Jedro

Prevzemnica v kazenskem postopku zaplenjenega premoženja in odgovorna za povrnitev dejanske vrednosti tega premoženja po 2. odst. 145. člena ZIKS je tista družbenopolitična skupnost, ki je po zaplembi to premoženje prevzela v upravljanje. Vknjižba lastninske pravice na zaplenjeni nepremičnini na FLRJ ali poočitev spremembe imena lastnice v splošno ljudsko premoženje brez navedbe organa upravljanja ne pomeni, da je bila prevzemnica zaplenjenega premoženja FLRJ. Šele s prvo vknjižbo ali zaznambo organa upravljanja sporne nepremičnine je bila določena upravnoteritorialna enota,ki je dejansko prevzela to nepremičnino, torej je z njo upravljala in razpolagala. Ta (oziroma njen pravni naslednik) je zato pasivno legitimirana za izplačilo odškodnine.

Izrek

1. Pritožbi prvega nasprotnega udeleženca se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pod I. v razmerju do Republike Slovenije spremeni tako, da se predlog predlagatelja, ki se glasi: "Nasprotni udeleženec Republika Slovenija je dolžna plačati predlagateljici A. V. odškodnino za stavbno parcelo št. 547 k.o. ... vpisano v zemljiški knjigi v vl. 1140 iste k.o. v izmeri 683 m2 in to v znesku 5,630.652,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.10.1993 dalje do plačila ter povrniti stroške, ki jih je imela v tem postopku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo;" zavrne.

2. Pritožbi drugega nasprotnega udeleženca se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu pod I. v razmerju do Občine Ljubljana v celoti razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba drugega nasprotnega udeleženca zoper izpodbijani sklep pod II. se zavrže. 4. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je v postopku zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja ugodilo predlagateljičinemu predlogu in na podlagi določb II. odst. 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij določilo odškodnino za zaplenjeno stavbno parcelo v znesku 5,630.652,00 SIT ter navedeni znesek naložilo v solidarno plačilo obema nasprotnima udeležencema. Ugotovilo je namreč, da sta obe nasprotni stranki prevzeli zaplenjeno premoženje in ker nepremičnine ni mogoče vrniti, sta solidarno dolžni plačati odškodnino.

Proti temu sklepu se pritožuje prvi nasprotni udeleženec Republika Slovenija in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da niti iz zakona niti iz pogodbe ne izhaja nerazdelna obveznost obeh nasprotnih udeležencev za izplačilo odškodnine. Dejansko vrednost zaplenjenega premoženja mora povrniti družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela. Republika Slovenija predlagateljičinega premoženja ni prevzela, prevzela ga tudi ni država FLRJ, v katere korist se je sicer zaplemba izrekla.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij v 142. členu izrecno določa, da zaplenjeno premoženje postane s pravnomočnostjo sodbe družbena lastnina in se izroči občini, v kateri je to premoženje.

Proti sklepu se pritožuje tudi drugi nasprotni udeleženec Občina Ljubljana in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je v izreku navedena Skupščina občine Ljubljana, ki ni pravna oseba in tako ne more biti udeleženec v postopku. Sicer pa Občina Ljubljana. ni pasivno legitimirana, ker ni tista družbenopolitična skupnost, ki je premoženje o zaplembi prevzela. Že prvostopno sodišče je ugotovilo, da iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za vložek 1140 k.o. ... izhaja, da je zaplenjeno premoženje najprej prevzela FLRJ, ki je bila vknjižena kot lastnica zaplenjenega premoženja.

Nadaljnje ugotovitve prvostopnega sodišča o vpisih v zemljiški knjigi so sicer pravilne, vendar niso pomembne za ta postopek. Kako je premoženje prešlo od "prevzemnika" lastnine na poverjeništvo RLO II Ljubljana ni stvar tega postopka, saj ni važno, kdo je sedaj lastnik premoženja oz. nepremičnine, ampak je treba ugotoviti zgolj, kdo je bil prevzemnik. Poleg tega tudi ni nikjer izkazano, da je Občina Ljubljana pravni naslednik poverjeništva za kmetijstvo RLO II Ljubljana. Drugi nasprotni udeleženec ugovarja tudi višini odškodnine, pritožuje pa se tudi zoper tč. II. izreka, ker je predlagateljica neutemeljeno oproščena plačila sodnih taks v tej zadevi.

