Jedro

Tožnik je z delujočega stroja odstranil zaščitno mrežo in z rokami ravnal hmeljske panoge na dvojnih valjih. S takim ravnanjem, torej z odpravljanjem zastoja na delujočem stroju, je sam prispeval k nastanku nezgode. Revizijsko sodišče zato sprejema presojo pritožbenega sodišča, da je podana tožnikova odgovornost za škodni dogodek v obsegu 20%.

Izrek

Revizija proti razveljavitvenemu delu odločbe druge stopnje se zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvo toženo stranko in ji naložilo plačilo zneska 3,737.148,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, v presežku (za znesek 3,538.007,20 SIT) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je tudi delno ugodilo zahtevku zoper drugo toženo stranko in do nje kot solidarnega dolžnika iz naslova nepremoženjske škode ugotovilo tožnikovo terjatev v znesku 3,665.300,00 SIT, iz naslova premoženjske škode terjatev v znesku 10.764,80 SIT in terjatev iz naslova pravdnih stroškov, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Drugi toženi stranki je solidarno s prvo toženo stranko naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 61.420 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je sodišče zoper obe toženi stranki izdalo sodbo na podlagi odpovedi in zavrnilo zahtevek za plačevanje mesečne rente in iz naslova premoženjske škode za znesek 24.487 SIT. Iz naslova nepremoženjske škode je bilo tožniku tako prisojeno: za prestane in bodoče telesne bolečine 1,600.000 SIT, za strah 400.000. SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 900.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1,500.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožnik sam delno odgovoren za nastalo škodo. Ob upoštevanju njegove 20% soodgovornosti za delovno nezgodo je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prvi toženi stranki naložilo plačilo zneska 2,730.100,40 SIT ( v tem znesku je upoštevan tudi na drugi stopnji prisojeni znesek 103.307,20 SIT izgube na osebnem dohodku, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do druge tožene stranke kot solidarnega dolžnika pa je ugotovilo obstoj terjatve v znesku 2,589.976 SIT iz naslova nepremoženjske škode in terjatev v višini 8.611,84 SIT in 82.645,76 SIT iz naslova premoženjske škode, oboje s pripadajočimi obrestmi, v presežku pa zahtevka iz obeh naslovov zavrnilo. Hkrati je delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo zoper prvo toženo stranko v delu glede zahtevka za plačilo zneskov 150.000 SIT in 50.000 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, zoper drugo toženo stranko glede zahtevka na ugotovitev terjatve iz naslova premoženjske škode v višini 50.000 SIT s pripadajočimi obrestmi in iz naslova pravdnih stroškov ter glede solidarnega plačila nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 61.420 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V razveljavljenem delu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v ostalem še izpodbijanem delu pa je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožnik in uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da v celoti ugodi njegovi pritožbi, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne v novo odločanje. Povzema tožbeni zahtevek. Glede temelja meni, da tožniku po drugem odstavku 177. člena ZOR ni mogoče pripisati sokrivde za delovno nezgodo.

Poškodbo je utrpel pri nevarnem delu na zelo zastarelem obiralnem stroju, ki se je pogosto kvaril, kar je bilo delodajalcu dobro znano. Tožnik za popravljanje stroja ni bil kvalificiran, delal je brez ustreznega nadzora in pod hudim pritiskom drugih zaposlenih in delovne norme. Delodajalec kot organizator delovnega procesa ni poskrbel, da bi delavci poznali predpise o varnosti pri delu, niti ni ustrezno nadziral, če jih upoštevajo. Delovodkinje v kritičnem času ni bilo na delovnem mestu. Delavci so bili prepuščeni svoji iznajdljivosti, delodajalec pa je tak način odpravljanja zastojev toleriral. Glede višine nepremoženjske škode meni, da priznana odškodnina za telesne bolečine ne predstavlja ustrezne satisfakcije. Zahtevana odškodnina je bila prej prenizka kot previsoka, saj je tožnik pogosto prestajal nepopisne telesne bolečine. Vkleščeno roko so mu reševali pol ure in ves čas je bil pri zavesti. Intenzivno in boleče zdravljenje je trajalo več kot tri leta. Tožnik je prestal 11 operacij, ki so trajale po več ur in 90 do 100 izjemno bolečih fizioterapij, ko je bilo treba roko spraviti iz skrčenega do iztegnjenega položaja. Fizioterapije so bile tako mučne, da sta oba s fizoterapevtko jokala. Daljši čas je bil v šok sobi izpostavljen višjim temperaturam, transplatirali so mu kožo z raznih delov telesa, dobil je dve transfuziji krvi in opravil več bolečih EMG preiskav. Vsakodnevno trpi bolečine že več kot 10 let, zlasti intenzivne so ob vremenskih spremembah. Roka mu pri večjih obremenitvah oteka. Še zlasti bagatelno mu je bila odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, saj je bil tožnik ob nesreči star le 36 let. Zaradi nezgode je postal invalid III.

