ... (ki je bila z odločbo št. 10-2/267-87 z dne 5. 4. 1988 razdeljena v parc. št. 222/3 in 222/7), ne pa tudi na zemljišču parc. št. 224/1 iste k.o. (iz katere je z odločbo št. 02112-840/2007-3 z dne 6. 2. 2008 nastala tudi sedanja parc. št. 224/4 k.o. ...), na kateri se sporni objekt nahaja vsaj na 1/3 svoje površine. Da se je že v letu 1987 predmetna hiša dejansko nahajala na parc. št. 224/1 k.o. ..., je razvidno tudi iz skice izmere, ki je priloga k odločbi z dne 5. 4. 1988. Zato ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je za gradnjo na tujem zemljišču tožnica izvedela šele ob parcelaciji parc. št. 224/1 k.o. ... v letu 2007. V priloženi situaciji, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja, kjer je objekt kotiran, je izrecno narisano, da mora biti severozahodni vogal hiše od sosednje parc. št. odmaknjen 4 m, dejansko pa je severozahodni vogal hiše vsaj 10 m drugje. Res je sicer, da iz zakoličbenega zapisnika ni razvidno, ali je odmik 24 m računan med jugovzhodnim vogalom in stanovanjsko hišo, ali med jugovzhodnim vogalom in najbližjim objektom, kar pa ni pomembno, ker ta varianta sploh ni izvedljiva. V konkretnem primeru ne gre za neskladno gradnjo, saj gre za gradnjo objekta v celoti na drugi lokaciji, ki sega delno na sosednje zemljišče, ki ni v tožničini lasti. Gradnja brez predpisanega gradbenega dovoljenja predstavlja nelegalno gradnjo, za katero je bil po določbah 152. člena ZGO-1 izrečen ustrezen inšpekcijski ukrep.

