Jedro

Toženi stranki se je očitala kršitev pogodbe o ekskluzivnem zastopanju. V tej pogodbi sta se stranki sporazumeli o pristojnosti italijanskega sodišča. Tak dogovor ima po določbi člena 25 Uredbe št. 1215/2012 za posledico izključno pristojnost italijanskega sodišča, torej tudi v primeru, da je tožba vložena kot nasprotna tožba in ne glede na to, ali so terjatve medsebojno povezane ali ne in bi jih bilo morda smotrno obravnavati skupaj.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 856,77 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 13.10.2016 je Okrožno sodišče v Novi Gorici odločilo, da ni podana mednarodna pristojnost slovenskega sodišča, razveljavilo opravljena dejanja in zavrglo tožbo. S sklepom z dne 2.11.2016 pa je odločilo še o pravdnih stroških.

2. Zoper oba sklepa se tožeča stranka pritožuje, pri čemer se pritožba zoper sklep o stroških sklicuje le na navedbe iz pritožbe zoper sklep o končanju postopka. V pritožbi zoper slednji sklep sodišču najprej očita kršitev določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ji sodišče vloge tožene stranke, s katero je uveljavljala ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča, ni predložilo v izjavo. Kršitev iste določbe predstavlja tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je za nasprotno tožbo odprlo drug spis in s tem umetno ustvarilo okoliščine, ki so omogočile zavrženje tožbe. Če bi ugovor obravnavalo kot pripravljalno vlogo, bi moralo ugotoviti, da se je nasprotna stranka že spustila v pravdo. V konkretnem primeru je nasprotna stranka z vložitvijo predloga za izvršbo sama izbrala pristojnost slovenskega sodišča, zato se zdaj ne more izmišljevati in izvajati nekakšen forum shopping. Sodišče je po mnenju pritožnika napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo uporabiti določbo tretjega odstavka 8. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12.12.2012 o pristojnosti in priznavanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba št. 1215/2012), po kateri je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena tudi, če gre za nasprotno tožbo, ki izhaja iz iste pogodbe ali dejstev, na katerih je temeljila prvotna tožba, pred sodiščem, kjer je v teku prvotni postopek. V obravnavani zadevi gre namreč za spor iz istega razmerja. Na eni strani tožeča stranka zahteva plačilo za dobavljeno blago po pogodbi, na drugi strani pa tožena stranka uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pogodbenega razmerja. Tožeča stranka (v nasprotni tožbi) se sklicuje na ravnanja in postopanja tožene stranke po letu 2012, ko je pogodba med strankama (2003) formalno že prenehala, vendar tožeča stranka smatra, da se je ključna vsebina razmerja med strankama nadaljevala tudi po letu 2012. Tožena stranka je s svojim postopanjem kršila pogodbo, s tem pa je posledično podana tudi pristojnost slovenskega sodišča, kajti tovrstna odgovornost ni več vezana samo na pogodbo iz leta 2003, ki je prenehala 2012, pač pa tudi na ravnanja tožene stranke v letih 2012 - 2015. Navedene okoliščine dokazujejo, da gre za medsebojno prepletena dolžniško upniška razmerja, iz istega naslova, ki jih vsaka od strank različno pojmuje, pri čemer je tožeča stranka za varstvo svojih pravic izbrala obliko nasprotne tožbe. Tožeča stranka zato meni, da ji je sodišče s svojim sklepom kratilo pravico do poštenega sojenja, enakost pred zakonom ter dostop do sodišča. 3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja, da se njen zahtevek nanaša na dobave, opravljanje po prenehanju Pogodbe o ekskluzivni pravici tožeče stranke za prodajo proizvodov tožene stranke na teritoriju bivše Jugoslavije, zato je morala vložiti predlog za izvršbo pred sodiščem splošne pristojnosti. Tožeča stranka pa se sklicuje na kršitev pogodbe iz leta 2003, v kateri je bila dogovorjena pristojnost italijanskega sodišča. Ne gre torej za isto dejansko in pravno stanje, poleg tega pa sporazum o pristojnosti prevlada nad določbami Uredbe št. 1215/2012 v zvezi z nasprotno tožbo. Opozarja še na nedopustne pritožbene novote v zvezi s podlago tožbe.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Ni sporno, da gre za spor z mednarodnim elementom, za katerega se uporabljajo določbe Uredbe št. 1215/2012. Po drugem odstavku 17. člena ZPP se pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana, pri čemer mora sodišča ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (slovenskega sodišča). Tožeča stranka je s predmetno tožbo od tožeče stranke zahtevala plačilo odškodnine zaradi izgube trgov, stroškov, povezanih z zaposlenimi in z zaključkom delovnega razmerja, vlaganja v reklamo, izgube dobička in odkupa zalog. Toženi stranki je predvsem očitala kršitev pogodbe o ekskluzivnem zastopanju. V tej pogodbi sta se stranki sporazumeli o pristojnosti italijanskega sodišča. Tak dogovor ima po določbi člena 25 Uredbe št. 1215/2012 za posledico izključno pristojnost italijanskega sodišča, torej tudi v primeru, da je tožba vložena kot nasprotna tožba in ne glede na to, ali so terjatve medsebojno povezane ali ne in bi jih bilo morda smotrno obravnavati skupaj.

6. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da je svoj zahtevek temeljil tudi na ravnanjih in postopanji tožene stranke po letu 2012, ko je pogodba med strankama formalno prenehala. V obsežnem opisu poteka dogajanja je res omenjal tudi „zavajanje“ tožene stranke, ki naj bi po eni strani obljubljala, da se bo poslovno razmerje tudi v bodoče nadaljevalo v skladu s pogodbo, po drugi pa naj bi ravnala ravno nasprotno, vendar tožnik ostane le pri opisu dogajanja in iz teh trditev ne izpelje tudi zahtevka. Škoda, ki jo uveljavlja v posameznih postavkah tožbenega zahtevka, je namreč po naravi stvari lahko povezana le s kršitvijo pogodbe. Nove navedbe v pritožbi pa so prepozne. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je pravna podlaga zahtevku pogodbena odškodninska odgovornost, torej kršitev pogodbe, v kateri je bila dogovorjena pristojnost italijanskega sodišča. 7. Sodišče prve stopnje ugovora tožene stranke res ni predložilo v izjavo, vendar mora, kot rečeno, na pristojnost slovenskega sodišča paziti po uradni dolžnosti, poleg tega je imela tožeča stranka možnost podati svoje navedbe v tej pritožbi in pritožbeno sodišče nanje tudi odgovarja. O kršitvi pravice do izjave, ker tožeči stranki pred izdajo sklepa o nepristojnosti ni bil vročen ugovor tožene stranke, zato ni mogoče govoriti. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ker je „nasprotno tožbo obravnavalo posebej. Ravnanje sodišča je bilo pravilno, saj tožba, ki jo je vložila tožeča stranka niti ne izpolnjuje pogojev za nasprotno tožbo po določbi drugega odstavka 183. člena ZPP, ker je zanjo pristojno drugo sodišče. Tožena stranka se še ni spustila v pravdo, saj je ugovor pristojnosti podala takoj po prejemu tožbe. Pritožbene navedbe, da se je tožena stranka sama odrekla pristojnosti italijanskega sodišča, ker je predlog za izvršbo vložila na slovenskem sodišču, so neutemeljene. Kot rečeno, se pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi (oziroma predlogu za izvršbo). Tožena stranka se v predlogu in tožbi ni sklicevala na pogodbo o ekskluzivnem zastopanju, pač pa trdi, da gre za posamezna naročila in plačilo računov za opravljene dobave, ki niso vezane na pogodbo, saj naj bi ta že pred spornimi naročili in dobavami prenehala veljati. Ob takih trditvah se ni mogla sklicevati na sporazum o pristojnosti iz pogodbe.

8. Tožeča stranka je sama sklenila sporazum o pristojnosti in se je za spore v zvezi s pogodbo torej sama odrekla pristojnosti slovenskega sodišča, zato o kršitvi dostopa do sodišča ni mogoče govoriti, glede na povedano v zvezi z očitanimi kršitvami postopka pa tudi ne o kršitvi pravice do enakega obravnavanja in do poštenega sojenja.

9. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP). Posledično pa je zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep o stroških.

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 856,77 EUR (odgovor na pritožbo zoper procesni sklep, materialni stroški, DDV).