kategorije in ni več sposoben opravljati del kot pred nesrečo. Delodajalci se zaposlitvi invalidov izogibajo. Pristal je na socialnem obrobju, finančno ga podpira mati. Zaradi posledic nesreče ga je zapustila žena, tako da je bil v najhujših trenutkih življenja prepuščen sam sebi in je z bolečinami opravljal najnujnejša gospodinjska dela in opravila povezana z vzdrževanjem osebne higiene. Glede na spremembe v njegovem življenju gre v individualnem pogledu za katastrofalno škodo. Tožnik je pred tem rad hodil v družbo, delo pa je opravljal z veliko vnemo. V prostem času se je rekreiral, hodil na morje. Zaradi transplantov se sedaj ne sme sončiti. Ne zmore težjih del, niti vseh del v gospodinjstvu. V levi roki ne more prenašati bremen nad 8 kg, ne more opravljati del, povezanih s hitrimi, spretnimi gibi. Njegova levica je trajno oslabela.

Pritožbeno sodišče bi moralo opredeliti, kaj pomeni, da mora biti odškodnina "vpeta v širše družbene okvire" in te okvire tudi upoštevati. Tožnik ne uživa ustreznega nivoja socialne zaščite. Resno je ogrožena njegova bodoča eksistenca, kar mu povzroča duševne bolečine. Sodišče mu je, glede na pregled sodne prakse v knjižni izdaji "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo", priznalo prenizko odškodnino. Sodišči, v nasprotju s sodno prakso, pri odmeri odškodnine tudi nista upoštevali časa čakanja na odškodnino. Ker sodišča za ta čas ne priznavajo zamudnih obresti, razlikujejo med oškodovanci, s čimer kršijo ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Zato tudi ni pravilno, da revalorizirajo akontacijo odškodnine, saj s tem favorizirajo odškodninske zavezance. Višina prisojenih odškodnin realno gledano nenehno pada. Kadar je čas čakanja od plačila akontacije do dneva sojenja izjemno dolg, se lahko delno plačilo zgolj s potekom časa spremeni v popolno plačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče je zagrešilo tudi kršitev določb pravdnega postopka (8., 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma drugega odstavka 347. člena ZPP), ker ni opravilo pritožbene obravnave glede razveljavljenega dela tožbenega zahtevka. Na podlagi pooblastila iz 216. člena ZPP bi moralo namreč odločiti tudi o odškodnini za stroške tuje pomoči in stroške prevozov. Tožniku je bila tako kršena njegova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena toženima strankam, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni dovoljena v delu, v katerem revident izpodbija odločitev pritožbenega sodišča o delni razveljavitvi prvostopenjske sodbe, v ostalem pa ni utemeljena.

I. O nedovoljenem delu revizije: Revizija izpodbija tudi odločitev pritožbenega sodišča v I. točki (glede povrnitve stroškov za tujo pomoč pri osebni negi in v gospodinjstvu v znesku 150.000 SIT ter glede povračila potnih stroškov v znesku 50.000 SIT), to je v delu, v katerem je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje. V tem delu uveljavlja bistveno kršitev določb postopka pred sodišče druge stopnje.

O tožbenem zahtevku v tem delu še ni bilo pravnomočno razsojeno.

Revizija je dovoljena le zoper pravnomočno sodbo (prvi odstavek 367. člena ZPP) oziroma sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

II. O neutemeljenem delu revizije: Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče upoštevalo dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj. Iz teh izhaja, da je tožnik kot pomočnik mehanika delal pri stroju za obiranje hmelja. Pri stroju je bilo zaposlenih deset delavcev. Pri delu je bilo treba hiteti, saj je bilo normirano. Tožnik je bil zadolžen tudi za odstranjevanje zastojev na stroju, pri čemer se je poškodovalo že veliko delavcev. Na dan škodnega dogodka mehanika ni bilo v službi, v času škodnega dogodka v hali tudi ni bilo izmenovodkinje. Tistega dne je moral tožnik zaradi okvare stroj že dvakrat izklopiti. Ko je spet prišlo do nabiranja hmeljskih panog, ni več izklopil stroja, temveč je z dvojnih valjev odstranil zaščitno mrežo in z roko ravnal hmeljske panoge na njih. Med tem delom ga je poklical nek delavec in tožnik je izgubil kontrolo tako, da mu je roko potegnilo med dvojne valje. Ugotovljeno je še bilo, da je tožnik videl mehanika na tak način odpravljati zastoje, da je tudi sam že odpravljal zastoje pri delujočem stroju, pa ga nihče ni opozoril, da ne ravna pravilno. Na razpolago so sicer bile palice za ravnanje, ki pa jih zaradi neučinkovitosti niso uporabljali. Po škodnem dogodku so na dvojne valje namestili drugačno zaščitno mrežo in jo tudi pritrdili.