V odgovoru na pritožbo predlagateljica meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, saj sta premoženje prevzela tako prvi nasprotni udeleženec Republika Slovenija kot pravni naslednik FLRJ, kar izhaja iz zemljiškoknjižnih podatkov, kot tudi drugi nasprotni udeleženec Občina Ljubljana, ki je pravna naslednica poverjeništva za kmetijstvo RLO II Ljubljana. Država je prevzela zaplenjeno nepremičnino v last, občina oz. njen pravni predhodnik pa v posest in kasneje tudi v upravljanje.

Obe pritožbi zoper izpodbijani sklep pod I sta utemeljeni, pritožba drugega nasprotnega udeleženca proti sklepu pod II pa ni dovoljena.

V tej zadevi ni sporno, da je predlagateljica zaradi razveljavitve kazenske sodbe upravičena do vrnitve zaplenjenega premoženja oz. do izplačila odškodnine v smislu II. odst. 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. RS št. 17/78, 8/90, 12/92), ker zaplenjene nepremičnine ni več mogoče vrniti v naravi. Sporno pa je, kdo je dolžan plačati odškodnino, kajti po prej navedeni določbi povrne vrednost zaplenjenega premoženja družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela. Prvostopno sodišče je menilo, da sta bila prevzemnika dva in sicer FLRJ in poverjeništvo za kmetijstvo RLO II Ljubljana, oba pravna prednika nasprotnih udeležencev, ki sta zato k plačilu zavezana solidarno.

Taki odločitvi ugovarjata oba nasprotna udeleženca in zanikata, da bi bila njuna pravna prednika prevzemnika zaplenjenega premoženja, Občina Ljubljana pa zanika tudi svoje pravno nasledstvo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta pritožbi utemeljeni in da ni podlage za ugotovitev, da sta dve družbenopolitični skupnosti prevzeli predlagateljičino nepremičnino, zaplenjeno z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Zp 364/45 z dne 15.2.1946. Iz odločbe je razvidno, da je bila zaplenjena nepremičnina prenesena v last FLRJ, v zemljiški knjigi pa se je vknjižila lastninska pravica na ime FLRJ. Historični zemljiškoknjižni izpisek pokaže, da se je nato dne 3.9.1949 (Dn. št. X) na temelju 5. člena Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah poočitila sprememba imena lastnice v splošno ljudsko premoženje, nato pa se je dne 5.1.1951 (Dn. št. 7) na temelju odločbe IO - RLO II glavnega mesta Ljubljana zaznamovalo, da upravlja to nepremičnino poverjeništvo za kmetijstvo RLO II Ljubljana, C. 20. Dne 29.5.19951 se je na podlagi menjalne pogodbe na nepremičnini vknjižila lastninska pravica na ime tretje fizične osebe T. P., končno pa je leta 1961 po odločbi upravnega organa Občine Ljubljana sporna nepremičnina postala družbena lastnina v upravi Občine Ljubljana.

Odgovora na vprašanje, kdo je bil prevzemnik zaplenjenega premoženja, ni mogoče najti v 142. členu ZIKS, kot trdi nasprotni udeleženec, saj se ta določba uporablja za premoženje, ki je zaplenjeno v času veljavnosti ZIKS-a. Odločilni so torej predpisi, ki so veljali v času zaplembe. Pri ugotavljanju prevzemnika tudi ni mogoče upoštevati kasnejših lastnikov sporne nepremičnine, kot je storilo prvostopno sodišče, ki se je delno oprlo tudi na prehod nepremičnine na Občino Ljubljana v letu 1961, ko je bila sporna nepremičnina nacionalizirana. Prav ima drugi nasprotni udeleženec, da je šlo tedaj za drugačno podržavljenje, ki nima nobene zveze z zaplembo premoženja. Pravno odločilen je le prvi prevzem zaplenjenega premoženja s strani družbenopolitične skupnosti.

