Jedro

Dogovor o pristojnosti, ki sta ga sklenili pravdni stranki, se nanaša le na spore, ki izvirajo iz obeh sklenjenih pogodb (tretji odstavek 69. člena ZPP). V ta sklop sodi tudi spor glede povrnitve škode, ki temelji na kršitvi pogodb (poslovna odškodninska odgovornost), medtem ko se na neposlovno odškodninsko odgovornost prorogacija pristojnosti ne razteza.

Pri presoji okoliščin, od katerih je odvisna pristojnost slovenskega sodišča, je kontradiktornost in pravica strank do izjave zožena. Tožeča stranka je dolžna te okoliščine utemeljiti že v tožbi, tožena stranka mora pristojnosti ugovarjati najkasneje v odgovoru na tožbo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.568,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je na podlagi presoje, da ni podana pristojnost slovenskega sodišča, izreklo za nepristojno za odločanje v tej zadevi.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjski sklep potrdilo.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sklepa sodišč druge ter prve stopnje spremeni tako, da ugotovi, da je prvostopenjsko sodišče pristojno za odločanje v tej zadevi, podrejeno pa, da oba sklepa razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije. Ker je bila slednja vložena zoper sklep o potrditvi sklepa o zavrženju tožbe, meni, da ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan na način, da o stvari po redni poti ne bi bilo več mogoče odločati, zato po njenem mnenju revizija zoper ta sklep ni dovoljena. Navedeno ne drži. Prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da stranke lahko vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep, s katerim sodišče tožbo zavrže, je tak sklep.1

7. Iz spisa in dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravo relevantna dejstva ter potek postopka: - Pravdni stranki sta sklenili dve pogodbi o ekskluzivni pravici tožeče stranke prodajati proizvode tožene stranke na teritorialnem območju bivše Jugoslavije. Prva pogodba je bila sklenjena 15. 2. 2000 za določen čas, druga pa meseca septembra 2003 za nedoločen čas z odpovednim rokom šestih mesecev. Prenehala je veljati januarja 2013. Obe pogodbi sta vsebovali dogovor o izključni krajevni pristojnosti sodišča v Milanu.

- Tožena stranka je s predlogom za izvršbo od tožeče stranke zahtevala plačilo računov za posamezne dobave.

- V pravdnem postopku, ki je začel teči po vložitvi ugovora tožeče stranke ter razveljavitvi sklepa o izvršbi, je tožeča stranka vložila nasprotno tožbo, ki je predmet tega postopka in s katero od tožene stranke zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi prekinitve poslovnega sodelovanja.

- Tožena stranka je podala ugovor stvarne in krajevne nepristojnosti. Sklicevala se je na pogodbeni dogovor o izključni krajevni pristojnosti italijanskega sodišča. - Sodišče prve stopnje ugovora nepristojnosti ni vročilo v odgovor tožeči stranki, temveč je izdalo sklep, s katerim je tožbo zaradi nepristojnosti zavrglo.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta uporabili Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba 1215/2012). Ta v prvem odstavku 25. člena določa, da v primeru, ko se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorijo, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oziroma so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. 9. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da v obravnavanem primeru zaradi dogovora o pristojnosti italijanskega sodišča ni podana pristojnost sodišča Republike Slovenije. Zavzeli sta stališče, da tožeča stranka nasprotno tožbo vlaga na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti, ki naj bi bila posledica kršitve pogodbe, sklenjene leta 2003 (veljavne do začetka leta 2013). Pojasnili sta, da dogovor o pristojnosti velja tudi za kršitev pogodbenih obveznosti ter tožbo zaradi nepristojnosti zavrgli.

10. Za presojo revizije je med drugim odločilen odgovor na vprašanje, ali nasprotna tožba temelji na poslovni odškodninski odgovornosti tožene stranke ali na civilnem deliktu. Dogovor o pristojnosti, ki sta ga sklenili pravdni stranki, se namreč nanaša le na spore, ki izvirajo iz obeh sklenjenih pogodb (tretji odstavek 69. člena ZPP). V ta sklop sodi tudi spor glede povrnitve škode, ki temelji na kršitvi pogodb (poslovna odškodninska odgovornost), medtem ko se na neposlovno odškodninsko odgovornost prorogacija pristojnosti ne razteza. To stališče med strankama ni sporno, sporna je "le" presoja sodišč prve in druge stopnje, da tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe temelji izključno na poslovni odškodninski odgovornosti. Tožeča stranka namreč v reviziji zatrjuje, da je nasprotno tožbo utemeljevala tudi s trditvami, da jo je tožena stranka po prenehanju pogodb zavajala, da bosta pravdni stranki pogodbeno uredili svoje razmerje tudi po letu 2013. 11. Revidentka sodiščema neutemeljeno očita uporabo 25. člena Uredbe 1215/2012 tudi za spore, ki nastanejo po prenehanju pogodbenega razmerja, za katerega velja dogovor o pristojnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč navedeno določbo Uredbe 1215/2012 uporabili na podlagi presoje, da spor izhaja iz pogodbenega razmerja oziroma iz kršitve slednjega, zato očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da tožeča stranka sicer v nasprotni tožbi opisuje ravnanja tožene stranke, ki bi lahko utemeljevala neposlovno odškodninsko odgovornost tožene stranke, vendar pa v zvezi s tem ni postavila zahtevka. Zaključilo je, da je škoda, ki jo zahteva s tožbenim zahtevkom, lahko po naravi stvari povezana le s kršitvijo pogodbe.

