Jedro

Odobritev in prejemanje nadomestila je bilo posledica ravnanja tožnika, ko je vložil zahtevo za nadomestilo z zatrjevanim lažnim prikazovanjem družinskih razmer, s čimer je bila kršitev z znaki kaznivega dejanja storjena (izvršena). Od tega trenutka dalje je začel teči tudi objektivni zastaralni rok.

Izrek

Reviziji se ugodi in se: sodba sodišča druge stopnje v zvezi s točko I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Ugotovi se, da sta sklep in odločba disciplinskega organa prve stopnje pri toženi stranki, št. 100-209/2011-27 z dne 23. 9. 2011 in odločba disciplinske komisije tožene stranke, št. 100-209/2011-31 z dne 10. 10. 2011, nezakonita in se razveljavita.“ sodba sodišča druge stopnje v zvezi s točko I./2 in II. izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odločb disciplinskih organov pri toženi stranki, s katerima mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi težje kršitve vojaške discipline. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Tožena stranka je tožniku od 1. 12. 2009 do 28. 2. 2011 izplačevala nadomestilo za ločeno življenje. Disciplinski ukrep je bil tožniku izrečen zaradi kršitve po 12. točki četrtega odstavka 57. člena Zakona o obrambi. Tožnik naj ne bi bil upravičen do prejemanja nadomestila zaradi razveze zakonske zveze. Tožnik je v vlogi za pridobitev nadomestila navedel le določena dejstva in priložil le določene listine, prikril pa je dejanske okoliščine glede družinskega življenja. Ni navedel razveze zakonske zveze in nove zunajzakonske skupnosti. Njegovo ravnanje je tožena stranka opredelila kot dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije. Sodišče je kot neutemeljenega zavrnilo ugovor zastaranja disciplinskega postopka. Tožena stranka je za kršitev izvedela 13. 4. 2011, ko je prejela dopis Obveščevalno varnostne službe z dne 11. 4. 2011. Disciplinski postopek je bil uveden 25. 5. 2011, odločba o disciplinskem ukrepu pa je bila izdana 23. 9. 2011 in jo je tožnik prejel 27. 9. 2011. Zastaranje ni pričelo teči z dnem, ko je tožnik podal vlogo za pridobitev nadomestila (3. 11. 2009), saj je tožnik kršitev izvajal permanentno. Tožnik je šele 17. 3. 2011 obvestil toženo stranko, da so prenehali razlogi za izplačevanje nadomestila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko je zaključilo, da disciplinski postopek ni zastaral in, da tožena stranka ni bila seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami oziroma jih ni mogla sama ugotoviti iz uradnih evidenc. Tožena stranka je o disciplinskem ukrepu odločila 10. 1. 2011, tožnik pa je prošnjo za odobritev nadomestila in vsa zahtevana dokazila vložil 4. 11. 2009, to je skoraj dve leti prej. Ne gre za kontinuirano izvrševanje kršitev. Očitek tožniku je namreč, da je pristojnemu organu skupaj s prošnjo posredoval napačne podatke. To dejanje, ki predstavlja disciplinsko kršitev, je tožnik storil samo enkrat, to je dne 4. 11. 2009. Prejeto nadomestilo je zgolj posledica enkratne kršitve. Smiselno enako velja tudi za zastaranje kaznivih dejanj. Navaja še, da je posredoval toženi stranki vse potrebne podatke, malomarnosti tožene stranke glede presoje utemeljenosti pravice do nadomestila za ločeno življenje, pa ni dopustno šteti v škodo tožnika.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Materialno pravo glede odločitve o zastaranju disciplinskega postopka je bilo zmotno uporabljeno.

7. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izrekla tudi izvenzakonski partnerici tožnika, ki je v sodnem sporu uspela (sodba in sklep VIII Ips 17/2013 z dne 15. 4. 2013). V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče navedlo, da „je predmet sodne presoje odločitev disciplinskih organov tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu, ne pa (ne)upravičenost tožnice do nadomestila za ločeno življenje. To nadomestilo je bilo tožnici priznano z dokončno odločbo z dne 30. 10. 2009. Če ji je bilo priznano, čeprav pogojev zanj ni izpolnjevala, gre za napačno odločitev tožene stranke. Tožena stranka pa je kot kršitev (vojaške discipline) tožnici očitala, da naj bi do napačne odločitve o priznanju nadomestila prišlo zato, ker naj bi jo tožnica zavedla z lažnim prikazovanjem družinskih razmer.“ Enako velja tudi v obravnavani zadevi.