Zaplemba premoženja je bila predlagateljici opravljena po določbah Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Ur. l. DFJ št. 40/45). Po 1. členu tega zakona je pomenila konfiskacija odvzem imetja v korist države, po 7. in 24. členu pa je zaplenjeno premoženje prešlo v državno last in sicer je glede nepremičnin sodišče odredilo vpis državnih pravic na zaplenjeno nepremičnino. Po določbah Ustave iz leta 1946 (Ur. l. FLRJ št. 10/46) so obstajale tri oblike lastninske pravice: lastninska pravica države, lastninska pravica zadružnih organizacij in lastninska pravica zasebnih fizičnih in pravnih oseb. V skladu z navedenimi določbami je zaplenjena nepremičnina postala državna last in so se v zemljiški knjigi vknjižile državne pravice, konkretno se je torej vknjižila lastninska pravica na ime FLRJ. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da ta vknjižba ne pomeni, da je FLRJ kot družbenopolitična skupnost sporno nepremičnino tudi prevzela. Po oceni pritožbenega sodišča pomeni vknjižba "lastninske pravice FLRJ" sinonim za vknjižbo državne lastnine, za razliko od zadružne in zasebne. Vsi predpisi tedanjega časa so namreč zahtevali, da se za vsako državno premoženje (oz. splošno ljudsko premoženje) določi tudi organ, ki tako premoženje upravlja. Splošni zakon o državnih gospodarskih podjetjih (Ur. l. FLRJ št. 62/46) je določalo, da imajo državni organi, državni zavodi in državna podjetja pravico upravljanja, ki pomeni izvrševanje pravic, ki pripadajo lastniku - državi. Tudi zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije je v 25., 26. in 27. členu določal, da z zaplenjenim premoženjem upravljajo federalne uprave, državne uprave in druge narodne oblasti. Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Ur. l. FLRJ št. 61/46), ki je zamenjal prejšnji zakon, je določal, da z zaplenjenem premoženjem upravlja državni organ, ki je za to pristojen po posebnih predpisih. Končno je uredba o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Ur. l. FLRJ št. 58/47) v 1. členu določila, da se državna nepremičnina vknjiži v zemljiške knjige kot splošno ljudsko premoženje ter se navede organ, ki mu je poverjena uprava tega premoženja. Iz opisanega je povzeti, da je mogoče šteti za prevzemnika zaplenjenega premoženja tisto družbeno politično skupnost (po tedanjem: upravno-teritorialno enoto), ki je zaplenjeno nepremoženje prva dobila v upravljanje.

Prevzem premoženja namreč lahko pomeni le dejansko upravljanje in razpolaganje s tem premoženjem.

Iz podatkov zemljiške knjige je razvidno, da v primeru vknjižbe lastninske pravice na ime FLRJ ni bil določen noben organ upravljanja nepremičnine. Tudi ko se je poočitila sprememba imena lastnice v splošno ljudsko premoženje, organ upravljanja ni bil določen. Prej navedena uredba je v čl. 7 nalagala državnim organom, da izdajo listine o določitvi organov uprave in sicer je po tč. a 7. člena izdal odločbo tisti ljudski odbor, ki je dejansko upravljal državno nepremičnino. V skladu s temi določbami je bila izdana odločba Izvršnega odbora RLO II Ljubljana, z dne 24.11.1950, da s sporno nepremičnino upravlja Poverjeništvo za kmetijstvo RLO II Ljubljana.

Pritožbeno sodišče torej meni, da je prevzemnik v kazenskem postopku zaplenjenega premoženja in odgovoren za pvornitev dejanske vrednosti tega premoženja po II. odst. 145. člena ZIKS tista družbenopolitična skupnost, ki je po zaplembi to premoženje prevzela v upravljanje.

