Jedro

Tožnik je v spornem obdobju prejemal nadomestilo za ločeno življenje, do katerega ni bil upravičen zaradi razveze zakonske zveze. S tem je storil težjo kršitev discipline po 12. točki 4. odstavka 57. člena ZObr (dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa), zato je izrečeni disciplinski ukrep (prenehanja delovnega razmerja) zakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta sklep in odločba disciplinskega organa prve stopnje pri toženi stranki št. …. z dne 23. 9. 2011 in odločba disciplinske komisije tožene stranke št. …. z dne 10. 10. 2011 nezakonita in se razveljavita in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi ter mu za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice, kot če bi delal in mu za navedeno obdobje obračunati plače, kakor če bi delal ter od njih odvesti vse obvezne davke in prispevke za socialno varstvo, razliko v neto znesku pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožniku ni mogoče očitati, da je storil očitano kršitev vojaške discipline oziroma, da je k prošnji za odobritev nadomestila za ločeno življenje predložil javne listine, ki ne izkazujejo vseh dejanskih okoliščin. Nadalje tudi ni mogoče trditi, da tožena stranka ni razpolagala z vsemi drugimi relevantnimi podatki za odločanje o pravici do nadomestila za ločeno življenje. Tožnik je k prošnji za odobritev nadomestila za ločeno življenje predložil javne listine in sicer potrdilo iz gospodinjske evidence, iz katerega je razvidno, da je tožnik imel prijavljeno skupno gospodinjstvo s sinom A.A. in B.B., za katero je na potrdilu izrecno navedeno, da ni sorodnik in potrdilo o začasnem prebivališču, s katerima se po 47. členu Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke dokazuje upravičenost do prejemanja nadomestila za ločeno življenje. Tožena stranka je ob izdaji odločbe o pravici do nadomestila za ločeno življenje razpolagala s podatki, da ima tožnik prijavljen skupno gospodinjstvo z B.B., za katero je na potrdilu navedeno, da ni v sorodu s tožnikom oziroma, da ni več njegova žena, da tožnik v času, ko je zaprosil za izdajo odločbe o nadomestilu za ločeno življenje, na delo ni prihajal iz naslova stalnega prebivališča, ampak iz naslova začasnega prebivališča, to je iz kraja A oziroma iz kraja B in da bo tožnik živel v službenem stanovanju skupaj z C.C.. Glede na navedeno ni mogoče trditi, da je tožnik pravico do nadomestila za ločeno življenje pridobil z lažnim prikazovanjem okoliščin oziroma z zavajanjem tožene stranke. Da ravnanje tožnika nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije dokazuje tudi pravnomočna oprostilna sodba Okrajnega sodišča v …., s katero ga je sodišče oprostilo obtožbe, da je z navedenimi očitki storil kaznivo dejanje goljufije po 211. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da disciplinski postopek v konkretnem primeru ni zastaral, saj naj bi tožnik kršitev izvajal permanentno od prvega dne, ko je prejel nadomestilo. Prejeto nadomestilo je po stališču pritožbe le posledica kršitve, ki je nastala s prepovedanim dejanjem. Glede na to, da je tožnik prošnjo za odobritev nadomestila za ločeno življenje vložil dne 4. 11. 2009, je vodenje disciplinskega postopka, ki po 57. členu ZObr zastara v vsakem primeru v roku enega leta od dneva, ko je bila kršitev storjena, zastaralo 4. 11. 2010, medtem ko je tožena stranka o disciplinskem ukrepu dokončno odločila šele 10. 10. 2011. Navaja še, da se okoliščine, pod katerimi je tožnik zaprosil za odobritev nadomestila za ločeno življenje, od dneva oddaje vloge niso v ničemer spremenile in zato tožnik ni imel razloga, da bi organizacijsko enoto oziroma kadre obveščal o kakršni koli spremembi. Meni, da navedene okoliščine ne utemeljujejo izreka disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja oziroma očitana domnevna kršitev ne predstavlja nedopustnega ravnanja v smislu določb ZObr. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi v celoti in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen. Ugotovilo je, da je tožnik v času oddaje vloge za pridobitev nadomestila za ločeno življenje (dne 4. 11. 2009) živel v življenjski in ekonomski skupnosti z novo partnerko, da je zakonska zveza z bivšo partnerko prenehala že v letu 2008 in da je tožnik od razveze do preselitve v kraj C dejansko živel pri svoji sestri in tako ni živel v skupnem gospodinjstvu s svojim sinom, ki je živel s tožnikovo bivšo ženo. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni bil upravičen do nadomestila za ločeno življenje. Tožnik je k vlogi za pridobitev nadomestila za ločeno življenje priložil le tista potrdila, na podlagi katerih se je dalo presoditi, da mu nadomestilo pripada. S tem je spravil toženo stranko v zmoto glede svojih družinskih razmer, tako da mu je ta v škodo svojega premoženja izplačevala nadomestilo za ločeno življenje. S takšnim ravnanjem je izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije, ki ga je storil v zvezi z delom in iz nečastnih nagibov, s tem pa je storil težjo kršitev vojaške discipline po 12. točki 4. odstavka 57. člena ZObr. Ker je tožnik kršitev izvajal permanentno od prvega dne, ko je prejel nadomestilo, saj bi moral toženo stranko o vsaki spremembi, ki bi imela za posledico prenehanje pravice do povračila stroškov za ločeno življenje, pisno obvestiti v roku 3 dni od nastanka razloga, tožena stranka pa je disciplinski postopek začela s sklepom dne 25. 5. 2011 in dne 23. 9. 2011 izdala odločbo o disciplinskem ukrepu, disciplinski postopek ni zastaral. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa dodaja: Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da disciplinski postopek zoper tožnika ni zastaral, zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Tožena stranka je tožniku očitala, da je od 1. 12. 2009 do 28. 2. 2011 prejemal nadomestilo za ločeno življenje, do katerega pa ni bil upravičen zaradi razveze zakonske zveze. Tako naj bi toženo stranko s prikrivanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto in jo pustil v zmoti tako, da mu je ta izplačevala nadomestilo za ločeno življenje od 1. 12. 2009 do 28. 2. 2011. Zastaranje disciplinskega postopka ureja 57. člen Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki v 9. odstavku določa, da zastara začetek disciplinskega postopka po treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline, v vsakem primeru pa po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Tožena stranka je za domnevno kršitev in storilca izvedela s predlogom za uvedbo postopka Obveščevalno varnostne službe z dne 13. 4. 2011, disciplinski postopek zoper tožnika je bil uveden 25. 5. 2011, kar je znotraj trimesečnega roka. Prav tako tudi ni zastaralo vodenje disciplinskega postopka, saj 10. odstavek 57. člena ZObr določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara v šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, pri čemer se všteva tudi čas iz prejšnjega odstavka. Vodenje disciplinskega postopka v vsakem primeru zastara v enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Ker se je za domnevno kršitev in storilca izvedelo z obvestilom ... dne 13. 4. 2011, disciplinski postopek zoper tožnika pa je bil zaključen 10. 10. 2011, to je z dnem odločitve disciplinske komisije, se je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika zaključilo prej kot v šestih mesecih. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da zastaranje ni pričelo teči z dnem, ko je tožnik podal vlogo za pridobitev nadomestila in tako začetek oziroma vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo v roku šestih mesecev oziroma enega leta od 4. 11. 2009, kot to uveljavlja tožnik v pritožbi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre v konkretnem primeru za kontinuirano izvrševanje kršitev od prvega dne, ko je tožnik prejel nadomestilo. Tožnik bi namreč moral v skladu z določbo 48. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za o... in organov v sestavi z dne 20. 11. 2002 (v nadaljevanju: Pravilnik) organizacijsko enoto za organizacijo in kadre, o vsaki spremembi, ki bi imela za posledico prenehanje pravice do povračila stroškov za ločeno življenje obvestiti v roku 3 dni od nastanka razloga, kar je tožnik storil šele z vlogo z dne 17. 3. 2011 brez navedbe podrobnejših razlogov.

