Jedro

Pravilna je pravna presoja, da Republika Slovenija ni pasivno legitimirana za predlagateljičin zahtevek, ker je obravnavano zaplenjeno nepremičnino, ko je ta zaradi zaplembe prešla v državno last, prevzel v upravljanje (in torej pridobil premoženjske pravice, ki so ustrezale lastninski pravici, pač na način, ki je ustrezal tedanji vsebini državne lastnine - oz. po besedilu 14. člena Ustave FLRJ/46 občeljudske imovine, tj. imovine v rokah države) ljudski odbor A. (in ne organ tedanje LR Slovenije ali FLRJ).

Ugotovitev, da je obravnavano zaplenjeno nepremičnino po njenem prehodu v državno last, prevzel ljudski odbor A., je: 1) v skladu s pojmovanjem tiste lastninske sfere, ki se je najprej imenovala državna lastnina, nato splošno ljudsko premoženje in nazadnje družbena lastnina; 2) v skladu s koncepcijo upravnih teritorialnih enot, na katere je bilo razdeljeno državno ozemlje, s tem da so bili za pravne osebe deklarirani ljudski odbori - nakar je bila razdelitev državnega ozemlja na teritorialne enote ustavnopravno (z Ustavo SFRJ/63 in Ustavo SRS/63) koncipirana kot razdelitev na temeljne družbenopolitične skupnosti - občine, katerim je bila priznana pravna osebnost - ta razdelitev pa je bila v veljavi tudi ob sprejemu predpisa, ki je podlaga za predlagateljičin zahtevek, tj. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Ur. l. SRS 17/78, 32/89 in RS 12/92).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom naložilo prvi nasprotni udeleženki Republiki Sloveniji in SO A., da morata solidar- no plačati predlagateljici odškodnino za stavbno parc. št. 547 v izmeri 683 m2 in sicer v znesku 5.630.652,00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.1993 do plačila ter stroški postopka v znesku 278.069,00 sit. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo pritožbi prve nasprotne udeleženke in sklep prve stopnje spremenilo, tako da je zahtevek zoper njo zavrnilo. Obenem je glede glavne stvari ugodilo tudi pritožbi druge nasprotne udeleženke in glede nje sklep prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zoper pravnomočni del sklepa sodišča druge stopnje (zavrnitev zahtevka zoper prvo nasprotno udeleženko) je predlagateljica vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagateljica se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje o pomenu vknjižbe lastninske pravice FLRJ pri sporni nepremičnini. S to vknjižbo je FLRJ pridobila lastnino na zaplenjeni nepremičnini, saj je imela tako pridobitni naslov (kazensko sodbo) kakor pridobitni način (vknjižbo), s samo vknjižbo pa je tudi pridobila posest - vse po tedaj veljavnih pravnih pravilih ODZ. Torej je FLRJ zaplenjeno predlagateljičino nepremičnino prevzela v last in posest, kar je odločilno. Državni organi oz. organi družbenopolitične skupnosti lahko prevzamejo nepremičnine kvečjemu v upravljanje. Napačno je stališče, da sporne nepremičnine do 24.11.1950 ni prevzela nobena družbenopolitična skupnost - še zlasti ob dejstvu, da je bila že 19.10.1950 sklenjena glede nje menjalna pogodba med Splošnim ljudskim premoženjem, ki ga upravlja LO A., in T.P. LO A. je le upravljal s splošnim ljudskim premoženjem, tj. državno lastnino, ki je bila last FLRJ. Pri tem se revizija sklicuje na navedeno menjalno pogodbo in opozarja na njeno VII. točko, iz katere sledi, da je bila za njeno sklenitev potrebna odobritev organa republike, predsedstva vlade LRS, ki ga prav tako prilaga. Sodišču druge stopnje tudi očita, da ni ugotavljalo, če ni morda pravni naslednik rajona SO A. prav prva nasprotna udeleženka - in pri tem opozarja, da so se tudi takoj po vojni družbenopolitične skupnosti reorganizirale le z zakoni. Pritožbeno sodišče bi zato moralo samo ugotoviti pravnega naslednika LO A. Predlagateljica predlaga tako spremembo, da bo njenemu zahtevku proti Republiki Sloveniji v celoti ugodeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, nasprotni udeleženki na vročeno revizijo nista odgovorili, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

