Jedro

Odločilnega pomena za presojo zakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi so okoliščine, znane ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in ne okoliščine, kakršne so bile ob prenehanju delovnega razmerja. Pogodba je veljavno sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ).

Pravdni stranki sta se dogovorili za spremembo pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011, s pogodbo z dne 9. 2. 2012. Tožnica je podpisala pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012, v kateri je bilo določeno, da stranki sklepata delovno razmerje za določen čas, od 9. 2. 2012 do 31. 8. 2012, zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca. Pogodba se je izvajala. Tožnici je po poteku časa, navedenega v pogodbi, delovno razmerje prenehalo. S podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 je bila spremenjena pogodba z dne 1. 9. 2011. Obstajalo je soglasje volj strank, da delovno razmerje za določen čas traja do 31. 8. 2012. Zato tožbeni zahtevek, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 8. 2012, ki ga je izdala tožena stranka, nezakonit in je tožnici nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi z dne 31. 8. 2012; da se ugotovi, da je tožeča stranka s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto profesorica OPB, kot to izhaja iz pogodbe z dne 1. 9. 2011 in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto, ki ga je zasedala pred odpovedjo in ji plačati nastale stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da po določilu 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje, glede na izvedene dokaze, napravilo napačne zaključke. Tožnica je določno izpovedala in opisala dogajanje ob podpisu druge pogodbe, dejansko pa to potrjuje tudi ravnateljica, medtem ko tajnica izpoveduje nekaj čisto drugega. Tožnica je pojasnila, da je dobila predlog pogodbe o zaposlitvi in podpisala prejem predloga pogodbe. Ravnateljica je ob zaslišanju dne 24. 4. 2014 potrdila, da je tožnica dobila najprej predlog pogodbe o zaposlitvi na vpogled, torej drži izpovedba tožnice, da je podpisala le prejem predloga. Ravnateljica je izpovedala, da pri podpisu pogodbe ni bila prisotna in tudi ni vedela, kje oziroma v katerih prostorih je bila pogodba podpisana. Na zaslišanju dne 8. 1. 2013 je ravnateljica izpovedala podobno, s tem da je še bolj podrobno opisala postopek podpisa pogodbe. Takrat je prav tako povedala, da tožnica ni podpisala pogodbe v njeni prisotnosti. Pri toženi stranki je običaj, da se delavcu tri dni prej pošlje pisni predlog pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je vse navedeno potrdila, torej, da pogodbe z ravnateljico nikoli ni podpisala in tudi ravnateljice ni bilo zraven, ko je prejela predlog pogodbe. Tožnica se s pogodbo ni strinjala, zato je naknadno ni podpisala. A.A., kateri je sodišče verjelo, je izpovedala v nasprotju z ravnateljico in tožnico, namreč, da je tožnica podpisala pogodbo. Očitno želi priča, ki sicer ni več zaposlena pri toženi stranki, vendar je še vedno lojalna toženi stranki, pričati v korist tožene stranke. Izpovedala je, da se mora delavec podpisati dvakrat, in sicer v rubriki delavec in, če se ni podpisal dvakrat, so ga na to opozorili. Tožnica pa druge pogodbe v rubriki delavec ni podpisala. Je pa priča povedala, da se je tudi druga pogodba sklepala za nadomeščanje odsotne delavke B.B., s tem da niso vedeli, kdaj se vrne in tako pogodba ni mogla biti sklenjena za določen čas. Izpovedi ravnateljice in tajnice si v določenih delih nasprotujeta, dejansko pa ravnateljica niti ne ve, če je bila pogodba podpisana, ker ni preverjala pogodbe. Pogodba zaradi nesoglasja volj strank ni mogla biti sklenjena, zato je zaključek sodišča napačen. Tožnica poudarja, da obstaja potreba po delu tožnice pri toženi stranki in je tožena stranka sklepala nove pogodbe o zaposlitvi tako v času, ko je bila tožnica zaposlena, kot tudi kasneje in bi morala za to imeti sklenjeno pogodbo za nedoločen čas. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnice v pritožbi in navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bili obe pogodbi o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko podpisani na isti način, saj to nesporno izhaja tudi iz izjave ravnateljice tožene stranke in priče A.A., nekdanje tajnice pri toženi stranki. Pogodba je veljavno sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, pri čemer je bistveno soglasje volj, ki je, kot to pravilno ugotavlja sodišče, obstajalo med strankama tudi pri drugi pogodbi. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo jo mogoče v celoti preizkusiti.

