Jedro

Odprto zato ostane le še vprašanje, ali je tožena stranka s tem, da se njen zastopnik dne 2.6.1992 ni zglasil pri tožeči stranki, čeprav sta bila dogovorjena, brez utemeljenega razloga opustila pogajanja za sklenitev zavarovalne pogodbe in s tem tožeči stranki povzročila škodo (3. odstavek 30. člena ZOR). Za odgovor na to vprašanje pa je odločilna dejanska ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da tožeča stranka ves čas pogajanj za sklenitev zavarovalne pogodbe (tedaj od 29.5.1992 do vključno 2.6.1992) ni razpolagala z denarjem, ki je bil potreben za plačilo vsaj prvega obroka premije, pri čemer je pomembno še nadaljnje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejstvo, da je bilo tožeči stranki že ob začetku pogajanj s strani zastopnika tožene stranke pojasnjeno, da zavarovalne pogodbe brez plačila vsaj prvega obroka zavarovalne premije sploh ni mogoče skleniti. Ob ugotovljenem dejstvu, da tožeča stranka tudi dne 2.6.1992 ni imela denarja za plačilo vsaj prvega obroka zavarovalne premije, okoliščina, da se zastopnik tožene stranke tega dne ni zglasil pri tožeči stranki, čeprav sta bila za ponovni sestanek dogovorjena, ni pravnoodločilna saj ni v vzročni zvezi z dejstvom, da zavarovalna pogodba v obdobju od 29.5.1992 pa do vključno 2.6.1992 ni bila sklenjena. Revizijsko stališče tožeče stranke, da predstavlja zastopnikova neizpolnitev obljube, da se bo dne 2.6.1992 ponovno oglasil pri tožeči stranki, "opustitev namena sklenitve zavarovalne pogodbe brez utemeljenega razloga" po povedanem tudi po presoji revizijskega sodišča pravno ni pravilno, zaradi česar tudi za odškodninsko odgovornost tožene stranke v materialnem pravu ni nobene podlage.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, naj sodišče najprej ugotovi, da je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zato, ker delavec tožene stranke s tožečo stranko dne 2.6.1992 ni sklenil zavarovalne pogodbe za zavarovanje vinograda proti toči, nato pa toženi stranki naloži, da mora plačati tožeči stranki 4.630.318,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.6.1992 dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 25.551,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da jih mora trpeti tožeča stranka sama.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je dokazala, da so med pravdnima strankama ves čas tekla pogajanja za sklenitev zavarovalne pogodbe. Ob prvem obisku zavarovalnega agenta pogodba res ni bila sklenjena, vendar pa ne le zato, ker je tožnik predlagal drugačen način plačila, kot pa določajo splošni zavarovalni pogoji. Ob prvem srečanju namreč zavarovalni agent še ni imel podatkov o tem, ali je mogoče povišati zavarovalno premijo za stopnjo inflacije.

Zavarovalni agent je zato tožnika napotil na sedež tožene stranke. Za odločitev pa je pomembno predvsem dejstvo, da je bil sklenjen dogovor, da se bo zavarovalni agent dne 2.6.1992 oglasil pri tožeči stranki zaradi sklenitve pogodbe. Ker je bila tožeča stranka dogovorjena z zavarovalnim agentom tožene stranke, je odklonila sklenitev zavarovanja pri drugi zavarovalnici. Ni sporno, da se zavarovalni agent tožene stranke dne 2.6.1992 ni zglasil pri tožeči stranki. Zato so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke na podlagi 3. odstavka 30. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob upoštevanju pravnooodločilnih dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, ki jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti, nanje pa je vezano tudi revizijsko sodišče (3. odstavek 385. člena ZPP), se tožeča stranka pri uveljavljanju svojega odškodninskega zahtevka neutemeljeno sklicuje tako na določbo 170. člena ZOR (na to določbo se je sklicevala v tožbi in v prvostopnem postopku), kot tudi na določbo 3. odstavka 30. člena ZOR (na to določbo se je vsaj vsebinsko sklicevala že v pritožbenem postopku, izrecno pa se nanjo sklicuje v reviziji). V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno, da je tožena stranka nudila tožeči stranki kar tri priložnosti za sklenitev zavarovalne pogodbe, vendar pa tožeča stranka zavarovalne pogodbe kljub temu ni sklenila. Pri vseh treh ponudbah je tožena stranka ravnala s potrebno skrbnostjo in v skladu s splošnimi pogoji. Zato odškodninska odgovornost tožene stranke na podlagi določbe 170. člena ZOR ne more biti podana (tega tudi tožena stranka več ne zatrjuje). Odprto zato ostane le še vprašanje, ali je tožena stranka s tem, da se njen zastopnik dne 2.6.1992 ni zglasil pri tožeči stranki, čeprav sta bila dogovorjena, brez utemeljenega razloga opustila pogajanja za sklenitev zavarovalne pogodbe in s tem tožeči stranki povzročila škodo (3. odstavek 30. člena ZOR). Za odgovor na to vprašanje pa je odločilna dejanska ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da tožeča stranka ves čas pogajanj za sklenitev zavarovalne pogodbe (tedaj od 29.5.1992 do vključno 2.6.1992) ni razpolagala z denarjem, ki je bil potreben za plačilo vsaj prvega obroka premije, pri čemer je pomembno še nadaljnje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejstvo, da je bilo tožeči stranki že ob začetku pogajanj s strani zastopnika tožene stranke pojasnjeno, da zavarovalne pogodbe brez plačila vsaj prvega obroka zavarovalne premije sploh ni mogoče skleniti. Ob ugotovljenem dejstvu, da tožeča stranka tudi dne 2.6.1992 ni imela denarja za plačilo vsaj prvega obroka zavarovalne premije, okoliščina, da se zastopnik tožene stranke tega dne ni zglasil pri tožeči stranki, čeprav sta bila za ponovni sestanek dogovorjena, ni pravnoodločilna saj ni v vzročni zvezi z dejstvom, da zavarovalna pogodba v obdobju od 29.5.1992 pa do vključno 2.6.1992 ni bila sklenjena. Revizijsko stališče tožeče stranke, da predstavlja zastopnikova neizpolnitev obljube, da se bo dne 2.6.1992 ponovno oglasil pri tožeči stranki, "opustitev namena sklenitve zavarovalne pogodbe brez utemeljenega razloga" po povedanem tudi po presoji revizijskega sodišča pravno ni pravilno, zaradi česar tudi za odškodninsko odgovornost tožene stranke v materialnem pravu ni nobene podlage.

Revizijska trditev, da sta sodišči druge in prve stopnje materialno pravo zmotno uporabili, se je pokazala za neutemeljeno. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da nižji sodišči pri obravnavanju zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).