Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, ker je tožnik huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ko je izrabil dva dni letnega dopusta brez predhodnega soglasja delodajalca oziroma ko je dva dni z dela izostal neupravičeno. Na zakonitost odpovedi ne vpliva, da ZDR v 3. al. 1. odst. 111. čl. določa petdnevno neupravičeno odsotnost z dela kot poseben odpovedni razlog. Odpovedni razlog po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR je samostojen odpovedni razlog, za hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja gre tudi v primeru neupravičene odsotnosti z dela, ki traja krajši čas in ki povzroči motnje v delovnem procesu, kot je bilo v konkretnem primeru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prepoved opravljanja dela z dne 5. 1. 2009 in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2009 nezakoniti in da tožniku pogodba o zaposlitvi z dne 30. 1. 2007 ni prenehala veljati in še vedno traja. Posledično navedenemu je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto „komunalni delavec II“, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja v skladu s predpisi, zlasti mu izplačati plačo od 9. 1. 2009 dalje za ves čas trajanja nezakonite prepovedi opravljanja dela in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v 8 dneh. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Tožnik vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov, podredno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o obstoju zatrjevanega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je zakonski razlog za izredno odpoved jasno določen v 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. V primeru neupravičenega izostanka je zakonodajalec določil, da najmanj petdnevni ne prihod na delo brez obvestila predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dva dni vnaprej napovedanega izostanka z dela v konkretni zadevi zato ni mogoče šteti za kršitev delovnih obveznosti. Tožena stranka je kot delodajalec prevzemnik dolžna zagotavljati tožniku enak obseg pravic kot pred prevzemom, pri čemer tako izraba kot tudi način javljanja in odobritve letnega dopusta spada v krog pravic, ki bi jih moral delodajalec prevzemnik zagotavljati do 31. 3. 2009. Tožena stranka prevzetih obveznosti do tožnika ni izvrševala in je bistveno zmanjšala njegove pravice. Sodišče ne pojasni, zakaj je šlo v konkretnem primeru za naklepno in hujšo kršitev delovnih obveznosti. Vse od spremembe delodajalca dalje je tožena stranka grobo posegala v tožnikove pravice. Kršitev delovnih obveznosti ne obstaja, saj ima tožnik pravico do izrabe letnega dopusta, ki mu je tožena stranka ne more zavrniti brez utemeljenega razloga. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, ni storilo. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih oziroma o obstoju odpovednega razloga, tako da jo je mogoče preizkusiti. Tudi drugih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje ni storilo. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2009 podala v rokih in na način, kot to določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v drugem odstavku in tretjem odstavku 83. člena in drugem odstavku 110. člena ter skladno s tretjim odstavkom 111. člena ZDR ob uvedbi postopka izredne odpovedi iz krivdnega razloga tožniku prepovedala opravljati delo za čas trajanja postopka. Ob pravilnem zaključku, da so izpolnjene formalne zahteve, ki jih določa ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, če so bili podani utemeljeni (vsebinski) razlogi za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po prvem odstavku 110. člena ZDR je izredna odpoved zakonita, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja. Ob obstoju enega od zakonskih razlogov, navedenih v prvem odstavku 111. člena ZDR, je potreben še nadaljnji pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Delodajalec, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, mora na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDR dokazati obstoj utemeljenega razloga.

Pri presoji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane iz razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, je sodišče prve stopnje ugotovilo hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je tožnik storil s tem, ko je bil neupravičeno odsoten z dela 26. 12. in 27. 12. 2008. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da tožnik 26. in 27. 12. 2008 ni imel dovoljenja za izostanek z dela. Tožnik je bil ne samo ustno (v oktobru in decembru 2008), temveč dne 4. 12. 2008 tudi formalno pisno obveščen o razporedu delovnega časa oziroma o tem, da sta 26. 12. in 27. 12. 2008 delovna dneva. V pisnem obvestilu je bilo izrecno navedeno, da v tem času delavci ne morejo koristiti letnega dopusta. Ob ustni seznanitvi, da bo potrebno delati 26. in 27. 12. 2008, je tožnik direktorju tožene stranke povedal, da ga ne bo na delo in bo koristil letni dopust. V obravnavanem primeru gre zato za naklepno samovoljno odsotnost z dela oziroma samovoljno koriščenje letnega dopusta. Opisano tožnikovo ravnanje obenem predstavlja kršitev obveznosti, ki je izrecno določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 1. 2007. Po tretjem odstavku 7. člena navedene pogodbe delavec lahko izrablja letni dopust le po predhodnem pisnem soglasju delodajalca. Izraba letnega dopusta brez predhodnega pisnega soglasja se šteje za neopravičen izostanek z dela, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na to, da je bil pri novem delodajalcu (toženi stranki) prikrajšan pri načinu javljanja in odobravanja dopusta. Zaradi odsotnosti tožnika z dela je prišlo do motenj delovnega procesa, saj je morala tožena stranka celo pripeljati delavce iz Domžal. Tožnik je tako huje kršil obveznost prisotnosti na delu v skladu z razporedom na delu, kot eno od bistvenih obveznosti delavca, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je neopravičena odsotnost z dela v trajanju pet dni po 3. alinei istega člena določena kot poseben odpovedni razlog. Gre za dva samostojna odpovedna razloga, pri presoji zakonitosti odpovedi pa sodišče presoja le, ali je dokazan od delodajalca zatrjevani odpovedni razlog. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je podan krivdni razlog iz 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Glede na pomen zagotavljanja nemotenega delovnega procesa pri odvozu in pobiranju odpadkov, tožnikovo opravljanje dela po spremembi delodajalca (npr. neopravičene odsotnosti z dela v oktobru in novembru 2008) in način komuniciranja z direktorjem tožene stranke, ki kaže na tožnikov nevesten odnos do dela in do delodajalca, pa je prišlo tudi do porušenja medsebojnega zaupanja. Zato je tožena stranka utemeljeno štela, da s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR.

Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka dokazala, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Predmet sodne presoje je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene kršitve tožnikovih obveznosti, zato so za ta spor neupoštevne in neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da tožena stranka še najmanj eno leto po spremembi delodajalca tožniku ni zagotavljala pravic iz delovnega razmerja v enakem obsegu.

Ker razlogi, uveljavljani v pritožbi, niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.