Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentki.

Revidentka vprašanja, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, ki se nanaša na izrek inšpekcijskega ukrepa po ugotovitvi, da se poseg v okolje izvaja brez pridobitve potrebnega (okoljevarstvenega) dovoljenja, ni izpostavila na zahtevani način. Ni namreč konkretno in natančno navedla vprašanja, prav tako ni opisala okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost in zaradi katerih bi bila odločitev o njem pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, temveč s svojimi navedbami dejansko le pojasnjuje utemeljenost revizijskih razlogov.

Zelo hude posledice so nedoločen pravni pojem, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej. Revident mora obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) po odvetnici vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo inšpektorja za okolje Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper z dne 30. 5. 2008. S to odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da takoj po prejemu odločbe ustavi vnašanje zemeljskega izkopa v S. na tam navedena zemljišča, ker se izvaja brez okoljevarstvenega dovoljenja (1. točka izreka odločbe), in da o izvršitvi 1. točke izreka te odločbe takoj pisno obvesti inšpektorja, ki je odločbo izdal (2. točka izreka odločbe), ter odločeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka odločbe) in da v tem postopku stroški niso nastali (4. točka izreka odločbe). Tožena stranka je z odločbo z dne 3. 7. 2009 revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

8. Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem „ni oblikovane ustrezne in enotne sodne prakse“. Zatrjuje, da ni bila ona zavezanka za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja iz prvega odstavka 9. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (v nadaljevanju Uredba) in da 1. točka prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ne predstavlja ustrezne pravne podlage za ravnanje inšpektorja, ki je sporni ukrep odredil. 9. S takimi navedbami pa vprašanja, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, ki se nanaša na izrek inšpekcijskega ukrepa po ugotovitvi, da se poseg v okolje izvaja brez pridobitve potrebnega (okoljevarstvenega) dovoljenja, ni izpostavila na zahtevani način. Ni namreč konkretno in natančno navedla vprašanja, prav tako ni opisala okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost in zaradi katerih bi bila odločitev o njem pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, temveč s svojimi navedbami dejansko le pojasnjuje utemeljenost revizijskih razlogov. Tudi glede zatrjevanja neenotne sodne prakse ostane zgolj na pavšalnem nivoju in neenotnosti ne obrazloži niti ne navede sodnih odločb, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Glede na navedeno revidentka ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so nedoločen pravni pojem, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

11. Revidentka pa zgolj s pavšalnimi navedbami, da ji zaradi prepovedi nadaljevanja del nastaja velika poslovna škoda, ki v zaostrenih gospodarskih razmerah lahko usodno vpliva na njeno nadaljnje poslovanje, ni z ničemer izkazala, da so posledice izrečenega inšpekcijskega ukrepa zanjo zelo hude.

12. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.