Jedro

Pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki ni sklenjena v predpisani obliki ne more konvalidirati, čeprav je v celoti ali v pretežnem delu izvršena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika morata v 15 dneh nerazdelno toženi stranki povrniti 984,39 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnikov, naj ugotovi, da sta skupna lastnika (opisno identificirane) južne polovice parcele št. 2412/1 k.o. ... ter zaveže toženko dovoliti parcelacijo in pri novo nastali parceli vknjižbo lastninske pravice v njuno korist. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek na plačilo 7.209.315 SIT in povrnitev pravdnih stroškov, obojega z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilno sodbo potrdilo.

2. Sodbo sodišča druge stopnje tožnika izpodbijata z revizijo. Uveljavljata vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Ključne revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP). Toženka je nanjo odgovorila. Poudarila je, da poskušata tožnika s sklicevanjem na procesne kršitve izpodbiti dokazno oceno; da med tožnikoma in J. V. ni bila sklenjena nobena pogodba, zato tudi realizirana ni mogla biti in da ugotovitve o obsegu dane pomoči ne utemeljujejo podrednega denarnega zahtevka.

Revizija ni utemeljena.

4. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Vložiti jo je dopustno le pod pogoji iz 367. člena ZPP in le iz razlogov, predvidenih z določbo 370. člena ZPP ter upoštevaje omejitev iz 371. člena istega zakona. Ta izključuje vsakršen formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti. Tak preizkus zato revizijsko sodišče lahko opravi samo v mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke 370. člena ZPP. V konkretnem primeru sta revidenta trdila, da je bila zagrešena (glede na opis kršitve očitno pred sodiščem prve stopnje) absolutna bistvena kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko naj bi bilo podano "nasprotje med izvedenimi dokazi in obrazložitvijo in to ne samo pri pričah, ampak tudi pri dogodkih v zvezi s parcelacijo". Očitek predstavlja grajo dejanskih zaključkov prvostopenjskega sodišča, ki jih je drugostopenjsko sprejelo kot pravilne, ta graja pa ni dovoljena: revizije po izrecni prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče vložiti, tudi ne s sklicevanjem na navidezne kršitve procesnih pravil.(1)

5. Tožnika sta uveljavljala, da jima je leta 1978 J. V. proti pričakovani pomoči na kmetiji in po potrebi lastni oskrbi izročil v last in posest južni del parcele št. 2412/1 k.o. ..., ki jo od takrat dalje, čeprav ni bila sklenjena pisna pogodba o prenosu lastninske pravice, uživata kot svojo. Ustna pogodba, ki je bila v celoti realizirana, je bila sklenjena leta 1978, toženka kot pravna naslednica medtem umrlega J. V. pa na uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ni pristala. Menita, da sta lastninsko pravico pridobila na podlagi pogodbe ter tudi s priposestvovanjem.

6. Pravne narave pogodbe, s katero naj bi na spornem zemljišču prešla lastninska pravica z J. V. na njiju, tožnika nista opredelila, na podlagi njunih trditev o vsebini dogovora z V. pa je le - tega sodišče prve stopnje okvalificiralo kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju in se po izvedbi ponujenih dokazov prepričalo, da je bila v ustni obliki resnično sklenjena. Vendar je ugotovilo tudi, da pogodba ni bila realizirana (kar bi bilo nepotrebno, če bi bilo ugotovljeno, da ni bila sklenjena nobena pogodba, kot trdi toženka v odgovoru na revizijo) in presodilo, da konvalidacija tovrstnih pogodb sploh ni mogoča. Pritožbeno sodišče mu je v celoti pritrdilo.

Po prepričanju revidentov sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo v zvezi s presojo o sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj je bila v resnici sklenjena izročilna pogodba po splošnih predpisih obligacijskega prava, na kar kaže več okoliščin: lastninska pravica je na tožnika prešla že takoj po sklenitvi pogodbe leta 1978 in ne šele po smrti izročevalca, med pogodbenimi strankami ni bilo sorodstvenega razmerja (tožnika nista izročevalčeva dediča), predmet pogodbe ni bilo celotno posestvo izročevalca, pogodba je bila realizirana. To prepričanje je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, zmotno.