12. Držijo sicer navedbe tožeče stranke, da je v nasprotni tožbi zatrjevala, da jo je tožena stranka zavajala, da bosta pravdni stranki po letu 2013 pogodbeno uredili razmerje ter da je tožeča stranka ravnala skladno s tem prepričanjem. Navajala je, da ji je nastala škoda zaradi vlaganj v trge, zatrjevala pa je tudi izgubljeni dobiček. Vendar pa sta sodišči prve in druge stopnje glede na vtoževano škodo lahko pravilno sklepali, da z njo tožeča stranka uveljavlja kršitev pogodbe in ne škode, ki naj bi ji nastala zaradi zavajanja. Tožena stranka naj bi tožečo stranko zavajala, da se bo njuno pogodbeno razmerje nadaljevalo in tako zahtevka ni utemeljevala neodvisno od pogodbenega razmerja, iz česar bi bilo zanesljivo mogoče sklepati, da ne gre za poslovno odškodninsko odgovornost. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

13. Nadalje ni utemeljeno sklicevanje revidentke na tretji odstavek 8. člena Uredbe 1215/2012, ki določa, da je v primeru, ko gre za nasprotno tožbo, ki izhaja iz iste pogodbe ali dejstev, na katerih je temeljila prvotna tožba, oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena tudi pred sodiščem, kjer je v teku prvotni postopek. Gre za splošno določbo napram specialnejši določbi 25. člena Uredbe 1215/2012. Dogovor o pristojnosti namreč izključi pristojnost po splošnih določbah o pristojnosti. Navedeno jasno izhaja iz prvega odstavka 25. člena Uredbe 1215/2012, ki določa, da je pristojnost, za katero se dogovorijo stranke, izključna.

14. Do revizijskih navedb o tem, ali nasprotna tožba sploh izpolnjuje pogoje za nasprotno tožbo v smislu 183. člena ZPP, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo, saj tudi če bi te navedbe držale, odločitve o pristojnosti sodišča zaradi stališča, pojasnjenega v 13. točki obrazložitve te odločbe, ne bi spremenile.

15. Tožeča stranka nadalje sodiščema prve in druge stopnje očita zagrešitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da ji je bila odvzeta pravica do izjave, ker ji ugovor pristojnosti, ki ga je v postopku podala tožena stranka, ni bil posredovan v odgovor. Navaja, da zato ni mogla posredovati svojih lastnih stališč, ki se nanašajo na pristojnost sodišča Republike Slovenije.

16. Očitek ni utemeljen. ZPP v prvem odstavku 17. člena določa, da sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno in v kakšni sestavi je pristojno. Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave (prvi odstavek 22. člena ZPP). Iz navedenih določb izhaja, da je pri presoji okoliščin, od katerih je odvisna pristojnost slovenskega sodišča, kontradiktornost in pravica strank do izjave zožena. Tožeča stranka je dolžna te okoliščine utemeljiti že v tožbi, tožena stranka mora pristojnosti ugovarjati najkasneje v odgovoru na tožbo, sodišče pa odloči na podlagi dejstev, ki so mu znana. Vročitev tožbe v odgovor je bila v konkretnem primeru ključna za presojo pristojnosti, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo pristojnosti ugovarjala s sklicevanjem na pogodbeno dogovorjeno prorogacijo pristojnosti. Vendar pa navedeno omejene kontradiktornosti postopka o preizkusu pristojnosti ter dolžnosti, da tožeča stranka vse okoliščine, ki so ključne za odločitev o pristojnosti, navede že v tožbi, ne spreminja. Tožeča stranka ni bila prikrajšana za uveljavljanje razlogov, s katerimi utemeljuje pristojnost sodišča Republike Slovenije. To možnost je lahko izkoristila v tožbi.2 Za kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako v tem primeru ne gre. Trditve revidentke bi lahko utemeljevale kvečjemu zagrešitev relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi imela možnosti odgovoriti na navedbe v ugovoru pristojnosti. Za utemeljitev navedene kršitve bi morala tožeča stranka pojasniti, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje, česar pa ni storila. Ni namreč pojasnila, kaj bi navedla (pa zaradi nevročitve ugovora v odgovor ni imela možnosti) v zvezi s pristojnostjo, kar bi lahko vplivalo na pravilnost odločitve sodišča. 17. Tudi sodna praksa, ki jo revidentka citira v ta namen, ne potrjuje njenega stališča. V odločbi Pdp 623/2010 z dne 15. 11. 2010 je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo stališče, da v primeru, ko tožnik vloži tožbo pred slovenskim sodiščem, ki bi bilo pristojno, če ne bi bilo sporazuma o pristojnosti tujega sodišča, sodišče na dogovorjeno pristojnost ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor tožene stranke, ter da se tožba ob predhodnem preizkusu ne zavrže, ampak se najprej pošlje toženi stranki v odgovor. Izpodbijana odločitev od navedene odločbe ne odstopa. Odločitev ne nasprotuje niti odločbam Ustavnega sodišča Up 819-13 z dne 15. 7. 2015, Up-1467/09 z dne 30. 9. 2010 in Up 117/12 z dne 10. 10. 2013, saj se te nanašajo na revizijski postopek in na vročitev revizije v odgovor.

