Jedro

Povrne se le tista škoda, ki je nastala v zvezi s pogajanji, ne pa posredna škoda zaradi nesklenitve pogodbe. Pri prostovoljnem premoženjskem zavarovanju ni dolžnosti sklepanja pogodb na strani zavarovalnice.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine, ker je ugotovilo, da je tožena stranka bila pripravljena skleniti zavarovalno pogodbo in sicer kar trikrat, vendar na drugi strani tožeča stranka pogodbe ni sklenila, ker je hotela doseči boljše plačilne pogoje. Po mnenju prvostopnega sodišča zavarovalni zastopnik tožene stranke ni ravnal nepravilno in zato ni podana odškodninska odgovornost. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je res tožeča stranka agentu in referentu za kmetijska zavarovanja pojasnila finančno stanje, toda to ne pomeni, da ni imela denarja in da si ga ne bi mogla izposoditi. Premija je znašala okoli 28.000,00 DEM, zato je tožeča stranka kot dober gospodar skušala izbrati najboljšo ponudbo.

Tožena stranka je sklepala zavarovalne pogodbe pod različnimi pogoji.

Tožnik je bil napoten tudi v Celje, da bi se na sedežu prepričal, kakšni so zavarovalni pogoji predvsem glede plačila. Tudi referent na sedežu tožene stranke je odgovor posredoval šele po posvetu v računovodstvu. Ko je tožnik zvedel, da s položnico ni mogoče plačati, je poklical agenta. Slednji mu je obljubil prihod, vendar se potem ni zglasil. Prva dva obiska agenta sta pomenila le pogajanja, ključno pa je, da agent tretjič ni prišel in je zaradi tega nastala škoda. Da se je agent mudil pri drugi strankah, ni pomembno. Agent je ravnal malomarno, ker se ni držal dogovora. Škoda je v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke preko agenta. Tožnik je imel v tuji banki vezanih 50.000,00 DEM, ravno tako pa je imela tolarska sredstva tožnica na žiro računu. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti, saj je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča,da toženi stranki po materialnem pravu ni mogoče očitati nobene storitve ali opustitve, ki bi imela za posledico odškodninsko odgovornost. Na strani tožene stranke namreč ni obstajala dolžnost kontrahiranja.

Ta dolžnost je bila za čas spornega dogodka predpisana samo za obvezna zavarovanja po 3. odst. 84. čl. Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. list SFRJ št. 17/90 z dne 23. 3. 1990).

Po čl. 924 Zakona o obligacijskih razmerjih pa premoženjsko zavarovanje, ki je predmet tega spora, ne sodi med obvezna zavarovanja.

V tem primeru bi kvečjemu prišla v poštev določba čl. 30 ZOR, ki ureja odškodninsko odgovornost v zvezi s pogajanji. Vendar tudi po menju pritožbenega sodišča ta odgovornost v konkretnem primeru ni podana. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da naj bi tožena stranka vodila pogajanja, čeprav ni imela namena skleniti pogodbo, ali da je od namena sklenitve pogodbe brez utemeljenega razloga odstopila.

Tožena stranka je bila pripravljena kar trikrat skleniti zavarovalno pogodbo pred škodnim dogodkom in sicer dvakrat na domu tožeče stranke in enkrat na sedežu tožene stranke. Vendar je sodišče pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni hotela skleniti pogodbe, ker je hotela doseči ugodnejše plačilne pogoje. Tožena stranka namreč ni bila dolžna spreminjati plačilnih pogojev samo za tožečo stranko, saj so bili plačilni pogoji predvideni v splošnih pogojih zavarovanja za vse zavarovance. Tožeča stranka se je pač svobodno odločala, ali bo sklenila prostovoljno zavarovanje zaradi škode ob toči, ali pa tega zavarovanja ne bo sklenila. Vendar pa tudi po čl. 30 ZOR obstoji odškodninska odgovornost le za škodo v zvezi s pogajanji, takšne škode pa tožeča stranka ni zatrjevala. Padanje toče namreč ni v zvezi s pogajanji zaradi sklenitve pogodbe.

Posebna dolžnost kontrahiranja v zvezi s prostovoljnim zavarovanjem ne izhaja niti iz določbe čl. 906 ZOR, ki govori o pristojnosti zavarovalnih zastopnikov.

Pravilna je torej prvostopna ocena, da tožena stranka ni ničesar storila ali opustila, kar bi povzročilo škodo tožeči stranki.

Dejstvo, da se zavarovalni zastopnik kljub dogovoru ni ponovno in to že tretjič zglasil pri tožeči stranki zaradi sklenitve pogodbe, pravno ni upoštevno, saj ni šlo za sklenitev obveznega zavarovanja, ki bi ga tožena stranka odklonila. Tožeča stranka bi lahko sama poiskala zavarovalnega zastopnika zaradi sklentive prostovoljnega zavarovanja, ali pa bi pogodbo sklenila pri drugi zavarovalnici.

Kljub temu, da je šlo za prostovoljno zavarovanje, je tožena stranka nudila tožeči stranki kar tri priložnosti za sklenitev pogodbe, vendar tožeča stranka te pogodbe ni sklenila.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške.