Jedro

Iz podatkov v upravnem spisu ni razvidno, ali je tožeča stranka tista, ki je zemeljski izkop, ki ga je nanašala na navedena zemljišča, tudi sama pripravljala, zato ugotovljeno dejansko stanje ne daje zadostne podlage za ugotovitev, da je bila prav tožeča stranka tista, ki bi morala na podlagi 1. odstavka 9. člena Uredbe pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v zvezi s spornim posegom. Navedeno pa po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, saj je bilo za ponovno uporabo zemeljskega izkopa, za kar gre v tej zadevi, v skladu s citirano določbo Uredbe, okoljevarstveno dovoljenje potrebno pridobiti, tožeča stranka pa se z njim, ne glede na to, ali ga je bila dolžna pridobiti ona ali kakšna tretja oseba, ni izkazala in v postopku niti ni zatrjevala, da je okoljevarstveno dovoljenje pridobil tisti, ki je zemeljski izkop pripravljal.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Inšpektor za okolje Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, je z odločbo, št. 06113-505/2008-7 z dne 30.05.2008 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) tožeči stranki naložil, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti vnašanje zemeljskega izkopa na zemljišča s parc. št. 5833/23, 5833/24, 5833/25, 5833/26, 5833/27, 5833/28 in 5983/2, vse k.o. ..., ki se izvaja brez pridobljenega okoljevarstvenega dovoljenja (1. točka izreka odločbe). V obrazložitvi odločbe navaja, da je dne 22.05.2008 opravil inšpekcijski pregled in ugotovil, da je bil na navedenih zemljiščih, ki so depresijska, prepredena s številnimi kanali in zato tudi poplavno ogrožena, izveden vnos večje količine zemeljskega izkopa (približno 90.000 m³). Vnos je bil namreč izveden na površini približno 28.000 m², na kateri je izdelan plato s prekrivnim slojem iz kamnitega agregata v višini 3 m, na severnem delu površine (na površini približno 3.000 m²) pa so se v času pregleda z bagrom izvajala zemeljska dela in s tovornjaki dovažal in odlagal zemeljski izkop. Dne 26.05.2007 je inšpektor z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda seznanil direktorja tožeče stranke, ki je povedal, da je investitorica in izvajalka posega tožeča stranka, ki je z vnosom zemeljskega izkopa začela na začetku meseca aprila leta 2008, za izvedbo posega pa nima pridobljenega okoljevarstvenega dovoljenja. Glede na določbe 1. odstavka 82. člena v zvezi z 20. členom Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06-UPB1 s spremembami, v nadaljevanju ZVO-1), 12. člena Pravilnika o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (Uradni list RS, št. 3/03 in 44/03, v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal do dne 22.04.2008, oziroma določbe 9. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (Uradni list RS, št. 34/08, v nadaljevanju Uredba), ki velja od dne 22.04.2008 dalje, inšpektor zaključuje, da bi morala tožeča stranka za izvedbo navedenega posega pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, ker pa tega ni pridobila, ji je inšpektor z izpodbijano odločbo prepovedal nadaljnje vnašanje zemeljskega izkopa, na podlagi določbe 1. točke 1. odstavka 157. člena ZVO-1. Zoper izpodbijano odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 0613-24/2008-2 z dne 3.7.2009, zavrnilo na isti dejanski in pravni podlagi, na kateri temelji izpodbijana odločba.