Tožena stranka je z odločbo z dne 23. 9. 2011, potrjeno z odločbo disciplinske komisije z dne 10. 10. 2011, spoznala tožnika za odgovornega težje kršitve discipline po 12. točki 4. odstavka 57. člena ZObr (dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa), ker je od 1. 12. 2009 do 28. 2. 2011 prejemal nadomestilo za ločeno življenje, do katerega ni bil upravičen zaradi razveze zakonske zveze in mu je na podlagi 5. odstavka 58. člena ZObr izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prišlo do razveze zakonske zveze med tožnikom in njegovo ženo B.B. že v letu 2008; da tožnik od razveze dalje ni živel z bivšo ženo, temveč je živel pri sestri na naslovu …, kraj A, tožnikov sin je od razveze dalje živel pri svoji materi na naslovu … kraj D ; da je tožnik v času vložitve vloge dejansko že živel z zunajzakonsko partnerico C.C. na naslovu …., kraj C. Teh ugotovljenih okoliščin pritožba ne izpodbija. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ob vložitvi vloge za pridobitev nadomestila za ločeno življenje dne 4. 11. 2009 ni izpolnjeval pogojev za pridobitev tega nadomestila po 1. odstavku 45. člena Pravilnika, saj dejansko ni živel ločeno od svoje družine zaradi službenih potreb. V 1. odstavku 45. člena Pravilnika je določeno, da ima pravico do nadomestila za ločeno življenje delavec, ki je zaradi službenih potreb razporejen ali napoten na delo izven kraja svoje stalne zaposlitve in hkrati izven kraja stalnega prebivališča svoje družine ter zato zaradi službenih potreb živi ločeno od svoje družine. V skladu s 46. členom Pravilnika pomeni družina življenjsko skupnost staršev in otrok, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, pa tudi življenjsko skupnost zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, ki živijo v skupnem gospodinjstvu.

