Jedro

Določba tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, da je podana hujša kršitev, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih odsotnosti pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to mogel in moral storiti, ne pomeni, da ne bi mogel delodajalec druge delavčeve samovoljne odsotnosti delavca z dela šteti za hujšo kršitev v smislu drugih določb prvega odstavka navedenega člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti začasne prepovedi opravljanja dela in ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 20. 1. 2009. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevke za vrnitev tožnika na delo in priznanje pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vključno s plačilom nadomestila plače in povračilom stroškov postopka. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik dne 26. in 27. 12. 2008 samovoljno odsoten z dela kljub izrecnemu obvestilu in prepovedi, da v teh dneh glede na potrebe dejavnosti tožene stranke delavci ne morejo koristiti letnega dopusta, je presodilo, da je bil podan utemeljen odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in da so bili izpolnjeni tudi drugi pogoji za zakonitost izredne odpovedi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da dvodnevna odsotnost z dela brez odobritve delodajalca ne pomeni utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ZDR v zvezi z odsotnostjo z dela v tretji alineji prvega odstavka 111. člena kot razlog za izredno odpoved opredeljuje le pet zaporednih dni odsotnosti brez obvestila delodajalca. Ker je tožnik vnaprej najavljeno izostal z dela dva dni, ni mogoče trditi, da je storil naklepno ali hudo kršitev delovnih obveznosti. Zaradi tega tožena stranka tudi ni utrpela večje škode. Sicer pa je ugotovitev sodišča, da je bilo pri toženi stranki potrebno pridobiti pisno soglasje za izrabo letnega dopusta, v nasprotju z dejstvom, da tožena stranka takih pisnih soglasij ni izdajala in zato predstavlja taka ugotovitev bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi domnevne protispisne ugotovitve, da bi moral imeti tožnik pisno soglasje za izrabo letnega dopusta (smiselno uveljavljana 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen. Sodišče le povzema določbo 7. točke tožnikove tudi pri toženi stranki še vedno veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2007 (glede na spremembo delodajalca v smislu določb 73. člena ZDR koncem marca 2008), o dovoljeni izrabi letnega dopusta po predhodnem pisnem soglasju delodajalca, ki se nahaja med prilogami v spisu. Tako nasprotje med listinami v spisu in razlogi izpodbijane sodbe ni podano.

7. Sicer so bile bistvene za odločitev ugotovitve sodišča, da je bil tožnik v mesecu decembru 2008 s strani tožene stranke pisno in ustno obveščen, da po 25. decembru ne more biti odsoten z dela zaradi izrabe letnega dopusta, pa je vseeno izjavil, da bo 26. in 27. decembra odsoten in ga potem v teh dneh na delo ni bilo. To je pri toženi stranki, ki opravlja redni odvoz komunalnih odpadkov, povzročilo evidentne motnje pri delu s potrebo po premeščanju delavcev, ki so sicer opravljali delo v drugem kraju. Revizijsko sodišče je na te dejanske ugotovitve vezano.

8. Revidentovo stališče, da je zaradi odsotnosti z dela delavcu mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če so podani vsi elementi kršitve iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ni sprejemljivo. V navedeni alineji je kot posebni razlog za izredno odpoved opredeljen le primer, ko delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo in o razlogih odsotnosti ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Za tak primer ZDR tudi posebej ureja datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi že s prvim dnem neupravičene odsotnosti, če se delavec na delo ne vrne do vročitve odpovedi (drugi odstavek 111. člena ZDR). Taka določba pa ne pomeni, da ne bi bilo druge samovoljne odsotnosti delavca z dela mogoče presojati po ostalih določbah prvega odstavka 111. člena ZDR.

9. Tožnikova najava, da bo 26. in 27. decembra na letnem dopustu, kljub izrecni prepovedi izrabe letnega dopusta v navedenih dnevih, vsekakor kaže na naklepno kršitev delodajalčevih navodil, to je navodil tožene stranke o nujnem in glede na dejavnost potrebnem razporedu dela. Ker je z dvodnevno samovoljno odsotnostjo tožnik povzročil znatne motnje delovnega procesa pri toženi stranki (potreba po razporejanju delavcev iz drugega kraja v dnevih sicer povečanih potreb po delu), je sodišče utemeljeno štelo, da pomeni taka dvodnevna samovoljna odsotnost naklepno hujšo kršitev pogodbenih oziroma delovnih obveznosti v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in hkrati izpolnitev pogojev iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je da zaradi takega samovoljnega ravnanja tožnikovega delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka siceršnjega odpovednega roka. Sodišče je tako imelo podlago za presojo, da so bili zaradi tožnikove kršitve podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.