Jedro

Za pogodbo o dosmrtnem preživljanju je določena najstrožja oblika obličnosti in sicer je pogodba veljavna, če je sestavljena v pismeni obliki in overjena po sodniku (117.čl. ZD), oziroma sestavljena v obliki notarskega zapisa (1.odst. 47.čl. Zakona o notariatu). Zaradi stroge obličnosti pa teorija realizacije pri teh pogodbah ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta tožnika vsak do ene nerazdelne polovice skupna lastnika južnega dela parcele št. 2412/1 k.o. H., ki ga od severne polovice loči mejna črta, ki poteka v ravni liniji ne glede na severno in južno vzdolžno mejo parcele kot simetrala po sredini parcele št. 2412/1 k.o. H. in je toženka dolžna dopustiti geodetsko parcelacijo, na kar se pri novo nastali parceli vknjiži skupna lastnina tožnikov, vsakega do 1/2. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnikoma nerazdelno plačati 7.209.315,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 01.06.2001 do plačila. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 704.050,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.07.2004 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da v predmetni zadevi tožnika nista izkazala, da je bila med njima in pokojnim J.V. sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju. Gre za pogodbo, za katero je potrebna stroga obličnost in ta pogodba ni mogla biti realizirana, kajti v tem primeru realizacija in s tem konvalidacija pogodbe ne pride v poštev. Poleg tega je ugotovilo tudi, da pogodba med strankama niti ni bila realizirana, ker je šlo le za nudeno pomoč obeh tožnikov kot sosedov. Tožeča stranka je zatrjevala tudi priposestvovanje, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnika nista bila v dobri veri, zato na podlagi priposestvovanja tudi nista mogla pridobiti lastninske pravice. Glede podrejenega tožbenega zahtevka pa sodišče ugotavlja, da je v večjem delu ta zahtevek zastaran, v delu v kolikor ni prišlo do zastaranja pa je ugotovilo, da sta tožnika na podlagi darilne pogodbe pridobila parcelo za gradnjo stanovanjske hiše in sta zato imela razlog, da sta bila s pokojnim V. v dobrih sosedskih odnosih in je ta upravičeno pričakoval od njiju tako pomoč, kar po naravi stvari pomeni tudi nudenje občasnih uslug in medsebojne pomoči. Zoper to sodbo sta se pritožila tožnika po svojem pooblaščencu. Uveljavljata vse pritožbene razloge po zakonu. Ni namreč res, kar ugotavlja sodišče, da je tožeča stranka zatrjevala obstoj pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ampak je res to, da tožeča stranka zatrjuje in dokazuje obstoj izročilne pogodbe. Tožnika sta lastnika južne polovice parcele 2412/1 k.o. H., saj jima je to parcelo 1978 izročil v last in posest pravni prednik toženke J.V. in sta jo od takrat imela in uživala za svojo. Po splošno veljavni sodni praksi je takšna pogodba, kot je obravnavana v tem postopku, dovoljena. Obličnost, ki se zahteva za njeno veljavnost pa je taka, kot se zahteva za vse pogodbe o prenosu nepremičnin, to je pismenost. Gre za pogodbo po splošnih pravilih civilnega prava, zato je neutemeljeno sklicevanje na obličnost, kot jo zahteva Zakon o dedovanju (ZD). Če bi šlo za takšno pogodbo, bi šlo za posel, sklenjen v okviru sorodnikov, kot so otroci, posvojenci, potomci, zakonec, česar pa v konkretnem primeru ni bilo. V nadaljevanju je zato sodišče prve stopnje tudi kršilo materialno pravo, ko ni uporabilo določbe 73.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki govori o tem, da pogodba, za katero se zahteva pismena oblika je veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. Gre za teorijo o realizaciji, ki velja v konkretnem primeru. Zaradi nepopolno izvedenega dokaznega postopka je sodišče prišlo do napačnih zaključkov, da pogodba tudi ni bila realizirana. Tožnika sta vrsto let pomagala predniku tožene stranke, saj je bilo s pogodbo to dogovorjeno. Tako sta mu pomagala pri kmečkih opravilih, pomagala sta mu pri hiši v kateri je živel, mu kuhala, prala in mu nudila takšno in drugačno obliko pomoči in opore. Večina zaslišanih prič je vse to vedela povedati. Sodišče pa se je praktično postavilo ob bok toženi stranki in neutemeljeno verjelo nedokazanim trditvam prič tožene stranke, kljub določenim objektivnim dejstvom. V nadaljevanju opisuje, zakaj pričevanja določenih prič za tožečo stranko niso verodostojna. Prav tako bi sodišče moralo ugotoviti, da se je realizacija pogodbe izkazovala tudi iz drugih objektivnih dejstev, predvsem iz postopka za parcelacijo, ki ga je obakrat naročil osebno prednik tožene stranke. Nikjer v tem postopku ni izkazano, da je bila po njegovi volji parcelacija odpovedana. Le kot podrejeno bi sodišče lahko upoštevalo tudi, da je prišlo do priposestvovanja, saj sta tožnika ves čas imela navedeno nepremičnino v svoji posesti in jo imela za svojo, glede na sklenjeno pogodbo. Medtem je tožeča stranka tudi pravnomočno uspela v zadevi pod opr.št. P 6/2003 pred sodiščem v Postojni, kjer je šlo za motenje njene posesti na sporni nepremičnini s strani N.K., moža tožene stranke. Glede podrejenega zahtevka pa tožeča stranka meni, da pri darilni pogodbi z dne 08.05.1978 ni šlo za darilo, ampak si je mati drugotožnice to nepremičnino prislužila z delom. Z darilno pogodbo je bila torej poplačana mati drugotožeče stranke, kar kaže, da ni bilo darilo tožnikoma.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnika sta sama s sabo v kontradikciji, kajti zatrjujeta, da med tožnikoma in pravnim prednikom tožene stranke J.V. ni bila sklenjena pogodba z elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ampak izročilna pogodba, v nadaljevanju pa trdita, da tudi izročilne pogodbe nista zatrjevala, ampak le pogodbo civilnega prava o prenosu nepremičnin. Po drugi strani pa, ko zatrjujeta, da je bila pogodba med strankama realizirana, vseskozi poudarjata, da sta tožnika pokojnega V. preživljala, nudila sta mu hrano in drugo pomoč pri opravljanju hišnih in kmečkih del, torej zatrjujeta elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Takšno razlogovanje pritožbe, ki je kontradiktorna, ni mogoče upoštevati. Dejstvo je, da je tožeča stranka tako v tožbi kot tekom postopka zatrjevala, da je bila med tožečo stranko in pravnim prednikom tožene stranke sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju. Izročil naj bi jima južni del parcele št. 2412/1 in izrecno povedal, da pričakuje zato pomoč na kmetiji in pri oskrbi, kadar bo to potreboval. Trdila sta, da pogodba za sporni del zemljišča ni bila zapisana, bila pa je v celoti realizirana. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da za pogodbo o dosmrtnem preživljanju je določena najstrožja oblika obličnosti in sicer je pogodba veljavna, če je sestavljena v pismeni obliki in overjena po sodniku (117.čl. ZD), oziroma sestavljena v obliki notarskega zapisa (1.odst. 47.čl. Zakona o notariatu). Zaradi stroge obličnosti pa teorija realizacije tudi po mnenju pritožbenega sodišča pri teh pogodbah ne pride v poštev, sicer pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da zatrjevana pogodba med strankama niti ni bila realizirana. Zaključki sodišča prve stopnje, ki temeljijo na obširno izvedenem dokaznem postopku so prepričljivi in jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. V razmerju med pravdnima strankama ni šlo za izpolnjevanje pogodbe, ampak le zato, da sta tožnika pokojnemu V. nudila sosedsko pomoč. Pritožba zgolj polemizira z razlogi prvostopne sodbe, nima pa jasnih in konkretnih navedb, s katerimi bi lahko izpodbila zaključke sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje namreč ne zanika dejstva, da sta tožnika pokojnemu V. pomagala, da sta mu prinašala hrano, mu pomagala pri obdelovanju kmetije, vendar gre le za pomoč, ki so mu jo nudili tudi drugi vaščani, predvsem pa toženka in njena družina. Medsosedska pomoč pa ne pomeni izpolnjevanje pogodbe. Postopek za parcelacijo, na katerega se pritožba tudi sklicuje, pa pove ravno obratno, kot to razume tožeča stranka in sicer to, da pokojni V. ni želel parcelacije, saj jo je dvakrat preklical. Zaključki sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi tudi ni prišlo do pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja so tudi pravilni, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnika nista bila v dobri veri, da je sporni del nepremičnine njuna last. Samo trditev v pritožbi, da je tožeča stranka uspela v sporu zaradi motenja posesti, ki ga je vodila zoper moža tožene stranke, ne pomeni, da sta na tej parceli tudi bila dobroverna posestnika. V pravdah zaradi motenja posesti se razpravlja le o zadnjem stanju posesti, ne pa o dobrovernosti posestnika (1.odst. 33.čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ).

Kar pa se tiče podrejenega tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka uveljavlja plačilo za pomoč, ki sta jo tožnika nudila pokojnemu V., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je večji del zahtevka zastaral, ni zastaral le del zahtevka za pomoč, ki naj bi jo tožnika nudila od 08.06.1996 do februarja 1999, ko je V. umrl. Sodišče prve stopnje je tudi ta del zahtevka zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da sta bila tožnika deležna brezplačne pridobitve parcele zaradi gradnje stanovanjske hiše, katero jima je pokojni V. daroval, zato je tudi upravičeno pričakoval, da bo od njiju pomoči deležen. V pritožbi tožeča stranka teh ugotovitev ne izpodbija, trdi le, da je bila z darilno pogodbo poplačana mati tožnice, ki je delala pri pokojnem V. Gre za nove trditve, katerih v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati izven določb 1.odst. 337.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).