Presoja, ali je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju ali izročilna pogodba obligacijskega prava (preužitkarska pogodba) je pomembna zato, ker se v času, ko je bila sklenjena sporna pogodba (leta 1978), za veljavno sklenitev preužitkarske pogodbe, za razliko od pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ni zahtevala posebna obličnost - overitev pred sodnikom (sedaj veljavni Obligacijski zakonik, Uradni list RS 83/2001, v nadaljevanju OZ, kot pogoj za veljavnost obeh v 558. oziroma v 567. členu predpisuje obliko notarskega zapisa). Nihanje pravne teorije in sodne prakse glede vprašanja, ali so preužitkarske pogodbe (laično pogosto poimenovane kot izročilne), ki niso bile sklenjene v pisni obliki in overjene po sodniku ( kar je Zakon o dedovanju, Uradni list SRS 15/76 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZD predpisoval za izročilno pogodbo po 107. členu), sploh veljavne, je odpravilo že pravno mnenje, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo na Občni seji 15.10.1980(2): pogodba, s katero ena pogodbena stranka za časa življenja izroči vse premoženje drugi stranki, ta pa se jo zaveže preživljati do njene smrti, ni pogodba dednega prava in zanjo ne veljajo predpisi o obličnosti iz ZD, temveč splošni predpisi civilnega prava. Če bi torej vsebina sporne pogodbe po svoji pravni naravi predstavljala preužitkarsko pogodbo in bi bila realizirana, ne bi bila neveljavna, ker ni bila sklenjena v pisni obliki. Toda presoja, da gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je materialnopravno pravilna. Utemeljujejo jo ugotovitve o dejstvih, ki predstavljajo bistvene značilnosti tovrstnega pogodbenega razmerja (da je bilo dogovorjeno, da bosta tožnika "vrt dobila" po V. smrti in da sta mu zato dolžna pomagati na kmetiji in pri oskrbi, če jo bo potreboval) in odsotnost ugotovitev o obstoju dejstev, ki so konstitutivni elementi preužitkarske pogodbe (o takojšnji prepustitvi in izročitvi spornega zemljišča v last, o zavezi tožnikov J. V. preživljati)(2). Tožnika v reviziji sicer trdita, da sta zemljišče prejela v last že leta 1978, a so ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), drugačne, okoliščini, da med pogodbenimi strankami ni bilo sorodstvenega razmerja in da predmet pogodbe ni bilo vse V. premoženje pa za določitev pravne narave pogodbe oziroma za ločitev med preužitkarsko in pogodbo o dosmrtnem preživljanju nista odločilnega pomena: obe pogodbi se lahko skleneta med osebami, ki niso v sorodstvenem razmerju in predmet obeh je lahko tudi del (in ne celota) izročevalčevega premoženja.

Ker je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena ustno, ne pa v pisni obliki in overjena po sodniku, ni veljavna. Tega ne bi mogla spremeniti niti morebitna ugotovitev, da je bila realizirana. Pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki ni sklenjena v predpisani obliki namreč ne more konvalidirati, čeprav je v celoti ali v pretežnem delu izvršena. Namen stroge obličnosti, ki se zahteva za njeno veljavno sklenitev (v času sklenitve sporne pogodbe pisna oblika in overitev po sodniku, od uveljavitve OZ dalje pa oblika notarskega zapisa) je v preprečitvi zlorab in zaščiti tretjih (na primer nujnih dedičev). Zato obligacijski predpisi (prej Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ 29/78, v nadaljevanju ZOR, sedaj pa OZ) določajo, da pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nima pravnih učinkov, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, na izhaja kaj drugega (prvi odstavek 70. člena ZOR oziroma prvi odstavek 55. člena OZ), tako strogo sankcijo pa ublažijo - tako, da pogodbi priznajo pravno veljavnost - le v primeru, ko je bila kršena zahteva po pisni obliki, pogodba pa je bila v celoti ali v pretežnem delu izpolnjena (73. člen ZOR oziroma 58. člen OZ). Za primere, ko je bila kršena še strožja obličnost (overitev pisne pogodbe po sodniku, notarski zapis) ta izjema ne velja: po pravilni presoji nižjih sodišč konvalidacije ni(4).

7. Tožnika v reviziji vztrajata pri prepričanju, da sta sporno zemljišče ("če ne gre drugače") priposestvovala, ker sta ga od leta 1978 štela za svojega in jima do izteka priposestvovalne dobe tega nihče ni oporekal. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč pravno posledico, za katero se zavzemata, izključujejo. Te ugotovitve so: da sta tožnika del parcele št. 2412/1 k.o. ... od leta 1978 dalje res obdelovala, a skupaj z V.; da je z zemljiščem gospodaril V., ki je tudi povedal, kaj naj se na parceli dela; da je pridelke vzel V.; da sta V. vprašala za dovoljenje, da sta si na delu spornega zemljišča uredila zelenjavni vrt; da sta tožnika ves čas vedela, da uporabljata (takrat še) tuje zemljišče (ki naj bi postalo njuna last s smrtjo lastnika). Zato njuna posest ni bila dobroverna, kar je ovira za priposestvovanje po določbah tako drugega (dobroverni in zakoniti posestnik nepremičnino priposestvuje v 10 letih) kot četrtega odstavka (dobroverni posestnik nepremičnino priposestvuje v 20 letih) 28. člena v času, ko je potrditvah tožnikov tekla priposestvovalna doba, veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ 6/80, v nadaljevanju ZTLR).

8. S podrednim zahtevkom sta tožnika uveljavljala plačilo za pomoč V. za obdobje 21 let. Ta zahtevek je bil zavrnjen: razen za čas od 8.6.1996 do februarja 1999, ko je V. umrl, zaradi zastaranja, za čas, ko zahtevek ni zastaral pa zato, ker sta mu tožnika nudila (le) tiste usluge oziroma pomoč, ki je med sosedi običajna in ker jima je toženkin pravni prednik podaril (poleg v tej pravdi sporne ležečo) stavbno parcelo, na kateri sta si zgradila hišo. V reviziji tožnika uveljavljata, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno v zvezi z zastaranjem terjatve. Trdita, da je njuno skrbništvo nad V. trajalo do njegove smrti v februarju 1999, zato po določbi 381. člena ZOR do takrat zastaranje sploh ni začelo teči, tožba pa je bila vložena pred iztekom splošnega zastaralnega roka (šteto od V. smrti).