V sporni zadevi je pritožbeno sodišče že enkrat odločilo in s sodbo opr. št. Pdp 291/2013 z dne 30. 5. 2013 pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 219/2013 z dne 10. 2. 2014 reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je zapisalo, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da pogodba z dne 9. 2. 2012 med strankama ne velja zgolj zato „ker ni veljavno podpisana“, ter da je bistveno predvsem soglasje volj strank.

V skladu z napotilom Vrhovnega sodišča RS je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je med strankama obstajalo soglasje volj, da skleneta pogodbo z dne 9. 2. 2012 in po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožnice ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 ugotovilo, da je bila sklenjena veljavno, saj je glede na pričanje A.A. in ravnateljice tožene stranke zaključilo, da tožnica na vsebino pogodbe ni imela pripomb in je dne 9. 2. 2012 pogodbo podpisala brez pripomb in jih na navedeno pogodbo ni podala vse do prenehanja delovnega razmerja dne 31. 8. 2012. Priča A.A. je prepričljivo izpovedala, da je tožnica pogodbo z dne 9. 2. 2012 podpisala v njeni pisarni, pri čemer je ob podpisu pogodbe bila prisotna tudi ravnateljica. Da tožnica na pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni imela pripomb, je potrdila tudi ravnateljica tožene stranke, ki je dodatno izpovedala, da so 1. 9. 2012 sklenili s tožnico pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zaradi nadomeščanja delavke B.B., ki naj bi se na delo vrnila predvidoma aprila 2013. Odločilnega pomena za presojo zakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi so okoliščine, znane ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in ne okoliščine, kakršne so bile ob prenehanju delovnega razmerja, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pogodba je veljavno sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 2. alineo prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki omejuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s tem, ko našteva primere, v katerih je takšna pogodba dopustna, pri tem pa v zadnji alinei izrecno določa, da se lahko pogodba za določen čas sklene tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon oz. kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Glede na področje dejavnosti tožene stranke je zato poleg pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po ZDR potrebno upoštevati tudi določbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-UPB, Ur. l. RS, št. 16/2007), predvsem 109. člen.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da naj bi obstajalo nasprotje med izpovedbami priče A.A. in ravnateljice C.C., o tem, ali je bila ravnateljica prisotna ob podpisu pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012. Navedeni izpovedi nista v nasprotju. Ravnateljica C.C. je izpovedala, da je tožnica drugo pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 podpisala in da je ob podpisu druge pogodbe povedala, da je zadovoljna, da ima delo še naprej. Prav tako je priča A.A. izpovedala, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi podpisala v njeni pisarni in da je bila pri tem prisotna tudi ravnateljica. Torej s tem, ko je ravnateljica C.C. izpovedala, da je ob podpisu pogodbe tožnica dejala, da je zadovoljna, da ima delo še naprej, kaže na to, da je ravnateljica bila ob podpisu pogodbe prisotna in zato ne drži pritožbena trditev, da bi naj izpovedala, da tožnica ni podpisala pogodbe v njeni prisotnosti. Zato je neutemeljena trditev tožnice v pritožbi, da je sodišče verjelo priči, ki je izpovedala v nasprotju z ravnateljico in tožnico in da je zato priča neverodostojna.

Kot je že Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 219/2013 z dne 10. 2. 2014 zapisalo, je za sklenitev pogodbe bistveno, da se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika) in je bistveno soglasje volj strank ter ni mogoče tolmačiti, da pogodba z dne 9. 2. 2012 med strankama ne velja zgolj zato, „ker ni veljavno podpisana“. Zakon ne določa, kakšen je veljaven „podpis“ pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru sta se stranki dogovorili za spremembo pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011, s pogodbo z dne 9. 2. 2012. Tožnica je podpisala pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012, v kateri je bilo v 2. členu določeno, da stranki sklepata delovno razmerje za določen čas, od 9. 2. 2012 do 31. 8. 2012, zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca. Vročitev pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 je tožnica tudi podpisala. Prav tako se je pogodba izvajala in je tožnici po poteku časa, navedenega v pogodbi, delovno razmerje prenehalo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz izjav priče A.A. in ravnateljice tožene stranke izhaja, da tožnica na vsebino pogodbe ni imela pripomb in je tako dne 9. 2. 2012 pogodbo podpisala brez pripomb in pogodbe tudi ni izpodbijala, vse do prenehanja delovnega razmerja dne 31. 8. 2012. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 spremenjena pogodba z dne 1. 9. 2011, ter da je obstajalo soglasje volj strank, da delovno razmerje za določen čas traja do 31. 8. 2012. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogla k odločitvi.