Tožnica se z odločitvijo upravnega organa ne strinja. V tožbi ne ugovarja ugotovitvi, da oddaljenost jugovzhodnega vogala stanovanjske hiše od obstoječe stanovanjske hiše znaša približno 38 m, ugovarja pa ugotovitvi, da bi ta razdalja morala znašati 24 m. V skladu z zakoličbo geodeta in zapisnikom o zakoličbi z dne 11. 9. 1987 je bila namreč z označbo razdalje 24 m določena razdalja med tožničinim stanovanjskim objektom in njenim najbližjim objektom, to je drvarnica. Tožnici ni jasno, na kakšni podlagi je prvostopenjski organ ugotovil, da iz lokacijske dokumentacije št. 31/87 izhaja, da bi moral biti severozahodni vogal stanovanjskega objekta od zemljišča parc. št. 224/4 k.o. ... oddaljen 4 m. Tu namreč pozicija nepremičnine parc. št. 224/4 k.o. ... ni opredeljena, zato je predmetni zaključek zmoten. Ta parcela je nastala šele s parcelacijo v letu 2007 in v času gradnje še ni obstajala. V lokacijski dokumentaciji tudi niso označene meje predmetnih in sosednjih nepremičnin, zato razdalja 4 m, ki je v situaciji označena od severozahodnega vogala hiše, nedvomno ne označuje razdalje od severozahodnega vogala hiše do nepremičnine št. 224/4 k.o. ... Po njenem mnenju zapisnik o zakoličbi z dne 8. 9. 1987 zagotavlja zakoličbo v skladu s pogoji iz gradbenega dovoljenja. Hišo sta investitorja postavila točno na mestu, ki ga je v fazi zakoličbe pokazal geodet. Takrat se je štelo, da se gradi na zemljišču v lasti družine B.B., šele kasneje, ob parcelaciji št. 224 k.o. ..., se je ugotovilo, da je objekt deloma zgrajen preko meje, pri čemer pravni prednik sedanje lastnice parc. št. 224/4 k.o. ... gradnji ni nikoli nasprotoval, oziroma je v tako gradnjo celo privolil. Tožnica ni bila seznanjena z odločbo z dne 4. 4. 1988 osebno, saj ji ta ni bila vročena, v mejnem ugotovitvenem postopku z dne 19. 11. 1987 pa tudi ni bila prisotna. Zmotna je ugotovitev, da je stanovanjska hiša zgrajena na popolnoma drugi lokaciji in v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem, zaradi česar predstavlja nelegalno gradnjo. V tem primeru gre kvečjemu za neskladno gradnjo iz 1. odstavka 153. člena ZGO-1, za katero bi moral gradbeni inšpektor odrediti, da se ustavi, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja. Tožnica bi spremembo gradbenega dovoljenja lahko dosegla, saj je na nepremičnini parc. št. 224/4 k.o. ... priposestvovala lastninsko pravico oziroma je lastninsko pravico pridobila na podlagi gradnje na tujem svetu v skladu z določbo 2. odstavka 271. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tožnica tako izkazuje pravico graditi tudi na nepremičnini parc. št. 224/4 k.o. ... Glede na vse navedeno tožnica predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo ter toženki naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov obravnavane zadeve izhaja, da sta pravna prednika tožnice pridobila lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki dovoljuje gradnjo sporne stanovanjske hiše izključno na zemljišču s parc. št. 222/3 k.o. ... Predmetna stanovanjska hiša, ki je predmet inšpekcijskega ukrepa, pa je bila zgrajena na zemljiščih, ki imata sedaj parc. št. 222/3 in 222/7 k.o. ... ter na zemljišču s parc. št. 224/4 k.o. ... (prej 224/1 iste k.o.). To tudi po presoji sodišča brez dvoma pomeni, da je tožnica stanovanjsko hišo zgradila na drugem zemljišču, kot je bilo to dovoljeno z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem. Med strankama ni sporno, kar je edino relevantno v tej zadevi, da je bila stanovanjska hiša zgrajena preko parcelne meje, tako da se približno 1/3 hiše nahaja na sosednjem zemljišču s parc. št. 224/4 k.o. ..., kar z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem nedvomno ni bilo dovoljeno. Čim pa je tako, v zadevi ni odločilnega pomena ugotavljanje okoliščin, koliko bi morala zanašati oddaljenost sporne stanovanjske hiše od sosednjega zemljišča oziroma od najbližjega obstoječega objekta, niti ni pomembno, kdaj je tožnica izvedela za to, da se njena hiša delno nahaja na sosednjem zemljišču, zato so vsi ugovori v zvezi z navedenimi okoliščinami pravno nepomembni. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, je odločilnega pomena le dejstvo, da je bilo investitorju z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem dovoljena gradnja izključno na zemljišču s parc. št. 222/3 k.o. ..., ne pa tudi na sosednjem zemljišču s parc. št. 224/4 k.o. ..., ker se delno nahaja sporni stanovanjski objekt. V obravnavani zadevi ne gre za neskladno gradnjo iz 153. člena ZGO-1, zato se tožnica ne more utemeljeno sklicevati na zmotno uporabo materialnega prava. Izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje namreč podeljujeta pravico do gradnje točno določenega objekta na točno določenem zemljišču, investitor pa v nobenem primeru ne more te pravice samovoljno prenesti na drugo zemljišče (ali del drugega zemljišča) in s tem doseči uporabe 153. člena ZGO-1, ki investitorju omogoča, da v določenem roku pridobi spremenjeno gradbeno dovoljenje. Investitor je torej dolžan graditi le tisto, kar je določeno v upravnem dovoljenju, v nasprotnem primeru nase prevzame tveganje, da bo objekt odstranjen kot nelegalna gradnja. Tožnica se ne more utemeljeno sklicevati na to, da je gradila na podlagi zakoličbe, ki jo je naredil geodet. Njena obveznost je bila graditi izključno na zemljišču parc. št. 222/3 k.o. ..., zakoličba oziroma zakoličbeni zapisnik pa v nobenem primeru ne dajeta pravice graditi na tujem zemljišču. Tožnici tako ni bil izrečen inšpekcijski ukrep, ki ne bi imel podlage v zakonu, temveč ukrep, ki je predviden pri nelegalni gradnji iz 152. člena ZGO-1, kar v celoti ustreza pravilnim dejanskim in pravnim zaključkom inšpekcijskega organa.

Prav tako so neutemeljeni ugovori, ki se nanašajo na priposestvovanje in pridobitvi stavbne pravice na sosednjem zemljišču parc. 224/4 k.o. ... Tu ne gre za vprašanje, ali tožnica razpolaga s pravico graditi na tem zemljišču, temveč za vprašanje, ali je tožnica predmetno stanovanjsko hišo gradila v skladu z izdanim lokacijskim in gradbenim dovoljenjem. Ker je tudi sodišče ugotovilo, da ni tako, gre za nelegalno gradnjo iz 12.1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1, za katero je bil utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve in postavitve v prejšnje stanje na podlagi 152. člena ZGO-1. Pri tem sodišče dodaja, da v kolikor bo tožnica izkazala pravico graditi tudi na tem delu zemljišča, bo lahko za sporni objekt vložila ustrezno zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja.

Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi US in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1). Izrek o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).