Revizijsko sodišče sprejema presojo pritožbenega sodišča, da je podana tožnikova odgovornost za škodni dogodek v obsegu 20%. Vsakdo je dolžan tudi sam skrbeti za svojo varnost pri delu. Delavec mora svoje delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje (prvi odstavek 44. člena Zakona o varstvu pri delu, Uradni list SRS št. 47/86 p.b.). Tožnik ni tako ravnal, saj je z delujočega stroja odstranil zaščitno mrežo in z rokami ravnal hmeljske panoge na dvojnih valjih. S takim ravnanjem, torej z odpravljanjem zastoja na delujočem stroju, je tožnik sam prispeval k nastanku nezgode. Ugotovitve o tem, da se je stroj pogosto kvaril, da je bil tožnik zaradi doseganja norme pod hudim pritiskom drugih zaposlenih pri stroju in da so zastoje na tak način odpravljali tudi drugi, res kažejo na pretežni prispevek delodajalca k nastanku obravnavane nezgode. Vendar tudi ob ugotovljenih okoliščinah na strani druge tožene stranke, ko je delodajalec takšen način dela toleriral, ni mogoče pritrditi revizijski navedbi, da tožnik za obravnavano nezgodo ni sokriv. Njegov prispevek k nastali škodi ne more biti zanemarljiv, saj je zavestno odstranil zaščito in ravnal hmeljske panoge na delujočih valjih, čeprav je sam izpovedal, da se je pred škodnim dogodkom pri takem delu poškodovalo že veliko delavcev. Vedel je, da gre za nevarno opravilo, pa kljub temu ni bil dovolj pazljiv. Zaradi njegove nepazljivosti mu je roko potegnilo med dvojna valja. Takšne presoje ne moreta omajati okoliščini, da je tožnik, v čigar delokrog je sodilo to delo, delal brez ustreznega nadzora mehanika ter da tudi izmenovodkinje ni bilo na delovnem mestu. V reviziji zatrjevani okoliščini, da tožnik za popravljanje stroja ni bil kvalificiran in da delodajalec ni poskrbel, da bi delavci poznali predpise o varstvu pri delu, ne predstavljata dejanske podlage izpodbijane sodbe. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizija, kolikor sega na področje dejanskih ugotovitev, ne more biti uspešna. Ugotovitev o tožnikovem 20% soprispevku k obravnavani nezgodi je zato tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljena.

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel poškodbeno odstranitev kože leve podlakti od levega komolca do zapestja, poškodbo arterije radialis in stisnjenje leve podlakti. Zaradi tega je trpel trajne hude bolečine pet dni, občasne hude bolečine pet dni, trajne srednje močne bolečine deset dni, občasne srednje močne bolečine štirinajst dni, trajne zmerne bolečine štiri tedne in občasne pojemajoče zmerne bolečine šest tednov. Še sedaj trpi občasne bolečine ob dotiku, spremembah vremena in pri obremenjevanju roke. Zdravljenje so spremljale številne nevšečnosti. Prestal je deset operacij, operativno sprostitev živca medianusa, številne intenzivne fizioterapevtske ukrepe, ambulantne fizioterapevtske vaje, EMG preiskave, nošnjo longete, transfuzijo, jemanje zdravil, številne ambulantne kontrole in predstavitve zdravniški komisiji. Med zdravljenjem je bil delno vezan na strežbo bolniškega osebja, par mesecev je potreboval pomoč sosedov. Za tožnika je bil neprijeten tudi dolgotrajen bolniški stalež.

Upoštevaje trajanje in intenzivnost tožnikovih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je bila tožniku odškodnina za to obliko škode v višini 1,600.000 SIT primerno odmerjena.