V tem sklepu citirane določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-20/90 in Ur. l. RS 55/92) so uporabljene na podlagi določb 37. člena ZNP (zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS 30/86) in 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije (Ur. l. RS 1/91-I).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v postopku ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija sicer formalno opredeljeno očita sodišču druge stopnje kršitev postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar vsebinsko z ničimer ne utemelji te zatrjevane procesne kršitve. Zato tega revizijskega razloga ni mogoče vsebinsko obravnavati in na ta revizijski očitek tudi ni treba odgovoriti.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljena. Tako na podlagi predlagateljičinih revizijskih razlogov kakor pri uradnem delu (386. člen ZPP) revizijskega preskusa izpodbijanega sklepa se je revizijsko sodišče ukvarjalo z možnostjo drugačne razlage odločilnih materialnopravnih določb, torej s tisto, za katero se v reviziji zavzema predlagateljica. Vendar pa je ugotovilo, da ni mogoče imeti nobenega utemeljenega pomisleka proti pravni presoji, na katero se opira izpodbijani sklep - in to tako glede temeljnega izhodišča (pojmovanja državne lastnine v času obravnavane zaplembe) kakor glede natančnih in izčrpnih izpeljav materialnopravne presoje, ki so vsebovane v izpodbijanem sklepu. Še več, prepričalo se je, da je pravilnim, popolnim in prepričljivim razlogom sodišča druge stopnje težko sploh kaj dodati. Na revizijske razloge pa je treba takole odgovoriti: Revizija neutemeljeno pripisuje odločilen pomen temu, da je bila pri obravnavani zaplenjeni nepremičnini (najprej) vknjižena lastninska pravica na ime Federativna ljudska republika Jugoslavija - sklicujoč se pri tem na pravno pravilo par. 441 ODZ (Občega državljanskega zakonika), ki je določalo, da z vpisom lastninske pravice v zemljiški knjigi novi lastnik pridobi posest nepremičnine, zaradi česar je bil ta vpis pridobitni način za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Pri tem revizija prezre, da citirano pravno pravilo ni prišlo v poštev za prehod lastninske pravice zaradi zaplembe, saj je bilo z 10. členom zakona o zaplembi/45 (Zakona o zaplembi imovine in o opravljanju zaplembe, Ur. l. DFJ št.40/45), ki je veljal v času obravnavane zaplembe, določeno: "S pravnomočnostjo razsodbe, s katero je bila izrečena zaplemba, pridobi država lastninsko pravico na zaplenjeni imovini". Enak trenutek prehoda v državno lastnino je (v 8. členu) določal tudi zakon o zaplembi/46 (spremenjeno in prečiščeno besedilo Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe, uveljavljeno z Zakonom o potrditvi, spremembah in dopolnitvah zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije z dne 9.6.1945, Ur. l. FLRJ 61/46), že usklajen z ustavo FLRJ/46. Neutemeljeno je revizijsko stališče, da naj bi ugotovitev sodišča druge stopnje o izdaji odločbe Izvršnega odbora LO A. z dne 24.11.1950 pomenila, da obravnavane nepremičnine do tega dne ni prevzela nobena družbenopolitična skupnost. Sodišče druge stopnje je jasno zapisalo, da je odločbo o določitvi organa uprave (kakršna je bila citirana odločba) izdal tisti ljudski odbor, ki je dejansko upravljal državno nepremičnino (točka a, 7. člena Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah, Ur. l. FLRJ 58/47). To pa vsebuje ugotovitev, da je bil ljudski odbor A., katerega izvršni odbor je s citirano odločbo določil kot organ upravljanja poverjeništvo za kmetijstvo tega LO, tisti ljudski odbor, ki je tedaj dejansko upravljal z obravnavano nepremičnino, katera je bila na podlagi zaplembe državna last oz. splošno ljudsko premoženje. Sodišče druge stopnje je tudi izrečno ugotovilo, da noben zvezni ali republiški organ ni upravljal s sporno nepremičnino in da je bil prvi upravljalec organ LO A. Neutemeljeno je tudi revizijsko stališče, da je LO A. le upravljal z obravnavano nepremičnino kot splošnim ljudskim premoženjem, tj. državno lastnino, ki je bila last FLRJ - zaradi česar naj LO A. ne bi imel pravice razpolagati s to nepremičnino. Revizija pri tem prezre, da so bili tedaj ljudski odbori po Splošnem zakonu o ljudskih odborih (Ur. l. FLRJ 49/49) opredeljeni kot lokalni organi državne oblasti v upravnoteritorialnih enotah (1. odst. 1. člen), tj. enotah, na katere republiški zakon razdeli ljudsko republiko (2. člen). Ljudskim odborom je bila dana pravica, upravljati s splošnim ljudskim premoženjem lokalnega pomena, ga uporabljati in z njim razpolagati ob pogojih in v mejah, določenih z zakonom (17. člen). Določeno je bilo tudi, da je ljudski odbor pravna oseba, ki jo zastopa predsednik izvršilnega odbora (24. člen). Pravica upravljanja s splošnim ljudskim premoženjem v citirani vsebini je bila premoženjska pravica, obsegala pa je iste upravičenosti, ki jih obsega lastninska pravica (prim. Stvarno pravo dr. Alojzija Finžgarja, Ljubljana 1952, str. 68).