Vknjižba lastninske pravice na zaplenjeni nepremičnini na FLRJ ali poočitev spremembe imena lastnice v splošno ljudsko premoženje brez navede organa upravljanja ne pomeni, da je bila prevzemnica zaplenjenega premoženja FLRJ. Šele s prvo vknjižbo ali zaznambo organa upravljanja sporne nepremičnine je bila določena upravno teritorialna enota, ki je dejansko prevzela to nepremičnino, torej z njo upravljala in razpolagala. Ta (oz. njen pravni naslednik) je torej pasivno legitimirana za izplačilo odškodnine. Ker torej iz podatkov zemljiške knjige in iz vseh navedenih predpisov, predvsem iz 7. člena Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah, izhaja, da je s sporno zaplenjeno nepremičnino prvo razpolagalo poverjeništvo za kmetijstvo RLO II Ljubljana, je treba po presoji pritožbenega sodišča Rajon II Ljubljana kot tedanjo državno upravnoteritorialno enoto šteti za tedanjega prevzemnika zaplenjene nepremičnine. Glede na to je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da je zaplenjeno premoženje najprej prevzela FLRJ, nato pa poverjeništvo za kmetijstvo RLO II Ljubljana in da sta oba prevzemnika premoženja.

Noben zvezni ali republiški upravni organ ni upravljal s sporno nepremičnino, prvi upravljalec je bil dejansko upravni organ Rajona II Ljubljana, torej upravnoteritorialne enote mesta. Zaplenjeno premoženje je torej prevzela ta tedanja družbenopolitična skupnost, ne pa Država FLRJ kot družbenopolitična skupnost. Zato je pritožba prvega nasprotnega udeleženca Republike Slovenije, ki je sicer pravni naslednik FLRJ oz. kasneje SFRJ, utemeljena. Ob pravilnem tolmačenju 145. člena ZIKS prvi nasprotni udeleženec ni pasivno legitimiran za plačilo odškodnine, zato je pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep pod I. spremenilo tako, da je predlog zoper prvega nasprotnega udeleženca Republiko Slovenijo, zavrnilo (člen 380 točka 3 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).

Po prepričanju prvostopnega sodišča je prevzelo zaplenjeno nepremičnino tudi Poverjeništvo za kmetijstvo RLO II Ljubljana, zaradi česar je SO Ljubljana dolžna plačati odškodnino. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v izpodbijanem sklepu navedeni organ ni bil prevzemnik, ampak upravljalec premoženja, zares pa je premoženje prevzel Rajon II Ljubljana, takratna upravnoteritorialna enota oz. družbenopolitična skupnost po dikciji ZIKS. Prav ima pritožba drugega nasprotnega udeleženca, da SO Ljubljana ni pravna oseba in ji ni mogoče naložiti plačila odškodnine.

Zato je izpodbijani sklep pod I. v tem delu napačen. Po drugi strani pa je upoštevati, da je udeleženec v tem postopku Občina Ljubljana in le-temu bi bilo mogoče naložiti plačilo odškodnine. Utemeljeno pa opozarja v pritožbi, da ni nikjer izkazano, ali je Občina Ljubljana pravni naslednik nekdanjega Rajona II Ljubljana. Izpodbijani sklep to sicer zatrjuje brez kakršnekoli obrazložitve, vendar je po presoji pritožbenega sodišča to pravno nasledstvo neizkazano in zato sporno.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi drugega nasprotnega udeleženca in izpodbijani sklep po I. v razmerju do drugega nasprotnega udeleženca v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V tem bo treba ugotoviti pravnega naslednika Rajona II Ljubljana kot prevzemnika sporne nepremičnine in sicer bodisi Mesto Ljubljana ali Občino Ljubljana, nikakor pa ne kakšen organ katere od navedenih družbenopolitičnih skupnosti.

Drugi nasprotni udeleženec se pritožuje tudi zoper II sklepa, ker naj bi prvostopno sodišče predlagateljico neutemeljeno oprostilo plačila sodnih taks. Ker zoper sklep, s katerim je sodišče ugodilo predlogu stranke za oprostitev plačila stroškov postopka, ni pritožbe (6. odst. 173.člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) je pritožba v tem delu nedovoljena in jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo (380. člen tč. 1 ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Predlagateljica je vložila odgovor na pritožbo in priglasila pritožbene stroške. Ker je prvostopno sodišče izpodbijani sklep delno razveljavilo, se odločitev o stroških pritožbenega postopka predlagateljice pridrži za končno odločbo.