18. Revidentka pritožbenemu sodišču očita še zagrešitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da so razlogi sodišča druge stopnje o dejstvih med seboj v nasprotju, ker naj bi zapisalo, da je imela tožeča stranka možnost, da svoj odgovor na ugovor pristojnosti poda v pritožbi, nato pa naj bi ji očitalo, da je v pritožbi navajala nova dejstva, glede česar naj bi bila prekludirana. Tudi ta očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je tožeča stranka toženi stranki očitala kršitev pogodbe o ekskluzivnem zastopanju. Navedbe tožeče stranke, da je zahtevek utemeljila tudi na ravnanjih tožene stranke po prenehanju pogodbe, kar naj bi utemeljevalo njeno neposlovno odškodninsko odgovornost, je zavrnilo, ker je presodilo, da se tožbeni zahtevek na ta ravnanja ne nanaša. Zapisalo je, da so pritožbene navedbe, podane v tej smeri, nedovoljene novote. Da bi tožeča stranka lahko v pritožbi odgovorila na navedbe tožene stranke, pa je pojasnilo v zvezi s pritožbenim očitkom kršitve pravice do izjave tožeče stranke. Zapisalo je, da čeprav prvostopenjsko sodišče ugovora pristojnosti tožeči stranki ni poslalo v odgovor, se je glede okoliščin, od katerih je odvisna pristojnost sodišča, lahko izjasnila že v tožbi, to možnost pa bi lahko izkoristila tudi v pritožbi, saj sodišče na pristojnost slovenskega sodišča pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti (6. točka obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje). Nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih tako ni. Razloge sodišča druge stopnje je treba razumeti in presojati kot celoto, v okviru katere so bili obrazloženi, in ne ločeno in izvzeto iz konteksta, kot to poskuša revidentka. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da je v tem delu presojalo očitano nasprotje med razlogi v okviru očitka o zagrešitvi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne stališča sodišča druge stopnje.

19. Neutemeljeno revidentka sodiščema prve in druge stopnje očita tudi zagrešitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker tožbe, ki jo je vložila tožena stranka in nasprotne tožbe tožeče stranke ni obravnavalo v istem postopku oziroma ker ju ni združilo v enotno obravnavo. Prvi odstavek 300. člena ZPP določa, da v primeru, ko teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, se lahko vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno odločbo. Iz povzete določbe izhaja možnost sodišča, da pravde združi v enotno obravnavanje, nikakor pa to ni obveznost sodišča.3 Če se odloči, da pravd ne bo združilo, s tem sodišče ne zagreši nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

20. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške za revizijo. Toženi stranki je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 2.065,50 EUR, skupaj z 2 % administrativnih stroškov v višini 40,00 EUR ter 22 % DDV v višini 463,21 EUR, skupaj torej 2.568,71 EUR. Sodne takse, pričnine in izvedenine tožena stranka ni plačala, zato ji teh priglašenih stroškov Vrhovno sodišče ni priznalo.

1 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 284/2000 z dne 9. 11. 2000, v katerem je Vrhovno sodišče prav tako meritorno obravnavalo revizijo zoper sklep o zavrnitvi pritožbe zoper sklep, s katerim se je prvostopenjsko sodišče izreklo za nepristojno. 2 Revidentka tudi ne pojasni, katere so tiste okoliščine, ki se nanašajo na pristojnost in ki jih ni imela možnosti navesti. 3 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 44/2002 z dne 5. 7. 2002.