Jedro

Solastninska pravica izključuje služnost. Na solastnem premoženju solastnik služnostne pravice ne more priposestvovati, priposestvovanje služnosti sporne poti je lahko začelo teči od sklenitve sporazuma od razdružitve solastnega premoženja.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Pritožnici trpita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnikov in ugotovilo, da niti osebno niti kot lastnicama parcel št. ... in ... k.o. G. toženkama ne pripada služnostna pravica hoje in voženj z motornimi in drugimi vozili preko parcel št. ... in ... vl. št. ... k.o. G. Toženkama je naložilo, da opustita vsakršne vožnje v tej smeri in da morata tožnikoma povrniti vse pravdne stroške. Proti sodbi sta se toženki pritožili iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevek tožnikov zavrne, ali pa jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožbe sodišče tudi v ponovljenem postopku ni popolnoma in pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Pravilno je sicer ugotovilo, da so 2. 10. 1961 sklenili darilno pogodbo J.Č. kot darovalec ter zakonca L. in I. Z. kot obdarjenca, pri čemer je J. Č. Z. izročil svojo polovico nepremičnin, vpisanih v vl. št. ... k.o. U.. Posest in hasek teh nepremičnin sta obdarjenca s podpisom pogodbe nastopila. Šele v letu 1969 je bil v nepravdni zadevi razdružitve nepremičnin na naroku sklenjen sporazum tako, da sta od stavbnih parcel in ostalih nepremičnin Z. vzela severni del hiše in vzhodni del ostalih nepremičnin, T. Č. pa južni del hiše in zahodni del ostalih nepremičnin. Pritožba trdi, da so se sočasno dogovorili tudi o služnostni pravici dostopa do objekta. Stranki sta v pritožbi še poudarili, da sta že pred letom 1961 in pozneje opravljali gospodarske vožnje v smeri, ki je v tej pravdi predmet spora. Zato je sodišče napravilo napačen zaključek, da se je služnostna pravica gospodarskih voženj opravljala šele od 1969. leta dalje, ne pa tudi, preden so bile nepremičnine še v skupni lasti. Toženki sta tudi očitali sodbi, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, češ da so številne priče izpovedale, da sta toženki po sporni trasi vozili. Napačen je tudi sklep sodišča prve stopnje, da od leta 1970 do 1974 nista vozili in da je tožena stranka sama prekopala pot po mejni črti med parcelama št. ... in .... Sodišče ni upoštevalo izpovedb prič M. M. in A. B., ki sta izpovedala, da se sporna trasa še vedno uporablja za dostop do kleti toženih strank. Odgovora na pritožbo ni bilo. Pritožba ni utemeljena. Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Toženi stranki v pritožbi trdita, da je bila ob sklepanju pogodbe o razdružitvi solastnega premoženja v letu 1969 ustno dogovorjena sporna služnostna pravica dostopa do objekta tožene stranke. Te trditve pritožnici nista podkrepili z dokazi, zato v smislu čl. 352 ZPP/77 pritožbeno sodišče teh pritožbenih pripomb ni upoštevalo. Razen tega ni verjetno, da bi, če bi ustno stranki sklenili dogovor o ustanovitvi služnostne pogodbe, ne bil ta dogovor vsebovan v pismenem izvodu pogodbe. Pogodba je bila sklenjena pred sodiščem in iz zapisnika je razvidno, da je bila zapisana po skrbno izvedenem postopku. Pred sklenitvijo sporazuma so na terenu s sodnikom in cenilcem vso mejno črto polovice posestva, ki je bilo predmet razdružitve, obhodili. Ker je tedaj sodišče postopalo še po Občnem državljanskem zakoniku (ODZ), je bilo, če bi se ustanavljala tudi služnostna pravice, dolžno to v sporazumu o razdružitvi zapisati (Paragraf 825 in naslednji ODZ). Tako velja tudi po sedaj veljavnem Zakonu o nepravdnem postopku (čl. 125 ZNP). Ta pritožbeni razlog torej ni utemeljen. Solastninska pravica izključuje služnost, na solastnem premoženju se torej služnost solastnika ne more priposestvovati. Priposestvovanje sporne služnostne poti je torej lahko začelo teči od sklenitve sporazuma o razdružitvi solastnega premoženja, to je od 16. 7. 1969 dalje, kot je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in svojo odločitev pravilno obrazložilo. Podlaga za to pravno mnenje je v čl. 49 in 58 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in paragrafu 472 ODZ. Drugačna pritožbena navajanja, da je tožena stranka vozila po sporni trasi že pred sporazumom o razdružitvi skupnega premoženja, zato niso odločujoča za rešitev tega spora. Pred razdružitvijo solastnega premoženja je tožena stranka - če je res vozila po sporni smeri, vozila po nepremičnini, ki je bila v njeni in tožnikovi solasti. Služnostne pravice zato na solastnem premoženju ni mogla pridobiti, niti ni mogel v tem času teči rok za priposestvovanje te pravice. Pritožba tako tudi iz tega pritožbenega razloga ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev iz previdnosti podkrepilo še z utemeljitvijo, da se je po izvedenem dokaznem postopku izkazalo, da tožena oziroma njeni posestni predniki, sporne poti niso uporabljali. Ugotovilo je, da je sporno pot tožena stranka sama prekopala po mejni črti ... in .... Priča A. Ž. je izpovedala, da je to storila tožena stranka zaradi poravnave pred poravnalnim svetom. Pritožbeni poudarek, da sta priči M. in B. po sporni trasi vozili v letu 1986 s traktorjem, za pridobitev služnostne pravice voženj s priposestvovanjem v 20 letnem obdobju pred vložitvijo zahtevka tožeče stranke ni pomemben. Služnostna pravica s priposestvovanjem do 7. 5. 1984, ko je bila vložena tožba zaradi rešitve tega spora, ni bila pridobljena, ker je, kot je zgoraj obrazloženo, priposestvovanje lahko začelo teči šele ob razdružitvi skupnega premoženja v letu 1969 in od tedaj do vložitve tožbe ni potekel 20 letni zakoniti rok za priposestvovanje služnostne pravice na nepremičnini. Na podlagi obrazloženega pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP). Ker pritožnici s pritožbo nista uspeli, jima po načelu uspeha, uzakonjenem v čl. 154 ZPP, pritožbeni stroški skladno s čl. 166 ZPP ne gredo.