Tožnik je k vlogi za pridobitev nadomestila za ločeno življenje z dne 4. 11. 2009 sicer res predložil javne listine, kot se zahtevajo v skladu z določbo 3. odstavka 47. člena Pravilnika, kjer je določeno, da se upravičenost do prejemanja dodatka za ločeno življenje dokazuje z javnimi listinami, kot so potrdilo o prijavi skupnega gospodinjstva, potrdilo o prijavi začasnega prebivališča in podobno, iz katerih izhaja, da je bil tožnik dne 2. 10. 2009 prijavljen v gospodinjski skupnosti na naslovu …, kraj D, skupaj s sinom in B.B. začasno pa je od 2. 10. 2009 prebival v kraju C, vendar je glede na zgoraj ugotovljena dejstva (da je na prijavljenem začasnem naslovu bival z novo partnerko, da se je z B.B. razvezal že leta 2008, da dejansko že leto dni pred vložitvijo vloge ni živel v skupnem gospodinjstvu s svojim sinom) pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da le-ta niso odražala dejanskega stanja. Te okoliščine pa toženi stranki v času vložitve vloge tudi niso bile znane in jih tožena stranka sama ni mogla ugotoviti iz uradnih evidenc. Pritožba tožnika je zato v tem delu neutemeljena.

Tožena stranka je ravnanje tožnika opredelila kot ravnanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja goljufije. V 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) je določeno, da kaznivo dejanje goljufije stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja goljufije. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnik s tem, ko je v vlogi za pridobitev nadomestila za ločeno življenje navedel le določena dejstva in priložil le določene listine, pri tem pa prikril dejanske okoliščine glede družinskega življenja, spravil toženo stranko v zmoto in jo zapeljal, da mu je ta v škodo svojega premoženja izplačevala nadomestilo za ločeno življenje, do katerega tožnik ni bil upravičen. S takšnim ravnanjem pa je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, ki ga je storil v zvezi z delom in iz nečastnih nagibov. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik storil težjo kršitev vojaške discipline po 12. točki 4. odstavka 57. člena ZObr.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bil tožnik pravnomočno oproščen storitve kaznivega dejanja goljufije, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bilo v sodni praksi že večkrat sprejeto stališče, da da pojem „ki pomeni kaznivo dejanje“ za delovno pravo pomeni ugotavljanje, ali ima dejanje, ki pomeni kršitev delovne obveznosti, znake kaznivega dejanja, kar pomeni, da delovno sodišče ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, temveč ugotavlja le, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja. Pri tem kazenska oprostilna sodba ne vpliva na disciplinsko odgovornost; gre namreč za dva ločena postopka, ki jima je skupno le prepovedano dejanje (enako sodba in sklep VS RS VIII Ips 4/2004 z dne 14. 9. 2004, sodba VS RS VIII Ips 264/2006 z dne 11. 3. 2008).

Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o sorazmernosti izrečenega disciplinskega ukrepa glede na storjeno kršitev. V skladu z določbo 58. člena ZObr se za težje kršitve vojaške discipline lahko izreče tudi ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ob upoštevanju okoliščin, tožnikovega nagiba, iz katerega je bilo dejanje storjeno, škode, ki je nastala toženi stranki ter dejstva, da je tožnik v vojski zasedal visok položaj (višji častnik načelnik) je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bilo zaupanje tožene stranke do tožnika tako porušeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče. Tožena stranka je tako za navedeno kršitev v skladu z določbo 58. člena ZObr utemeljeno izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).