Pri ugotavljanju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sta sodišči upoštevali, da je tožniku kot trajna posledica nezgode ostala nekoliko omejena gibljivost levega zapestja, groba moč njegove levice je znatno popustila. Njegovi prsti so stanjšani, občutek dotika manj intenziven, fini prijemi pa so kvalitetno slabši zaradi motnje živca medianusa. Zato je možnost dodatnih poškodb večja, koža na brazgotinah pa je manj vredna in občutljiva na fizične, kemične in termične dražljaje. Poleti se ne more kopati, saj je koža preobčutljiva na sonce, športno je prikrajšan. Pri gospodinjenju ga sedaj poškodbe ne ovirajo, sodišči pa sta okoliščino, da je v času zdravljenja sam s težavo opravljal gospodinjska dela in vzdrževal osebno higieno, upoštevali pri odmeri odškodnine zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti. Postal je invalid tretje kategorije in je od leta 1999 nezaposlen. Zaradi invalidnosti bo težje dobil zaposlitev, sicer pa bo moral v delo vlagati več naporov. Izvedenec je njegovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti ocenil v višini 25%. Za takšne posledice odškodnina v višini 1,500.000 SIT ni bagatelna, temveč primerno upošteva tožnikovo starost kot tudi druge, v reviziji poudarjene okoliščine. Revizijsko sodišče ne najde podlage za zvišanje tako prisojene odškodnine.

Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da gre v individualnem pogledu za katastrofalno škodo. Med takšne škode sodijo na primer težja ohromelost oziroma takšne posledice, ki v največjem obsegu onemogočajo normalne življenjske aktivnosti. Obravnavana nezgoda je v tožnikovem življenju res povzročila velike spremembe, vendar pa gre po merilih sodne prakse za hudo telesno poškodbo, ne pa za katastrofalno škodo.

Iz naslova duševnih bolečin zaradi neustrezne socialne zaščite in minimalnih pravic iz dela tožniku ni mogoče prisoditi denarne odškodnine, saj zatrjevana škoda iz tega naslova ne predstavlja pravno priznane škode. Država pravico do socialne varnosti ter pravice iz dela zagotavlja z drugimi instrumenti, ne pa z denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v 200. in v 203. členu ZOR. Sodišči sta pri odmeri odškodnine upoštevali načelo individualizacije višine odškodnine in tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Upoštevali sta okoliščine konkretnega primera, zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega pa tudi druge primerljive primere iz sodne prakse, in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. "Vpetost v širše družbene okvire" se tako na področju odškodninskega prava odraža ob upoštevanju pomena prizadete dobrine v družbi in objektivnih materialnih možnosti le-te. V primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse iz publikacije "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo" (GV Založba, Ljubljana 2001) in številnimi drugimi je bila tožniku odškodnina, po presoji revizijskega sodišča, pravilno odmerjena.

V zvezi s čakanjem na odškodnino revizija postavlja dvoje trditev. Po eni strani naj bi sodišča s tem neenako obravnavala oškodovance, ki dolgo časa čakajo na prisojo odškodnine, po drugi strani pa naj bi s tem favorizirala odškodninske zavezance, ki jim v tem času ni treba plačevati zamudnih obresti. Zaradi tega naj bi bilo tudi nepravilno in nepravično, da sta sodišči valorizirali akontacijo odškodnine. Na takšne revizijske navedbe je treba odgovoriti, da se povračilo škode po 189. členu ZOR odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Potek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo o sporu odločeno po daljšem času, sama zase ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Ker pa je realnost na področju reševanja odškodninskih sporov taka, da sodišča dosojajo odškodnine praviloma po nekaj letih od vložene tožbe, se ta okoliščina odraža pri primerjavi z višinami sodno priznanih odškodnin. Načelo enakosti pred zakonom ni kršeno, saj je odškodnina valorizirana s tem, ko se prisoja po razmerah v času sojenja. Iz tega razloga tudi ni utemeljena graja valorizacije prejete akontacije na dan odmere odškodnine. Ker je sodišče prve stopnje odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo po merilih na dan izdaje svoje sodbe, je moralo hkrati upoštevati realno vrednost že plačane akontacije. Zato valorizacija plačane akontacije ne predstavlja favoriziranja odškodninskih zavezancev. Prav tako pa ne drži, da bi se delno plačilo zgolj zaradi poteka časa spremenilo v popolno plačilo. Povprečna neto plača predstavlja skupni imenovalec prisojenih odškodnin. Preračunavanje zneskov prisojenih odškodnin v število povprečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji tako omogoča primerjave ne glede na čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Ta metoda je uporabljena tudi v že omenjeni publikaciji z naslovom "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo". Tak način preračunavanja se uporablja prav zaradi težav s padanjem kupne moči denarja, saj zagotavlja, da realna vrednost prisojenih odškodnin ne pada.

Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo v preostalem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v izreku te odločbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).