Jedro

Za presojo, ali sta stranki veljavno sklenili pogodbo je odločilno, ali sta obe stranki s sklenitvijo te pogodbe soglašali. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi podpisala brez pripomb in jih na to pogodbo ni podala vse do prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 8. 2012 in nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 ter njen reparacijski in reintegracijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Nižji sodišči sta v tem sporu enkrat že odločili in ugotovili, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. Revizijsko sodišče je na podlagi vložene revizije tožene stranke s sklepom VIII Ips 219/2013 z dne 10. 2. 2013 sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navedlo je, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da pogodba z dne 9. 2. 2012 med strankama ne velja zgolj zato, „ker ni veljavno podpisana.“ Zakon ne določa, kakšen je „veljaven“ podpis pogodbe o zaposlitvi. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), zato je bistveno soglasje volj strank. Sodišču prve stopnje je naložilo, da naj ugotovi, ali je med strankama obstajalo soglasje volj za sklenitev (druge) pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012. 4. V ponovljenem postopku je sodišče ugotovilo, da je tožnica obe pogodbi o zaposlitvi (tako pogodbo z dne 1. 9. 2011 kot pogodbo z dne 9. 2. 2012) podpisala na enak način (1) (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) in da tožnica na vsebino nobene od pogodb (tudi druge) ni imela nikakršnih pripomb. Na podlagi tega dejstva je zaključilo, da je bila s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 spremenjena pogodba z dne 1. 9. 2011 in je bilo med strankama dogovorjeno, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki traja do 31. 8. 2012. 5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je sodišče verjelo izpovedim ravnateljice A. A. in priče B. B., ki si med seboj nasprotujeta. Sodišče druge stopnje naj bi izpoved ravnateljice A. A. povzelo v nasprotju s tem, kar je navedeno v zapisniku. V obrazložitvi sodbe naj bi navedlo, da je ravnateljica izpovedala, da je tožnica ob podpisu pogodbe izrazila zadovoljstvo, ker ima delo še naprej, kar kaže na to, da je bila ravnateljica ob podpisu pogodbe prisotna, zaradi česar naj ne bi držala pritožbena trditev, da je ravnateljica izjavila, da tožnica ni podpisala pogodbe v njeni prisotnosti. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24. 4. 2014 naj bi namreč izhajalo, da je ravnateljica izjavila, da ni bila prisotna ob podpisu pogodbe in tudi ne ve, kje je to pogodbo podpisala tožnica. Nadalje navaja, da druge pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 ni podpisala, ker se z njo ni strinjala. Tožnica naj bi bila šibkejša stranka v pogodbenem razmerju, zato bi morali v primeru dvoma odločiti v njeno korist. Ne glede na to pa naj bi se tudi druga pogodba o zaposlitvi sklepala za nadomeščanje odsotne delavke C. C., za katero ni bilo znano, kdaj se bo vrnila, zato naj ne bi mogla biti sklenjena za določen čas. Čeprav je bil v pogodbi naveden datum prenehanja, se ta ni iztekla s tem datumom, saj ni bilo znano, kdaj se bo vrnila nadomeščana delavka.

6. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

9. V tej zadevi je sporno ali med strankama velja pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 (za določen čas od 1. 9. 2011 do vrnitve na delo C. C.), kakor zatrjuje tožnica ali pa pogodba o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 (za določen čas od 9. 2. 2012 do 31. 8. 2012), kakor zatrjuje tožena stranka. Pri tem je tožnica tudi v zvezi s trajanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 zatrjevala, da je bila nezakonito sklenjena za določen čas in zahtevala, da sodišče ugotovi, da je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto profesorica OPB, kot to izhaja iz te pogodbe. Tožnica je ves čas zatrjevala, da pogodba z dne 9. 2. 2012 ni bila veljavno sklenjena, saj je nikoli ni podpisala, zaradi česar naj bi ji delovno razmerje z dnem 31. 8. 2012 nezakonito prenehalo.

10. S tem, ko tožnica v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje izjavo ravnateljice A. A. povzelo v nasprotju s tem, kar je navedeno v zapisniku o glavni obravnavi, sodišču smiselno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je (med drugim podana), če v odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in samimi temi zapisniki.

11. Sodišče druge stopnje je v 11. točki zapisalo, da je „ravnateljica A. A. izpovedala, da je tožnica drugo pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 podpisala in je ob podpisu druge pogodbe povedala, da je zadovoljna, da ima delo še naprej. Prav tako je priča B. B. izpovedala, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi podpisala v njeni pisarni in da je bila ob tem prisotna tudi ravnateljica.“ Revizijsko sodišče ugotavlja, da so zgoraj navedene izpovedbe prič povzete pravilno, kakor izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24. 4. 2014 (v zvezi z izjavo A. A. - stran 3, vrstica 7 zapisnika) in zapisnika o glavni obravnavi z dne 9. 9. 2014 (v zvezi z izjavo B. B., stran 2, vrstica 29 zapisnika). Tožnica ima sicer prav, ko pravi, da je ravnateljica sama izrecno izjavila, da ob podpisu pogodbe z dne 9. 2. 2012 ni bila prisotna (zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 1. 2013 in 24. 4. 2014). Ravno zaradi tega nasprotja - saj na podlagi izjav prič ni bilo jasno, ali je bila ravnateljica ob podpisu prisotna ali ne - je sodišče napravilo dokazni zaključek (po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne dokazne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka), da je ravnateljica ob podpisu pogodbe bila prisotna. Zapisalo je da, „izjava ravnateljice, da je tožnica ob podpisu pogodbe dejala, da je zadovoljna, ker ima delo še naprej, kaže na to, da je bila ob podpisu pogodbe prisotna.“ Sodišče ob tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor trdi tožnica, izpodbijanje samega dokaznega zaključka pa ni dovoljen revizijski razlog.

12. Poleg tega pa dejstvo, ali je bila ravnateljica prisotna ob podpisu pogodbe z dne 9. 2. 2012 ni odločilno niti ga ni sodišče štelo za takega. Za presojo, ali sta stranki veljavno sklenili pogodbo z dne 9. 2. 2012 namreč ni odločilno, ali je bila ob podpisu pogodbe s strani tožnice prisotna tudi ravnateljica, ampak, ali sta obe stranki s sklenitvijo te pogodbe soglašali. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (tem zaključkom pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje), da iz izjav priče B. B. in ravnateljice A. A. izhaja, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 podpisala brez pripomb in jih na to pogodbo ni podala vse do prenehanja delovnega razmerja dne 31. 8. 2012. Ugotovilo je tudi, da je tožnica pogodbo z dne 1. 9. 2011 (ki jo šteje za veljavno) podpisala na enak način kot pogodbo z dne 9. 2. 2012. 13. Tožnica neutemeljeno navaja, da bi morala tudi pogodba o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 veljati do vrnitve odsotne delavke C. C., saj iz 2. člena te pogodbe jasno izhaja, da velja od 9. 2. 2012 do 31. 8. 2012. Eden od zakonskih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi je tudi nadomeščanje začasno odsotnega delavca (druga alineja prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), vendar pa zakon ne zahteva, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem sklene za ves čas nadomeščanja. Odsotnega delavca namreč lahko nadomešča tudi več delavcev zaporedoma.

14. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razen bistvene kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, tožnica ne zatrjuje oziroma te niso določno opredeljene. Očitek zmotne uporabe materialnega prava je zgolj pavšalen in ni konkretiziran, v glavnem pa tožnica v reviziji izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

15. Glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Op. št. (1): Tožnica se je pri obeh podpisala samo pod izjavo, da je prejela pogodbo v podpis.