8. Pravico do nadomestila za ločeno življenje ima delavec, ki je zaradi službenih potreb razporejen ali napoten na delo izven kraja svoje stalne zaposlitve in hkrati izven stalnega bivališča svoje družine ter zato zaradi službenih potreb živi ločeno od svoje družine (45. člen Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo in organov v sestavi – v nadaljevanju Pravilnik). Pravilnik v 46. členu opredeli družino kot življenjsko skupnost staršev in otrok ali (zgolj) zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, v obeh primerih ob dodatnem pogoju, da živijo v skupnem gospodinjstvu. Delavec dokazuje upravičenost do prejemanja nadomestila z javnimi listinami, kot so potrdilo o prijavi skupnega gospodinjstva, potrdilo o prijavi začasnega bivališča in podobno (tretji odstavek 47. člena Pravilnika). V 48. členu Pravilnika je opredeljen čas upravičenosti do prejemanja nadomestila pa tudi obveznost delavca, da obvesti delodajalca o vsaki spremembi, ki bi imela za posledico prenehanja pravice do nadomestila.

9. Vojaške osebe so disciplinsko odgovorne za kršitev vojaške discipline (57. člen Zakona o obrambi – v nadaljevanju ZObr) in se jim za težje kršitve vojaške discipline lahko izreče tudi ukrep prenehanja delovnega razmerja (peti odstavek 58. člena ZObr). Tožniku je bil tak ukrep izrečen zaradi težje kršitve vojaške discipline iz 12. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr: dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa. To kršitev naj bi tožnik storil s tem, da je „od 1. 12. 2009 do 28. 2. 2011 prejemal nadomestilo za ločeno življenje, do katerega ni bil upravičen zaradi razveze zakonske zveze.“ Tožnik je v navedenem času prejemal nadomestilo na podlagi odločbe tožene stranke, št. 1005-11/2010-35 z dne 11. 1. 2010. Zato prejemanja nadomestila kot takega ni mogoče šteti za kršitev vojaške discipline. Tožniku se kot kršitev očita, da je lažno prikazal družinske razmere, ki so bile podlaga za izdajo navedene odločbe in na ta način spravil toženo stranko v zmoto, da mu je izdala odločbo, tako njegovo ravnanje pa naj bi imelo vse znake kaznivega dejanja goljufije.

10. Vlogo za priznanje pravice do nadomestila je tožnik vložil 4. 11. 2009, torej je bila kršitev, ki se mu očita, storjena že takrat. Po določbi devetega odstavka 57. člena ZObr začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, v vsakem primeru pa po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Po določbi desetega odstavka 57. člena ZObr vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, v vsakem primeru pa po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Glede na to je potekel objektivni zastaralni rok tako za začetek kot za vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika zaradi očitane kršitve.

11. V primeru trajajočih kršitev zastaralni rok ne teče od dneva, ko pride do kršitve (ko se kršitev „začne“), ampak najkasneje od dneva, ko preneha. Vse dotlej namreč kršitev traja. To velja predvsem v primeru opustitev. Kar pomeni, da v obravnavani zadevi uvedba in vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika ne bi zastarala, kolikor bi se štelo, da je očitana kršitev vojaške discipline trajala ves čas, kolikor je tožnik prejemal nadomestilo. Kot je Vrhovno sodišče navedlo že v zadevi VIII Ips 17/2013, prejemanja nadomestila na podlagi dokončne odločbe delodajalca (pa čeprav je ta napačna), ne pomeni kršitve delavčeve obveznosti (ne vojaške ne delovne). Odobritev in prejemanje nadomestila je bilo posledica ravnanja tožnika, ko je vložil zahtevo za nadomestilo z zatrjevanim lažnim prikazovanjem družinskih razmer, s čimer je bila kršitev z znaki kaznivega dejanja storjena (izvršena). Od tega trenutka dalje je začel teči tudi objektivni zastaralni rok.

12. Ker je izpodbijana disciplinska odločitev tožene stranke nezakonita že zaradi zastaranja uvedbe in vodenja disciplinskega postopka, se revizijskemu sodišču do drugih revizijskih navedb ni treba opredeljevati.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji v delu, ki se nanaša na odločitev o (ne)zakonitosti odločb disciplinskih organov ugodilo tako, da je v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, glede reintegracije, denarnih zahtevkov in stroškov postopka pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo o tem ponovno odločiti.

14. O stroških revizijskega postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.