Pravilnost presoje zastaranja terjatve bi bila pomembna, če bi bil podan temelj tožbenega zahtevka. Če bi tožnika na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je bila zaradi obličnostne hibe nična, namenila delo in/ali sredstva J. V. v pričakovanju, da bosta zato postala lastnika spornega zemljišča, pa se to ni zgodilo in je premoženje prešlo v last toženke, bi jima šel kondikcijski zahtevek (219. člen ZOR). A nižji sodišči sta ugotovili, da sta mu tožnika nudila običajno sosedsko pomoč in sicer ne zaradi izvrševanja nične pogodbe, ampak zato, ker jima je že pred sklenitvijo le-te podaril parcelo za gradnjo stanovanjske hiše (zato sta v okviru presoje konvalidacije zavrnili trditve tožnikov, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju realizirana). Že zato je bil podredni tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen.

Ne glede na navedeno revizijsko sodišče dodaja, da je neutemeljeno tudi na zastaranje terjatve nanašajoče se stališče revidentov. Po določbi 381. člena ZOR (sedaj enako 358. člen OZ) zastaranje ne teče: med zakoncema in med osebama, ki živita v zunajzakonski skupnosti; med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica; med varovancem in njegovim skrbnikom, dokler traja skrbništvo in dokler niso dani računi. Vse okoliščine, zaradi katerih po citiranem predpisu nastopi zadržanje zastaranja, so torej odraz družinskih (in tem sorodnih) razmerij med upnikom in dolžnikom, zaradi katerih je utemeljeno pričakovati, da dolžnik svoje terjatve ne bo uveljavljal znotraj zakonskega zastaralnega roka. Toda med tožnikoma in J. V. takšnega razmerja ni bilo. Institut skrbništva urejajo družinskopravni predpisi. Po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS 25/76 ZZZDR) je namen skrbništva razvoj osebnosti in usposobitev za samostojno življenje in delo mladoletnih oseb (prvi odstavek 178. člena ZZZDR), varstvo osebnosti drugih, ki se uresničuje predvsem z oskrbo, zdravljenjem in usposabljanjem za samostojno življenje (drugi odstavek) in zavarovanje premoženjskih in drugih pravic in koristi oseb, ki so pod skrbništvom (tretji odstavek 178. člena ZZZDR). Pod skrbništvo se tako postavi mladoletna oseba, ki nima staršev ali za katero starši ne skrbijo (201. člen ZZZDR), polnoletna oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost (206. člen ZZZDR) ter- za določeno vrsto opravil- odsotna oseba (211. člen ZZZDR). V vsakem primeru je skrbnik postavljen z odločbo Centra za socialno delo (180. in 186. člen ZZZDR). Skrbniško razmerje ne more nastati s pogodbo med skrbnikom in varovancem: oseba, ki skrbništvo potrebuje, take pogodbe sploh ne more veljavno skleniti, ker nima poslovne sposobnosti (saj je zaradi mladoletnosti še ni pridobila ali ji je bila po doseženi polnoletnosti odvzeta) oziroma ker je odsotna in nima zastopnika. Poleg tega je, ker so varovanci kategorija prebivalstva, ki je pod posebno skrbjo države, skrbnik lahko samo oseba, za katero je v posebnem (upravnem) postopku ugotovljeno, da je skrbništvo sposoben opravljati, naloge do varovanca pa mu določi ter način njihovega izvrševanja nadzira Center za socialno delo. Dogovor med tožnikoma in J. V. z zgoraj navedeno vsebino torej pravnega razmerja skrbništva, ki je pogoj za zadržanje zastaranja, ni vzpostavil. In ne nazadnje: trditev o razmerju skrbništva sta tožnika prvikrat postavila šele v reviziji, zato jih sodišče ne bi moglo upoštevati niti v primeru, da bi bilo njuno naziranje v zvezi s tem materialnopravno pravilno.

9. Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Zato je moralo odločiti še o stroških revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). V njem je uspela toženka. Tožnika sta ji skladno z načelom uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) in potrebnosti stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP) dolžna povrniti stroške zastopanja, odmerjene po Odvetniški tarifi in povečane za 20% - ni davek na dodano vrednost v znesku 816,26 EUR in stroške sodne takse za odgovor na revizijo, odmerjene po Taksni tarifi na 168,13 EUR (40.290 SIT).

Op. št. (1): Tako sodbe II Ips 126/2005, II Ips 151/2004, II Ips 120/2001, II Ips 663/96 in druge. Op. št. (2): Poročilo I/1980, stran 25. Op. št. (3): Glej Bojan Podgoršek, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, stran 544 in 567. Op. št. (4): Tako na primer tudi Vrhovno sodišče Republike Hrvaške v sodbi Rev. 898/94.