Tožeča stranka vlaga tožbo smiselno iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je izpodbijano odločbo sicer takoj izvršila, da pa sta upravna organa, glede na ugotovljeno dejansko stanje, napačno ocenila, da bi za poseg morala pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, saj je na zemljišča zgolj nanašala zemeljski izkop, ni pa predelovala oziroma odstranjevala odpadkov, na kar se nanaša 1. odstavek 82. člena ZVO-1, in zemeljskega izkopa tudi ni izkopavala z namenom ponovne uporabe, kar ureja 9. člen Uredbe, predmetnega vnosa zemeljskega izkopa pa tudi ni mogoče šteti za ponovno uporabo in posledično za njegovo predelavo v smislu Uredbe, kot to v odločbi navaja drugostopni organ. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Upravna organa sta kot pravno podlago v tej zadevi uporabila tako Pravilnik, ki je veljal do dne 22.04.2008, kot tudi Uredbo, ki velja od dne 22.04.2008 dalje, in sicer z utemeljitvijo, da je tožeča stranka, po navedbah njenega direktorja, z vnašanjem zemeljskega izkopa začela na začetku meseca aprila leta 2008, ko je veljal še Pravilnik. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso pa mora upravni organ pri odločanju uporabiti tisto materialnopravno podlago, ki je veljala v času izdaje prvostopne odločbe. Ker je dne 30.05.2008, ko je bila izdana izpodbijana odločba (in tudi že dne 22.05.2008, ko je bil opravljen inšpekcijski pregled), na podlagi 17. člena Uredbe, Pravilnik že prenehal veljati (z dnem uveljavitve Uredbe, to je dne 22.04.2008), sodišče uvodoma navaja, da so pravna podlaga te zadeve le določbe Uredbe.

Med strankama ni sporno dejansko stanje, ki ga je inšpektor ugotovil pri pregledu dne 22.05.2008, to je, da je tožeča stranka na zemljiščih s parc. št. 5833/23, 5833/24, 5833/25, 5833/26, 5833/27, 5833/28 in 5983/2, vse k.o. A., izvedla vnos večje količine zemeljskega izkopa (približno 90.000 m³) in da je z vnosom zemeljskega izkopa v času inšpekcijskega pregleda nadaljevala. Med strankama tudi ni sporno, da tožeča stranka v zvezi z navedenim posegom ni izkazala pridobljenega okoljevarstvenega dovoljenja.

Po določbi 1. odstavka 9. člena Uredbe mora, drugače kot po določbi 1. odstavka 12. člena Pravilnika, okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku z oznako R10, v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, pridobiti tisti, ki namerava pripravljati zemeljski izkop zaradi njegove ponovne uporabe. Iz podatkov v upravnem spisu ni razvidno, ali je tožeča stranka tista, ki je zemeljski izkop, ki ga je nanašala na navedena zemljišča, tudi sama pripravljala, zato ugotovljeno dejansko stanje, po presoji sodišča ne daje zadostne podlage za ugotovitev, da je bila prav tožeča stranka tista, ki bi morala na podlagi 1. odstavka 9. člena Uredbe pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v zvezi spornim posegom. Navedeno pa po nadaljnji presoji sodišča ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, saj je bilo za ponovno uporabo zemeljskega izkopa, za kar gre v tej zadevi, v skladu z določbo 1. odstavka 9. člena Uredbe, okoljevarstveno dovoljenje potrebno pridobiti, tožeča stranka pa se z njim, ne glede na to, ali ga je bila dolžna pridobiti ona ali kakšna tretja oseba, ni izkazala in v postopku niti ni zatrjevala, da je okoljevarstveno dovoljenje pridobil tisti, ki je predmetni zemeljski izkop pripravljal. Na podlagi navedenega je inšpektor po presoji sodišča utemeljeno zaključil, da v zvezi z zemeljskim izkopom, ki ga je tožeča stranka nesporno nanašala na navedena zemljišča, ni bilo pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje, kar zadošča za izrek inšpekcijskega ukrepa po 1. točki 1. odstavka 157. člena ZVO-1, po kateri ima inšpektor pravico in dolžnost odrediti, da se nepravilnosti odpravijo, če ugotovi, da je kršen kakšen predpis.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločb obeh stopenj pravilen, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, da je pravilno uporabila materialno pravo in je zato izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da sodišče zasliši direktorja tožeče stranke, opravi ogled na terenu ter izvede dokaz s postavijo izvedencev gradbene in ekološke stroke. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, saj niso pomembni za odločitev v tej zadevi, v kateri dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, med strankama ni sporno, pač pa gre za presojo pravilne uporabe materialnega prava. Zaradi navedenega je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 v tej zadevi odločilo na seji.

K točki 2 izreka: Tožeča stranka je s tožbo zahtevala tudi, da sodišče toženi stranki naloži plačilo njenih stroškov upravnega spora. Odločitev sodišča temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.