Revizijsko sodišče se ne more vsebinsko ukvarjati z revizijskimi raz- logi, ki se nanašajo na reviziji priloženo menjalno pogodbo z dne 19.10.1950 in dopis generalnega sekretariata predsedstva vlade LR Slovenije z dne 30.8.1950 in s katerimi predlagateljica dodatno utemeljuje svojo grajo stališča sodišča druge stopnje, da je LO A. razpolagal z obravnavano nepremičnino. Gre namreč za revizijsko novoto, ki se nanaša na glavno stvar in zato ni dovoljena (387. člen ZPP).

Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni ugotav- ljalo, če ni morda pravni naslednik LO A. prva nasprotna udeleženka (Republika Slovenija). Njegova podlaga je implicirana trditev, da bi to bilo mogoče. Ta trditev je čisto hipotetična, brez opore v predpisih, na katere pavšalno opozarja, in torej tudi neutemeljena, kar zadeva obravnavani pravnomočni del sklepa sodišča prve stopnje. Kolikor je v tem revizijskem očitku vsebovan tudi očitek na račun razveljavitvenega dela tega sklepa, pa je seveda zunaj revizijskega preskusa.

Vse doslej povedano, v zvezi z vsem, kar je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno in izčrpno zapisalo sodišče druge stopnje, pomeni, da je izpodbijani pravnomočni sklep povsem v skladu z materialnim pravom. Ugotovitev, da je obravnavano zaplenjeno nepremičnino po njenem prehodu v državno last, prevzel ljudski odbor A., je namreč: 1) v skladu s pojmovanjem tiste lastninske sfere, ki se je najprej imenovala državna lastnina, nato splošno ljudsko premoženje in nazadnje družbena lastnina (o tem so vsi potrebni razlogi v izpodbijanem sklepu); 2) v skladu s koncepcijo upravnih teritorialnih enot, na katere je bilo razdeljeno državno ozemlje, s tem da so bili za pravne osebe deklarirani ljudski odbori - nakar je bila razdelitev državnega ozemlja na teritorialne enote ustavnopravno (z Ustavo SFRJ/63 in Ustavo SRS/63) koncipirana kot razdelitev na temeljne družbenopolitične skupnosti - občine, katerim je bila priznana pravna osebnost - ta razdelitev pa je bila v veljavi tudi ob sprejemu predpisa, ki je podlaga za predlagateljičin zahtevek, tj. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Ur. l. SRS 17/78, 32/89 in RS 12/92).

Po vsem obrazloženem je pravilna pravna presoja sodišča druge stopnje, da Republika Slovenija ni pasivno legitimirana za predlagateljičin zahtevek, ker je obravnavano zaplenjeno nepremičnino, ko je ta zaradi zaplembe prešla v državno last, prevzel v upravljanje (in torej pridobil premoženjske pravice, ki so ustrezale lastninski pravici, pač na način, ki je ustrezal tedanji vsebini državne lastnine - oz. po besedilu 14. člena Ustave FLRJ/46 občeljudske imovine, tj. imovine v rokah države) ljudski odbor A. (in ne organ tedanje LR Slovenije ali FLRJ). Torej se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je zato treba zavrniti (393. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).